Dvojna mera
| Dogodek s potovanja Zofka Kveder |
Ljubljanski zvon, letnik 3, številka 4
| |||||||||||||
Gospod doktor, prosim, nekdo stoji zunaj in pravi, da želi govoriti z vami — je naznanil natakar doktorju Baldichu, ki se je ravno pripravljal, da prične z lepo županovo hčerko kvadriljo.
«Česa pa hoče?» je vprašal ne baš prijazno doktor in gledal, kako so polagoma stopali plesalci s plesalkami v vrsto.
«Nekova delavka je baje zbolela.»
«A tako, potem naj počaka, da splešem kvadriljo.»
Natakar je izginil, gospod doktor pa je stopil s hčerko župa- novo v vrsto.
Aj, saj to je res nezaslišno, da ga kedo moti nocoj, ko je ves v svojem elementu. Ti godci so v resnici vredni pohvale, tako lahko se pleše po njih polnih tonih, tako lehno drsi noga po gladkem parketu in oko v bujnem veselju počiva na teh vrtečih se postavah, teh izrezanih oblekah, lepih obrazih, okroglih ramah! To lehno šu- menje kril in ta fini vonj parfemov, kdo bi res zamenil vse to z za- dubio bolniško sobo ...
Plešimo. aj plešimo !
Mej vrati se je zopet prikazal natakar, takoj za njim pa je ril širokopleč delavec v priprostem a čednem v^sakdanjem oblačilu. Snel je klobuk, da mu je svitloba kandelabrov padala naravnost v obraz in osvetljevala žalostni izraz lica. Obstal je mej vrati in temno meril vso to razposajeno družbo. Ravno je priplesal dr. Baldich mimo, de- lavec je z hipnim sklepom stopil predenj ter ga s tem zaustavil v plesu.
«Gospod doktor, prosim, moja žena umira«, zaprosil je in pro- seče uprl oko vanj.
Doktor je postal za hip rudeč same jeze a premagal se je ven- dar, da je samo siknil :
«Prezdrznost !» Nato je pomignil delavcu, da stopita v predsobo.
«Kaj ne morete priti o drugem času», je dejal jezno, ko sta bila sama.
«Gospod doktor, saj sem bil že predvčeranjem pri vas.» «Da, da, te dni sem imel toliko opravila s pripravljanjem te veselice. Sicer sem vam pa dal recept. »
«Ah, gospod, ali nič ji ni bolje, bojim se . . -»
«Niéesar se ni treba bati! Taki ljudje ne umro tako hitro. Če
bom mogel, pridem pozneje, sedaj ne morem».
& Gospod doktor, prav lepo bi vas prosil ...» «Ah kaj! Ne morem, pa basta! Z Bogom !»
Delavec je odšel s težkim srcem venkaj v noč, dr. Baldich pa se je vrnil nazaj k družbi.
«Kaj pa je bilo?» je šepetala županova hčerka koketno.
«Ah, nek delavec hoče, da bi šel sedaj ž njim».
«Moj Bog, kakovi so ti ljudje! Ta drznost! Lepo je bilo vendar, da me niste zapustili*, dejala je pol izzivajoče in se mu ljubko za- smcjala.
«Ah, gospica, kako bi bilo pač to možno*, vzdihal je in delavec mu je izginil iz spomina.
Do jutra je plesal dr. Baldich neumorno. Pri tretji črni kavi, proti peti uri, s katero je dušil duhove šampanjca se je sicer spom- nil na delavca a potem vendar odšel proti stanovanju, mesto venkaj proti tvornici.
Malo predpoludnem se je zbudil ter šel h kosilu. Ravno je za- zvonilo poldne, ko je vstopil v gostilno, kjer ga je že čakalo par tovarišev.
«No, sili dobro spai?»
«Ali te maček zelo tare?»
« Grozno me glava boli!»
Taki pozdravi so mu leteli nasproti. Sedel je in izpraševal ru- dečelično natakarico, ima li kaj za njegov oslabeli želodec, potem pa si je naročil cvička in kisle vode, nalil si polno kupo ter naenkrat izlil v sé.
«Ah, to je fino!» pohvalil je in vprašal kaj li zvoni tako dolgo. «0, nekdo je umrl». «Kdo pa?» «Delavceva zena».
«Tako?!» dejal je malo zategnjeno, potem pa malomarno za- mrmral pred se: «E ne bo take škode !» ter mignil natakarici, naj mu vendar hitro prinese jedi.
Gospod doktor Baldich je obiral kos srne — okusen ostanek prejšnjega večera ter razkladal prijateljem, kako zelo je lačen vselej kadar kroka, ko je vstopila glavarjeva hišina in se obrnila k njemu.
»Prosim, naši milostivej je slabo. Gospod so mi ukazali, da vas pokličem. »
«0 takoj, takoj » hitel je, vrgel servieto od sebe, pustil jed in pijačo ter pograbil klobuk.
«Za Boga, saj ne gori, kosila vendar ne boš pustil», je klical sodni avskultant za njim, a dr. Baldich ga ni več slišal.
Na trg-u se je zaletel v debelega davčnega kontrolorja Pipko.
«Gospod doktor, kaj se svet podira, da tako letite.»
«Oh prosim, glavarjeva gospa . . . hiteti moram ...»
«Na zdravje, gospod doktor !» pozdravil ga je malo dalje trgovec Kegler, ki je bil tudi v pripravljalnem odboru za veselico, «kam pa kam, tako hitro ?»
«Servus!» Pardon! . . . glavarjeva gospa . . . bolna je . . . ne utegnem !» in že je bil trgovec sam.
Skoro brez sape je pridirjal zdravnik h glavarju, kateri ga je že čakal v salonu.
«0, gospod doktor, iako sem vam hv^aležen. Hišina mi je po- vedala, da ste bili ravno pri kosilu. Dovolil si bom vas potem ne- koliko oškoditi !» . . .
«0 prosim, gospod okrajni glavar, zdravnikova dolžnost je...»
«Da, da, vem, ali vsak pač ni tako vesten. Naš okraj vam mora biti res hvaležen !»
«0 prosim, dolžnost . . .»
«Vem, vem, dolžnost vam je sveta, pa vendar! . . . Toda pro-sim, če se hočete potruditi k soprogi ...» «Storim, kar je v moji moči!»
No, milostiva gospa pl. Mendlich, soproga okrajneg-a glavarja, — šetala se je pod večer po drevoredu ...