En dan v bližini Češke koče

En dan v bližini Češke koče
dr. Bogoslav Franta
Spisal dr. Bogoslav Franta
Izdano: Planinski vesnik 25. junija 1900, leto 6, štev. 6, str. 85-88
Viri: dlib 6/6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Holaho ! Je zazvenel pod našimi okni na Jezer u ob 5. uri zjutraj 1. kimavca lanjskega leta znan prijazen glas. Holaho! se je razlegnilo za trenotek znova. Presenečeni smo bili. Vstajali smo šele, ko je bil naš cenjeni tovariš že pripravljen za odhod. Zaležali smo. Pa zakaj? Zato ker nas je dragi naš tovariš prejšnji večer tako izborno zabaval, da smo šli spat ob enajstih; seveda je bil po naši sodbi on vzrok, da smo mi tako pozno vstajali! In tako smo odhajali šele blizu šestih zjutraj z Jezera proti Češki koči.

Jutro je bilo dražestno. Mnogi izmed vas poznajo Jezersko dolino in vedo, je krasna; tudi mi smo jo že dobro poznali, toda tega jutra, ko so solnčni žarki obsevali vrhove Savinskih planin, katere so se svetile pod modrim obokom, ko je bilo vse tiho in mirno, se nam je zdela še krasnejša nego preje.

Po dveurni zložni hoji smo pozdravljali delavce, ki so postavljali kočo.

Poznate li okolišče Češke koče, nje razkošni položaj pod Dolgim hrbtom, Grintavcem in Kočno? Kdor ne pozna ogromnih strmih skalnatih sten Savinskih planin proti severu s snežišči, pod katerimi baš stoji Češka koča, in onega veličastnega daljnega razgleda na sever in zahod, naj pride brzo v ta kraj in odtod gleda svojo lepo slovensko domovino, katera je sedaj tudi že naša domovina. Z radostjo sprejmemo vsakega turista na teh češko-slovenskih tleh, toda vsak Slovenec — čla n naroda, ki odkritosrčno ljubi nas Čehi, kakor ga i mi ljubimo — nam bo izmed vseh najbolje došel.

Dragi naši prijatelji, gospod poslanec in župan Muri , gospod nadučitelj Kocbe k in udje osrednjega odbora v Ljubljani so nam z vsemi močmi pomagali, in z njih pomočjo otvorimo letos kočo. Ze sedaj pa jo lahko vsakdo obišče in biva v njej. V kratkem času bo tudi popolnoma dodelana zložna pot do naše koče, da bo vsak, kdor le hodi po gorah, lahko prišel brez težav do nje. Ko bo pa še julija meseca letošnjega leta dovršena steza z Mlinarskega sedla na vrh Grintavc-a, bo tudi turistom, kateri bi se le iztežka odločili na pot na najvišji vršac savinski s severne strani, omogočeno, da bodo brez posebnih naporov lahko dospeli na vrh Grintavca iz Češke koče.

Koče je bilo postavljene že lep kos izza časa, kar smo bili mi zadnjič ondi, namreč v drugi polovici julija meseca lanjskega leta. Zunanje delo je bilo že dokončano povečjem; pa marsikaj se je bilo treba še domeniti z zidarskim in tesarskim mojstrom. Kako pametno je bilo, da je cenjeni gospod Muri hodil z nami! Lahko smo si omislili mnogo in mnogo stvari; brez njega bi nam bilo težavno.

Ob poldesetih smo šli ogledovat novo stezo, ki vodi od češke koče črez Zgornje Kavni na Mlinarsko sedlo, in katero je češka podružnica nazvala Frischaufov o stezo . Vodnik Miha Uršič, kateri je delal pot, nas je spremljal deloma zato, ker smo morali skupaj pregledati novo stezo, nekaj pa zato, ker je hotel pogledati na stezo, katero je od Skute k Turškemu žlebu delal njegov sin z nekoliko ljudmi.

Steza do Mlinarskega sedla se nam je zdela izborna; samo na kakih dveh krajih je bilo po našem mnenju treba nekaj malega popraviti. Po stezi lahko gre vsak, vsaj nekoliko vajen planinski turist, kateremu se ne vrti v glavi. Sijajno se je obnesel izvrstni načrt profesorja dr. Frischaufa iz sedemdesetih let. Strme skale severnih sten pod Grintavcem so bile obdelane tako, da so izginili sedaj po tej zračni poti vsi težavnejši kraji, ker so povsod zabiti železni klini in držaji.

Ob ¾ 12. dopoldne smo stali na Mlinarskem sedlu.

Ob 5. popoldne bi bil moral biti pri Povšnarju v Kokrski dolini, da bi še ujel kranjsko pošto; kajti drugega dne je bilo konec mojega dopusta in moral sem biti v Pragi. Ali naj bi šel črez Kokrsko sedlo in se izognil lahkemu skoku na Struco in Skuto, kamor so bili namenjeni ostali prijatelji? Premišljal sem, ali bo dosti časa, da bi mogel na oba vrhova in potem šele v dolino. Miha Uršič se je izjavil, da bo to bržkone nemogoče. S tem pa je podražil mojo kljubovalnost. In storil bom to, sem si dejal.

Naglo smo ubrali pot pod noge. Veliko preje, nego navaja Purtscheller, smo bili na Struci in na Skuti. Kes, stopili smo precej hitro. Toda jedva smo še videli doli do Jezera, daljši razgled so nam že popolnoma zakrile megle.

Skoro isti hip, ko smo mi prišli na Skuto, se je pokazal od druge strani Uršičev sin z delavci, ki so delali stezo s Skute proti Turškemu žlebu. Po kratkem razgovoru z njimi vprašam Miho Uršiča, če pridem v poldrugi uri do Zoisove koče. „Menda ne", se je glasil odgovor; „jaz bi prišel tja v tem času, ker poznam dobro teren; Vi boste pa rabili za to dve uri". — No, prav, sem si mislil; Miha Uršič ima menda dobro preračunjeno, toda jaz ne smem zamuditi pošte pri Povšnarju. Kako sem pač zavidal ostalim prijateljem, ki so še dva dni lahko lazili po hribih! Prisrčno sem se poslovil od vseh, in ob četrti na dve popoldne sem se napotil proti Zoisovi koči. Začetkoma sem hodil počasi, toda brž ko sem zavil ob malem sedlu blizu vrha Štruce, sem naglo stopil navzdol. Pod trdimi koraki se je pogosto krušilo kamenje in se takalilo v globel; videl sem pa vso pot na „Pode" pred seboj ter vedel, da ne bode doseglo nikogar.

Na pustih, toda jako krasnih Podih je flora revna; vendar pa turista vabijo nekatere vrste cvetlic, zlasti mu ugaja lepi žolti mah. Dvakrat sem se lahko drsal po majhnih snežiščih. Toda polagoma se je vse jelo temniti, in za nekaj časa sem bil v gosti megli, tako da sem le težko razločeval markacijo. Tako se je zgodilo, da skoro zaradi naglice nisem vedel, kje je sever, kje je jug, in da sem se moral enkrat vrniti precej daleč nazaj, ne vedoč, ali sem zašel ali ne. V megli sem namreč popolnoma izgrešil markacijo, in zdelo se mi je, da grem v nasprotno stran, nego bi bil moral iti. Tako sem izgubil skoro četrt ure. A vendar sem dospel ob treh četrtih na tri popoldne do Zoisove koče, kjer sem počival prvič od šestih zjutraj. Žena oskrbnika Krča, ki letos z njo gospodari v češki koči, mi je hitro napravila dobro krepilo. Pri tem sem še utegnil prelistati knjigo obiskovalcev in razradostil sem se, ker sem v njej našel imena dragih znancev Slovencev in Cehov ter naša imena iz lanjskega leta. Ob četrti na štiri sem pa odhajal že navzdol proti Kokrski dolini.

Frischaufova koča, kjer bi se itak ne bil mogel ustaviti, je bila zaprta. Leto 1898. je bilo poslednje, ko je bila še oskrbovana; zdaj je čisto zapuščena. Nedavno sem čital v spisu prof. J. Frischaufa „die Sannthaler Alpen", kako je koča nastala in bila povečana; uvidel sem, kako je bila važna celo vrsto let za vse turiste v Savinskih planinah; zato nekako bolestno učinkuje ukrep Avstrijskega turistovskega kluba, naj se koča opusti, na tiste, kateri so uživali nje gostoljubnost, upam pa, da glede nje še ni bila rečena zadnja beseda. Seveda, res je , da jo v marsičem nadomešča krasna Zoisova koča, toda pot iz Kokrske doline na Grintavec in Kočno mimo te koče je vendarle velik ovinek.

Deset minut pred peto sem vstopil v Povšnarjevo gostilnico, poten in žejen. Ker je vljudni znani postiljon počakal nekoliko minut, sem se lahko še preoblekel. In kmalu je drdral lahni odprti poštni voz proti Kranju.

Dolgo sem pripovedoval pravzaprav le o sebi, malo pa o naravi; preobširno sem popisoval čisto osebne dogodke in mnogo govoril o svoji osebi. Priznavam, toda predmet članka me je zavedel v to, in zato naj mi bo odpuščeno.

Poslovil sem se od gora, in ob slovesu mi je postalo težko; kajti redkokdaj sem videl gore tako krasne kakor ta večer. Vi iz Ljubljane često tekom leta vidite plamteti vse Savinske planine v ognju večernega solnca, katero jih obseva s takimi bojami, da se ne pozabi nikdar ta krasota. Jaz sem bil srečen, kosem jih enkrat ta popoldan videl, kako so gorele v rujni zarji, ko se je na zahodni strani žarela triglavska skupina v cisto jasnem, zelenkasto-zlatem svitu, in ko sem vnovič videl, kako so slovenski kraji krasni.

In na poti do Kranja sem se že odločil, da pridem pred zimo še enkrat gledat Savinske planine. In to koprnenje mi ni dalo dolgo strpeti v Pragi. Črez tri tedne sem bil zopet na Jezeru, v Bledu in okolici Trbiža — za malo časa sicer, a bil sem srečen, da sem zopet ondi, kamor plovejo misli nas vseh, kateri poznamo te zlate, krasne slovenske kraje.