Ema (Slovenski narod, 1926)

Ema
—nik
Izdano: Slovenski narod 1. januar 1926 (59/1), 6
Viri: dLib
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

»O duša! Ah ste še živi? Oj, kolikokrat sem mislila na vas! Dajte, da se vas malo nagledam! Kako ste se naredili! Pa saj sem si mislila!«

In krepko mi je stresla roko. Nekdo pa, ki je vse to videl, je pripomnil ne baš duhovito:

»Glej jo, glej, to Emo! Saj se smeje gospodu, kakor cigan belemu kruhu!«

»Ljuba duša, kako se ne bi,« se je obregnila ona. »Kdo bi si pa ne želel ugrizniti v kaj takega! ... Oh, saj pravim! To so bili lepi časi, ko sva se še skupaj igrala! ...«

Za trenotek je izpreletelo nekaj kot otožnost njen obraz, a takoj se je zopet smejala. Obrnila se je proti mojemu prijatelju resolutno zahtevala:

»Vrček prva meni! Bodo gospod plačali!«

Kaj sem hotel! Molče sem prikimal, da nimam nič zoper to. Ko je imela pivo pred sabo, se ji je jezik še bolj razvozljal. Hotela je vse mogoče vedeti od mene: Kako se mi godi v mestu, če je ondi mnogo lepih deklet, če sem se kdaj domislil in še več takega. Jaz sem na vsa ta vprašanja bolj ali manj šaljivo odgovarjal. O sebi mi je pravila, da je postala potovka, ker mati ne more več in da premeri vsako soboto tri ure dolgo pot od doma pa do trga in zopet nazaj.

»Pa v lemenat vaj ne pojdete?« ji je prišla nenadoma na misel.

»Nič se ne ve!« sem odvrnil jaz smehljaje. »Zakaj ne bi šel?«

Vzkipela je: »O duša, nikar! Ali ni nikjer nobene, da bi vas zapeljala? Pa saj vem, da ne pojdete! Tak fant — to bi bila res škoda!«

Popila je, zavihtela jerbas na glavo in še vprašala:

»Ali plačano je?«

Ko sem potegnil denarnico iz žepa, da bi še pričo nje poravnal njen potrošek, se je hipoma spomnila: »Zdaj pa še eno desetico za Marijino olje!«

Osupnil sem malce, ona pa je pojasnjevala: »Ob poti je Marijina kapelica, kakih deset minut predno se pride v našo vas. Jaz skrbim za to, da gori ob sobotah Mariji na čast lučka pred njeno podobo. Ko se vračam, nalijem olja in prižgem, tako gori včasih celo noč notri do nedelje zjutraj. Zberačim pa tukaj nekaj, tamkaj nekaj!«

Nisem prav verjel njenim besedam. Hotelo se mi je zdeti, da bo tudi ta desetica za vrček piva pa kje drugje, a vendar sem ji jo dal. »Bo pa Marija za vas prosila, je pripomnila namesto druge zahvale in odhitela.

Odslej sva se med velikimi počitnicami ob sobotah večkrat videla in vselej me je sprejela z istim žarečim obrazom, z istim vsklikom: »O duša! Naj se vas no malo nagledam!« In vselej je enako samozavestno ukazala: »Vrček piva zame! Bodo gospod plačali!« Isto tako sem moral vselej še posebe plačati desetico za »Marijino olje«. Parkrat se je pač pripetilo, da se nisva dobila, zakaj če se je tudi nisem izogibal, je pa vendar včasi tako naneslo, da mene tistikrat ni bilo doma, ko se je ona zglasila. Pravili so mi, da je bila v takih primerih vsa iz sebe. Ji je bilo za tisti vrček piva toliko, ali za prispevek za Marijino olje — kdo ve? Ona je baje trdila, da ji je samo zaradi tega tako hudo, ker me ni videla ...

Bil sem že v praksi, ko se je zgodilo, da sem bil nekega leta za Božič par dni doma. Niti spomnil se nisem nanjo, še manj pa mislil, da bi se videla, a glej, tisto dopoldne pred svetim dnevom sva se nenadoma na cesti srečala. Bila je šele na potu v trg. Oba sva ostrmela in se začudila, jaz, ki nisem vedel, da opravlja potovski posel tudi po zimi, ona, ker me ni pričakovala ob takem času doma. »O duša!« je zagostolela še vse presrečneje, kot po navadi. »Kaka sreča! Kdo bi bil mislil, da me danes še kaj tako veselega čaka!« Jaz pa sem tudi še iz nekega drugega vzroka zastrmel. Presenetila me je njena lepota. Ker je po malem brila sapa, ji je bil obraz kot mak rdeč. Njene zelenkaste oči pa so se svetile, kot dvoje kristalnih gorkih jezer. Bila je visoko izpodbrecana, vsekakor bolj, kot je bilo neobhodno potrebno, ker so bila tla postlana s suhim snegom in ni bilo blata. Zdelo se je, kakor bi se hotela ponašati s svojimi lepo oblikovanimi mečami. Izpod gorenje, temno višnjeve obleke so zvedavo pogledovala čipkasta spodnja krila, ki so s svojo beloto uspešno tekmovala s snežno odejo, razprostrto krog in kros. Nehote mi je obtičalo za trenotek oko ob njenih nogah. Okoravno sem pogled, sramuje se svoje slabosti, naglo zopet odmaknil, ji to vendar ni bilo odšlo. Z vidnim zadovoljstvom se je nasmehnila. A da bi to svojo zadovoljstvo prikrila in zatajila misel, ki ji je pri tem prešinjala glavo, se je naglo poslovila in mi zažugala: »Le gledite, da mi popoldne ne uidete! Zadnji čas ob polu treh bom zopet tukaj!«

Izgovorivši je odbežala. Nisem se mogel ubraniti izkušnjavi — postal sem in gledal nekaj časa zadivljen za njo. Vse na njej je mikalo in govorilo k srcu. Stopala je brhko, temperamentno, a vendar umerjeno in rekel bi — premišljeno. Kdor jo je srečal se je ozrl za njo. Njeni polni, a ne preobilni boki, so se zibali v mehkem, občutnem ritmu, ob mečih pa so ji enakomerno valovila zdaj od desne na levo, zdaj od leve na desno blesteča spodnja krila in hudomušno odrivala od sebe zgornje odelo, kakor bi se ga iznebiti hotela. Prava slast za moško oko! Mislil sem si po tihem: če bi prišlo to dekle v svet, kdo ve, če bi ne postalo srečno! ... Ali pa bi bilo baš narobe! sem popravil hitro samega sebe, spomnivši se, kolikrat je bila ženski njena lepota že v pogubo! Ako bi bila drugih starišev hči, da, tako pa ... Usoda, usoda!

Popoldne sem jo seveda čakal. Ne samo zaradi tega, ker me je prosila in sem ji bil obljubil, ampak tudi zaradi tega, da bi jo še enkrat videl. Prišla je nekoliko pozneje, kot je bila rekla. Vreme se je bilo čez poldan hipoma izpremenilo, začel je bil padati sneg in zaradi tega se je težje hodilo. Danes si ni želela piva, temveč kozarec vina. Hotela se je malo pogreti. Velel sem, da naj ji ga prineso eno četrtinko. Popila je hitro, prejela še moj prispevek za Marijino olje ter se začela odpravljati. Moj prijatelj je pripomnil: »Ema, pa bi v tem slabem vremenu tukaj ostali čez noč!« Potem pa, šaleč se, še dodal: »Posteljemo vam v sobi gospoda doktorja!«

Ona se je zganila in, kakor bi se je bila lotila vrtoglavost, napravila neprostovoljno kretnjo proti meni, pa se zopet odmaknila. Skozi njene oči je šlo nekaj kakor blisk, a hitro zopet ugasnilo v solzi, ki je nenadoma skalila pogled. S tresočim glasom je odvrnila: »Gospod imajo dosti drugih boljših od mene, ako hočejo!«

Meni je bilo vse to neprijetno in ona je menda moje nerazpoloženje čutila. Prijela je hitro za kljuko in se poslovila: »Pa z Bogom; ako se več ne vidimo!«

»Te počitnice midva težko še,« sem odvrnil jaz, »zato pa poleti zopet ako Bog da, ko pridem za kak teden domov!«

Med temi besedami sem bil stopil na prag za njo. Ustrašil sem se, ko sem videl, kako se trgajo oblaki in mečejo velike, bele cunje na zemljo. Zakričal sem za njo: »Pa bi bilo vse eno bolj pametno, prenočiti tukaj! Strašno mete in zdaj zdaj bo noč!«

»Kdo bi pa Mariji lučko prižgal?« se je odzvala, ne da bi se bila okrenila.