Ena božjih cvetk
| Ena božjih cvetk. |
| |||||||||||||
Prvič je blagoslavljal modrost svoje matere, ki mu je bila odprla izgled na daljšo odsotnost. Tudi on je ravno mislil na starega ekscelenco, če ne bi morda z njegovo pomočjo pospešil svojega odhoda; zakaj ni mu bila prijetna misel, da bi se prav tu srečal s Karstenom; celo slišati na ta način o njem bi mu bilo neprijetno. Sklenil je takoj prizvedeti, kdaj je pričakovati otvoritve cirkusa, da bo poprej vedel, kaj mu je napraviti.
Zato je zjutraj po veselici posvetil svoj prvi izprehod temu namenu. Da ne bi srečal koga od svojih znancev, se je odločil zelo zgodaj za to. Ježa skozi park ga je kmalu privedla do mesta, kjer je navadno stal cirkus in kmalu je našel delavce, ki so se bavili z opremo. Šel je tja, zakaj deloma je upal, da bo našel tam ravnatelja samega. Mesto njega pa je naletel le na onega moža temne polti, na katerega je bil naletel v Bruslju, ko je bil obiskal ravnatelja. Videti je bilo, da vrši službo nadzornika ali poslovodja; s klepetavo vsiljivostjo je silil v mladega grofa, katerega je prav tako zopet spoznal in bil je zelo radoveden, v kakih odnošajih je ta z ravnateljem.
Kurt je imel neprijeten občutek ob tem človeku. Na vprašanje, kje je gospod ravnatelj, mu je odgovoril, da je prišel ta že pred nekaj dnevi s prvim oddelkom družbe, da pa je nenadoma obolel in leži v hotelu. Ponudil se je, da ga bo spremil do tja, če ga želi obiskati. Ko je Kurt ponudbo hladno odbil, ga je sumljivo oplazil tujčev pogled.
Kurt je zasukal svojega konja in se dolgo boril sam s seboj. Vedeti, da se mož, K katerim je imel po hčeri stopiti v tako ozke stike in čigar gost je tolikrat bil, nahaja zdaj v njegovi bližini in da je bolan, ne da bi ga obiskal, se mu vendar ni zdelo plemenito. Vrh tega mu je bilo Lilino pripovedovanje tako oživilo spomine na Noro, da je začutil nenavadno hrepenenje, da bi vsaj nekaj slišal o njej. Odločil se je torej kreniti proti imenovanemu hotelu. Ni pa opazil, da mu je v nekoliki oddaljenosti sledil poslovodja.
Ko je dospel v hotel, je kmalu našel nekoga, ki ga je naznanil ravnatelju. Peljali so ga v sobo, kjer naj počaka;. njena vrata so bila napol odprta. Na enem izmed oken je slonela ženska postava in Kurt je, meneč, da vidi ravnateljico, urno stopil k njej. Ona se je okrenila, lahni vzklik radosti je privrel iz njenih prsi. "Kurt, Kurt. je zaklicala in objela ga je dvojica rok in njena glava mu je naslonila k rami.
Njegov "Nora, ti tukaj?" je nasprotno zvenel bolj začudeno kot veselo, obraz pa je izražal globoko nevoljo.
Njegov poljub je moral biti nekam hladen — kajti začudeno je dvignila glavo. "Ali si hud, da se zopet vidiva? Ah, saj se s tem nič ne pregrešiva proti obvezi! Saj se nisva dogovorila, slučaj je hotel ... in jaz sem srečna radi tega!"
"Zakaj pa si tukaj?" je vprašal razburjeno. "Saj veš, da ne maram, da bi bila v tej druščini in da želim, da ostaneš v vili."
Roke so ji omahnile ob tem očitajočem glasu." Moj oče je nenadoma hudo obolel," je dejala, "in sporočili so nam brzojavno."
"Kaj ne bi zadostovala njegova žena?" je vprašal še bolj razburjeno.
"Kurt, ti gotovo ne pomisliš, kaj govoriš!" je zaklicala žalostno. "Ali ti je tako neprijetno, da me najdeš tukaj?"
"Neprijetno ... ne," je rekel, ko ga je nekoliko omečil njen bolestni glas. "Toda meni se zdi to neoprostljivo neprevidno. Ravno tukaj, v naši domovini, je tako malo želeti, videti te v teh razmerah. Saj veš, kako važnost polaga moja mati na svoje pogoje ... kako pa naj se jih držim, če vem, da si ti tako blizu."
Zadnje besede so nekoliko omilile začetek pogovora, zlasti ker jo je pri tem ljubeznivo pritegnil k sebi.
"Kakor hitro mi bo mogoče, bom zopet odpotovala," je rekla vdano.
"Jaz bom odpotoval v nekaj dneh," je rekel on. "V toliko je to naključje srečno, v kolikor ti morem zdaj povedati, da grem za daljšo dobo v tujino."
"Odpotovati hočeš?" je vprašala in njene modre oči so se plaho uprle vanj. "O Kurt, ne bodi tako strašno moder!"
"Bolje je, potrebno je," je odgovoril s trdovratnostjo, katero radi kažejo mladi moški napram ženskam, o katerih vedo, da jih ljubijo, morda zato, da uveljavijo svojo nadoblast. "Bolje je, da teh dveh let najine preizkušnje ne preživim tukaj. V kratkem odidem kot pribočnik k našemu poslaništvu v Carigrad. To je bil dober svet moje matere, kot vedno bolj uvidevam."
Nora je trenutek pomolčala, kakor da skuša doumeti smisel njegovih besedi; hipoma pa ga je zopet objela in vzkliknila: "Kurt, od mene te hočejo ločiti, hočejo te iztrgati od vsakršne zveze! Ni dovolj, da se ne smeva videti, še daljo hočejo postaviti med naju!"
Kurt jo je krepkeje pritegnil k sebi. "Kakor da bi srce poznalo dalje!" je rekel nežno in jo poljubil na čelo.
"Da, pozna dalje!" je rekla strastno. "Dokler še dihaš isti zrak, imaš še nekaj skupnega z onim, ki ga ljubiš; dokler te obdajajo enaki ljudje, enake razmere, te veže z njim še ena vez. Čim bolj pa sta oddaljena drug od drugega, tem več tujine vaju obdaja, tem težje poletavajo tudi misli preko nje. Kurt, še drevo izpremeni svoje listje v tuji zemlji in tudi srca se izpreminjajo ... na to računajo!"
"To je bila moja lastna prosta volja," je rekel on, nekoliko užaljen vsled dvoma nad njegovo samostojnostjo. "Vse sem dodobra premislil in uvide!, koliko bolje je tudi za najino poznejše življenje, da si zagotovim bodočnost. Ali si tako v strahu za svojo ljubezen?"
"Za svojo? O ne! Saj je nam ženskam vendar poglavitna stvar, vam pa le privesek življenja. O, povej svoji materi, kako zvesto se hočeva držati pogojev ... le v tujino nikar ne hodi!"
Kurt se je sklonil k njej in ji božal temne lase z vročega čela. Poljubil jo je na oči, iz katerih so privrele vroče solze. "Ne bodi otročja. Nora! Nekaj milj več ali manj, kaj za to!"
Tako zaničevanje! Zavrglo jo je srce, ki ji je bilo vse na svetu! Torej ni bil našel prav nobene olajšujoče okoliščine ? Niti enega žarka usmiljenja in sočutja ni pokazal, ki bi ji vsaj v spominu ogreval srce in ji svetil v tej obupni noči.
Padla je v obup — roke so grabile v temne, črne lase in obraz se je strastno zaril v blazine, kakor da ne more prenašati več najmanjšega bleska luči vsled sramote in bolesti.
V neizmerni boli pa se ji je zbudil neizmeren odpor — potrto srce se je dvignilo proti krivici, ki jo je trpelo. Kaj pa je on, ki je niti hotel več ogovoriti, ki je niti ni hotel več pogledati? Kaj ni tudi on prelomil obljube, ko je bil obljubil, da jo bo rešil iz njenega nevarnega položaja, da jo bo varoval in ji pomagal?
Pri prvem udarcu usode jo je bil prepustil samo sebi. Da, sama mu je bila to olajšala, je mislila v svoji bridkosti; sama mu je bila vrnila besedo in ga oprostila vsake obveznosti. In niti s prstom ni bil ganil, da bi jo bil rešil — zato je bil dobil tvobodno roko, da bi jo upropastil!
Čemu bi žalovala za njim? Zato mu je bil to pač dobrodošel dogodek, da se je lahko osvobodil. Ona pa je celo senci te ljubezni posvečala še vsako misel!
Če je torej kljub temu pozabljena, prezrta, čemu postavlja tako stroge meje okrog sebe, čemu si prepoveduje uživati vsakršno veselje in radost življenja?
Burno ji je zavrela kri; zapuščeno srce je vpilo po omami, po nečem, kar bi moglo izpolniti njegovo praznino.
Kaj ni vedno gledala okrog sebe tistih lahkih metuljastih narav, ki so tako veselo frfotale skozi življenje, tako lahkotno in prostopašno — da, te so pripadale njenemu stanu! Seveda so dokajkrat padle: a vendarle so se zibale po cvetju in so bile vesele in srečne. In ona — tudi njo teptajo v prah, a brez primere z njimi je okusila komaj peno življenja.
Zakaj hoče biti boljša od njih, ko pa jo je pahnila usoda v enak položaj? Čemu naj se trudoma povzpenja na strmo višino, ki jo bo težko dosegla in na kateri je nikdar ne bo trpel svet? Izgubljena je zanjo vsaka prava življenska sreča — a zdaj hoče živeti brez tega vročega hrepenenja po njej.
To so težke ure, v katerih popolnoma prevladajo razburjenja šuvstva. Tudi najčistejšo dušo skali blato, ki leži na dnu vsake zemeljske narave, če jo razburka tak vihar.
Dolgo je tako ležala Nora, toliko časa, da se je razburjenje poleglo samo od sebe. Toda šele, ko povodenj upade, vidi človek, kako si je vse drugače predstavljal.
Ko je Nora vstala, je bil na njenem obrazu drug izraz. Temno so ji žarele oči, trmasto je namrdnila ustne in na bledih licih sta ji goreli rdeči pegi. Baš si je še hotela naviti lase, ko so potrkali na njena vrata in ji podali dragocen šopek.
Najprej ga je, kot po stari navadi, hotela odkloniti; a takoj na to ga je sprejela. V njem So bile zbrane najdragocenejše, najredkejše cvetlice in nežen vonj se je dvigal iz njega. Vzela ga je in pritisnila obraz v cvetje ter ga vzdihavala, kakor da se je hotela z njim omamiti. Prav dobro je vedela čigava roka ji je poslala ta dragoceni šopek. Neki častilec knežjega stanu jo je že mesce in mesce obsipaval s podobnimi darili. Danes ji je bilo to prvič po volji in navdalo jo je s skoro divjim veseljem.
"Vse jih lahko spravim na kolena, če hočem," je mislila in ponosno dvignila glavo. "Vse jih lahko vklenem in jih vodim z enim pogledom svojih oči, z enim migom svoje roke, če hočem. A njemu hočem pokazati, da mi je treba le iztegniti roko, da dosežem isto, kar mi odteguje on."
Ko je nekaj ur pozneje prišla Nora k svojemu očetu, da bi z njim napravila načrt za naslednji dan, se mu je zdela tako dostopna za vse njegove predloge kot še nikoli poprej.
V mestu in daleč naokrog kmalu niso govorili drugega ko o lepi Nori Karstenovi, ki ni bila še nikdar tako očarljiva kakor to sezono. Kar so ji poprej predbacivali glede hladne mirnosti in neke skoro trmoglave hladnosti, vse to je bilo videti-zdaj popolnoma izglajeno. Večina je pripisovala ta dogodek gostovalni turneji, ki jo je bila napravila po Franciji in Angleški in s katere se je bila pravkar vrnila.
Zdaj je nastopala Nora tudi v mešanih predstavah; neki duhovito zasnovan romantičen prizor je bil kmalu njena glavna vloga in najsijajnejša točka predstav. Naslanjal se je na pravljico o Libuši, lepi češki, moškim sovražni kraljici in je predtsavljal boj Amaconk proti zoperjočim jim možem; to je bila predstava, ki, je nudila dovolj priložnosti za razvoj mimike in jahalne umetnosti in kazala gledalstvu ogromno število sijajnega osobja. Zmaga Amaconk, divji lov za begunci, slednjič Libuša sama v boju z zadnjim možem, hrabrik Šarkom, njen boj s svojim ponosom in svojo ljubeznijo in slednjič zmagoslavni sprevod Amaconk in njih žalovanje, ko izstreli Libuša zadnjo puščico v nasprotnika, potem pa se sama umiraje zgrudi — to je bila sama na sebi tako živa, napeta slika, kakršne še ni nudila jahalska umetnost. Od blizu in daleč so vreli skupaj, da bi videli lepo Noro Karstenovo, ki je kot Libuša vzbujala toliko občudovanja.
Nekaj tednov pozneje je cirkus odpotoval dalje in se ustavil, kakor vsako leto, tudi v avstrijskem glavnem mestu. Tudi tu so napeto pričakovali to predstavo. Pred prihodom družbe se je širila govorica, da ji radi Libuše sledi nekaj najbolj vnetih častilcev iz visokih krogov in to je dajalo vsej stvari še večji mik. Vendar pa so trdili tudi slej ko prej, da v zasebnem življenju nadaljuje svojo moškim ovražno vlogo.
Na večer prve predstave je bilo vse, kaf nudi mesto stanov in imen, zbrano v Karstenovem cirkusu. Ravnatelj je dal uprizoriti to predstavo z najsijajnejšo opremo.
Lepa, zapeljivo lepa je bila ta Libuša, ki je zdaj prijezdila v spremstvu lahke čete svojih jahačic. Jezdila je črnega žrebca najplemenitejše pasme, ki je bil videti, kakor da mu iz vseh udov prši ogenj. Zlat oklep je oklepal vitko, krepko zraslo postavo in izpod njega je v težkih, bogatih gubah podala obleka iz srebrovine. Glavo je pokrivala srebrna čelada, ki pa ni zastirala obraza; izpod nje so se daleč preko tilnika vsipali bujni kodri, črni kakor noč. Kakor meglica je sedela na iskrem konju in vendar čvrsto, ko da je bila prirastla nanj, pravcato utelešenje onih upornih devic.
Ta konjeniški boj je bil v svojih umetniško bogatih, mnogoličnih spremembah, v tej množici plemenitih živali in krepkih, drznih ljudi krasna igra; a oči vseh gledalcev so bile vendarle uprte le v Libušo, ki se je kakor v bajki odlikovala v najgostejšem vrvenju in najsijajneje pokazala svojo umetnost v obvladanju živali.
Pohvalni vzkliki so sledili neprestano že poedinim točkam. Še bolj dramatično so upodobili pregajanje beguncev, kjer je kakor divji lov prihrumela četa Amaconk, zopet z Libušo na čelu; visoko je vihtela sulico, lasje so ji frfotali po zraku, oči so se iskrile. "Valkira, bojevita devica," je šepetalo med gledalci.
Zdaj je prišel trenutek, ko se ji je pogumno postavil po robu zadnji bojevnik, obdan od zmagoslavnih Amaconk. Libuša mora zagnati puščico in se ustavi: konj se povzpne visoko v zrak — ta prizor še spada v predstavo, morda tudi še blesteči, zmagoslavni pogled, s katerim poišče neko mesto v širnem prostoru, kjer sedi gosta skupina gospodov. Ti prično ognjevito ploskati.
Libušine oči obstanejo tam kakor priklenjene, kakor da jih ne more obrniti proč. Zastonj se ji postavlja nesrečni Šarka v najdrznejšo pozo, da bi pričakal smrtnega sunka — a kot da ga je prezrla. Obraz ji pokrije taka mrtvaška bledica, popade jo takšen trepet, da je ena Amaconk, njena mačeha, ki to opazi, z veliko prisotnostjo duha pririne k njej s svojim konjem in ji zašepeče nekaj besed, da bi jo zopet spravila do zavesti.
Nora se zbudi kakor iz sanj — zave se in izvede prizor do konca. Občinstvo je smatralo to malo motnjo le kot mojstrsko predstavljanje notranjega boja in prizor, ko se zgrudi mrtva in zdrči s konja v roke žalujočih devic, ta prizor, ki ga vrh tega obseva bajna razsvetljava krvavordečih plamenic, ovenča vse.
Sreča je bila, da so nesli Noro s pozorišča, kakor zahteva igra — kajti zapustile so jo bile vse moči ... Ni videla vencev, ki so ji jih poklanjali, ni čula tisočerih pohvalnih vzklikov, ki so grmeli za njo — močan krč ji je stresel telo, kakor hitro je videla, da je izven arene.
Na mestu pa, kamor se je bila ozrla, je stal sredi blestečih uniform mož v dolgi, črni dnhovski obleki ter s pazljivim in resnim pogledom sledil predstavi, ne meneč se za vse vzklike občudovanja okrog sebe.
"To je prav, gospod kaplan, da ne zamotavate popolnoma naših posvetnih zabav," je pravkar rekel velik in slok častnik ter si gladil koničaste brke. "Vas je li to osmo svetovno čudo jahalske umetnosti privedlo semkaj ali kaj vas je po dolgem času zopet pripeljalo v našo prestolico? Grofica nas je zadnja lota zelo trdovratno zavračala."
"Bolezen in odsotnost mladega grofa ji je dala pač toliko bridkega posla, da je morala postati naklonjena vrakršnemu občevanju," je odgovoril nagovorjeni. "Jaz sem trenutno na poti k grofu Kurtu, ki je na posestvu gospodične Lili v Goehlitzu, žalibog, zopet obolel."
"Kaj, da se je Kurt vendarle vrnil s svojega potovanja?" je živahno vprašal časnik. "In v Goehlitzu da je? No, radi njegovega tamkajšnjega ujetništva se gospa mama gotovo ne bo jezila. A kaj mu je pravzaprav?"
"Bolezen, ki mu jo je povzročila orijentalsko podnebje, mu je, kot se zdi, uničila ves organizem," je rekel kaplan; "odkar je zbolel na možganski vročici v Peri, še ni docela okreval. Ravno zdaj, smo imeli največ upanja za to; a kot je videti, se mu je bolezen vsled utrujenosti od potovanja zopet povrnila in zdaj boleha že več tednov."
"To je žalostno," je sočutno rekel častnik. "Bila pa je tudi nesrečna misel od matere, da ga je poslala od doma; dobro vem, kako se je takrat trudila za to, sam Bog ve, zakaj. Pa je zdaj že kaj boljši?"
"Da, je na tem, da okreva in ker je izrazil nujno željo, da bi me videl, sem šel. Jutri grem tja. Grofica je že nekaj tednov tam."
Potem pridem na vsak način tudi jaz v prihodnje kdaj tja, da pozdravim starega prijatelja in da se poklonim nedostopni grofici. Kje pa tiči najmlajši sin, grof Niko?"
"Pri svojem regimentu; v zadnjih letih se je zelo popravil in je postal pravi korenjak."
"Tako? A Kurta ne bo nikoli presegel. To vam je bil sijajen, ljubezniv dečko! Takšnih ko je bil ta, ni veliko. Res žalostno, če ne bo več ozdravel. A pojdimo, gospod kaplan; ljudska povodenj se je že nekoliko utekla in lahko gremo."
Šla sta naprej. Stotniku se je pridružila skupina mladih častnikov.
"Kako lepa je ta ženska," je v še živem navdušenju vzklikalo nekaj najmlajših. "Zares, nebeško lepa ženska! In to jahanje! Stotnik, prosim vas, saj smo jo vendar že večkrat videli ... a take še nikoli! Neverjetno, kako je napredovala.
"Ne vem," je suho rekel stotnik, "poprej mi je bolj ugajala. Bilo je nekaj posebnega na tem, kot je jahala tedaj; sama zase, ni se brigala za nič, kazala je le vrline svojega konja. Zdaj pa dela kakor vse druge in kaže tudi svoje spretnosti. A poglejte, baron, ali ni to princ N., o katerem pravijo, da neprestano sledi družbi radi lepe jahačice?"
"Da, ta dolgi gospod v civilu s plešo. Neverjetne zgodbe pripovedujejo o njem, kaj vse počenja radi te sirene; a vse po nepotrebnem. Baje je že dalj časa zaročena s prvim poslovodjo svojega očeta, ki pazi nanjo kakor ris."
Kaplanu se je izvil lahen vzdih.
"Ali ne bi šli še nekoliko z nami, prečastiti," je uslužno rekel stotnik, "da zaključimo to vročo sejo s hladnim požirkom?"
"Hvala vam," je rekel kaplan. "Za en večer je bilo dovolj posvetnosti. Nameravam že zarana odpotovati dalje. Torej, gospoda moja, na svidenje v Goehlitzu!"
Prijateljsko sta si stisnila roki.
19. In pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina.
urediDrugo jutro zgodaj je prejela Nora pisemce, ki je želelo odgovora. V mrzličnem nemiru je preživela noč. Zdaj je sedela ob svoji pisalni mizi in se zastonj trudila, da bi sestavila neko pismo, ki ga, je vedno zopet raztrgala pisemce, ki ga je bila prejela, je obsegalo samo posetnico z vprašanjem, če sme dotičnik vstopiti. Nora se je neodločno obotavljala — toda slednjič je vendarle, kakor da ne more drugače, pristavila podenj povoljni odgovor ter ga poslala nazaj.
A takoj nato bi bila to odločitev rada zopet preklicala.
Kaplan, ki je bil poslal pisemce, je kmalu vstopil. Silno razburjena mu je stopila Nora naproti. On ji je ponudil roko ter jo resno in prijazno, sočutno pogledal v oči.
Gorko so ji zaživeli spomini na prvo otroško dobo, ki so se nanašali nanj. Oblile so jo vroče solze: "V takem položaju ste me zopet našli," je zaklicala bolestno, "jahačico ... cirkuško jahačico!" Vrgla se je na mali naslanjač ter si ihte zakrila obraz.
"Zahvaljen bodi Bog za te solze," je rekel kaplan in rahlo položil roko na njeno glavo; "ah, včeraj sem se bal, da si se že sprijaznila s tem poklicem."
"O, ko bi se le bila!" je trpko zaklicala Nora. Bi vsaj ne bila to več žrtev zame! Ko bi le mogla pozabiti vse, prav vse, do zadnje misli, kar je bilo ... saj imam morda vendarle dovolj, da lahko postanem srečna: bogastvo, občudovanje, lepoto, kakor pravijo ljudje ... vse, kar sladi življenje. Zakaj se oklepam starih misli, ki bi jih tako rada pozabila? In zdaj ste prišli še vi, da mi znova obudide boj! Hotela sem vas prositi, da nikar ne pridite, da me nikar ne vznemirjate ... zakaj nisem storila tega! Pustite me, naj grem po poti, ki je ni mogoče več izpremeniti; potem bom morda bolj srečna ... O, zakaj ste prišli!"
Govorila je v silnem razburjenju, hitro, trpko in trdo.
"Zakaj sem prišel? Da zadostim obljubi ki sem jo bil dal vaši umirajoči materi, da ostanem otroku, če mogoče, prijatelj in svetovalec. Da bi bil dal Bog, da bi vam bil smel svetovati v tistem trenutku, ki vas je privedel do tega koraka, ki tako zelo onesreča vas in druge."
"Druge ne," ga je rezko prekinila Nora. "Radi in hitro so se navadili, da zdaj zaničuje jo in pozabljajo, kar se jim zdi zaničljivega."
"Nihče ne more vedeti, kaj trpi drugi," je mirno rekel duhovnik. "Morda so se motili o vas, kakor se vi motite o njih; morda je moralo vse to tako priti, da vas bo po drugi poti pripeljalo do cilja."
"Zdaj nikdar več do cilja!" je vzkliknila žalostno.
"Ne do tega, ki ga želi človek, pač pa do kakega drugega, k kateremu nas lahko vodijo vsa pota ... in pota, ki jih začenjamo z žrtvijo, kakor ste jo vidno darovali vi, so vendar pota, po katerih nas vodi Bog."
"Ali menite, da ta pot, po kateri sem morala kreniti zdaj jaz, tako približuje temu cilju ?" je vprašala skoraj zasmehljivo.
"Nobenega stanu ni, ki bi ga ne mogli posvetiti," je mirno rekel kaplan. "Čim več je izkušnjav, tem častnejša je zmaga."
"Ali mislite, da je tako lahko premagovati izkušnjave?" ga je jezno zavrnila. "Poglejte tu!" in brezobzirno je pomedla skupaj vence in šopke, ki so še od sinoči ležali na mizi. "Poglejte tu." in razmetala je mala pisemca, ki so ležala pred njo, dišeči kosi papirja, ki so že s svojo zunanjostjo izdajali lahkomiselnost. "Ali mislite, da navsezadnje to nič ne gane? Da se ne prikrade človeku v misli, da se ne prilaska srcu, če polagoma opaja in omamlja? Ali menite, da nam pohvalni vzkliki zastonj udarjajo na ušesa in da mu moremo vedno kazati hladno čelo, zlasti, če človek ne more računati na nobeno drugo srečo več? ... Od kar je zlomljeno zadnje sidro, od kar vem, da me zaničuje, od tedaj mi vpije srce po nadomestilu, od tedaj hoče okusiti vsaj to, kar nudi še svet. O, jaz čutim, da bom pri tem propadla! Prav nič nisem drugačna kot druge: ljubila in uživala bom življenje, kot tisoč boljših pred menoj in jih bo tisoč za menoj!"
Kaplan se ni več menil za njene trpke besede. Z bistrim človeškim razumom je povzel iz njih le eno da ne sme povsem odbiti težko ranjene duše.
"Človeška ljubezen je vedno slabo sidro," je rekel. "Toda odkod veste, da vas on zaničuje?"
Nora je še bolj zardela. Hotela je nekaj povedati, pa ji ni hotelo z jezika. Šla je k oknu in naslonila vroče čelo na hladno steklo.
"Ali ste čuli kaj o njem?" je zopet vprašal kaplan.
"Pred nekaj tedni sem potovala z brzovlakom iz Pariza ob Renu navzgor. Z menoj je sedel v predelku neki gospod ... ki me ni več poznal," je rekla hripavo.
Kaplan je ostrmel. "Z njim ste se peljali?"
Nora je tiho prikimala, vsi udje so ji zadigetali ob tem spominu.
Zdaj si je kaplan znal pojasniti povratek Kurtove bolezni. Bi bilo li pametno, povedati ji, kako zelo ga je bilo razburilo to svidenje? Oživiti ji zopet iskro upanja v srcu? Toda nad vsako modrostjo je resnica in dobrota, ki noče zamolčati, kar more goditi srcu, ki ne odreče tolažbe in prinese utehe težko ranjeni duši. Duhovnikov čisti razum je ubral to pot.
"Grof Degenthal," je dejal, "je po svojem potovanju hudo obolel. Jaz grem k njemu; ni mu bilo namreč mogoče zapustiti posestva svoje sestrične."
Nora je urno okrenila glavo. "Hudo obolel?" je rekla brez sape.
"Povrnila se mu je njegova dolga bolezen. Zdravnik ji išče vzroka v živčnem razburjenju, ki ga zastonj skušajo razjasniti."
"Povrnila!" je ponovila Nora. "O kakšni bolezni govorite?"
"Kaj ne veste ničesar o tem?"
Nora je odkimala. "Ničesar nisem vedel razen, da je pri poslaništvu v Carigradu."
"Zatorej poslušajte, da boste videli, če je res tako lahko prenašal. Pred dvemi leti ga je ona vest, ki ga je zadela popolnoma nepripravljenega, vrgla na bolniško posteljo," je poročal kaplan in pripovedoval potem mirno in jasno vse, kar je vedel o Kurtu.
Mitvaškobleda ga je poslušala Nora. "Moj Bog!" je rekla počasi. "Bolan in hirav vsa leta!"
Bolan in hirav vsled nje, radi nje! V svojem neizmernem trpljenju je mislila vedno le na lastno bolest, niti en trenutek si ni kdaj predstavljala, da tudi on trpi! In zdaj? njegova nežnejša narava je še težje prenesla ta udarec nego njena — on, ki ga je bila v srcu skoro zasovražila radi njegove hladne brezbrižnosti, glej, je tako trpel, da mu je strlo dušo in telo! Skoraj krivično se ji je zdelo, da je ona v polni sili svoje mladosti in zdravja.
"Moj Bog," je začela znova, "to je vendar strašno ... tega si nisem nikoli predstavljala."
"Največkrat smo tako zatopljeni v lastno trpljenje, da ne opazimo trpljenja drugih, zlasti, če mislimo, da so ga nam povzročili oni."
"Gospod kaplan, gospod kaplan! Saj ni bila moja krivda!" je zaklicala. "O, vi ne veste, kaj me je privedlo do tega ... skoro ne morem povedati. Kurtu sem pisala, zaupala sem mu ves nesrečni dogodek in povod, ki me je prisilil do tega koraka. A on me je obsodil, ne da bi me bil zaslišal ... zavrnil je moje pismo, ne da bi ga bil odprl, brez besedice tolažbe!"
"Torej ga ni prebral? Potem je moral na kak drug način zvedeti za vaš nastop in to ga je tako razburilo, kajti on je stavil vse svoje zaupanje v vas. Za tem je sledila njegova dolga bolezen! ... Ali mi vi hočete pojasniti svojo odločitev, Nora?" je resno vprašal duhovnik.
"Da, hočem, kot pri izpovedi, toda pod pogojem, da o tem ne poveste nikomur: zakaj tudi drugi so zapleteni v to zadevo!" Padla je na kolena, kakor da se je res hotela izpovedati kake krivde in potem je vrela iz njenih ust vsa pripoved o onem nesrečnem dnevu, ko je šlo za več kot za življenje njenega očeta. Opisala mu je silen strah, ki ji je bil izsilil obljubo.
Kaplan je mirno poslušal. Nikdar je ni sodil, da je delala iz lahkomiselnosti ali hipnega razpoloženja, ni si mogel razložiti njenega koraka in ravno v tej nerazumljivosti ji je iskal oprostila. Toda veliki boj in velika žrtev, ki jo je bila darovala, sta presegala njegove slutnje. Globoko v srce se mu je zasmililo mlado bitje, ki je bilo v resnici izvršilo junaški čin in ni želo zato drugega kot zaničevanje.
"Ali sem delala napak? Nikar me ne obsodite," je sklenila svojo pripoved. "Toliko sem pretrpela ... z lastno roko sem uničila svojo srečo."
"Bog varuj, da bi vas -obsojal, ubogi otrok," je ginjen rekel kaplan. "Bog ve, kaj bi bil mogel jaz svetovati v onem trenutku! Nad vašo odločitvijo, pa plove vaša čista otroška ljubezen in vaša požrtvovalnost: Bog vas bo blagoslovil za to! Huje nego je mogla slutiti vaša mati, vas je zadelo življenje ... Morali ste darovati vse, da ste rešili svojega očeta."
"Ali pa sem ga tudi rešila? ..." je šepetala obupno, "ali sem ga rešila? ... to je vprašanje, ki se že nekaj časa s strahom poraja v meni! O, saj skoraj ne morem povedati vsega, kar me znova tare, če tudi sem hotela zadnji čas za vse zatisniti oči ... da bi le lahko in površno gledala življenje, ker je bilo vse razmišljanje tako mučno. Tisti Landolfo je očetov hudi duh, ima ga popolnoma v svoji oblasti ... O, moj oče ni več, kar je bil poprej," je pristavila z gorečo rdečico na licih. "To življenje upropašča vse. Če bi se ne bila žrtvovala, bi ga bila morda prisilila nuja, da bi bil opustil to obrt."
"Storili ste to, kar ste smatrali za prav in to je dovolj pred Bogom in našo vestjo. Ne razglabljajte tega; vsega ni mogoče videti naprej. Toda ali se ne bi mogli odtegniti zdaj, ko znova cvete podjetje vašega očeta?"
"Ne, ne! On pravi, da ga vzdržujem samo jaz, da škrbina še ni izbrušena. O, bojim se, da Landolfo skrbi zato, da ni. On bo vse poskusil proti meni."
"Proti vam ... ljubljenki vašega očeta ...? Ali ne ravnajo lepo z vami?" je začudeno vzkliknil kaplan.
"Ne mislim tako," je rekla z žalostnim smehljajem. "Z menoj ravnajo več ko lepo ... laskajo se mi, obožavajo me ... saj sem vendar vsem potrebna. Toda ta, ki sem vam ga pravkar imenovala, ima svoje načrte v glavi; zato zapleta očeta vedno globlje ter ga z zvijačo in dobrinkanjem čedalje bolj spravlja pod svojo oblast ... A mene ne bodo obvladali!" je pristavila iskrih oči. "Toda za enim načrtom sledi morda drugi! Človek polagoma vendarle čuti in razumeva! Vi komaj slutite, kakšne spletke se vrše v taki družbi. Zdaj ne morem in ne smem zapustiti svojega očeta."
"Ali se ne morete izraziti jasneje," je vprašal kaplan."
"Ne, ne!" je dihnila Nora. "Je še vse kakor strah, ki se poraja."
"Nora," je resno rekel kaplan po nekolikem razmišljanju, "izpolnite nalogo ... če tudi je še tako huda in težka za vas. Sla je preko vaše sreče, po nevarnih potih vas vodi dalje ... a ohranite svoje srce močno in čisto, potem ne bodo zmogle zunanje nevarnosti ničesar proti vam. Morda boste morali biti še varuhinja svojega očeta! Milosti vam ne bo manjkalo pri tem. Ali ni božja milost, da me vam je baš sedaj poslal nasproti, ko pravite, da sama sebe več ne poznate. Ali vam ni v tolažbo, da vam je po meni pojasnil to, kar bi vam bilo skoraj izpremenilo dušo in v svoji bridkosti zastrupilo vašo cisto žrtev? Pojdite resno in pogumno dalje in ne dajte za skledo leče malenkostne nečimurnosti in malenkostnega ogorčenja svojega večnega prvenstva."
"A kako dolgo, kako dolgo bo to še trajalo? Ali bom vedno dovolj močna?" je šepetala kakor zase.
"Tako dolgo, kot je božja volja! Ona vam lahko v enem trenutku razveže, kar se vam zdi za vedno nerazmotljivo." Kaplan je vstal. Tudi ona je vstala. Položila je svojo mehko roko v njegovo. "Da, bila je božja volja, da ste prišli," je rekla, "stala sem na robu propada. Pomagajte mi da ne omagam."
V tem trenutku je potrkalo na vrata in na Norin "notri" je vstopil ravnatelj. "Ah, ti imaš obisk," je rekel navidezno presenečen. "Vi, gospod kaplan? ... Kaj vas je tako nenadoma pripeljalo k nam? Veseli me, da vas zopet enkrat vidim!" Podal mu je roko, toda v njegovem glasu je bilo nekaj umerjenega, v njegovem obnašanju nekaj prisiljenega, da je bilo lahko opaziti, kako malo mu je všeč ta obisk.
Kaplanu se je zdel izpremenjen, odkar ga je videl zadnjikrat. Postava mu je postala bolj debela, obraz mu je bil nekam zabuhel, oči medle in nestanovitne; celo v nastopu ni bilo več onega mirnega obnašanja kot prej. Kaplana je bolelo, ko je to opazil; kajti ko je stala zdaj hči poleg njega z vso restnostjo, ki jo je bil razlil nanjo prejšnji pogovor, je bilo videti nasprotje njunega življenja še večje. Vsekakor ni mogla najti Nora v očelu nobene opore več.
Nora je med tem pojasnila očetu, čemu je prišel kaplan in ta se je spomnil, da mu je čas oditi.
"Bojim se otrok, da te je razburilo to svidenje," je rekel ravnatelj in nevoljno zrl v njen resni obraz. "Vse se je zgodilo tako, kot smo mi starejši že davno uvideli v svoji izkušenosti in modrosti," se je obrnil k kaplanu. "Mladi ljudje morajo prestati svojo skušnjo. A moja hči je tudi sedaj srečna; ona vam gotovo že povedala, da njeno življenje ni tako hudo kot je videti. Ali nisem imel prav, ko sem rekel, da bo žela še velike uspehe? Jeli mogoče videti kaj boljšega kot je bilo sinoči? Vse je bilo prevzeto in omamljeno."
"Ruski car je imel prav," je smehljaje rekel kaplan proti Nori.
"Da, da, popolnoma je izpodrinila svojega očeta," se je glasno zasmejal ravnatelj. "Nora, če prideš doli, te čaka ne vem koliko šopkov. Da, ta hčerka je moja opora, moj ponos ... a obenem razvajena princezinja." Objel jo je okrog pasu in pritisnil k sebi.
Ravnatelj je govoril negotovo; pri tem sta mu goreli rdeči pegi na licih, tako, da se je polagoma porajala kaplanu neka slutnja, ki bi se mu bila zdela gotovo upravičena, če bi bil vedel, da je prišel ravnatelj pravkar od razkošnega zajterka z Landolfom. Po dokaj kozarcih sladkega serija mu je ta povedal o kaplanovem obisku in ga svaril, češ, da bo "far" gotovo utepel hčerki zopet bajke v glavo in mu svetoval, naj obisk prekine.
Landolfo in ravnatelj sta zdaj često zajtrkovala skupaj, seveda na ravnateljeve stroške in večinoma z isto posledico Norina trditev, češ, da postaja Landolfov vpliv na ravnatelja vedno močnejši in da to ne obeta nič dobrega, je bila zelo upravičena. Ne le, da je imel vodstvo poslov povsem V svojih rokah. temveč se je tudi trudil, da bi ravnatelju kolikor mogoče osladil njegove proste ure in podkrepil njegovo lahno nagnjenje k opojnim pijačam, ki se mu je bilo zbudilo po zadnji bolezni. Pojemajoča telesna moč potrebuje ob večjem naporu več okrepčila in spodbude in leta, ki se naslanjajo na starost, v kateri se osredotočuje življenjski užitek le ob veselem kozarcu, so v tem oziru za moškega jako nevarna.
"Princ je bil tudi tukaj in povpraševal po tvojem zdravju," je z istim glasom nadaljeval ravnatelj. "Svetlost si šteje v čast, da bi priredil mal izlet, če se ti poljubi."
"Hvala oče; saj vendar veš, da nikoli ne sprejemam takih vabil," je hladno rekla Nora. "Upam, da si to takoj povedal."
"No, no, saj lahko greš malo s svojimi starši. Saj si ravno začela postajati nekoliko pametnejša. Upam, gospod kaplan, da mi niste napravili iz nje zopet redovnice. Ne pristoja vsem eno ... tudi to spada v našo stroko, da ne odbijamo ljudi."
"Po mojem mnenju ima gospodična v tem slučaju prav. Mladi dami v položaju, kot je ona, človek nikoli ne svetuje dovolj previdnosti."
"Pojte, pojte!, samo ne zmešajte ji glave, dragi moj duhovni gospod," je blebetal ravnatel. "Je že itak dovolj prevzetna ... še vse mi bo pokvarila."
"Oče, če to meniš," je rekla Nora zelo mirno, "potem sem pripravljena odtegniti se vsak trenutek. Saj veš, da mi tako ali tako ni ljubo in da si lahko povsod poiščem drugega mesta."
"Glej glej! kako je naenkrat trmasta naša razvajena dama," se je muzal oče in ji božal obraz. "Ve, da je ne moremo pogrešati; a moja hči gotovo ne bo pustila svojega očeta na cedilu," je pristavil z istim negotovim glasom.
Nora, ki ji je bil ves ta prizor nepopisno mučen, je podala kaplanu roko. "Bojim se, da vas zadržujemo, gospod kaplan," je rekla žalostno; "zadržujemo vas, da ne morete v kraj, kjer vas težko pričakujejo. A zahvaljujem se vam za obisk, ki mi je neizmerno ugodil. Ne bojte se nič več; skušala se bom boriti in se bojevati."
"Božja pomoč bo z vami. Morda sem vam s spoznanjem, ki sem vam ga dal, poglobil bolečino, a vam bo tudi v varstvo pred hujšim nego je trpljenje."
"In niste mi ga dali zastonj," je rekla Nora in se zravnala. "Danes ste me na novo oborožili." Pri tem mu je trdno in zagotavljajoče stisnila roko.
Kaplan se je globoko ginjen obrnil od nje; zdela se mu je večja sirota nego tedaj, ko je bila še otrok.
Tudi ravnatelj se je potrudil, da bi se dostojno poslovil. "Ne napravite mi redovnice iz nje," je zopet ponavljal. A moči so ga zapustile in vrgel se je v najbližji stol.
Komaj je odšel kaplan iz sobe, je bila Nor a že za njim. "Še nekaj," je rekla in ga pridržala. Ustnice so ji drgetale, lica žarela. "Samo eno mi sporočite: kako mu je! Ne povejte mu ničesar o meni, ker bo potem mogoče še bolj trpel, popraviti pa se zdaj tako ne da več."
Duhovnik ji je stisnil roko, ji tiho prikimal v odgovor in Nora je odšla.
Kaplan je počasi korakal dalje in razmišljal o žrtvi in sili, ki jo premore žensko srce, ki ne neha od ljubezni in ima rajši, da skrivaj tli dalje, kakor da bi komu povzročila novo bol.
Odslej je bila Nora zopet lahko pogumna, odkar je vedela, da je tudi on trpel in kako je trpel radi nje.
20. O pridi noč, ohladi žgoče boli!
urediLili se je veselje nad svidenjem z bratrancem zelo skalilo. Njegova bolezen se je nekoliko ur po njegovem prihodu tako poslabčala, da so morali poklicati zdravnika in da je Lili čutila dolžnost, brzojavno obvestiti teto. Grofica je prišla naslednji dan. Zanjo je bilo to svidenje po večletni ločitvi še bridkejše. Bledi obraz, izpremenjena postava, medli pogled, vse to je kazalo, kakšen udarec je bil zadel ves organizem mladega moža — da je bil to eden onih udarcev, ki človeka popolnoma izpremenijo, njegovo duševnost in zunanjost.
Bila je to majhna izdaja starega Goetheja, katero je vedno nosil s seboj; zakaj baron Dahnow tudi na potovanju ni ničesar opuščal kar mu je služilo v telesno ali duševno razvedrilo.
Slednjič je obstal v sredi "Goetz von Berlichingen" — a, kjer pravi Sicking o svoji nežni Mariji: "Deklica, ki jo je omečila nesrečna ljubezen, bo kmalu sprejela ženitno ponudbo." Veliki pesnik je povedal to bolj iz svoje skušene modrosti nego kakega idealnega naziranja.
Morda je Dahnow baš to mesto iskal tako dolgo? In vendar je vrgel knjigo vstran, kakor da ima dovolj in še več ko dovolj, je upihnil sveče ter zaprl oči. A obiskale so ga najbrž prijetne sanje, zakaj celo v spanju mu je ostal nekak smehljaj na ustnih.
24. Kdo doume pota božja? In vendar vodijo pravilno!
urediNora je težje prenašala to razočaranje kot prejšnje žrtve. Od prostovoljne odpovedi pa do spoznanja, da si — ne le zapuščen, temveč celo nadomeščen z novo ljubeznijo, je še velik korak. Ne, tega ni pričakovala! To je bilo ponižanje, hujše in grenkejše nego ono bridko zaničevanje, katerega ji je bil izkazal pred leti! Tedaj je še celo iz tega blestela iskra ljubezni ... saj je vedno mislil nanjo, saj je toliko pretrpel baš radi nje, ker je ni mogel pozabiti ... In dokler človek ne pozabi, ljubi ... Zdaj pa je zašla zadnja zvezda, po kateri bi še mogla ravnati njena ljubezen! Zato zdaj ni več občutila one silne kljubovalnosti kot, takrat, pač pa se je je polastila ona težka življenjska utrujenost, ki objame človeško srce, če ne more od življenja ničesar več pričakovati, ničesar več želeti. Sreča in ljubezen sta taka življa mladosti, da se zdi mlademu človeku vsak dih odveč, če izgubi ta dva.
Ta čas je morala čuvati Nora ob bolniški postelji svojega očeta, ki je kot mogočna razvalina ležal v njej, ne da bi se mogel ganiti in je le težko in nejasno tvoril misli in besede. Posebne postrežbe ni potreboval, pač pa neprestano pažnjo in to je bilo za Noro najhuje: kajti za njeno delavno naravo ni bilo nič težjega ko prenašati brezdelni mir. In če človek nima notranjega miru, je to še mnogo težje.
V eni teh dolgih ur je pisala svoji stari, pobožni prijateljici:
"Kako vas zdaj zavidam na Vaš sladki mir in srečo, ki jo uživate za tihimi zidovi! Zakaj se nisem tudi jaz odločila za ta poklic? Kaj sem storila, da mi je prinesla ljubezen le trpljenje in bridkosti in da mi je žrtev, ki sem jo darovala, uničila vse in ničesar rešila? Da, zdaj bi želela zakopati svoje srce v Vašo tihoto in Vaš mir in se popolnoma odtegniti življenju."
Pobožna žena pa je odpisala:
"Otrok, tu ni pokopališče; tudi za odpoved je treba močnega, živega srca. Kakor Ti nekdaj nisi marala nas, tako bi sedaj tudi jaz ne marala Tebe, če bi hotela priti k nam. O, mi nespametni ljudje, ki se najbolj pritožujemo takrat, če nam da Bog življenje kot si ga sami želimo!
Mar nisi hotela boja? Mar nisi hotela ljubezni? Kot danes, tako tudi tedaj nisem grajal a Tvoje odločitve. Človek ima pravico do hrepenenja po veselju in žalosti življenja in zato ni bilo nič napačnega, da si se borila za to, kar se je zdelo tako drago Tvojemu srcu. A vedela si, da bo zato treba boja in da je izhod dvomljiv. Z veseljem si sprejela ljubezen z njeno boljo vred. Čemu tožiš sedaj? Je mar postal Gospod skop? Da Ti je pestro, izpremenljivo življenje, dal Ti je doživeti ljubezen v izredno veliki meri. Mar si že pozabila na vse one ure, ko se Ti je zdelo, da Ti prekipeva srce od sreče? Celo danes, v Tvoji veliki bridkosti, Te vprašam: ali bi res mogla črtati ves oni čas iz svojega življenja? Ali bi res mogla izbrisati vso ljubezen, ki si jo doživela?
Otrok, še vse drugačna nesreča bi Te bila lahko zadela v Tvojem viharnem življenju! Zahvali Boga, da Ti je pustil imovino Tvoje duše. Če Ti je bila zemeljska ljubezen pri tem v varstvo potem jo blagoslavljam in vem, zakaj Ti jo je Bog poslal, kakor boš tudi Ti gotovo kdaj razumela, zakaj je zahteval od Tebe to žrtev. Volja božja vama je naložila to žrtev, Tebi in njemu. Zakaj gineš od žalosti po tolikih dokazih njegove zvestobe, mesto, da bi zaupala višjemu vodstvu, proti kateremu človeška volja ničesar ne zmore? Če pa se Ti zdi, da je Tvoja sreča uničena, potem ne pozabi, da je ljubezen vendar le ena vrsta zemeljske sreče.. In vsake čiste volje in junaškega dejanja pa nam lahko vzcvete nova radost; saj veš, da je zemeljska ljubezen premalo v božjih očeh, da bi jo smeli smatrati za nalogo svojega življenja."
Resna redovnica, ki je to pisala, je morala dobro poznati človeško srce, da je tako vpletala med zemeljsko tudi nebeško tolažbo.
Odslej si je Nora često stavljala vprašanje, bi li mogla izbrisati tisti čas iz svojega življenja in si s srečo odkupiti boj? A kolikorkrat se je vprašala, tolikrat ji je odgovorilo srce: "Ne!" tolikrat so ji odgovorile ustne: "Ne!" Zakaj vedno silneje jo je obhajal spomin na vse one srečne ure, ki jih je bila doživela — in tedaj se ji je zazdelo, da ni več revna, temveč cla je zopet bogata. Da in tudi to ji je bilo v tolažbo, da je redovnica v svojem pismu še enkrat mislila skupno nanju, ko je napisala: "božja volja vama je naložila to žrtev, Tebi in njemu." To je tako rahlo vzelo ost iz rane, to je tako tiho omenjalo staro ljubezen. Najbrž pa je bilo tudi njeno ravnanje napram njemu nerazumljivo, kljub njeni zvestobi? In pustila je misel na zemeljsko bol ter povzdignila svoj pogled k nebu.
Medtem je prišla zima. Nora se že davno ni več upirala nasvetu, da bi se preselila v severno- nemško domovino; a ravnateljevo zdravje tega še Vedno ni dopuščalo. Dahnow je že odšel tja, da bi podvzel potrebne korake in izročil razpust cirkuške družbe v varne in vešče roke; ker Karsten ni bil zmožen izraziti niti ene misli, so bili spriče dečkove nedoletnost ter Norine zahteve na del premoženja to jako težavni koraki. A Dahnow jih je znal z izredno marljivostjo in požrtvovalnostjo premagati. Ali so zahtevali posli, da je skoraj vsak dan poročal Nori, se ne more reči.
Toda Nori so postala ta pisma polagoma resnično razvedrilo v njenem enoličnem življenju, pisma, ki so imela sicer skromen značaj kupčijskih pisem, a so skrivala v sebi dokaj več. Najnežnejši živci se stikajo koncem naših prstov, in zato pač lahko prehajajo v pero naši najnežnejši občutki. Šele na spomlad so se preselili. Dahnow jim je preskrbel prijazno stanovanje pred mestom, kjer je bilo za ravnatelja dovolj zraka in miru. Pametni in praktični duh mladega moža si je izmislil vse, da bi napravil novi dom čim udobnejši. Po vseh sobah so dehtele vijolice in cvele na malem vrtičku, ki je obdajal stanovanje.
Aprilsko solnce je sipalo z neba vse svoje žarke, da bi čim prijazneje obsijalo trenutek prihoda in Dahnow, ki je sprejel prišlece, se je nehote domislil onega prvega svidenja v Bonu. Tudi tedaj je bil tak aprilski dan. Da, aprilsko vreme je bilo njeno življenje: toplo, a le malo časa ji je sijalo solnce sreče, a so ga zato tem češčeje zakrivali oblaki, tem hitreje uničil vihar. In kaj ji bo prinesla nova izprememba?
A Nori so zažarele oči, ko je videla novi dom — dom, ki je zdaj povsem njena last, kjer je prvič ne bo mogel motiti kak vsiljiv element, kjer bo prvič prosta in neodvisna od usode, ki je bila zvezana z očetovim poklicom.
Kakor dolga, težka noč se ji je zdela zima in kakor se veseli človek po taki noči prvega svita dneva, pa četudi naznanja morda le oblačen dan, tako je oživela Nora v novem življenju in novem delu.
Kupčija se je bila med tem še dosti dobro razvila. Kljub veliki izgubi zadnjih let je pokazal izkupiček velikanskega inventarja precejšnje premoženje, ki je dalo ravnatelju in njegovi družini, četudi ne bogastva, vendar pa precejšnje dohodke. Ravnatelj je preselitev, kot je bilo videti, komaj opazil. Okreval je bil toliko, da so se mu zopet vrnile njegove telesne moči in deloma tudi zavest, vendar pa le kot nejasen, meglen razum. Največ je tiho in sam vase posedel v hiši ali pa gojil mali vrtič, kar ga je vidno zelo veselilo.
Zadnjih dogodkov se, kot je bilo videti, ni prav nič spominjal. Z veliko skrbjo je mislila Nora na to, kako bo sprejel vest o razpustu svoje družbe. Vendar jo je poslušal z največjo brezbrižnostjo. "Helena je vedno to želela," je bilo edino, kar je rekel. Njegov duh se je sploh vračal le v one čase; včasih je ogovarjal Noro edinole z materinim imenom in samo kot s tako občeval z njo.
Imena svoje druge žene ni nikdar izgovoril; za malega dečka se ni brigal. Samo enkrat je jeza užaljenega moža pretrgala vez, katera je vidno oklepala njegovega duha. Deček se je namreč v naravnem spominu svojih prvih vtisov igral na svojem konjičku cirkuškega jahača in je pri tem v očetovi bližini izgovoril Landolfovo ime. V tem trenutku je spačila Karstenov obraz nepopisna jeza; planil je na dečka, da ga mu je Nora komaj še iztrgala iz rok, stri igračo s težkimi sunki z nogo in se tako razkačil, da ga ure in ure ni bilo mogoče pptolažiti in pomiriti. Tedaj je Nora prvič pokleknila poleg njega, pogumno vzela njegove stisnjene pesti v svoje roke in s trepetajočimi ustnicami, vendar mirno in odločno svarila očeta ter mu tiho šepetala molitve, dokler se mu niso od utrujenosti zaprle oči.
Kar se ji je zdelo nekdaj tako važno, namreč, pridobiti zopet očetovo dušo ter ga zbuditi iz njegove mlačnosti, v katero ga je zavedlo njegovo, vsaki višji misli odtujeno življenje — ta naloga ji je utonila v njeni lastni sreči in bolesti. Samo zase, samo za svojo srečo je živela, mislila in molila. Zdaj se je zopet zavedla te svete dolžnosti, resno jo opominjajoče, da je pozabila najvažnejše. Srečen, komur zopet postane nekaj važnejše nego lastna bol; s tem je našel zanjo najboljši lek.
A poleg resnih nalog, ki si jih stavi človek, je vedno potrebno tudi nekoliko razvedrila. To je vedel tudi baron Dahnow in zato se je vneto potrudil, da bi Nori čim bolj olajšal in olepšal življenje. V ta namen je bil pri prodaji inventarja pridržal njenega konja.
Ona ga je hotela takoj odpraviti, češ, da je to nepotrebna potrata; a Dahnow je s pravico varuštva, katero si je bil prilastil pri vodstvu Razprodaje, vztrajal pri tem, da ga mora obdržati. Tako prepričevalno ji je zagotavljal, da je to neobhodno potrebno za njeno zdravje in je bil vse, kar je bilo s tem v zvezi, uredil tako modro, da mu ni bilo mogoče ugovarjati. Njegovi konji, je rekel, so tako potrebni, da se nekoliko razgibljejo in njegovi sluge taki lenuhi, da bi bilo pravo zaslužen je, če bi jih hotela za svoje spremstvo. Njegova previdnost in skrb sta se kmalu dobro izkazali. Če se je Nore kdaj polastila oslabelost, ki je posledica vsake velike boli, tedaj je bilo gibanje v svežem zraku najboljši lek za to; to ji je krepilo telo in duha.
Da bi se ognila vsaki pozornosti, je porabljala za svoje izlete prve jutranje ure, ko še ni bilo ljudi na cesti in iskala najbolj stranska pota. Če jo je potem kljub temu srečal samoten jezdec, ki je istotako tvegal svoj jutranji mir, se ji je zdel to prijeten slučaj in rada mu je dovolila, da je jezdil od njeni strani: skromno plačilo, ki si ga je dovoljeval Dahnow za svoje izvrstne uredbe. Tako prisrčna je skupna ježa po tihih potih skozi sveže, zeleneče gaje, ki razvijajo vso svojo pomladno krasoto — to so bile ure, ko so Nori zopet nanovo vzblestele oči in je prišla nova svežost v njena lica. Kdo bi zameril Dahnowu, da je gojil v svojem srcu, mlado, nežno upanje, ko je videl, kako vstaja okrog njega novo življenje, klije in poganja? Zakaj bi nekaj, kar je mogoče preprosti naravi, ne bilo mogoče človeškemu srcu? Zakaj ne bi mogla tudi v njem vzkliti nova ljubezen? Toda kljub temu, da je toliko mislil in čutil, ni niti z besedo kalil Norine mirne prostiti, niti se kdaj dotaknil njene preteklosti. Klemen Dahnow je imel redko lastnost, da se je znal v prilagoditi v vsakemu razpoloženju ljudi, tako, da njegova navzočnost ni nikdar motila. Nori je to v njenih sedanjih razmerah zelo godilo; kakor poprej njegova pisma, tako so bili sedaj njegovi obiski edini dogodki v njenem enoličnem življenju. Dasi je bila še preveč otrpla v svoji duši, da bi mogla preceniti vso ljubeznivost, katero ji je izkazoval Dahnow in pazljivost, s katero je čuval nad njo, vendar mu je bila hvaležna in je cenila njegovo zabavo. In četudi je bil tujec v marsikaki zadevi, o kateri bi zdaj tako rada razpravljala Nora, vendar ga je cenila kot zvestega prijatelja in učenega moža, ki ji je znal zbujati zanimanje.
Pred vsem pa jo je zanimalo pripovedovanje o domovini njene matere, ki jo je bil prepotoval Dahnow. Če kak močan pretres takorekoč ustavi človekov duh, mu je treba često nekoliko pogona, da zopet pravilno zaniha. In za Noro je bilo baš zanimanje za domovino njene matere tak pogon, ki ji je zbujal povsem nove misli.
A kljub temu, da je Dahnow na tako preprost in neprisiljen način občeval z njo, kljub temu, da mu je vedno dokazovala, kako dobrodošel ji je bil in da se je često domislil onih Sickingovih besed, vendar je preje prešla pomlad v poletje in to zopet v jesen, preden se je toliko opogumil, da je uveljavil drzni vitezov sklep. Morda so ga le preveč prosto pozdravljale Norine oči in mu je le prerada podajala roko?
Z izgovorom svojega znanstvenega zanimanja se je bil za stalno naselil v prestolici. Njegovi znanci so se čudili, da je bival tam celo v vročem in prašnem poletju; a on se je izgovarjal, češ, da ga je utrdilo tropično solnce. Znanost je dobila v njem na videz zelo pridnega učenca.
Mar je bila Nora še vedno tako zatopljena vase, da ni prav nič slutila, kaj se godi v Dahnowovem srcu? Da, res, kajti ko se je ta nekega dne opogumil in izrekel odločilno besedo ter ji ponudil vse, kar more moški nuditi ženski, ki jo ljubi, jo je silno iznenadilo. In on je bil pač mož, ki je mogel pridobiti žensko, srce — zlasti v tem trenutku, ko je tako moško resen in tako globoko ginjen stal pred njo, kakor da je privrelo na dan vse kar je leta in leta skrival v svojem srcu.
A iz njenih oči je sevalo samo iznenadenje. Velikanski, vsemogoči pomisleki so vstajali pred njo in ni mu pustila niti časa, da bi jih ovrgel. "Njeno ime je tako onečaščeno pred svetom" — Dahnow se je samo lahno nasmehnil. "Loči ju vera" — kako resno in s kako trdnimi obljubami ji je skušal ovreči ta pomislek, če tudi je ona zmajevala z glavo. "Potrebuje jo oče in bratec, ki je tako zapuščen — in govorila je o prijateljstvu, ki je tako lepo in njej tako drago, katero pa bi razdrl vsak drug načrt. Govorila mu je toliko o njegovem življenju, ki se mu tako bogato nudi, o znanosti, ki jo on izpopolnjuje in o vsem, kar se mu more še nuditi; kako neskončno dobre, srčne želje in zagotavljan ja! Človek ni nikdar zgovornejši kot takrat, ko hoče kaj odkloniti.
Dahnow jo je mirno poslušal. Videl je, kako boječe upira vanj svoje oči, kot da se boji, da ne bi zgubila zadnjega prijatelja; videl je pa tudi, da v njenih očeh ni niti enega žarka, ki ga je pričakoval. Morda pa je bil prezgoden? Morda se ji še ni bil izlečil spomin? Dahnow je bil potrpežljiv mož in je lahko čakal. Morda bi se ji bilo treba šele polagoma privaditi misli na novo ljubezen.
"Pa naj bo, kot da nisva ničesar govorila o tem," je rekel preprosto.
Nora mu je pri tem tako hitro in zaupno segla v roko, da je z nekakim bridkim občutkom spoznal, kako lahko ji bo pozabiti, o čemer sta govorila in kako vesela je, da sme to pozabiti.
Kakor prej, tako je prihajal Dahnow tudi sedaj in prebil dolge ure v krogu male družinice. Vse zimske večere je zabaval ravnatelja, kateremu je spretno znal zbujati spomine ali pa je igral domine, s katerim si je preganjal dolge ure. Dečka je ujčkal na kolenih ter mu pripovedoval vesele povesti, zakaj njegov veseli smeh mu je zelo ugajal, morda zato, ker se mu je često zazdelo, kakor da čuje v njegovem glasu Norinega. Njej sami je prinašal knjig in umetnin, česar se je pač mogel domisliti, da bi ji razvedril srce in ji zbudil duha. Noro je to v resnici osvežalo in se je z zanimanjem zatapljala vanje. Če se srce odpove svojemu gospodstvu, tedaj ga često prevzame duh in zavlada. Le iz neplodnih tal ne more pognati nič novega; čim bogatejša pa je narava, toliko laže zopet požene ljove kali.
In kot je sladek mik prve mladosti, njene sveže preprostosti, tako in še skoraj večji je čar razumne žene, ki lahko sledi moževim mislim.
Dahnow je to dobro čutil; nikdar se mu ni zdela tako lepa kot zdaj, ko ji je začela izginjati žalost iz obraza in se je razlival čezenj jasen mir, ki je sledil viharju.
Čutil je to, kadar jo je opazoval, kako ljubko gospodinji mali družini, bodisi, da je stregla svojemu očetu, bodisi, da je varovala svojega bratca ali pa urejevala mali dom; vse je vršila z mirnostjo, ki jo daje človeku zdravi razum in nesebična vdanost v svoj položaj — mirnost, ki je tako očarala barona Dahnowa.
Kljub vsemu čaru ali pa ravno vsled tega pa ga je nekega dne nenadoma zapustil njegov lasten mir. "Ne morem več priti," je rekel s skoro zamolklim glasom ter vstal in odšel brez nadaljnega pozdrava ali slovesa.
Nora je skočila kvišku, kakor da mora pridržati prijatelja, kakor da ga mora poklicati nazaj — a nato je obstala kot pribita in položila roko na burno utripajoče srce ...
Slednjič se je zopet pomirila in sedla; saj vendar ni imela pravice, vezati ga na svojo usodo, njega, ki bi mu za vso njegovo ljubeznivost ne mogla nuditi ničesar, za katerega ne čuti nikakega nagnjenja v svojem srcu. Mar je bila tako zadovoljna s svojim sedanjih življenjem? Ah, ne — iz njenih prsi se je izvil bridek vzdih za edinim prijateljem, ki ga je še imela ...
Dahnow je odšel. Morda pa je še pričakoval, da ga bo Nora poklicala nazaj, upajoč, da se mu bo tako še enkrat ponudila prilika, da ovrže njene pomisleke.
Če je tropično solnce utrdilo Dahnowa proti našemu poletju, pa ga je vendar pomehkužilo za zimsko vreme — tako prepadel je bil videti debeluhar, tako zelo ga je bilo izpremenilo nekaj mrzlih mescev. Prijatelji so mu resno svetovali, naj si zopet poišče toplejše podnebje.
Dahnow ni ugovarjal in je povezal svojo popotno culo, še preden je bilo pričakovati neprijetne "spomladanske sape", kateri se je hotel izogniti.
Njegovi bratje so mu sicer svetovali, naj si rajši osnuje kako pametno domače ognjišče; pri kaki čedni ženski bi mu prešle vse podnebne neprilike. Toda ena njegovih sester, ki je imela celo kopo otrok in je v materinski previdnosti gledala na strica, je menila, da "vendar ni potrebno za vsakega, da bi se ženil in pri Klemenu je bilo že davno opaziti, da nima nikakega zmisla za to. Pustite ga, naj živi po svoji volji ... da le ne bi šel zopet čez morje!"