Eliza

Eliza Zofka Kvedrova

Objavljeno pod psevdonimom Poluks.

Izdano:	Edinost, 24/38b, 39b, 41b–45b; 1899
Viri:	dLib dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Mraz je bilo, mraz. Solnce je ravno zašlo in izpod jasnega neba legale so tenke, zelenkaste meglice na vas. Velike temne sonce so lezle po snegu, večale se in zavijale dolino v mrak. Tam na parobkih so se še odsvitali dolgi rudečkasti refleksi dneva, krajšali se, pojemali in zamirali visoko gori v mrzlem rezkem zraku.

Tolpa otrok se je podila proti vasi gori od vaških luž, vlekla male sani za seboj in skrivala v žepe redeče, vijoličaste prem rte roke. Podlogarjev hlapec je gnal živino na vodo, pokal z bičem in počasi požvižgaval pred-se: fin, fiu, ti-i-i-u-u.

Tamkaj z vaško ceste so je začulo melodično zvonkljanje, in kmalu sta se prikazala dva rajava konja, ki sta počasi vlekla za seboj priproste, zeleno pobarvane sani, v katerih sta sedeli dve čudno zaviti postavi.

Otroci so se umaknili z ceste, potem jo pa vdrli za sanmi, da se jim je kar sneg prašil pod težkimi okovanimi čevlji. Oni, ki je sedel na desni strani v sankah, je zamahnil z bičem po konjih in potem je šlo v divjem teku skozi vas. Zdaj je kak kmet godrnjajo skočil z ceste, zdaj so jo kaka kmetica polila z vodo, ki jo je nesla v škafu na glavi, ko je prehitro zavila v stran.

Pred hišo, ki se mu je zdela najčednejša, nategnil je voznik vajeti in konja sta obstala.

— Ej, ti fante, je tukaj občina? — je vprašal malega dečka in pokazal z bičem proti poslopju.

— Ne, to je šola — odrezal se je paglavec in si popravil kučmo.

— Na konci vasi je, na konci — vmešali so se drugi otroci in obsuli sani.

— Že prav — je zagodrnjal oni na vozu, še enkrat pogledal na hišo, pred katero je bil ustavil in zaničljivo zamrmral. — No, taka šola! — potem pa švignil z bičem po otrocih, ki so se oprijeli sank, da so kričeč odskočili v stran. In zopet sta so spustila konja v tek in sani so drča le mimo hlevov, skednjev in hiš, dokler ni voznik hripavo zakričal dolgo zategujen

— E-e-e! — in skočil z voza. Precej velika, čedna knintska hiša je stala ob cesti. Zeleno pobarvan vršiček zibal se je nad voznimi vrati, v enem izmed prodnih okenj svetilo so je nekaj pipcev in tobačnih pip, lepo naslonjenih ob cikorijo, milo in sveče, na pročelju hiše pa se je na izprani črni deski bral zamazan, a vendar čitljiv napis: Občinska pisarna in županstvo občine Leskovec. Takoj, ko so se ustavile sani, pokazala se je na pragu okrogla ženska. Izpod predpasnika kukalo ji je majhno, malo umazano dekletce, čez rame pa se je stegovala velika mogočna glava očeta župana.

— Dober dan, gospod župan — je pozdravil oni, ki je skočil z sani, odmotal si veliko ovratno ruto, ki mu je sezala čez ušesa in pokrivala del prsi ter izvlekel zmečkan, često zganjen papir iz suknje, na kateri se je svetilo dve vrsti gumbov iz medenine.

— Jaz sem odgonski sprevodnik iz Idrije in sem vam tu pripeljal nekovo ženišče, ki so vam je poslali iz Ljubljane — je dejal ter pokazal s palcem čez ramo na sani, kjer je ono zamotano in ovito bitje še vedno žedelo nepremično.

— Moj Bog samo sitnosti ima človek — vzdihoval je župan in razvijal papir.

— Kako se pa piše, odkod pa je? — vpraševal je v eni sapi ter bulil v list.

— Ej, te čečeke naj vrag bere — razljutil se jo in se obrnil proti ženi.

— Stopi, stopi gori! Gospod Divjuš naj precej pride doli iz pisarne! — in ko so je debela županja zavrtila nazaj v vežo, ukazoval je hlapcu, ki se je prikazal iz hleva:

— Ti izprezi konje, potegni sani na dvorišče, potem pa daj konjem ovsa. Iz Idrije je dolga pot.

Hlapec je takoj šel odpenjat štrauge in tudi ona ženska se je počasi skobacala na tla. Malo obledela a vendar moderno pisana ovijača pokrivala ji je glavo in bila opletena krog vratu, da je bilo videti od obraza samo nekoliko čela in dvoje velicih temnih oči. Postavo ji je zavijala stara, zelenkasta, oguljena moška suknja in noge so ji tičale v ogromnih kožuhastih copatah.

II.

— Moral sem ji jaz dati to staro suknjo; iz Ljubljane poslali se jo nam v tako letni obleki in v tako slabem obuvalu, da bi mi bila zmrznila po potu, ko bi jo kar tako pripeljal sem — pripomnil je odgonski sprevodnik Jeriha, ko sta stopala z županom v hišo.

— Ja, ja, sitnosti, same sitnosti — ponavljal je župan že v izbi in pogledaval krog po dveh, treh pivcih, ki so sedeli za mizo.

— No, no, kaj pa je ? — vpraševali so radovedno in ogledovali odgonskega sprevodnika, še bolj pa ono postavo pri peči, ki je vstopila za njim in o kateri niso vedeli, je-li ženska ali možki.

— Ah, kaj če biti — zamahnil je župan z roko, položil list na mizo in ukazoval svoji starejši hčeri, ki je prišla iz kuhinje.

— Kakega pol literca zavretega vina, pa hitro! — in ko je hči zginila iz izbe, obrnil se je proti tujki in dejal nekako mehko:

— Slecite se, saj vam bo prevroče — V tem pa je prišel gospod Divjuš, občinski tajnik, ter vzel oni list v roke.

— Eliza Kovač je iz Stebrca — je dejal.

— V Stebrcu ni nobene Elize Kovač — ga je popravil Župan — jaz poznam ljudi vse županije.

— Seveda je ni, pa ta sliši tje — razlagal je tajnik.

— Stari oče njen, Matevž Kovač, je bil rojen v Stebrcu št. 5 in pristojen sem v našo občino Leskovec. Preselil se je v Trst, oženil se tam in imel sina Antona. Ta se je tudi oženil in se zopet preselil v Gorico, kjer je umrl. Njegovi hčeri Ana in Eliza, rojeni v Gorici, pa sti pristojni semkaj in Eliza Kovač je prav za prav od tu iz Stebrca, naše občine.

— Jej jej — čudila se je mati županja, očetu županu pa je švignila ta-le pametna misel v glavo, katero je — v svesti si modrosti svoje — naznanil svojim poslušalcem:

— Ali če je do zdaj ni bilo pri nas, je tudi zdaj ne potrebujemo.

— Potrebujemo j e seveda ne — je pritrdil tajnik. — Ali ona je bila v Ljubljani brez dela, brez službe in brez dokumentov, priprli so jo radi vlačugarstva in jo poslali sem v našo občino, ki jo mora prevzeti.

— Zaradi vlačugarstva!? — ponavljala je županja in neverjetno gledala tujko, ki je mej tem odložila suknjo, copate in ovijačo ter v lehni temni gosposki obleki izgledala prav pošteno.

— Da, zaradi vlačugarstva — je potrdil tajnik županji. — Tukaj se čita dobesedno: Podpisani magistrat stolnega mesta Ljubljane odreja, da se šestnajstletna . . . .

— Šestnajst let! — vzkliknili so poslušalci, tajnik pa je brezhibno bral dalje:

. . . da se šestnajstletna Eliza Kovač zaradi vlačugarstva odžene v domovinsko občino Leskovec. —

— Tako mlada! — je javkala županja in sklepala roke.

Župan pa se je, v zavesti svoje odgovornosti, popraskal za ušesi in modroval:

— Kaj pa počnemo žnjo ? delati menda ni vajena, zastonj . . .

— Čakajte, gospod župan! Tukaj tako ne more in morda tudi noče ostati, — kaj gospodična? — obrnil se je tajnik k tujki in zarudel, da je priznano vlačugo nagovoril z »gospodično«. Toda nje vitka postava, inteligentni obraz in ponosno vedenje izvabilo mu je nehote ta naziv na jezik.

— Tukaj ne ostanem — je dejala kratko in odločno.

— No torej! — ja nadaljeval tajnik. — Občina ji izda poselsko knjižico, da ji potrebnega denarja za pot in šotem naj gre zopet v svet. Drugič bode že pazila, da ne pride z oblastmi v navskrižje.

— Ja, ja, prav imate! — se je oddahnil župan.

— Pa s takim tenkim oblačilcem je ne morete poslati nikamor — se je vmešal odgonski sprevodnik, — zmrzne, predno stopi na prag.

III.

— Jej pa res — je pritrdila županja, kateri se je jelo dekle smiliti vkljub vsemu.

— Pa ostanite, pa — hitel je župan, kateremu e bilo vse prav, samo da se ogne še večim neprilikam. — Sile vam ne bo, na gorkem boste in jesti tudi dobite.

In sklenili so, da ostane tujka pri županu toliko časa, da ji pošlje sestra obleko, potem pa se ji izde poselska knjižica in se ji izroči denar za vožnjo do Ljubljane.

. . .

— Pa je res, gospa županja, da so nekovo dekle iz Ljubljane prignali k vam?

— je vpraševala Leskovška gospodična učiteljica, ko sta šli v nedeljo od maše.

— Res, res — je pritrdila županja in se vsekovala v robec, da bi učiteljica ne videla, kako rudeča je postajala od veselja, da ji je gospodična rekla »gospa«.

— Pa to je čudno! Jaz res nisem vedela, da se tako priganjajo tudi ženske.

— Redko se godi, redko.

— Saj je že to dovolj žalostno, da sploh kedaj!

— Kaj se hoče, svet je izprijen dandanes.

— Da, da . . . Kakšna pa je? — je vprašala učiteljica čez nekaj časa.

Bila je prvo leto v službi in v Leskovju je bilo jako dolgčas, zato se ji ne sme zameriti nje radovednost.

— O lepa je, prav lepa. Mlada je še tudi. Pomislite . . . šestnajst let!

— Šestnajst?

— Da, šestnajst. Samo ne vidi se ji, da je še tako zeló mlada. Jaz bi jo bila sodila dvajset.

— In gosposka je, pravite?

— Gosposka. Žgancev ne je in kaše tudi ne.

— Pa sem res radovedna kakšna je.

— Pridite popoludne malo k nam, saj vas tako že dolgo ni bilo — vabila je županja.

— Ali . . .

— Nič ali! Gori v kamrico vas popeljem, ona j etudi zgoraj. Gospod tajnik je dejal, da je izobražena, pa smo jo deli gori, ker je v gostilni vedno polno ljudij.

— To ste pač prav naredili, revico mora biti sram, če jo hodijo tako gledat. Mogoče še nič kriva ni, če je rekel gospod Divjuš, da je naobražena.

— Da, rekel, da zna nemško in laško.

— Torej popoludne pridem, če vam je prav.

— Kaj pa, kaj pa gospodična! Človek je tako vesel, če se more malo pogovoriti.

Prišle ste do šole in učiteljica se je poslovila tako uljudno in prijazno od županje, da je prišla le-ta vsa vesela domov in se takoj pripravila, da napravi malo cvrtja za popoludne.

. . .

— A, in risati znate tudi gospodična?

— Da.

— Pa kje . . .?

— Brat me je učil. Hodil je v realko. V šesto. Pred letom je umrl.

— Moj Bog, kako žalostno!

— Žalostno. Ko bi bil on živ, bi pač ne prišlo tako z menoj. Ne gonili bi me okrog, kakor cestne potepuhe.

— Ne govorite o tem!

— Saj je res!

Molčali sti nekaj časa in učiteljica je radovedno opazovala svoj vis-a-vis. Poteze finega, podolgastega obličja niso imele nič okroglo-otročjega na sebi, nijedna črta negotova, vse pravilno in dovršeno. In tako jasen je bil ta obraz, tako odkrit in miren. Niti malce se ni nagubalo gladko belo čelo, ni malo se niso zakrivila ustna, le dolge, fine trepalnice so zatrepetale, ko je tako trpko dejala: »Saj je res!«

IV.

In učiteljica je dalje opazovala nje odločni pravilni profil, mehko zaokroženi nastavek vrata, lehno skodrane lase nad tilnikom, nežne drobne roke in tenke prste z svitlimi rožastimi nohti. Pripovedovala ji je o šoli, o porednih vaških otrocih, o dolgočasni jednakomernosti življenja v Leskovcu, a med vse to pripovedovanje sililo se ji je vprašanje: Nedolžna ali kriva?

Mati župana je prinesla nekaj cvrtja in ponujala ga učiteljici in tujemu dekletu.

Učiteljica je grizla drobnjavo pecivo, obljubovala županji, da pokaže njeni stareji hčeri Lenki čipke za k prtom in nauči malo Miciko pletenja, a v glavi ji je neprestano tolklo in kljuvalo in zdelo se ji je, kakor da vsaki udar srca vprašuje: Kaj, kaj?

In če je res — vlačuga!? In če je res!?

Ustrašila se je in bojazljivo se odmaknila od nje. Ali se spodobi, da sedi tu, da se meni ž njo — z vlačugo!! Nehote se je pomaknila še bliže k županji. Tujka pa je povzdignila goste dolge trepalnice in pogledala jo je naravnost in vprašujoče. Učiteljica je zardela; menila je, da ji je ta pogled prodrl v dno duše. Nedolžna je, nedolžna! šepetala si je in prijazno povabila tujko, naj je obišče, ako ostane še kaj časa v Leskovci.

— Hvala gospica, jutri odpotujem.

— Že jutri?

— Da. Ali mi morda želite še daljšega prognanstva?

— Nisem rekla v tem smislu.

— Vem in hvaležna sem vam za vašo prijaznost.

— Bote kaj pisali?

— Želite?

— Vsekakor bi rada znala, kako se vam bode godilo.

— Potem vam bom pisala.

— Prosim!

Odhajaje je učiteljica namignila županji, naj ji sledi v vežo. Tu je odprla svoj mošnjiček, izvlekla iz njega dva svitla goldinarja in ju stisnila županji v roko:

— To naj gospod župan pridene oni potnini — saj veste! — Pritisnila je potem resno prst na ustn in zapretila:

— Pa ne povedati! — in hitro je odšla na cesto.

Mati županja pa je sklenila v srcu, da dodene še en goldinar iz svojega in da poreče svojemu možu, da je dala učiteljica tri in ne dva tolarčka. Čez dobrih štirinajst dni je dobila Leskovška učiteljica lepo dehteče podolgasto pismo z lepim drobnim naslovom. Bilo je od Elize Kovač.

— Čudno, je dejala, da nima nič, a sedaj piše na tem finem modernem, rujavkastem, papirju, ki celo diši — čudila se je učiteljica in tudi frivolni ton v pismu ni ji bil po volji. Odgovorila je kljub temu, a zastonj čakala odgovora.

. . .

V jeseni je nekoč občinski tajnik gospod Divjuš prišel razburjen s pošte.

— Gospod župan, gospod župan — je klical že pred hišo in vihtel neki papir po zraku.

Kaj je, kaj je? — javkal je le-ta in v duhu je že čul, kako mu gospod tajni bere novo zapoved o snaženji gnojišč in o nakupu karbola proti koleri, za kar je vendar že poskrbel pred mesecem.

— Ah pomislite! Kazenska pola je došla o Ani in Elizi Kovač.

— Ješ, Ješ!

— Ha, kdo bi si mislsil!

— Moj Bog, kakšen je svet!

In čez pol ure je pisal gospod Divjuš v zakajeni občinski pisarni v zapisnik »kaznovanih občanov« ali »črne bukve«, kakor se je izražal župan, sledečo notico:

»Ana Kovač stara 25 let in Eliza Kovač, stara 17 let, rojeni v Gorici, pristojni v občino Leskovec sti bili z razsodbo deželnega sodišča v Ljubljani od dne toliko in toliko, po paragrafu tem in tem, obsojeni zaradi hudodelstva tatvine v trimesečno težko ječo.

V.

Hladen jesenski veter je vil po ulicah ljubljanskih, zdihal krog voglov in se zapletal v gole veje v drevoredih. Neka rezajoča, neprijetna atmosfera je ležala na mestu in lezla v ljudi. Tesno so se zavijali gospodje v svoje haveioke in gospe so popravljale mantilje in jopiče, da se obvarujejo ostrega mrzlega piha. Nekaj zapoznelih listov spihal je veter z vej in jih v plesajočih vrtincih raznašal naokrog; zdaj je nekoliko pojenjal, potem pa zopet vzdigal prah z dvojno silo in se zaganjal v dolgih sunkih skozi ulice.

Nekaj vran se je v velicih jatah poganjalo krog zvonikov in gosta plast oblakov je visela visoko v ozračji, zastirala solnce in zagrinjala horizont v siv, dolgočasen ton pozne jeseni.

Drdranje voz, korakanje ljudij, glasen prepir dveh izvoščekov na glavnem trgu se je v zategnjenih, lenih zvokih odbijal od hiš in mrtva, rumenosivkasta svitloba je nekako mrzlo in neprijetno uplivala na človeka.

Iz velike tronadstropne hiše je stopilo na ulico gosposko dekla v temnozelenem klobučku, v sivem jaketu z malim zavitkom v roki. Neki častnik je je podjetno pogledal v obraz, zamrmral pred-se parkrat: »Famozna rast, tipičen obraz!«, obrnil se za njo, zarožljal z sabljo, energično trknil z ostrogami, zasuknil se in jo ubral za neznanko, vedno razbijaje z sabljo ob tlak.

Ona pred njim je parkrat prezirljivo in jezno pogledala naza čez ramo, a ker se vztrajnemu vojniku kar nič ni ljubilo, da bi zapustil njen sled, stopila je v prvo vežo, počakala za vrati, dokler ni nadležni zasledovalec zginil za oglom; potem je zopet hitela dalje.

Gost bel pajčolan ji je zastiral obraz in zapaziti je bilo skozi istega le iskrenje očij.

Zamišljeno je gledala pred-se, parkrat globoko vzdihnila, privzdigovala nekoliko dolgo, črno krilo in hitreje in hitreje pospeševala korake. Od časa do časa je bilo videti, kakor da bi ji zatrepetalo telo in bi se rame privzdigale v pridušenem joku. Neki postrešček se je z svojim bremenom zadel v njo, malo dlje je sunil v njo čevljarski učenec z starimi raztrganimi čevlji in takoj po tem se je zaletela v starikavo krščenco, ki je jezno godrnjala za njo nekaj o maniri. Ona ni opazila ničesar od vsega tega. Skoro mehanično je prestopala, zavila preko št. Jakobskega trga v Trnovsko predmestje in iz tega v temno ozko in umazano ulico v Krakovem.

Pred malo razrupano hišo se je ustavila in potrkala na vrata, katera pa so se odprla od znotraj še le čez dolgo.

— A ti si, eliza — nagovorila jo je grda, odurna starka in je hrehetala hudobno, ko je ugledala trudno, obupano držanje došle deklice.

— Kako je bilo, he he? — je vpraševala in tipala se svojo suho koščeno roko eleganten jaket dekličin.

— Ah, pustite me — je vzdihnila le-ta in se zdrznila nervozno.

— No, no, saj ni hudega — silila se je starka in z odruno ljubeznjivostjo skušala jo objeti krog pasa.

— Meni se ne ljubi — je mrmralo dekle mej zobmi. Otresši se starkinih rok je vprašala:

— Kje pa je Ana? —

— Zgoraj, zgoraj. Že dolgo čaka — je odgovarjala starka in odšla v sobo, zadovoljno smejaje se.

Deklica se je za trenutek oprla ob steno, potem pa trdno stopala po stopnicah navzgor.

VI.

Iz malega, temnega mostovža so vodila na vsako stran po ena nizka vrata. Izza onih na levi se je čul napev neke polzke poulične pesmi in premikanje stolov. Takoj na to so se odprla vrata in visok narednik je stopil venkaj.

— A glej, gospodičina sestra, hm . . čast mi je.

— Pusti jo, pusti — se je oglasil za njim ženski glas.

— Ha, ha, se bojiš morda, da preidem k njej — se je zasmejal narednik surovo, obrnil se nazaj proti oni ženski, udaril jo na ramo, potem pa odšel.

Na stopnicah je še zakričal nazaj:

— Do drugič, cara mia!

— Do drugič! — zaklicala je ženska za njim, potem pa se obrnila proti Elizi.

— Pridi no bliže sestričica — dejala je in jo povlekla seboj v sobo.

— Nekaj čaja je vendar še pustil moj narednik, celó ruma je še nekaj — govorila je, vlila nekaj duhteče pijače v malo skudelico in porinila proti sestri.

— Hvala, ne bom — je dejala le-ta in se trudno spustila v najbližji stol.

— Kakor hočeš — je odgovorila sestra in sama srkala čaj.

Mala svetilka, ki je plapolala na mizi, ker jo imela soba eno samo majhno okno na ozko, temno dvorišče, osvetljevala ji je ostro nje špičasti, razorani obraz. Neka nezdrava bledica vlekla se ji je po licih in koža jej je bila suha in vela.

V sobi sti stali dve postelji, sredi miza, okrog nekaj pletenih stolov, v kotu omara, pod oknom pa mal, črn kovčeg. Povsod je bilo vse razkopano in razvlečeno. Na steni so visele na žebljih ženske obleke, na kovčegu je ležala črna, plišasta mantilja, poleg lovskega, sivega klobuka z zakrivljenimi peresi.

Soba in oprava je bila zelo siromašna, obleke pa še dokaj čedne in elegantne.

Elizina sestra je bila oblečena v belo, zmečkano spodnjo jopico in v živo-rdečo krilo, lasje so ji bili kuštravi, krog usten pa ji je igral zaničljivo-porogljiv izraz. Molče sta si sedeli nasproti, dokler ni Eliza vstala in odložila klobuk.

— No, kako jo bilo, si dobila dela? — vprašala jo je sestra.

— Ne.

— Ha, ha! Kaj ti nisem pravila?!

— Jutri poskusim še enkrat.

— Čestitam ti na tvoji vztrajnosti.

Zopet je bilo tiho.

Hkrati si je Eliza pokrila obraz z rokama, naslonila komolce ob mizo in zaihtela.

— Moj Bog, moj Bog, usmili se me!

— Solze! Ha, ha! Kako smo vendar nežni! — rugala se ji je sestra.

— Ves dan sem iskala okrog, pa nič, nikjer nič!

— O ti dete ti, kaj misliš, tla te res kedo sprejme k otrokom. Tebe?! Smešno!

— Iskala sem vezenja.

— Ha, ha, kakor da bi te plemenite dame dovolile, da bi v njih nežno perilo začetne črke njih visocega imena všivale roke, ki . . .

— Molči mi o tem!

— Čemu molčati?! Saj vendar vsakdo ve, da je gospodičina Eliza Kovač cele tri mesece počivala na Zabjaku.

— Molči mi, molči mi! .. Mar nisi ti kriva?! .. Kdo me je zavel?! .. Ti, ti!

— Hvala! .. Kdo pa je bil kriv, da so to zasačili in mene s teboj?! . . Kaj? In takoj prvič, ko si šla ti z menoj v prodajalnico?! .. Tvoja nerodnost, draga!

— Molči!

— Molčim naj? Tvoji živci so jako občutljivi. Ha, ha! Sicer imaš pa precej sestrskega čuta, to moram priznati. Tam na sodišču bi bila prav lahko izrezala sebe vsaj za kaka dva meseca, na moje stroške seveda. No, pa si bila raje tiho . . . Zahvaliti se ti moram še enkrat!

— Pusti me!

VII.

— Aj, kako si neuljudna danes. Vidiš, jaz te imam tudi rada, zato ti tako čisto iz srca svetujem, da pusti to iskanje služb in dela; dobiš tako ničesar ne, pa pojdi raje tja, saj veš, kamor ti je svetovala najina dobra gospodinja.

— Kaj tja naj bi šla, tja v mlakužo, kjer žive sramotno življenje izgubljena ženska bitja . . . ? Nikdar, nikdar!

— In zakaj ne, dragica? Dela ne moreš dobiti, krasti ne smeš, stradati ni prijetno, hm, ne ostane druzega! — V Celje pojdem, v Maribor ali Gradec, ondi me ne poznajo.

— Ne poznajo? No, kaj tacega se zve hitro! Veš, kako te vprašajo: Ste vi ona Eliza Kovač, od katere je bilo čitati v časnikih, da . . . no in tako dalje! Tebi ne preostane druzega, nego reči: »Da, jaz sem« in na to se povsod prav lepo zahvalijo na taki časti, da bi tako interesantno osebo jemali v svojo hišo. Spremijo te morda še do stopnic, pa le iz bojazni, da bi se te v predni sobi mogla prijeti kaka stvar, in ti si zopet na ulici.

— In kdo je kriv vsega tega?!

— Ne vem . . . Morda najini stariši, ker nam niso pustili okroglega, ko so odšli na oni svet; . . . morda drugi ljudje, jaz res ne vem!

— Ti si kriva, ti!

— Jaz? Povedala si mi že enkrat, pa ne maram te časti! Sploh pa nisi preveč hvaležna. Kdo pa je vaju redil, tebe in brata, od tvojega devetega leta dalje, kaj?

— In z čim si naju redila!?

— Zato se ne gre!

— Zato se gre, zato! Ko bi bil vedel moj brat, kake vrste je bil tvoj zaslužek, ne bi bil vžil ni grižljeja od tebe.

— Ne bi ga mogla siliti. Sploh si pa ne morem misliti, da more biti kak človek tako najiven, da bi verjel, da se z samim vezenjem morejo oblačiti in živeti tri osebe!

— Moj Bog, moj Bog!

— Ne javkaj mi!

— Ako bi bil brat živel, ne prišlo bi tako daleč z menoj.

— Le žaluj za svojim vitezom, treba ti je!

— Treba, treba!

— Oj glej potrebno gospodičino v finem jaketu in moderni bluzi.

— Oblekla sem, da napravim bolji utis — jokala so je in z nervozno hitrico odpenjala gumbe.

— Utis!? Hm . . . ! Kjer si povedala svoje ime, mislili so, da je ukradeno.

— Moj Bog!

— I kaj je potem? Pusti vse skupaj in slušaj moj svet!

— Ne . . . ne . . . !

— Saj včasih vendar nisi bila tako tenke vesti! Sploh pa se hitro odloči za kaj, mene ne veseli več ukvarjati se s teboj, preneumna si. Za-se mi že zadostuje moja pamet, še nate paziti pa ne morem.

— Jutri pojdem še enkrat v mesto; naj bo še slabše delo, vse mi bo prav.

— Tako da, tako je lepo! Poboljšaj so, vdinjaj se za kravjo deklo, zajutrkuj kislo zelje z nezabeljenimi žganci, opoludne pa otepaj krompir! Morda potom vendar pozabi kedo, da si bila zaprta, da so te po odgonu preganjali okrog in še vso drugo, kar ni zabilježeno v nikakih aktih pod številko in datumom!

— Ti si moj hudi duh, Ana.

— Jako častno za me! Eliza se je stresnila, skočila kvišku in z nekim divjim iskrenjem oči stresla sestro za ramo.

— Ti si moje prokletstvo — je zavpila in jo pahnila od sebe, potem pa šla k postelji, zmetala obleko brezbrižno na tla, sezula čevlje, so vrgla na posteljo in obrnila obraz k steni.

— Hi hi, mačica je huda — je dejala sestra, izpila čaj, kolikor ga je še bilo v samovaru in poltiho žvižgaje odšla iz sobe doli po stopnicah k starki, pri kateri je sedel mlad bledikav človek, medlega pogleda in velih lic, ki jo je pozdravil smeje se, ko je odprla vrata.

. . .

V mali pisarni občine Leskovec mandral je z malimi drobnimi stopinjami debelušni leskovški župan, praskal se za ušesi in zastokal zdaj pa zdaj. — Kaj ima človek od tega županovanja! Same sitnosti in skrbi! . . . Od kod je tisti papir gospod Divjuš?

— Iz Budim-Pešte.

— Iz Budim-Pešte!? Sveti dan božji še iz Afrike nam naj kaj pošljejo — jezil se je župan in zatrjeval čez mero, da se ne pusti in ne pusti nikdar in nikoli več voliti za leskovškega župana. Par debelih muh je leno brnelo po sobi, posedalo po velikih vezanih državnih in deželnih zakonikih, radovedno lazilo mej papirjem in se predrzno zaletavalo v malce previsoko čelo gospoda Divjuša, ki je melanholično podpiral glavo.

Zunaj je sijalo solnce in čulo se je udarjanje mlatičev v kratkih poskakujočih taktih. Nekaj kokoši je kokodajskalo spodaj na dvorišču iz pred hleva pa je veter prinašal robate kletvice županovega hlapca. Vsi ti glasovi so se spajali v nekak sanjav idiličen mir in gospoda Divjuša se je jela prijemati mehka razkošna sentimentalnost, ki se je še zdatno večala, ko je župan godrnjaje odšel iz sobe doli v gostilno s kozarcem vina duši ti si skrbi svojega županovanja.

Doli na vrtu je nabirala dekla solato in je pela z visocim tenkim glasom: Rožmarin je zmiraj frišen.

Al' moj krancelj ni več gvišen.
Rožmarin ima svoj duh,
Naj bo zelen al' pa suh.

Gospod Divjuš si je podrl glavo in zamišljeno poslušal navdušeno pevko, ki je zdajci preskočila na ono:

Rož'ce trgala,
Vence spletala,
Dokler nem nedolžna bla.

— Nedolžna bla — poskusil je z svojim debelim basom, potem pa se resignirano uglobil v dopis bolnišnice svetega Roka v Budim-Pešti, ki je v navadnem uradnem štilu naznanjal bolniške in pogrebne stroške Elize Kovač, rojene v Gorici in pristojne v občino Leskovec.

— Hm, dosti je — je računil, a bil je mehka občutljiva duša; pogreznil se je zopet v sentimentalne občutke svoje, zmotil se v soštevanju in pazno motré dolge in suhe številke svoje, je vzdihnil v redko rast malih brk:

— Verdorben und gestorben!