Ena se mora omožiti
| Ena se mora omožiti! Veseloigra v enem dejanji. Hermann Uhde |
| |||||||||||||
Osobe.
- Anabéla Bodimirova in Arabéla Bodimirova, sestri
- Klavdina Marnjavičeva, njuna prijateljica.
- Suzana, dekla.
Pervo dejanje. uredi
Igrališče: soba z elegantnim pohišjem.
Pervi prizor. uredi
Anabéla; potem Suzana.
Anabéla (sedi pri mizi in zgiba listič): Tako! To bode mejnik njegovej predrznosti. Zares, vsa zavzeta sem o drznosti tacega človeka!
Suzana (vstopi): Oprostite, gospica — ali je dopuščeno z vami govoriti?
Anabéla: Ne morem še prav za trdno odločiti se.
Suzana: Ali to je smešno! Na kmetih se more z vsakim govoriti, razun če ga nij doma!
Anabéla: A tu smo v mestu, kjer so tvoji kmetski nazori nepristojni.
Suzana: Saj sem le menila, — ker je mlada dama tako nujno vpraševala po vas —
Anabéla: Neka mlada dama? — Kedo pa je?
Suzana: Vaša najboljša prijateljica, gospodičina Marnjavičeva!
Anabéla: Ah — s to sem vselej pripravljena govoriti!
Suzana: Saj tega pač nijsem mogla vedeti, gospodičina, — kajti slednjič —
Anabéla: Uže dobro — pripelji mi damo sem! (Suzana otide.) Ta smešna, kmečka gos užekar začenja dolgočasiti me!
Drugi prizor. uredi
Anabéla. Klavdina. Suzana (odprè in otide).
Anabéla: Srčno pozdravljena, moja ljuba deklica! — Odloži! — Kako pa se ti kaj godi — kako si se včeraj zabavala na maskeradnem plesu?
Klavdina: Hvala — prav izborno. — Prav mnogo sem plesala: — vzlasti pri kotiljonu sem se izvrstno zabavala! — A ti?
Anabéla: Bil mi je kaj prijeten večer!
Klavdina: Oprava nočne kraljice se ti je kaj ljubko podajala, — bila si mikavna! —
Anabéla: Napravila me boš še vso ničemurno Klavdinica! —
Klavdina (na stran): Bojim se, da si uže tako preveč!
Tretji prizor. uredi
Prejšnji. Arabéla. Potem Suzana.
Klavdina: Ah — tu je naša preljubeznjiva samotarica! — Dobro jutro! — Poročati mi je vam prav resno grajo od vseh svojih prijateljic, — jako so vas pogrešale včeraj na plesu!
Arabéla: Predobrotno! Priznavati moram, da mi je ljubša zanimiva knjiga in mirna domača izbica, nego hrup in zmešnjava na plesišči. Nikakor ne morem privaditi se ničevemu hrupu, kjer se skušajo gospodje le v votlih, praznih frazah, a dame tekmujejo mej soboj v elegantnih oblekah in v medizovanji!
Anabéla (na stran): Abotnosti!
Klavdina: Hu — kako filozofična za dvajset let!
Arabéla: Moja sestra sama mi je pravila še, ko je prišla domov, precej po noči, kako je bila oblečena milostiva gospa ta in ta, ter gospodičina pl. ta in ona — kako ste se vedli — kaj ste delali, a kaj opustili. — Vse na las tenjko — menim, da je naredila popolni zapisnik o vsem tem.
Klavdina: A ne, moja ljuba — (zbadljivo) imela je druga opravila.
Anabéla (smejé se): Saj si ostro opazovala! — (Na stran): Skopnela bi rada od zavisti! — To je prekrasno! — (Glasno): Zares sem imela drugi posel, nego ogledovati neslana oblačila, ki so bila včeraj zopet videti.
Arabéla: Sedaj pak mi uže zopet začenjate! — Žal mi je, ka nijsem ostala na kmetih, — priznati moram, da mi je tam mnogo bolje dopadalo.
Anabéla: Nesreča je bila, da si bila kot mala deklica tako slabotna, da te je dal oče rajši na kmete, — k sreči se da ta napaka še popraviti. — Še le pol leta si zopet mej nami, a za čudo hitro napreduješ, in kmalu se bode izpolnila starišem najljubša želja, in ti boš dobila moža. — S tem bode ob enem izpolnena tvoja najljubša želja ... (na stran) in moja tudi, kajti povsodi mi je na poti.
Arabéla: No, — moja najljubša želja to baš nij! —
Anabéla: Na, na, — ne bomo preiskovali, saj poznamo to! — Jaz se ve da moram priznavati, ka imam boljše namene, nego možitev. — To sem danes zjutraj še-le dokazala: tam leži (kaže list) korbica, katero nameravam nekomu podeliti.
Klavdina: V vsem tem nij niti ene resnične besedice, kar pravi! — (Glasnó): Se li smem predrzniti, da vprašam, kedo ...
Anabéla: Če bodete molčali? —
Klavdina: Ko grob! (Na stran): Precej bom povedala svojima prijateljicama Ivanki in Franji, — te se bote čudili! —
Anabéla (vzame list): To pismo je, kakor rečeno, odpoved neke, jako vezavne zakonske ponudbe, katero mi je naš sosed, mladi Mileršek, danes zjutraj poslal.
Klavdina: On! Je li mogoče!
Anabéla: Gotovo je! — Mar je to tako veliko čudo?
Klavdina: Zdelo se mi je vedno, da je tvojej sestri dvoril.
Anabéla: Čisto prav, — zdelo se je, — ali kakor vidiš, tu je bil videz goljufiv, — tu je Milerškovo pismo (vzame pismo iz predala pisalnega) piše jako ljubeznjivo — ali — kakor sem dejala — podelila sem mu korbico. — Kako pa sem tudi mogla drugače — saj nema niti brk, — ne nosi niti lornjona! — Sedaj si pa mislite: — kako bi se bila ponašala na strani tacega moža! — Nak, nijsem se mogla premagati. — Žal mi je za ubozega človeka, — ali po vsej priliki bo toliko pameten, da se ne bo ustrelil, premda bi bilo to jako romantično!
Arabéla (na stran): Oj, kako brezsrčna!
Anabéla: Ali moram mu vendar precej poslati svoj odpovedni list — (piše naslov) hotela sem to uže preje storiti! — (Kliče): Suzana!
Klavdina: A ti si pa zares nagla, ljuba! — Mebila bi, enaki sklepi se morajo preje tehtno preudariti!
Anabéla: To bi morda ti storila, — meni pa ne treba preudarjati, — možu, ki nema brk, ne dam nikedar svoje roke!
Suzana (pride).
Anabéla (dá Suzani list): Nesi to pismo, kamor ti kaže naslov!
Suzana (otide).
Klavdina: Ako pa bi ljubila moža, ki nema brk?
Anabéla: Moža se sploh nikdar ne ljubi, — ako ne nosi brk, mora se celo zaničevati! — Ljubiti? — Moža ljubiti? — Za to pre visoko mislim o sebi! —
Arabéla: In ti celo soproga ne bi ljubila?
Anabéla: Tega me bog varuj! Če žena ljubi, — ondaj ne more več s popolnim, hladnim razumom prevladovati moža, mučiti ga in trapiti, kajti najboljši del duha je zapleten v mrzkih ljubezenskih sponih, — in čemu so pa možje, ko za to, da jih trapimo s trmami, milkovanjem in z rezko hudovoljnostjo?
Arabéla: To so zanimiva načela! — Jaz pak ne bi vzela niti kralja v zakon, ko bi ga ne ljubila!
Anabéla: Slabost! — Ko hitro možje izvedo, da je ljubimo, ne da se nič več začeti ž njimi. — Tega jim ne smemo nikedar odkriti. — Moramo jih z malimi dražilkami in hudovoljnostimi vedno vnemati — vedno mojstrovati in v strahu imeti, — z eno roko božati, z drugo praskati, — inače izgubimo igro!
Arabéla: In ti bi res mogla omožiti se, brez ljubezni?
Anabéla: Zares; ti si priprosta!
Klavdina: Saj se možimo le zato, da bi dobile kako stalisče na svetu! Po možeh, ki imajo glasovita imena, povprašuje se najbolje.
Arabéla: Ali Mileršek ima službo!
Anabéla: Pa nema brk! — Ko bi po poroki kam potovala ž njim — saj bi morala do smrti sramovati se, — mož brez brk!
Arabéla: Saj bi si lehko dal brke rasti!
Anabéla: Da bi bil tak sè svojo brado na licih, ko kakov fant v pike-ju? In ako si odreže brado na licih, ondaj je pre suh.
Arabéla: Ti nijsi pametna, — ne moreš si misliti moža, lepše vzraščenega, ko on — njegova rast je v najlepšem razmerji —
Klavdina: To je res, — ima jako majhene noge!
Arabéla: In tako lepe roke! — In take zveste oči!
Anabéla: Zaljubljena si vanj, resnično da! — In ko bi to tudi vse res bilo; — recimo, da imate prav, ipak je še en uzrok, ki je jedini dovolj tehten, da bi mu odrekla.
Arabéla in Klavdina: No?
Anabéla: Mož ima preodurno ime! — — Mileršek! — Nak, ko bi me kedo nazval za gospo Milerškovo — ali ko bi prejela pismo: »Gospa Anabela Mileršek ...« prijel bi me krč! Uže sama misel mi prouzročuje trganje po udih!
Suzana (pride): Pismo je oddano. — Janez je je precej tja nesel. — Gospod Šilermek je je sam vzel, dejal je Janez. —
Klavdina (smejé se): Hahaha — Šilermek, — to je jako komično!
Anabéla: Mileršek se zove gospod!
Suzana: Ah — res: Mileršpek ... to je prešaljivo ime.
Anabéla: Sedaj čujete! — O, umrla bi, ko bi mi moje ime tako pačili.
Suzana: Janez pravi, da je čakal, dokler gospod — gospod — Mil... — Šil... — gospod sè šaljivim imenom — dokler nij prečital pisma, — pravi Janez.
Anabéla: Ah — in kaj je dejal?
Suzana: Nič — pravi Janez.
Anabéla: To je neumno!
Suzana: Janez pravi, — da nij nič rekel, — da pa je pismo debelo pogledal, — pravi Janez, in oči debelo odprl, če res prav vidi, — pravi Janez.
Anabéla: To rada verujem, — gotovo nij nadejal se odpovedi!
Suzana: A potem, — pravi Janez — ko je prečital ono pismo, začel je na ves glas smejati se, da so se šipe stresale v oknih — pravi Janez.
Anabéla: Smejal se je?
Suzana: Tako pravi Janez.
Klavdina: Od jeze prav gotovo — od jeze, — to prav rada verujem!
Suzana: Janez pravi, da v svojem življenji še nikedar nij slišal nobenega človeka tako glasno smejati se, in da je pobegnol od strahu — pravi Janez, — ker je menil, gospod Mišar ... gospod Šiler ... — gospod sè šaljivim imenom namreč, — da je prišel ob pamet.
Klavdina: Tu se vidi, — smejal se je od jeze! — Strah in besnost sta ga spravila ob pamet.
Anabéla: Žal mi je za ubozega človeka. — A ljubi bog — jaz mu ne morem pomagati! Dobro je, Suzana! — (Suzana otide.) — Nadejam se, ka mu nij tako hudo, da bi ga morali zvezati. — Ali govorive o čem druzem. — Govoriti vedno le o istem predmetu, sosébno, ako je uže sam po sebi tako dolgočasen ko ta — to utrudi človeka! —
Klavdina: Da, tu imaš pa res prav!
Arabéla (na stran): Brezsrčne sebičnice!
Anabéla: Saj pač poznaš mladega Adolfa pl. Svitlja?
Klavdina: To je da! — Najlepši mož v vsem mestu!
Anabéla: Nij li res? — Vzor vsega moštva! Te prelepe črne oči — krasni lasje — in te dovršene brke! — In kakó mikavno pleše! Če bom kedaj odločila se, žrtvovati kakemu možu svojo prostost — mora biti le tak!
Klavdina: Baš tako sem i jaz mislila!
Anabéla: Da, jaz sem trdno sklenola: On, ali pa nihče bode moj soprog!
Klavdina (hudobno): Preljuba prijateljica, ondaj boš pač brez skrbi postala stara devica!
Anabéla: Kaj meniš s tem, draga prijateljica? —
Klavdina: Ker mi je misliti po vsej priliki, da je gospod pl. Svitelj zaljubljen.
Anabéla: V me!
Klavdina: O, prosim, — ne — v me! — Jaz sem stvar njegove ...
Anabéla: Zares si ti stvar! —
Klavdina: Anabéla! —
Anabéla: Klavdina?! —
Klavdina: Šepetal mi je najnežniše besede.
Anabéla: A meni je glasno pravil najslajše stvari —
Klavdina: Smiliš se mi! — Ti si zares tako črez vse pojmove ničemurna —
Anabéla: A ti si tako črez mero zaljubljena v se ...
Arabéla: Ali ne pričkajte se vsaj, ljubi prijateljici!
Anabéla: Prijateljici? — Črtim jo!
Klavdina: Sovražim jo!
Anabéla: Gospod pl. Svitelj bode moj soprog!
Klavdina: Ne — moj bo!
Obé: Moj bo ... moj bo ...
Anabéla: Ti si bila od nekedaj uboga koketa, ki se nij sramovala, prevzemati ljubimcev drugim dekletom, ali le čakaj: po vsem mestu bom raznesla, kakov da imaš značaj — bodem užé skrbela za tó, da te odslej ne bodo vabili nikamor na ples, na nobeno veselíco več — o, le čaki — še boš mislila na-me! — Ah!!! (Zgrudi se oslabela na stol.)
Klavdina (h krati z Anabélo): Ko ne bi bila tako brezkončno ničemurna, morala bi bila uže davno opaziti, da te ima vse naše moštvo le za noričico. — Ljubezni pač res ne moreš unemati! — A le čakaj, to sramotno vedenje ne bo zastonj, — povedala bom vsem svojim prijateljicam, bodem uže skrbela, da se bodo varovali pred toboj, ti licemerska kača ti! — Ah! ... nič več ne morem!! (Pade i utrujena na stol.)
Arabéla (meju obema na sredi, začne pri besedah gospic: »Ali le čakaj:« in »le za noričico,« kričati vmes): A ljubi prijateljici — bodite vendar pametni! — Anabéla — Klavdina — (teka od druge do druge): Čujte vsaj! — Prosim vaju, vspametujti se vendar. — Saj se pričkati za oslovsko senco! — Kako ste se mogli za nič tako spozabiti! — Dajte si vsaj dopovedati ... (Ko obe padete): Zastonj! — Ah!!! — (usede se tudi vsa utrujena zadej na stol).
Četerti prizor. uredi
Prejšnje. Suzana.
Suzana: Pismo z mestne pošte na gospodičino Anabélo!
Anabéla (odpira pismo): Gotovo od njega, — prosi me, da bi se zaročila ž njim.
Klavdina: Slabost!
Anabéla: Kaj vidim? — (Pade zopet na stol.) Od moje prijateljice, Berte Soboljeve! — (Čita): »Moja ljuba, draga prijateljica Anabéla!« — (očitaje Klavdini): O, ona je zvesta, ljubi me res in odkritosrčno: — ne bi tako ravnala z menoj, ko neki ljudje! — (Čita zopet): »Uže davno je bila tajna, najljubša želja mojega srca, da bi smela splošno priljubljenega in občudovanega gospoda pl. Svitlja imenovati svojega soproga! —« Ah ... ta kača!! —
Klavdina: Tu imaš svojo zvesto — resnično in odkritosrčno ljubečo prijateljico! —
Anabéla: Ah ... nijsem več v stanu brati naprej ... tu, Arabéla, tu je pismo ... prosim, bodi tako dobra!
Arabéla (čita): »Ali ah, — izvedela sem danes v svojo največo iznenadenje ...«
Anabéla: Da se je zaročil z drugo?!
Arabéla (čita): »V svojo največo iznenadenje od svojega brata, policijskega tajnika, da so ga preteklo noč dejali v zápor!«
Klavdina in Anabéla: Ah!! —
Arabéla: »— ker je policija zasledila ga kot klativiteza najnevarnejše vrste, goljufivega igralca, sleparja in ponarejevalca.« —
Klavdina in Anabéla: Za boga!
Arabéla: »Pozdravlja in poljublja te prisrčno tvoja prežalostna in do smrti zvesta ti prijateljica Berta Soboljeva. — Pripis. Kakor mi pravi brat, bodo ga posadili na zatožnjo klop, ter obsodili najmenje na deset let v kaznilnico. — Postscriptum. Mene strašanski zobje bole, torej pač kakih 14 dnij ne bodem mogla iz hiše; prosim, naznani tedaj vse to Klavdini Marnjavič-evej in drugim prijateljicam. — Še enkrat te srčno pozdravljam. Gorenja. — Nota bene. Izroči tudi tisoč pozdravov mojih svojej sestri Arabéli. Zakaj neki nij bila včeraj na plesu?« — (Smehom): Ta poduk je vama koristen.
Anabéla (skoči k višku): Vidiš, Klavdina, saj sem ti zmirom pravila, ta človek je učinil na-me neprijeten utisek, in da mu bode še slab konec. — Sedaj vidiš, da sem imela prav. Bodi vesela, da še nij bil tvoj mož!
Klavdina: O, jaz se nijsem celo nič potegovala zanj: — če sem ti poprej dejala, zgodilo se je to le za šalo, da bi te storila nekoliko ljubosumno — hahaha! (Smeje se po sili.)
Anabéla: Baš taka je z menoj. Hahaha — saj bi bila res blazna; mar mi nijso najsolidneji, najpošteneji, najljubeznjivejši, najlepši možje trumama na izbero? — Gospod Mileršek ... ah ... — (na krat vesèla): Vedri se mi duh — sprejela bom njegovo ponudbo!
Arabéla: Ali, saj si mu uže odrekla?
Anabéla: Kaj če to? — Ako ljubeznjiva, mlada dama reče »Ne«, velja vselej toliko, kakor »Da!«
Klavdina: A pozabila si, da je prišel ob pamet!
Anabéla: Toda le vsled moje odpovedi! — Če sedaj pravim »Da«, ter svojo odpoved prekličem, dobil bo uže zopet svoj razum.
Suzana (pride): Tu, gospodična, uže zopet pismo. — Nek mož je je oddal ravnokar — poslal je je gospod Spak ... Mek ... Šek ... — no, gospod se šaljivim imenom.
Anabéla: Pismo od blaznega! — To bo obsegalo čudne stvari! — (Razpečati in bere): »Draga gospodičina! — Nikedar nijsem hrepenel po časti, da bi se zaročil z vami.« — Čujte, ubogi človek je zares brezpameten! — »Vso to malo zmoto je zakrivila moja slaba pisava, — Vi ste čitali svoje ime, na mestu imena svoje cenjene sestre; moj list je bil napisan na na gospodičino Arabélo Bodimirovo!«
Arabéla: Na-me? — Oj, rajska sreča!
Anabéla (dá pismo Arabéli): Čitaj ti dalje, to je meni nedostojno!
Klavdina (na stran): Kaznovana ničemurnost!
Arabéla (radostno čita dalje): »— gospodični Arabéli Bodimirovej, katero ljubim iz globočine svojega srca.« (Poljubi pismo.) Ah, ljubega, drazega človeka.
Anabéla: Zvijača je kaj umetno nastavljena — hotel je blamažo, da sem mu odrekla, odvrniti od sebe, ter je poslužil se tega sredstva. — No, privoščim ti tvojega gospoda Mileršeka iz vsega srca, — ali — če to (vzame prvo Mileršekovo pismo) nij N: — če se to ne čita: »Anabéla Bodimirova« — ondaj ...
Klavdina (pogleda pismo): Ah ne, ljubka — to je prav čisti in razločni R, — tu ti je nečimurnost malo zaigrala — hahaha!
Anabéla (iztrga Klavdini zavitek iz rok): No, gospodičina: — če hočete govoriti o ničemurnosti, — morali bi pač najpreje začeti pri sebi, kajti dosle še nijsem poznala tako domišljave, takó abotne osobe, nego ste vi! — Ali to je nedostojno za-me, da bi se še dalje v to spuščala — priporočam se! — (Arabéli): Z bogom, moja ljuba bodoča gospa Milerškova. (Jako zbadljivo): Le ne ponašajte se preveč z odurnim imenom! Mileršek — brr!!! — (Odide poredno se smeje.)
Klavdina: Vsa je iz sebe od zavísti! Šla bom sedaj — primite moje najodkritosrčneje čestitanje. (Na stran, ko vzame klobuk idr.): Bedak ima srečo! — (Glasno): Z bogom, z bogom moja ljuba Arabéla! (Na stran): Povedala bom precej svojima prijateljicama, Ivanki in Selimi, — vendar bo le novica! — (Glasno): Priporočam se! (Otide.)
Arabéla: Jaz tudi, ljuba — jaz tudi!
Suzana: (pride naprej): Ah, gospodičina, sedaj bodete postala celo gospa Šiler ... Miler ... — no, gospa sè šaljivim imenom!
Arabéla: Ljubi bog hoče tako, Suzana. —
Suzana: Hm ... jaz ... (odlašaje): povedati vam moram ... (sramežljivo): Tudi jaz sem prejela ponudbo ... Kočijaž Miha je prosil za mojo roko!
Arabéla: Zares? — No tedaj ti pa čestitam, ljuba Suzana: vrl je človek — vzemi ga, in jaz ti obetam — oba bota ostala pri meni v službi.
Suzana: Oj, tisočerna vam hvala, milostiva gospodičina: — To je lepo — bova se dala tedaj precej prvo nedeljo oklicati! — Ali čujte, gospodičina, čudno je vendar, da baš me-dve, — ki sve prišle stoprav s kmetov v mesto, pa sve tu precej može dobili, a oni dami, ki vse svoje življenje nijste prišli iz mesta, ostali bote še samici!
Arabéla: Tvoja kmečko-priprosta filozofija je dobro zadela. Tu imaš zopet nov dokaz, da norčavost in lepa vnanjost pravega moža ne more dolgo zanimati: — jedina, prava vrednost žene je le njeno srce in duša, polna ljubezni! —
Suzana: Da, gospodičina, ena izmej vaju je vsekako morala omožiti se, kajti z gospodičino sestro ne bi se bili mogli dolgo v enej hiši sporazumevati; in tako je bilo tedaj najbolje, da je zadelo vas, kajti vi ste to najbolje zaslužili se svojo dobroto in ponižnostjo.
Arabéla: Meniš li? No da, zares, ena je morala omožiti se!
(Zastor pade.)
(Konec.)