Spoštovani tovariš podpredsednik[1]!
Najlepša Vam hvala za izraze sožalja ob najhujši nesreči, ki me je mogla doleteti s smrtjo mojega dragega življenjskega tovariša [2]. Zdaj, ko nimam nikogar in ničesar več izgubiti čutim za svojo dolžnost do pokojnika – kot njegova soborka v štiriinštiridesetih letih skupnega življenja – da vam ob tej priliki povem, kako strašno ga je potrla krivica, ki mu je bila storjena leta 1948. Strla, a ne zlomila vere v novega človeka. Do konca življenja me bo pekla zavest, da je moral človek, ki vse svoje življenje ni niti za las skrenil s svoje poti, leči v grob s tem kamnom na srcu. To je bila njegova in je moja največja bolečina, ki jo potožim Vam, v katerega pravičnost verujem.
Z vsem spoštovanjem
vdana Vera Albrehtova
