Eine Wanderung in das Logarthal
Eine Wanderung in das Logarthal. Ferdinand Ebhardt |
|
Tako je naslovljen spis, katerega je umirovljeni polkovnik in pesnik „Rože Logarske" objavil v „Grazer Sbhreib - Kalender" za 1. 1896. na str. 53—61.
Pisatelj opisuje prav poetiško nadahnjeno, kako je 1. 1894. potoval iz Železne Kaplje, kjer je bil na letovišču, po Remšenikovi grapi proti Sv. Lenartu, na Pastirkov vrh in v Logarjevo dolino. Pri Logarju se spominja svoje „Rože", katero je zdaj videl v osebi Micike. Pesnik je opeval namreč Logarjevo dolino le po opisih, ne da bi je bil poprej videl. Od tod je potoval k Piskerniku, in potem občudoval slap pod Rinko. Iz Logarjeve doline se je vrnil v Solčavo, Luče, Ljubno in Mozirje in od tam je potoval še v črno.
Kakor sem že omenil, je ves članek navdušeno pisan, povdarjajoč povsod prirodne krasote. Pisatelj je imel gotovo blagi namen, da seznani graško prebivalstvo z lepotami spodnještajerske „Švice". Spis krasijo 4 slike: Logarjeva dolina, slap pod Rinko, Solčava in Igla. Kaj lepo končuje svoj spis doslovno : „Nepozabni mi bodo vtisi, katere sem nabral v Savinskih planinah. S popolnim prepričanjem trdim, da se gornja Savinska dolina glede pokrajinske dražesti lahko kosa z najkrasnejšimi gorskimi pokrajinami alpskih dežela". Idilo Logarjeve doline, ločene od vsega sveta, opeva tako:
"Friede ruht im stillen Logarthale;
Saftig grünen üppge Alpenmatten
In des Lenzes Morgensonnenstrahle,
Blüthenreieh, umrankt von Waldessehatten.
Drüber grau und weisse Felsen ragen
Auf zu Spifzen mit gezackten Kronen -
Riesenhauptern gleieh aus alten Tagen;
Gnomen in den düst'ren Spalten wohnen.
Ojstrica und Rinka — machfge Spitzen -
Tragt das Haupt zum Himmel stolz erhoben!
Eurer Kronen Edelsteine blitzen
Wie des lieben Gottes Sternlein droben".