Stoletja že tečeš nizdol in zajedaš se v skalne bregove,
proti goram starožitnim morski pošiljaš ti zrak.
Zdaj že sto petdeset let kot meja ločuješ Slovence,
vzhodno od tebe posoška, zahodno beneška je stran.
Britof zaselek je star in kamnite njegove so hiše,
Svet Kancijan pa skrbi, da ljudje prežive.
Mišček na jugu doline ozira se k Brdom,
kmalu ob reki pohlevni odpira se laška ravan.
Tolmuni smaragdni vabijo spretne plavalce,
v senci bohotnih dreves kolesarji hitijo navzgor.
Na opuščeni karavli sledovi nekdanje države
in domačije so prazne, zidove obrašča bršljan.
Kakor Trnjulčica si, ki speča čaka na princa,
Idrija, zbudi se zdaj, čaka te nov dober dan.
