Eden izmed mnogih

Eden izmed mnogih. Ciril Jeglič

Izdano:	Ilustrirani glasnik 4/44 (1918)
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Družine so sedele pri južini, le psi so zalajali, ko se je nenadoma prikazal pred vasjo. Star je bil, bosonog in kosmatega, ponižnega obraza, čez pleča je imel oprtano ohlapno vrečo; taki so berači in psi so vedeli takoj, da je prav, če zalajajo na njim.

Berač je obstal pod kozolcem, pogledal na trato, na lipo kraj nje, ter se ozrl po belih, prijaznih hišah. Ni ga bilo človeka od nikoder. Vendar se je odkril in z obema rokama dvignil, kar je bilo treba pokazati.

»Krpa na krpi, cunja na cunji — kaj je to?« je zaklical s pojočim, veselim glasom.

Suknja, ki so jo videli psi, je bila zares čudna: sestavljena iz nešteto kosov, zelena, črna in rumena, živih in obledelih barv, pol stara, pol nova, še nedodelana, a vsa starinska od premnogih krp in prišitkov; po hrbtu je bila zamazana od ilovnate zemlje, tuintam se je pa svetlikala, kakor polikana z maščobno prevlako; od nje je dehtel zoprn duh plesnivosti. Živali so se ogorčile, najsrboritejši. pinč je hlastnil z zobmi po franžastih škricih.

»Hop!« je mahnil berač, smejoč se na ves glas. »Kaj, ti je všeč? Krpa na krpi, cunja na cunji — le poglejte ! Dilidi, dilidi ...« Spet se je ozrl na bele, prijazne hiše. A še zmerom ni bilo nikogar od nikoder. Zato se je nekoliko plašen približal prvemu pragu in razprostrl suknjo po tleh. Pa je pokukalo izza vrat rdečelično dekletce, z žlico v ustih. Berač se je močno obveselil in se ji je priklonil.

»Kje so pa oče?«

Takrat se je brž prikazal hišni gospodar, mogočen, ponosit kmet; pred pragom je pljunil, nato se je nezaupno ozrl na prišleca. Malhar je pa vnovič pozdravil in roke so se mu tresle od veselega navdušenja.

»Krpa na krpi, cunja na cunji! Kdo, mislite, da jo je napravil?« 

»Hm!« se je odzval kmet malovažno.

»No, kaj menite? Kdo je napravil to lepo suknjico, a?«

»Ti že ne,« je odgovoril kmet.

»Kakopak! Jaz sem jo, na rokah sem jo sešil!« Starec je poskočil na eno samo nogo, nato je klecnil na tla, razravnal ljubljeno odelo in obrazložil:

»Tako je. Moje nadležne roke so naredile to lepo suknjico. Pa nisem krojač — ej, kako bi neki bil ? Kdo drugi bi jo bil vrgel proč, takovo cunjo. Joj, kakšna cunja je to bila: luknja pri luknji! Jaz pa vse zašijem. Najdem raztrgan klobuk, razrežem in prišijem ... Ampak to da dela! Joj, celo leto bom še delal to suknjo, mojo suknjico ... Poglejte, tukajle je zmanjkalo sukanca! In šivanke, ko se precej zlomijo ...«

»Kam pa greš?«

»Kam?« se je začudil berač; kakor da mu je pregnala smeh žalostna skrb. Vstal je, strmeč pogledal kmeta in roka se je stegnila v redke, sive lase. Pa je pogledal še naokoli po belih, prijaznih hišah, kjer so že stale na pragih ženske in otroci ter smejoč se gledali nanj ...

»Dilidi, dilidi! Čakajo me, moram brž k njim ...«

»Hm!« se je obrnil kmet. »Najbrž, da je neumen.«

Berač je pa pobral svoje reči ter stekel po kolovozu, kar so ga nesle noge.

»Že grem, prijateljčki moji, — dilidi!«

A kadar je dospel k hiši, je slednja bila zaprta in gluha. Pa je tekel naprej po kolovozu in, ko ga je že skrilo cvetoče drevje, se je še vedno čul pojoči, veseli glas: »Krpa na krpi, cunja na cunji: Kaj je to? To je suknjiča, moja lepa suknjiča, dilidi ...«