Eden
Valentina Iovovna Dimitrijeva
Izdano: Ženski list 1/2 1913, 10-13
Viri: št. 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ob desetih so pričeli streljati. Težko in mogočno so grmeli topovi, zgovorno' in urno so ropotale strojne puške, in na dnu teh zvokov se je čulo neprestano, hitro drdranje strelov iz pušk. Izza vogala so streljali na vsakega, ki je neprevidno pomolil nos na cesto, streljali so v okna hiš in v cerkve. In staro, z mahom poraslo kremlsko zidovje se je stresalo in ječalo pred hruščem kanonade, kakršne ni slišalo niti ob Napoleonovem vpadu l. 1812.

Mesto je kazalo nenavadno lice. Okna so bila zaprta in trdno zabita z deskami; tramvaj s konji že davno ni več vozil; ves vsakdanji potek življenja je bil moten, prebivalci so utihnili in so se preplašeni skrivali po hišah; od časa do časa je podil izvošček, konja krepko priganjajoč z vajeti, po praznih cestah in strahoma je poslušal žvižganje krogel. Radovedne kuharice, ki so hitro odele rute čez glavo, so gledale izza vrat in govorile: „Ali že zopet streljajo?"

„Streljajo, streljajo, mamica! Križ božji! Kaj bo iz tega? Mrzel pot me obliva ... še nakupovati ne morem, tako žvižgajo krogle okolo."

„Res, prav tako je, kakor da bi stanovali v trdnjavi. Ves dan je včeraj sedela moja gospoda brez kosila in večerje, pila je le čaj in drugega nič. V službo gospod tudi ni šel."

„Kaj služba, preljuba! Vsak trenotek te lehko obstrele. Kamorkoli greš, streljajo topovi in se pode kazaki. Predvčerajšnjim jih je srečal moj gospod. Komaj je odšel, so že pričeli vse razbijati ... tedaj je sedel na tlak in jokal — "

Hu-u-ui! je zamolklo zadonelo nekje zgoraj in koj nato kratek, težak udarec; stene sosedne hiše so se zmajale in ropotajoč je padel stolpič na tlak. Kuharice so zakričale in izginile. Kanonada je grmela, jasno so drdrali streli iz pušk. Prav tako je bilo, kakor da se podi tisoč zlih duhov z glasnim smehom in vriščem čez orjaško mesto, v divjem veselju vse uničujoč, vse raztrgajoč ...

Gorje, kdor jim je prišel čez pot. Preko ceste je letel deček, brezskrbno žvižgajoč, s košaro na glavi. Ni imel daleč, takoj tam na desni strani je bil doma. Ali zli duhovi so že prežali nanj ...

Izza zidu je previdno prikukala puškina cev. Zablisnelo je, zaropotalo. Začudeno se je ozrl deček naokolo, visoko je planil in padel kakor pri igri na sneg ...

Puškina cev je zopet izginila, vse je bilo mirno in tiho; deček se ni ganil. Le rdeč potoček, iz katerega je narahlo puhtelo, je tekel po snegu, vedno širji in širji ...

In spet so zagrmeli topovi. Iz sosednje ulice je prihajal pretresljiv glas, nato je neznanski krik prerezal kakor oster nož sveži, mrzli zrak. Drobec granate je raztrgal konju lakotnico. Krčevito je tolkel konj na tlaku okolo sebe in z vso močjo se je trudil, da bi vstal, ali iz rane je vrela kri v gorkem potoku, slabotnejši in slabotnejši je postajal konjev napor, pogled njegovih velikih, pametnih oči je postajal vedno motnejši in se prevlekel s smrtno meglo. Nad njim se je sklanjal voznik in kričal z blaznim in srditim glasom: „Ustreljen! Ustreljen do smrti!" Konj se je zganil zadnjikrat in iztegnil noge. Voznik je tulil.

„Proč pojdi," mu je nekdo zaklical. „Hitro pojdi, drugače ustrele še tebe!" Voznik pa je gledal z blaznim pogledom na mrtvega konja.

„Ustrele? Vas naj postrele! Prokleti! Morilci! Vso Rusijo hočejo ugonobiti! Ne, tega ne bodo storili! Velika je Rusija! Na barikade pojdern ! Vrat pregriznem morilcem!"

Bič, ki ga je držal v roki, je zagnal v stran, potem še kučmo in tekel, vpijoč in grozeč.

Topovi so grmeli, zlobno in rezko so se smejale sttojne puške, stari kremlski zidovi so bridko zaječali iz stoletnega spanja.

Ves dan so streljali.

Od žganja in krvi omamljeni, so zavzeli v naskoku večkrat vojaki barikade, ali kakor gobe po dežju so zrasle zopet, in če so zrušili eno, so zadeli kmalu ob drugo, zapletli so se v žice in padali, jezni so se odtnikali in zopet naskakovali in zopet obstali pred nenadno zraslo steno, ki jim je zapirala pot. Revolucionarcev niso mogli prijeti, skrivali so se nekje, tako da so vojaki prišli že ob um in niso vedeli, s kom da se bojujejo, kdo da je ta nevidni, tajinstveni sovražnik. Včasih se jim je zazdelo, kakor da bi ne bilo nikjer revolucionarcev in kakor da bi bile barikade slepilno delo satanovo. Strah, porojen iz vražarstva, se je priplazil v njih preproste duše ... Najraje bi bili utekli, končali to nekoristno, nezmiselno vojno z nepoznanim sovražnikom po cestah in ulicah velikega mesta, sredi med hišami in cerkvami s pozlačenimi križi. Ali krogle, od katerih je vsaka zadela, ki so izza barikad letele nanje in šumele nad njimi kakor majhne, hudobne ose, so zbujale v njih slepo besnost, vražarski strah se je izpremenil v grozo in strah pred smrtjo in zopet so navalili v zaprle ulice, naskakovali barikade, razdejali, raztrgali, požigali so, ne da bi vedeli kaj, ne da bi vedeli zakaj ...

Ena barikada se je zlasti odlikovala s trdovratnim odporom svojih braniteljev in je pošiljala smrtonosne krogle. Zgrajena je bila trdno in umetno iz vreč, napolnjenimi s snegom. Vreče so bile polite z vodo, ki je zmrznila in vreče tako trdno združila, da se je napravila ledena stena. In za to neprodirno steno se je vzdigovala druga iz raznovrstnega pohištva, vrat, stopnic, podrtih brzojavnih drogov in sodov. Trojno omrežje iz medene žice jo je ovijalo od zunaj in na vrhu je plapolala ponosno in veselo široka, rdeča zastava z napisom: „Živela svoboda!" Dragonci so večkrat naskočili barikado, ali male, hudobne ose so jim prifrčale nasproti z jeznim brenčanjem, vsesale so se zdaj v tega, zdaj v onega, padali so vojaki in konji. Preklinjajoč so bežali dragonci, vlekli so za seboj ranjene tovariše in spotoma so streljali v brezmejni besnosti na mirno mimoidoče. In ledena barikada je stala še vedno ponosna in nedostopna in rdeča zastava je plapola veselo nad njo in vriskala je svojo nemo željo: „Živela svoboda!"

„To prokleto barikado moramo na vsak način dobiti," je dejal oficir svoji četi, ki se je vzlovoljena plazila po ulicah med napol podrtimi barikadami. „To je najvažnejša in najhujša točka, tam je gotovo največ teh malopridnežev!"

Vojaki so molčali in leno gledali okolo sebe, kje da bi uzrli pripravno zasedo. Trdi sneg je škripal pod njihovimi nogami in odmerjena hoja je otlo odmevala v izdajalski tišini pustih ulic. Dan se je nagibal, ali nikjer ni zableščala luč — vse je bilo kakor izmrto. Gosta tema je ležala črno v globini zaprtih vrat, skrivajoč tajinstva in oznanjajoč nesrečo. Po hišah, kjer je še pred kratkim kipelo življenje, veselje in svetloba, je vladala globoka tišina; za okni so se motno svetlikali spuščeni zastori. Bilo je, kakor da bi gledala smrt sama iz njih — hudobna, poželjiva, zmagoslavna smrt ...

Vojaki so molčali.

„Poslušajte otroci," je prijazno dejal oficir, ki je s strahom začutil nemirno razpoloženje vojakov, „otroci, potrudite se vendar! Sami veste, da morajo biti izdajalci krepko kaznovani. Le služite batjuški carju, dobro vas bo poplačal. To prokleto tolpo moramo razsekati na kose."

„Potrudili se bomo, gospod lajtnaut," so mrmrali vojaki.

Čuj — na vratih hiše se je nekaj zgenilo, drvilo po cesti. Vojaki so se umaknili, oficir, ves bled, je zgrabil revolver.

„Fej, hudič," je dejal vendar eden vojakov, „to je bil pes. Tega ustreliti! Umetnost!"

Postavili so se v red in vrsto in pričeli naskakovati iznova, postrani so gledali na hiše, ki so se gledale iz motnih šip zastrtih oken. Kdo ve, morda se skriva za okni sovražnik in škodoželjno čaka ugodnega trenotka, da pošlje nasprotniku izdajalsko kroglo. Slabosti strahu pred smrtjo so krčila vojaška srca. Prestrašili so se in korak se je ustavljal. Noge so zastale, mišice so ohromele, v ustih je bil ostudno grenak okus.

Eden se je izpodtaknil. Puškino kopito je padlo s suhim trkanjem na trdi sneg.

„Vrag", so sikali tovariši nanj. Oni, ki se je bil spodtaknil, se je zopet vzravnal in jezno mrmral.

Hiše so molčale; motne šipe v oknih so postale še bolj motne, še bolj tajinstvene. Bilo je, kakor da bi se tam nekdo vil od pridušenega, zmagoslavnega smeha. Ko bi bilo mogoče, da bi jih videli, zgrabili, čelo proti čelu, prsa proti prsim, to bi bilo veselo, niti strašno ne, v takem boju bi bil zmisel in bil bi lep. Ali hoditi v temi, temi in miru nasproti, pričakovati kroglo izza ogla in kdo ve, koga bo zadela, nihče ne ve, čemu naj strelja, to je bilo ostudno in grozno ... Kdo so pogumni ljudje, ki so zaprli mesto s svojimi barikadami? Kaj hočejo, čemu so vstali zoper red in postavo?

„Stojte!" je hipoma zapovedal oficir, hreščeče, šepetajoče. Četa je okamenela. To je, to je ona prokleta barikada. Neokusni nestvor se je plazil na križišču dveh dolgih, krivih ulic; šumno je plapolala nad njim rdeča zastava kakor velikanski, ognjeni ptič. Kakor povsod, tako tudi tukaj ni bilo nobene luči — vse svetilke so bile razbite in drogovi so bili na barikadah. Ali nekje daleč se je vzdigoval proti temnemu nebu ognjeni svit in njegove krvavordeče sence so se igrale kakor kri na rdeči zastavi. In zlate besede „Živela svoboda! " so se svetlo prelivale, iskrile so se v temi in mrazu decemberskega večera.

Oficir je dajal polglasno kratka, hitra povelja. Vojaki so se razkropili v verigo in so se pričeli previdno kakor mačke približevati molčeči barikadi. Ali tam so bili postali že pozorni. Hipoma je zatlel rumen plamenček, suho je zadonel strel in eden od vojakov se je pripognil k zemlji, bridko zastokajoč.

„Ogenj!" je zaklical oficir kakor besen in pograbil sabljo. Toča krogel je odgovorila na osamel strel z barikade. Trdo so prasketale krogle na les in škripajoč so prodirale v ledeno steno; nekaj je šumelo in se podilo okolo.

Barikada se ni z odgovorom prav nič pohitela; ali vsakokrat, če je tam na njej zatlel plamenček in zadonel ne preglasen pok, je tukaj kdo zakričal in se plazil k zidovju in z roko je tiščal rano, ki je krvavela.

Kri in besnost sta opijanili vojake. Oficir je potegnil sabljo. „K naskoku, otroci," je zaklical, „pobijte izdajalce do zadnjega. Za menoj!"

Vojaki so naskočili, kleli, se oprijemali z rokami žic, tolkli po njih s puškami in bajoneti, premetavali so hlode in ledene plošče in pričeli so plezati na ledeno steno. Še dva sta padla spotoma, ali tovariši se niso zmenili zanja, z nogami so pomandrali njiju telesi in udrli so v sovražnikovo trdnjavo.

„Hura ...! "

Trdnjava je zavzeta in zmagovalci so poskakali drug za drugim čez prevrnjene brzojavne drogove in udrli so v notranjost. Odsev ognja je postajal vedno bolj rdeč in krvav odsvit je lil po njih obrazih, spačenih od besnosti.

„Kje so? Pobijte jih! Stojte! Brez pardona!" je vpil oficir kakor blazen. Široko je zamahnil s sabljo, ki je bila videti v ognjenem žaru kakor oblita s krvjo. Ali ko je poskočil na zemljo, je obstal in se začuden ozrl. Brlog izdajalcev je bil v njihovih rokah, ali kje so bili izdajalci? Iz kupa so štrlele podrtine, smuke prevrnjenih sani, motno so se svetile velikanske črke table s prodajalne, ki je stala navpično, — in drugega nič, nikjer človeka .. . Barikada je bila prazna.

„Lopovi! Bojazljivci!" je mrmral oficir zmeden. „Kanalje, skrivajo se ... "

Ni skončal. Strel je počil; oficir je zaklical „oh" in sablja mu je padla iz roke. „Tukaj so, tukaj so!" so vpili vojaki in drli okolo vogala barikade, ki se je tesno naslanjala na visok zid vrta. Tam zakrit od goste sence, ki je padala nanj od stene, je stal le en človek in mirno meril na oficirja, pripravljen, da ustreli še enkrat.

„Primite ga! Držite! Vzemite mu revolver!" je zapoveljeval oficir, obra'z je imel spačen od bolečin in z roko je držal ranjeno desno ramo. Človek je ustrelil še enkrat, krogla je odletela žvižgajoč preko oficirjeve glave in mu zbila čepico.

Za trenotek so se razpršili vojaki, ali potem so navalili z vso silo na onega, ki je streljal, razorožili so ga, suvali so ga, tepli in eden je že vzdignil puškino kopito, da bi mu razčesnil glavo.

„Stoj! Čakajte, otroci!" je kričal oficir, „za to je še čas, zaslišati ga moramo; ali ste mu odvzeli revolver?" »Tukaj, gospod lajtnant," je zaklical eden vojakov s ponosom zmagovalca in držal revolver kvišku.

„No ... pripeljite ga sem!"

Vojaki, razgreti in rdeči, težko sopeč od nepotolažene besnosti, so privlekli revolucijonarja pred oficirja. „Pridi sem, lopov! Koliko ljudi si pokončal? Še gonimo se naj s teboj semintje! Na mestu bi te morali pobiti kakor steklega psa!" Eden se ni mogel prei magati in je udaril revolucijonarca po glavi. Vojaki, jezni, lačni in trudni, so se komaj zdržali, da bi ga ne raztrgali na kose. Oficir je zavpil nadnje: „Rečem vam, ne storite mu ničesar!" Vojaki so pritajeno godrnjali in pripeljali ujetnika.

Sedaj sta si stala nasproti, iz oči v oči sta se gledala, zastopnika dveh tujih svetov, aristokrat in sin ljudstva, oficir in revolucionar. Oba mladeniča, oba sinova ene matere, Rusije, ali drug od drugega nezmerno daleč, drug drugemu nezmerno tuja. Pogledala sta se — eden vitek, bled mož z nežnimi ženskimi rokami, z ošabnim obrazom; oni drugi krepak, širokopleč mož z močnimi, prožnimi mišicami in temno poltjo, vajen viharja in ognja. Oficirjeva postava je spominjala na krhko porcelanasto figuro, branitelj barikade je bil vlit iz železa in jekla. Njegove velike črne oči so se svetile veselo in svobodno v temnem obrazu; čepico je bil v borbi z vojaki izgubil in kratki, gosti, temnoplavi lasje so štrleli nad strmim, štirioglatim čelom. Lahen, porogljiv nasmeh mu je šinil preko usten s kratkimi, rdečkastimi brki. Oblečen je bil v kratke usnjate hlače, modro bluzo brez pasu in visoke klobučaste škornje.

Minuto sta se gledala oficir in jetnik; prvi z ostudno spako, drugi izzivajoče in porogljivo. Nato je oficir povesil oči.

„Ali si streljal name?" je vprašal kratko in sovražno. „Da", je odgovoril z nasmehom revolucionar.

»Malopridnež!" je dejal oficir grozeče in krepkeje pritisnil robec na ranjeno ramo. „Kje so tvoji sodrugi?" Mladi mož je skomizgnil. „Kakor vidite, sem sam tukaj."

„Lažeš!" je zavpil oficir ves jezen in zaceptal z nogo. „Kje se skrivajo tvoji ljubi tovariši? Kje so? Govori!"

„Sam sem", je mirno ponovil revolucionar in v njegovih stisnjenih očeh so poigravale vesele hudobne lučke.

„Sam? Ti hočeš trditi, da si sam streljal na moje ljudi? Da si sam zgradil to barikado? Da si sam streljal na kazake in dragonce?"

„Sam," je odgovoril mladi mož in ustnice so se mu tresle pritajenega smehu. Oficir mu je pogledal v obraz in ta molčeči smeh ga je spravil v besnost. Kakor skala je stal oni pred njim in čutil je vso svojo brezmoč, da bi ga premaknil. Kri mu je bušnila v obraz. Stisnil je pest in močno zamahnil proti revolucionarju, kakor da bi ga hotel udariti. „Jaz te bom že pripravil, da boš govoril, lopov! Vse bom iztisnil iz tvojega grla!"

Oni je stal in se smehljal; ponosno in prezirljivo je gledal na svoje sovražnike. Oficir je stopil korak nazaj in iznova povesil oči. „Preiščite ga! " je dejal hripavo. Vojaki so obkolili mladega moža in klečali ob njem kakor psi ob mrhovini. Obrnili so mu žepe, preiskali bluzo, slekli mu čevlje in jih iztresli, ali razen škatljice cigaret in užigalic niso našli ničesar. Ko so dokončali preiskavo, so vprašujoče pogledali oficirja, ki je gledal v stran in temno opazoval, kako da se razširjajo krvave pege na beli ruti nad rano. „Nič ni, gospod lajtnant, razen cigaret in užigalic."

»Ustrelite!" je dejal oficir in ta kratka beseda je zadonela v krvavordečem miru kakor udarec sekire. Vojaki so prijeli revolucionarja za roke, ali on je skomizgnil in se oddaljil sam. „Ni potreba. Umrjem lahko brez pomoči." Vojaki so se preplašeni spogledali. Mladi je šel z odločnimi koraki proti zidu, obrnil vojakom hrbet in se vzravnal, vedno še miren, pogumen in smehljajoč. Bledordeči odsev ognja je obžarel njegov temni obraz s trmastimi lasmi nad čelom.

„Vojaki so pomerili. Ostro so zaropotali petelini. Slišiš?" je kričal oficir. »Eno minuto ti dam odloga. Ali hočeš povedati, kdo je bil s teboj?" Mladi mož jepogledal proti visokemu nebu, ki je žarel od plamenov požara; pogledal je na rdečo zastavo, ki je plapolala nad barikado in ki je osvetljevala njegov obraz z zmagoslavjem in zanosom, kakor da ne bi bil on premagan, temveč zmagovalec. Vzdignil je roke. »Zdravstvujte, bratje! Za vas umrjem, za našo zemljo in ljudsko vlado! Živela svoboda!"

»Ogenj!" je zaukazal oficir.

Krvavordeči mir se je stresel od strelov. Votel odmev je prišel iz ulic in nekje daleč zamrl.

Revolucionar je padel — bil je takoj mrtev. Ali še v smrti se je smehljal in ena njegovih rok se je dvigala vzdignjena proti nebu kakor bi komu grozila. Na barikadi je postalo mirno — tako mirno kakor v grobu. Tihi krvavi valovi so valovili na daljnem nebu; krvava zastava je molče plapolala sredi razvalin. Tiho je bilo ...

»Vzemite to dol ... " je dejal oficir. Vojaki so cepetali neodločeni na mestu, pogovarjali se polglasno in gledali mrtveca od strani. Končno je eden nerodno splezal na vrh in strgal z droga rdečo zastavo. Trenotek je pomislil, potem jo je zmečkal in jo vrgel na mrtveca. V poletu se je blago odvilo, padlo z nežnim šuštenjem na truplo in je pokrilo s kraljevskim škrlatom od nog do glave.

Temni obraz je postal še temnejši; odsev požara se je zrcalil v osteklenelih punčicah; motno so se svetili beli zobje. Mrtvec se je smehljal in nekomu grozil z odrevenelo roko.

In hipoma se je polotila vseh čudna groza. Molče in razburjeni so hiteli zmagovalci z barikade, ne da bi se ozrli. In zdelo se jim je, kakor da bi vstalo v strahotnem rdečem miru neštevilno železnih ljudi kakor oni, ki je ležal osamljen pri zidu, s prestreljenimi prsi in grozeče dvigujejo roko. In kakor krik zmagovalcev je zadonelo za njihovimi hrbti: »Živela svoboda!"