Edina last

Edina last
(Pesmi)
Fran Levstik

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

<poem> »Pesmi sem poskušal peti, ali kaj mi je začeti? Še nobena ni plačila, ni časti mi obrodila!

Več se s praznim delom upiral, strun ne bodem več ubiral, časa več ne bodem tratil! Kdo se s petjem obogatil?«

Tako sem govoril jezen, pustil petje in ljubezen, zidal kočo, hrib ogradil, njivo kopal, trto vsadil.

Al — ko sonca zemlja čaka, dež jo moči iz oblaka, in kadar je dežja treba, sončna luč jo žge iz neba.

Usahne zelišče mi vrta ino sad odreče trta, stog je prazen, prazna časa, šla je zbogom sreča naša!

        _______

»S tem ne morem se pečati! Sreče nebo noče dati, časa prazna le zamuda povračilo mi je truda!

V semenj pojdem v trg in mesta, vsaki pot in vsaka cesta moje bo blago nosila, mojo srečo bo vozila!«

Šel sem — ino truda sadja čoln je poln in polna ladja; od zemlje slovo smo vzeli in odrinili veseli.

Al vihar na morju vstane, vse mi sape razbrzdane, vse mi potope vetrovi, mene le — otmo valovi.

    _______

»Z morjem groza gospodari, kadar piš iz neba udari! Morska voda mi nemila nag život je popustila.

Tu ni bilo tam ne sreče, vendar srce ne trepeče; na vso zemljo sonce sije, potov vseh megla ne krije!«

Tromba, boben prebudi se, vse se shaja, vse vrsti se, pod bandera se razvita steka vojska silovita.

»Upanje me več ne moti, zgube strah se me ne loti, zdaj me vabi čast med svoje, v roke meč in hitro v boje!«

Lej, in tam smo bitve bili, umikali se, v beg podili, v tujih mestih prebivali in na tuji zemlji spali.

Mnogih bratov nizke glave venec je oklenil slave; drugih pa je brez števila smrt k pokoju položila.

»Bratje dragi, počivajte! Zaželeni mir uživajte! V hramu hiše zdaj zelene srečneji ste vi od mene!

Spona sužnosti me veže, ujet skoz okna goste mreže gledam, čakam kdaj vrnila prostost bo mi zora mila.

Kar sem želel, kar sem ljubil, kar imel sem, vse sem zgubil, up in prostost sta zbežala, pesem le mi je ostala.

Ž njo sladim noči in dneve, ž njo si lajšam svoje reve, v njej nesrečo razodevam, svoje solze v njej prepevam.

Vidim da, kar up obeta: čast, blago, veselje sveta, sreča, zmota duše mlade zopet sreči v oblast pade.

Le duha, ki v meni žije, in srca, ki v meni bije, moč nobena mi ne vzame do pogreba temne jame!«