En dan v življenju kralja
| En dan v življenju kralja E. Curtius |
| |||||||||||||
Danilo se je žarki jutranje, še meglene svitlobe so silili zkozi v gotiškem slogu zidana okna v kraIjevsko spalnico, ko se je Ljudevit XI., francoski kralj, prebudil iz težkih, dušo morečih sanj.
Porinil je težka, žametasta zagrinjala v stran in topo zrl v baldahin, ki je strešil lascivo kraljevsko ležišče.
Tam je ginevala počasi grozna pošast, katero je gledal v spanju.
Zopet je videl — kakor že večkrat — duh kralja, ki je bil venčan z raznimi kraljevskimi znamenji, ki so pa počasi ginevala, dokler ni ostal le grozeči obraz Karela VII. [1]
Ko so zginili zadnji sledovi domišljajoče si prikazni, je kralj s svojim rokami podperl glavo in vzdihnil:
»Čast materi božji! Bile so le sanje!«
Zlezel je iz postelje in se plazil k vratom, da bi se prepričal, če služabniki in trabanti v predsobi ne spijo.
Potegnil je iz žepa majhno srebrno piščalko, zapiskal je, potem pa še dvakrat pozvonil. Mlad paž je planil v spalnico.
»Zakaj tako počasi,« je kralj nahrulil paža. »Pomagal vam bom do urnejših nog, poslal vam bodem lenuhe v šolo k Tristanu.«
Paž je pobledel, ko je kralj izustil ime svojega generalnega profosa in krvnika. Kralj ga je nekaj trenotkov temno bodril, potem pa rekel:
»Pozovi grofa Menlana, potem zdravnika, mojega kancelarja. Pa le brzo, leni deček!«
Paž je zginil kakor blisk, kralj se je pa hudobno zakrohotal samega veselja, da ena sama njegovih besed širi strah in trepet.
Dobre volje je stopil k oknu, odprl ga in zadovoljno gledal na dvorišče gradiča Plessis les Tours [2], kakor tudi na njegove utrdbe, ki so mu obetale, da je varen pred morilci.
Tudi vislicam, ki so na utrdbah pričale ljudstvu o kraljevski krvoločnosti in brez katerih noben božji izvoljenec vladati ne more, je posvetil svojo posebno pozornost.
A tu je kralja prebudil iz sladkih misli oster prepih. Kralj je hitro zaprl okno in se obrnil.
Grof Menlan, katerega je poklical paž, je vstopil. Grof Menlan je bil navaden brivec Ljudevita XI., katerega je kralj le radi tega imenoval grofom, da ne bi mu morda kedaj prerezal vratu.
»Le pazite grof,« je svareče pričel kralj. »Tudi ti si postlal nesramen. Dokler nisi bil grof, si vselej ponižno vstopil v mojo sobo, sedaj se pa pridrviš kakor lovski pes. Ko' sem tet povzdignil v plemenitaški stan, si postal surov, a zapomni si, da ti lahko zopet vse vzamem.«
Ko je kralj končal, se je vsedel in namignil brivcu naj prične z delom.
Menlan je odložil grofovski plašč in pričel z navadno urnostjo zvrševati svojo obrt. Pri tem delu je pa kralja vedno zabaval z raznimi nesramnimi dogljaji, ki so bili ne dvoru kralja Ljudevita XI. v navadi.
»Menlan, kaj delaš,« je nakrat siknil kralj. Ti mi puliš sive in temne lase. Ako ne boš bolj pazil, te bom poslal na natezalnico.«
V tem trenotku se je mrzla roka dotaknila njegove levice. Kralj se je ustrašil, kakor če bi stal kak morilec z bodalom pred njim.
Menlanu se je nekoliko stresnila roka in kralj ga je pahnil od sebe, ker je mislil, da mu hoče prerezati vrat.
Srdit je pogledal v stran, s katere ga je nekdo prijel. Velik mož, njegov dvorni zdravnik, je stal poleg njega in štel udarce žile.
Ko je kralj zapazil svojega kancelarja so se pogubile gube jeze na njegovem čelu, pač pa se je čitala bojazen na njegovem licu.
Kakor je kralj iz strahu pred zavratnim napadom imenoval Menlana grofom, istotako je imenoval dvornega zdravnika Coytiterja kancelarjem, da bi pazil na njegovo zdravje.
»Ti se skrivoma priplaziš kakor smrt,« je dejal kralj.
»Smrt se ne pritohotapi vedno, milostljivi kralj,« je odgovoril Coytier. »Smrt včasih nenadoma zadene kralja kakor berača. Ona pač ne izbira. Vaša žila pač slabo tolče — milostljivi kralj – –«
»Tako je,« je boječe pristavil kralj in je zkušal čitati v obraza zdravnika. »Slabo sem spal in imel sem hude sanje. Res se počutim slabo, ali za to pa imamo zdravnike, da nam pomagajo. Poglej jezik, potem pa zapiši kako zdravilo.
Zdravnik je skomiznil in hladno odgovoril:
Jaz sem le človek in vaše veličanstvo tudi. Leta ginevajo in nihče ne more uteči svoji usodi. Vaša žila kaže le slabost vaše starosti, kajti vaše telo je staro in trhlo in kaže mnogo več let, kakor ste v resnici stari.
Ljudevit je namignil grofu-brivcu, naj odide, potem pa se obrnil proti zdravniku.
»Ti ne smeš živi duši pripovedovati o moji starosti. Star kralj je malo vpliven; kdor hoče vladati, ta se mora ljudstvu vedno kazati kot zdrav, trden in močan človek. Ako si res študiran človek, potem mi skuhaj pijačo, ki me bo pomladila. Zadnjič si zahteval 20,0000 tolarjev, katere sem ti odbil, ker sem bil slabe volje. Ali ta denar lahko še danes dobiš, ako boš moje telo ohranil zdravo in krepko. Jaz še nisem 60 let star, človek pa tudi lahko včaka osemdeseto leto. Živ kralj te lahko kraljevsko plača, od mrtvega pa ne pričakuj ničesar, kakor tudi od njegovega naslednika — k večjem — če bi bil predniku pomagal na drugi svet.«
»Bog me varuj take, ga zločina,« je zaklical zdravnik in hinavsko zavil svoje oči. »Živel kralj! Hitro bom napravil zdravilno pijačo, potem pa pri zakladničarju sprejel dar vaše milosti.«
Coytier je odešel, kralj je pa pokleknil in po farizejski navadi opravil svojo jutranjo molitev.
Po končani molitvi se je kralj vsedel k zajuterku. Na mizi je bila juha, poleg divjačina in druga jedila.
Strežaj je rezal, paž je pa pokušal. Kralj je povohal vsako jed kakor pes, slednjič je pa porinil od sebe skledo, ker se mu je jed v nji dozdevala sumljiva.
Pogledal je po strani strežaja, potem se pa dvakrat prijel za vrat, kar je toliko pomenilo, da naj vstopi najvišji profoš.
Znameniti Tristan, ki je že čakal v predsobi, je bil takoj na mestu.
»Stric,« ga je nagovoril kralj, »preskrbi, da kuharja takoj odpeljejo v ječo, kajti meni se dozdeva da je v ti jedi strup. Ako je juha zastrupljena, tedaj naj umrje kuhar,« in grdo je pogledal paža in strežaja. »Če pa juha ni zastrupljena, tedaj naj se mu našteje 200 palic, ker je hotel s slabim okusom oškodovati zdravje svojega kralje.«
Vsi sluge so bežali strahu iz sobe.
Tristan je na pragu nekaj zapovedal, potem se pa vrnil v sobo in se vstopil poleg kralja.
»Kaj novega, stric?«
Tristan je povedal, da nima važnih novic. Edino, kar je pomena vredno, je neka eksekucija, ki se je zvršila ob solčnem vzhodu.
»Vaše veličanstvo! Znano vam je, da je logar tako zanemarjal svoje dolžnosti, da sem ga moral sinoči vtakniti v ječo, danes v jutro pa obesiti.
Kralj je veselo prikimal in rekel:
»Vi ste urni kakor blisk. Vašemu sokolskemu očesu ne uteče niti poljska miš. Jaz ljubim strelo z jasnega neba, ker povečuje kraljevsko mogočnost. Ali se je logar izpovedal, predenj je odšel na vislice.
»Spovedal, pa tudi obhajal.«
»Tako je prav! Duša naj nikar trpi s telom. Sploh se pa spominjam imena Trappin. Saj se je tako imenoval kaznovani logar?«
»To je dotični strelec iz Mendona, katerega je vaše veličanstvo obsodilo na smrt in kasneje pomilostilo.«
»Hla, sedaj se spominjam. Dovolil sem takrat zdravniški fakulteti na njemu napravi prvi poskus za izrez mehurskega kamna. Trappin je prestal težko operacijo, a jaz sem že takrat trdili da ne bo všel vešalom. Kdo ga je neki nastavil za logarja.«
»Eh, grof Menlan, moj gospod! Trappin ima lepo ženo in – –«
»Ha, ha, razumem. Brivec je hudič in rad lovi ženske duše. Ali če bo preveč vganjal svoje neslanosti, mu bom dal za dve coli zožiti vrat, da ne bo moj narod trdil, da na dvoru Ljudevita XI. vlada pravcata razuzdanost. Kaj je še novega Tristan? Kako je s zalogo grofa Armagnaca? Ali mladi volkovi še žive?«
Sedaj so v vlivalniških kletkah, [3] dasi so njih kosti na nogah že popolno skrivljene. Sedaj ne morejo spati, pa tudi ne umreti in tako se lahko vedno spominjajo dneva, ko jim je kri njih očeta brizgnila v obraz.«
»Stric, tisti dan je naredil velik vtis. Kajti ljudstvo je lahko spoznalo, da jaz ne odpuščam, pač pa da kaznujem do druzega rodu. Tudi otroke veleizdajalca naj hudič vzame, s tem bo satanska zalega za vedno končana.
»Ali kaj pomaga,« je po kratkem molku zopet pričel kralj. »Jaz sem vsaki dan starejši, zapustiti bom moral svet in kraljestvo, katero sem napravil mogočno. Coytier je lopov, ker za vsako zdravilo zahteva velikansko ceno.
Stric, jaz si bom poiskal druzega zdravnika, potem bodemo že našli sredstva, da bodemo dediči za skopuškim zdravnikom.«
Divje veselje se je zrcalilo na licu Tristana, kakor tudi v sleparskih očeh kralja.
Ali ko je vstopil zopet zdravnik z rdečkasto, kristalno čisto zdravilno pijačo, o katerem je preje kralj tako zlobno govoril, je Ljudevit takoj hlinil prijaznost. Coytier je najprvo sam pokusil zdravilo, potem je pa Kralj izpraznil čašo in zinil:
»To zdravilno vino je kakor kri in pomladi človeka, kakor kopelj v krvi mladeničev. Kancelar, kaj misliš ti o takih krvnih kopeljih?«
Coytier je skomiznil.
»Ne morem zajamčiti, da pomaga. Moj kralj in gospod naj napravi poskus.«
»Da, to hočemo tudi. In če mi to ne pomaga, potem mi drugo ne pomaga kot molitev. Ali se je častiti pater Fran Pavlanski že vrnil z romanja?«
»On in prestolonaslednik čakata v predsobi na vaša povelja.«
Kralj je ostal, se oblekel in odšel v sobo, kjer sta ga čakala pater in prestolonaslednik, kasnejši Karel VIII.
Hitrih korakov je Ljudevit stopil k in pokleknil.
»Sveti mož! Blažen bodi tvoj prihod! Mene mori starost, moči mi pešajo. Ako hočeš me lahko pomladiš. Ti imaš v tem oziru dovelj moči.
Pater je dvignil kralja in mu odgovoril:
»Gospod! Vi vedno zahtevate naj zvršim kak čudež. Ali to zvrši lahko le bog. Vi se vglobite v pravo molitev, ki ni v nobeni zvezi z formulami in raznimi obredi, ki je edino posvečena bogu.«
Kralj je snel klobuk z glave, prekrižal se je in poljubil svinčenega malika, kateri je visel patru ob strani, kakor vojaku meč in prav ponižno vprašal:
»Ali ti ni papež zapovedal, da me moraš vbogati. Jaz bom prosil boga, da me ti sveti mož obsenčiš s svojo milostjo.«
Sedaj se je obrnil kralj k prestolonasledniku, pogladil ga po čelu in s prisiljeno prijazno vprašal ga, kako se počuti.
Princ Karel je z otroško živahnostjo pripovedoval o svojih dolgočasnih in enakomernih igrah, tožil je o tiranstvu sestre Ane in hvalil je dobrosrčnost sestre Iranke. Princ je tudi prosil, da bi se mu dovolilo več poduka, kakor do sedaj, ker se mora sramovati, da so sinovi vazalov bolj učeni kakor on, dasi so mlajši.
Kralju se je pričelo gubančiti čelo in suhoparno je rekel :
»Močni očetje imajo navadno slabotne sinove. Tudi ti nisi izjema. Zatoraj bi bilo narobe, če bi tvoje slabotno zdravje uničevali s podvojenim podukom. To bom tako srečen, ker ti bom zapustil mogočno in cvetočo državo. Tebi se ne bo treba bojevati s zunajnimi ne z notranjimi sovražniki. To težko nalogo sem jaz dovršil.
Tvoja znanost je v tem, da se boš imenoval očeta svojega naroda, narod bo že verjel. Kar se pa tiče razmer tvojega dvora do drugih tujih knezov, si zapomni, da le tisti vlada, ki zna potuhniti se in sejati neslogo.
Takšno vedo se pa ne predava na nobeni univerzi, v tem oziru je navadni razum najboljši učitelj in jaz upam, da tudi razuma ne primanjkuje. Sploh pa zaupaj le meni in bodi vedno pokoren sin.«
Princ je z očmi tercijalca gledal svojega očeta in poskušal njega zofistične nauke.
Nakrat ga je pahnil kralj od sebe in mu namignil, naj odide. In v tem trenutku, ko je kralj dajal nauke svojemu sinu, je zopet zagledal prikaz svojega očeta, ki je radi njega lakote poginil.
In minulo je dokaj časa, da se je kralj zavedel, da je treba sprejemati prosilce.
Stric Tristan je kakor pes stal poleg njega, v ozadju so pa stali Švicarji z nabrušenimi partizanami in nabitimi puškami.
Najprvo so ustopili seli, ki so prinesli poročila z druzih dvorov in kraljevih namestnikov.
Ta poročila so nekako zabavala kralja in rad je pozabil na svoje telesno hiranje.
Vstopila je deputacija nemških tiskarjev, ki se je pritožila proti pariški teologični fakulteti, ki zabranjuje zvrševati tiskarsko obrt na Francoskem.
Kralj je deputacijo milostljivo sprejel.
»Vrag vzemi vse!« je hinavsko jezno zaklical kralj, »če slučajno vlada človek, ki pospešuje vsak napredek v interesu človeštva, potem mu nasprotujejo črnosuknježi. Ali dokler sem jaz kralj, toliko časa bode lahko vsakdo učil vedo, resnica in znanost.«
Tiskarji so se globoko poklonili kralju in so hvalili njega pravičnost in razumnost.
Za njimi so sledili drugi prosilci. Ali Ljudevit XI. je imel za vsakega le besede in zopet besede.
In ko je kralj zadnjega prosilca potolažil s prazimi obljubami, je odšel s krvniškom Tristanom v mučilnico. Tu je hladnokrvno gledal, seveda skrit, kako mučijo njegovega nedolžnega kuharja. A ker kuhar ni nič priznal, je dobil še dvesto palic kot nemeček za prestane muke.
Ko se je kralj ob tem prizoru okrepčal, so pričeli trobentači klicati h kosilu.
Tu se je vršilo vse po etiketi. Kralja je le jezilo, da radi svojega slabotnega želodca ni smel uživati najfinejših jedil.
Komaj sta zapustila kraljevi hčeri obednico, se je približal kralju Tristan in mu v pasje ponižnem tonu šepnil na uho, da ima paž Lancelot z dvorno damo princezinje Ivanke z Henriko pl. Alghier ljubezensko razmerje.
Kralj je jeze zardel kakor puran.
»Še danes naj prejmeta najostrejšo kazen,« je pikro dejal kralj.
»Kje se shajata?`
»V mlinu sv. Duha,« je ponižno odgovoril Tristan. »In danes zvečer se zopet snideta.«
»Dobro,« je rekel kralj in v njegovih očeh se je čitala zverska krvoločnost. »Ali danes jih zasačimo. Prejeli bodo vsi svoje plačilo, da ne bo nihče mogel trditi, da na dvoru Ljudevita XI. žive sami razuzdanci. Kaj ti porečeš k temu stric?«
Tristan se je nasmejal hudobno.
»Moj kralj in gospod vedno pravo zadane.«
»torej pojdemo na delo stric. Zapovej lovcem, naj se zbero na dvorišči, da bo vsakdo mislil, da se se gre le za nedolžen izlet. Ti boš pa šel s zanesljivimi možmi v obližje mlina in se tam skril. Kedar se bo parček sešel, potem jezdi meni nasproti in mi povej resnico.«
Zvršilo se je vse tako, kakor je kralj zapovedal.
Komaj je Tristan s svojimi biriči zginil z dvora, že je odjezdil tudi kralj s svojim spremstvom. Kralj je zaničljivo odzdravljal kmetom, ki so strahu skoro poklekovali pred trinogom.
Kmalu mu je nasproti prijezdil Tristan in mu naznanil, da sta šle miški v nastavljeno past.
Kralj se je zopet nasmejal hudobno. Zapovedal je spremstvu naj se razide, s Tristanom je pa odšel v mlin.
Ko sta vstopila v mlin, je mlinar pobledel. Vedel je, da je zgubljen. »Pazi na lopova,« je surovo zarežal kralj.
Tristan je suval mlinarja pred seboj in mu zapovedal, da naj sveti.
Mlinar je vbogal, dasi se je tresel povsem životu, kakor da bi imel mrzlico.
Ko so prišli do prave sobe, je Tristan naglo na stežaj odprl vrata.
Ko sta zaljubljenca spoznala kralja, sta soglasno zaklicala :
»Milost! Milost!«
Krvoločno ju je zagledal kralj Henrika d. Alghier je pričela plakati, paž je pa odločno rekel :
»Jaz sem edini krivec milostljivi gospod. Ali ne obupam. Moj kralj in gospod je milostljiv in mi bo odpustil, kakor bog grešniku odpusti.«
»Ti se motiš, prijatelj,« je mirno pričel Ljudevit. »Jaz sem grešen človek, kakor ti. Če bi bil bog, bi ti odpustil. Tako pa ne morem.«
Kralj je hitro pogledal Tristana in se prijel za vrat. Tristan je vbogal in z mečem predrl pažu srce, Henrika je zaplakala, ko je zagledala svojega ljubljenca v krvi.
»Stric, tudi na nji naj se zvrši pravica.«
Tristan je tudi dvorni dami zasadil meč v prsi.
»To je pa glavni krivec,« in kralj se je obrnil prosti mlinarju.
»Ako bi jima on ne bi pomagal, te daj bi se prešestnika ne bila shajala. Tebe bi bilo treba v olju kuhati. Poklekni lopov!«
Zopet je kralj segel po vratu in dve sekundi kasneje je bil mlinar obglavljen.
Zaničljivo je gledal kralj mrtva trupla potem pa Tristanu naročil, naj se čita za umorjence primerno število maš-zadušnic, češ da kaznuje le umrjoče truplo, nikakor pa neumrjoče duše.
Ko je kralj vrnil se domov, ga je že čakal njegov zdravnik, ki mu je natočil krepčalno pijačo. Predno je legel spati, je še naročil grofu – brivcu :
»Moje moči pešajo. Ali jaz nočem biti starček. Slabota mora zginiti. Pripravi jutri za ta čas zdravo, frišno, mladeniško kri. Kri naj se vzame le krepkim otrokom, da se bom v nji kopal in jo tudi pil. To mi bo še pomagalo. Ali molite vsi za mene, kajti to sredstvo le takrat pomaga, če je božji blagoslov v njem.«
Sedaj je pričel kralj glasno moliti in je molil, dokler ni zaspal.
Tako so se menjavali donovi krvoločnega, hinavskega in hudobnega kralja Ljudevita XI. Bili so drug drugemu podobni kakor jajce jajcu.
Vzlic temu je pa še mnogo ljudi, ki trdijo, da francoski narod ni imel pravice do revolucije, da ne bi bil smel obsoditi Ljudevita XVI. na smrt, ker so francoski kralji vedno po očetovski skrbeli za svoj narod.
Pač lepa hvala za tako očetovosko skrb!