Elegija (Božidar Flegerič)
| Elegija. Spomin na dan 26. sept. 1891. Božidar Flegerič |
| |||||||||||||
Jutranja rosa lepó blesti se po travi zeleni,
Kakor da toči solzé videti zemlja je vsa.
Tožno je slišati šum, tihotni šum dobov stoletnih,
Listje zvenelo šumljá, vetrič je giblje lahnó.
Kakšen ima to pomen? Kje? Ni li to pesem popotna?
Ali je vzdihljajev glas? Žalosti grenke odmev?
Bridkih je vzdihljajev glas, kipečih iz src togujočih;
Žalosti grenke odmev, ki ima v srcih svoj stan.
Vrsta pobožnih ljudij pomalem naprej se pomiče,
Vsakega žalost tišči, mnogim so solzne oči.
Čuti molitve je glas, šireč se pobožno iz vrste;
Molijo dobri ljudje duši za pokój in mir.
Srca pretresa zeló prežalosten glas „miserere“.
Resno nam oznanjujoč, da i nam bliža se smrt.
Zvonovi žalostno pojó. Zakaj bi veselo?
Žalosten to je prizor, žalosti spremlja ga glas.
Božja se služba končá, iz cerkve gre ljudstvo pobožno,
Ide iz cerkve na hrib; dom je za mrtve na njem.
Ljudstvo pobožno kleči, duhovnika molita vneto,
Krsta se v jamo spusti, mótika tožno zvenči;
Enkrat zasliši se še glasno: „Requiescat in pace!“
Tiha tihota potem. Žalemu djanju je kraj.
Kakšen je smrtnik to bil in čije smo spremili truplo?
Bil li je to bogatin, ali inače veljak?
Ni bogatin, ne veljak; to pravi bil biser je ženstva,
Kakeršni redki sedaj kitijo kmétiški dom.
Skromna, ponižna nad vse, a delavna bolj nego mravlja,
Materam znankam izgled, mati uzornih otrok,
Vrlih uzornih otrok, gorečih častiteljev Slave,
Vnetih za dragi svoj dom, vnetih za mili svoj rod.
— Bratje in sestra, nikdar vas ne tlači gadna nezloga,
Venec miru vas ovij, bodi neznan vam razpor,
Sreča vam vsakemu dar podeli, podeli v obilji,
Blagoslov spremljaj z nebes vedno opravek vam vsak!
Prošnje goreče so to presilno trpečega srca,
Srca ljubečega vse, kar je zemljanom v korist.
Srca, katero želi vso srečo vesoljnemu svetu,
Srečo nesrečnim ljudem; daj jim brezkončni jo Bog!
Njena dva sina skrbnó s peresom si spletata venec,
Brižno za narod skrbeč, knjige pišoč mu v pouk.
Venec ta tebi bo čast, po smrti bo čast mnogoletna.
Dičil dostojno te bo, saj si mu bila izvor,
Tvoje preblago srcé so kitile razne vrline,
Kakor, — ko pride pomlad — rožice kitijo vrt,
Mati, počivaj sladkó, ne daleč od vrlega sina,
Kakor že njemu več let kiti grob sestra lepó,
Kitila tebi takó bode ga hčerka ljubljenka,
Da se ohrani spomin tebe in tvojih vrlin.
Božidar Flegerič.