Elvira
| Elvira Vitomir F. Jelenc |
| |||||||||||||
Mlada in lepa je bila Elvira. Vitkega stasa, strastno se dvigajočih polnih grudi, bela v licu kakor alabaster, fantastično povita frizura iz kostanjevih las, živih hrepenečih oči, taka je bila Elvira.
Moj prijatelj Rudolf mi je vedno govoril o nji. Slikal mi jo je kakor angela, polnega veselja, sreče, življenja. Vsak dan je hodil mimo njenega okna in zdelo se mu je, da ga pozdravljajo rdeči nagelji, da pošiljajo pozdrave temne zavese njenega okna. In ako je njo zagledal med nagelji, ko se je nje beli obraz dvigal nad nageljčki, tedaj mu je posilila kri v upadla lica, zatrepetal je in jo s tresočo roko pozdravi!. Ona mu je nalahno ozdravila, bradica se je dotaknila rdečih cvetov, ki so se zamajali. Rudolf pa je zavidal rdečim nageljčkom, ki se je njih dotaknila njena lepa bradica. Odšel je naprej, a v duhu je še vedno videl njo, pred oči mu je priplavala njena slika. Pordela so njegova bleda lica, žile v sencih so se mu napele, oči so mu pa zrle in bulile brez ciljev, kakor da bi iskale nekaj velikega, nedosežnega.
Rudolf je bil slikar. S pomečjo nekaterih požrtvovalnih ljudi in deloma s svojim delom, posrečilo se mu je priti na monskovsko akademijo. Nepopisni trud in uničevanje ga je stalo to njegovo življenje. Vse atelje je obletal, da je dobil male zaslužke, da je mogel živeti.
In živel bi on tako rad! Živeti! Kolikokrat se mu je porajala misel, da je brezplodno njegovo koprnenje, da mu vse, kar si je domneval uspe v prah bližja bodočnost. A ni obupal.
Po dovršenih študijah se je vrnil v domovino in se nastanil v manjšem mestu.
Z najlepšimi nadami je prišel iz tujine, delati je hotel; stopiti je hotel v življenje. A skoro je uvidel, da se je trudil zastonj, hrepenel je po delu, a dela ni imel, razstavil je parkrat svoje sliko, a kupca ni našel. In ta krat je obupal, begal je naokrog, ali pa sedel v svojem ateljeju, glavo je imel uprto na reki in je gledal pred se ...
Začel je slikati portrete, da se je mogel preživeti, začetkoma se mu je studilo gledati te filistrske obraze meščanov, ki so sedeli pred njim. S časoma pa se je privadil tudi tega; mehanično je slikal in le tupatam je malo prenehal z delom in se zamislil. Potem je pa delal zopet dalje.
Izbegaval je vsako družbo, zvečer je šel v kako zakotno gostilno, tiho sedel pri svojem vinu in pil. Le zdaj in zdaj je globoko zasopel, kakor da bi ga dušilo to ozračje. Takrat je pa vzel v roke kozarec in pil.
Ko je šel pozno v noči domov, je šel v svoj atelje, prižgal luč in se ogledal. Zdelo se mu je, da se mu raz sten in stojal reže oni filistrski obrazi. Ugasnil je luč, in se vlegel na divan, a še v tem je gledal one tope obraze, rdeče nosove ...
Nekega dne pa je prišla ona k njemu, da bi jo portretiral. Skoraj žal mu je bilo, da bo tudi ona visela med onimi brezizraznimi obrazi, a vendar se je z veseljem lotil dela ... Delal je počasi, samo da je bila ona večkrat pri njem. Ona pa je uprla vanj svoje čiste oči in Rudolf se je zatopil v ta pogled ... Ko je odšla, je strmel še vedno na mesto kjer je sedela ... Po vsem telesu je trepetal, zaljubil se je v Elviro, vedno je sedel pred njeno sliko in nepremično zrl vanjo. Ko pa je sama čez nekaj dni zopet prišla, vzradostil se je je, kakor otrok nove igrače. Bal se je dneva, ko bo ona zadnjikrat pri njem, brez nje si ni mogel več predstavljati življenja.
Slednjič je prišel oni dan. Ko ji je podal roko, ko se mu je ona ozrla v oči, zdelo se mu je, da je dal roko svojemu življenju.
Elvira je odšla ...
Dolgo je gledal Rudolf skozi okno za njo. Na voglu ulice se je Elvira še enkrat ozrla, njiju pogledi so se srečali in izginila je ... Dolgo je še slonel Rudolf na oknu, ko se je obrnil, zdel se mu je atelje tako pust, tako prazen ...
Lahnih korakov je šlo življenje, iz njega odplavala je kratka tiha sreča, razdimila se je vsa poezija in Rudolf je ostal sam ...
Izgubil je vse veselje do dela. Hodil je okoli zamišljen, le kadar je šel mimo njenega okna in se ozrl kvišku in zagledal med rdečimi nagelj njen alabasterski obrazek, zjasnilo se mu je lice ... Nekega dne je slišal, da se je Elvira zaročila z mladim uradnikom ...
Začel je veliko piti, po cele dneve in noči je presedel po gostilnah; začel zahajati v družbe in neizmerno pil. Ako ga je kdo hotel zadržavati, da ne bi pil preveč, je plačal in odšel v drugo gostilno. Zanemarjen je hodil okoli, klobuk je imel potlačen na čelo, nemirno se je potikal iz gostilne v gostilno. V atelje ni zahajal več, debel prah je polegal po raznih skicah in početih slikah. On pa je pil in blodil ...
Slednjič je omagal. Uničilo ga je njegovo življenje. Obležal je; že poprej v svojih dijaških letih, ko se je trudil v tujini, nakopal si je bolezen, ki je njen kal vedno nosil v prsih.
Nekega dne sem ga obiskal. Voščeni obraz so mu zakrivali dolgi razmršeni lasje; podal mi je tresočo roko. Ustrašil sem se njegovega pogleda. Bolestno se je zasmehljal in rekel:
»Pri kraju smo!«
Skušal sem ga tolažiti, a beseda mi ni šla iz ust.
Nekaj časa me je poslušal in mi odgovoril:
»Ne govori! Vem, da sem izgubljen! V dolgih urah sem premišljal, zakaj da sem živel. Zdaj vem, da je bilo vse moje življenje brezpomembno, da izginem iz sveta kakor nadležni komar, ki ti je šel na lice, ti ga pa ubiješ! Kesam se, da nisem poprej storil vsemu konca!«
Dolgo časa sva se že pogovarjala; naenkrat se zgane, malo se dvigne in me vpraša:
»Kaj pa Elvira?«
Nerad sem mu hotel povedati resnico, a moral sem. Tiho sem rekel:
»Včeraj se je poročila!«
Ničesar ni odgovoril, omahnil je in zaprl oči ...
Poslovil sem se od njega. Rekel mi je še:
»Čestitaj ji v mojem imenu!«
Odšel sem.
Drugi dan sem se namenil, da ga zvečer zopet obiščem. Bil je krasen večer, ko sem stopal po ulicah; lunini žarki so obsevali v čarobni luči ulice, vse je bilo tako fantastično ...
Potrkal sem na njegova vrata ...
Neznan glas se mi odzove v sobi ...
Vstopim.
Sredi sobe je stala postelja, na njej Rudolf, a poleg njega stol, na katerem je brlela sveča. Stara ženica mi skrivnostno reče:
»Pred uro je izdihnil!«
Kakor bi spal, je ležal Rudolf, zadovoljen smehljaj mu je plaval okoli usten ...
Plamen sveče je vztrepetaval in črne sence so se plazile po Rudolfavem obličju ...
Skozi okno pa so se usipali lunini žarki in s čarobno lobno lučjo osvetlevalo sobo.