Ena se mora omožiti

Ena se mora omožiti!
Veseloigra v enem dejanji.

Hermann Uhde
Prevajalec: poslovenil Ivan Kalan
Izdano: Slovenska Talija, 1878
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Osobe.

  • Anabéla Bodimirova in Arabéla Bodimirova, sestri
  • Klavdina Marnjavičeva, njuna prijateljica.
  • Suzana, dekla.

Pervo dejanje.Uredi

Igrališče: soba z elegantnim pohišjem.

Pervi prizor.Uredi

Anabéla; potem Suzana.

Anabéla (sedi pri mizi in zgiba listič): Tako! To bode mejnik njegovej predrznosti. Zares, vsa zavzeta sem o drznosti tacega človeka!

Suzana (vstopi): Oprostite, gospica — ali je dopuščeno z vami govoriti?

Anabéla: Ne morem še prav za trdno odločiti se.

Suzana: Ali to je smešno! Na kmetih se more z vsakim govoriti, razun če ga nij doma!

Anabéla: A tu smo v mestu, kjer so tvoji kmetski nazori nepristojni.

Suzana: Saj sem le menila, — ker je mlada dama tako nujno vpraševala po vas —

Anabéla: Neka mlada dama? — Kedo pa je?

Suzana: Vaša najboljša prijateljica, gospodičina Marnjavičeva!

Anabéla: Ah — s to sem vselej pripravljena govoriti!

Suzana: Saj tega pač nijsem mogla vedeti, gospodičina, — kajti slednjič —

Anabéla: Uže dobro — pripelji mi damo sem! (Suzana otide.) Ta smešna, kmečka gos užekar začenja dolgočasiti me!

Drugi prizor.Uredi

Anabéla. Klavdina. Suzana (odprè in otide).

Anabéla: Srčno pozdravljena, moja ljuba deklica! — Odloži! — Kako pa se ti kaj godi — kako si se včeraj zabavala na maskeradnem plesu?

Klavdina: Hvala — prav izborno. — Prav mnogo sem plesala: — vzlasti pri kotiljonu sem se izvrstno zabavala! — A ti?

Anabéla: Bil mi je kaj prijeten večer!

Klavdina: Oprava nočne kraljice se ti je kaj ljubko podajala, — bila si mikavna! —

Anabéla: Napravila me boš še vso ničemurno Klavdinica! —

Klavdina (na stran): Bojim se, da si uže tako preveč!

Tretji prizor.Uredi

Prejšnji. Arabéla. Potem Suzana.

Klavdina: Ah — tu je naša preljubeznjiva samotarica! — Dobro jutro! — Poročati mi je vam prav resno grajo od vseh svojih prijateljic, — jako so vas pogrešale včeraj na plesu!

Arabéla: Predobrotno! Priznavati moram, da mi je ljubša zanimiva knjiga in mirna domača izbica, nego hrup in zmešnjava na plesišči. Nikakor ne morem privaditi se ničevemu hrupu, kjer se skušajo gospodje le v votlih, praznih frazah, a dame tekmujejo mej soboj v elegantnih oblekah in v medizovanji!

Anabéla (na stran): Abotnosti!

Klavdina: Hu — kako filozofična za dvajset let!

Arabéla: Moja sestra sama mi je pravila še, ko je prišla domov, precej po noči, kako je bila oblečena milostiva gospa ta in ta, ter gospodičina pl. ta in ona — kako ste se vedli — kaj ste delali, a kaj opustili. — Vse na las tenjko — menim, da je naredila popolni zapisnik o vsem tem.

Klavdina: A ne, moja ljuba — (zbadljivo) imela je druga opravila.

Anabéla (smejé se): Saj si ostro opazovala! — (Na stran): Skopnela bi rada od zavisti! — To je prekrasno! — (Glasno): Zares sem imela drugi posel, nego ogledovati neslana oblačila, ki so bila včeraj zopet videti.

Arabéla: Sedaj pak mi uže zopet začenjate! — Žal mi je, ka nijsem ostala na kmetih, — priznati moram, da mi je tam mnogo bolje dopadalo.

Anabéla: Nesreča je bila, da si bila kot mala deklica tako slabotna, da te je dal oče rajši na kmete, — k sreči se da ta napaka še popraviti. — Še le pol leta si zopet mej nami, a za čudo hitro napreduješ, in kmalu se bode izpolnila starišem najljubša želja, in ti boš dobila moža. — S tem bode ob enem izpolnena tvoja najljubša želja ... (na stran) in moja tudi, kajti povsodi mi je na poti.

Arabéla: No, — moja najljubša želja to baš nij! —

Anabéla: Na, na, — ne bomo preiskovali, saj poznamo to! — Jaz se ve da moram priznavati, ka imam boljše namene, nego možitev. — To sem danes zjutraj še-le dokazala: tam leži (kaže list) korbica, katero nameravam nekomu podeliti.

Klavdina: V vsem tem nij niti ene resnične besedice, kar pravi! — (Glasnó): Se li smem predrzniti, da vprašam, kedo ...

Anabéla: Če bodete molčali? —

Klavdina: Ko grob! (Na stran): Precej bom povedala svojima prijateljicama Ivanki in Franji, — te se bote čudili! —

Anabéla (vzame list): To pismo je, kakor rečeno, odpoved neke, jako vezavne zakonske ponudbe, katero mi je naš sosed, mladi Mileršek, danes zjutraj poslal.

Klavdina: On! Je li mogoče!

Anabéla: Gotovo je! — Mar je to tako veliko čudo?

Klavdina: Zdelo se mi je vedno, da je tvojej sestri dvoril.

Anabéla: Čisto prav, — zdelo se je, — ali kakor vidiš, tu je bil videz goljufiv, — tu je Milerškovo pismo (vzame pismo iz predala pisalnega) piše jako ljubeznjivo — ali — kakor sem dejala — podelila sem mu korbico. — Kako pa sem tudi mogla drugače — saj nema niti brk, — ne nosi niti lornjona! — Sedaj si pa mislite: — kako bi se bila ponašala na strani tacega moža! — Nak, nijsem se mogla premagati. — Žal mi je za ubozega človeka, — ali po vsej priliki bo toliko pameten, da se ne bo ustrelil, premda bi bilo to jako romantično!

Arabéla (na stran): Oj, kako brezsrčna!

Anabéla: Ali moram mu vendar precej poslati svoj odpovedni list — (piše naslov) hotela sem to uže preje storiti! — (Kliče): Suzana!

Klavdina: A ti si pa zares nagla, ljuba! — Mebila bi, enaki sklepi se morajo preje tehtno preudariti!

Anabéla: To bi morda ti storila, — meni pa ne treba preudarjati, — možu, ki nema brk, ne dam nikedar svoje roke!

Suzana (pride).

Anabéla (dá Suzani list): Nesi to pismo, kamor ti kaže naslov!

Suzana (otide).

Klavdina: Ako pa bi ljubila moža, ki nema brk?

Anabéla: Moža se sploh nikdar ne ljubi, — ako ne nosi brk, mora se celo zaničevati! — Ljubiti? — Moža ljubiti? — Za to pre visoko mislim o sebi! —

Arabéla: In ti celo soproga ne bi ljubila?

Anabéla: Tega me bog varuj! Če žena ljubi, — ondaj ne more več s popolnim, hladnim razumom prevladovati moža, mučiti ga in trapiti, kajti najboljši del duha je zapleten v mrzkih ljubezenskih sponih, — in čemu so pa možje, ko za to, da jih trapimo s trmami, milkovanjem in z rezko hudovoljnostjo?

Arabéla: To so zanimiva načela! — Jaz pak ne bi vzela niti kralja v zakon, ko bi ga ne ljubila!

Anabéla: Slabost! — Ko hitro možje izvedo, da je ljubimo, ne da se nič več začeti ž njimi. — Tega jim ne smemo nikedar odkriti. — Moramo jih z malimi dražilkami in hudovoljnostimi vedno vnemati — vedno mojstrovati in v strahu imeti, — z eno roko božati, z drugo praskati, — inače izgubimo igro!

Arabéla: In ti bi res mogla omožiti se, brez ljubezni?

Anabéla: Zares; ti si priprosta!

Klavdina: Saj se možimo le zato, da bi dobile kako stalisče na svetu! Po možeh, ki imajo glasovita imena, povprašuje se najbolje.

Arabéla: Ali Mileršek ima službo!

Anabéla: Pa nema brk! — Ko bi po poroki kam potovala ž njim — saj bi morala do smrti sramovati se, — mož brez brk!

Arabéla: Saj bi si lehko dal brke rasti!

Anabéla: Da bi bil tak sè svojo brado na licih, ko kakov fant v pike-ju? In ako si odreže brado na licih, ondaj je pre suh.

Arabéla: Ti nijsi pametna, — ne moreš si misliti moža, lepše vzraščenega, ko on — njegova rast je v najlepšem razmerji —

Klavdina: To je res, — ima jako majhene noge!

Arabéla: In tako lepe roke! — In take zveste oči!

Anabéla: Zaljubljena si vanj, resnično da! — In ko bi to tudi vse res bilo; — recimo, da imate prav, ipak je še en uzrok, ki je jedini dovolj tehten, da bi mu odrekla.

Arabéla in Klavdina: No?

Anabéla: Mož ima preodurno ime! — — Mileršek! — Nak, ko bi me kedo nazval za gospo Milerškovo — ali ko bi prejela pismo: »Gospa Anabela Mileršek ...« prijel bi me krč! Uže sama misel mi prouzročuje trganje po udih!

Suzana (pride): Pismo je oddano. — Janez je je precej tja nesel. — Gospod Šilermek je je sam vzel, dejal je Janez. —

Klavdina (smejé se): Hahaha — Šilermek, — to je jako komično!

Anabéla: Mileršek se zove gospod!

Suzana: Ah — res: Mileršpek ... to je prešaljivo ime.

Anabéla: Sedaj čujete! — O, umrla bi, ko bi mi moje ime tako pačili.

Suzana: Janez pravi, da je čakal, dokler gospod — gospod — Mil... — Šil... — gospod sè šaljivim imenom — dokler nij prečital pisma, — pravi Janez.

Anabéla: Ah — in kaj je dejal?

Suzana: Nič — pravi Janez.

Anabéla: To je neumno!

Suzana: Janez pravi, — da nij nič rekel, — da pa je pismo debelo pogledal, — pravi Janez, in oči debelo odprl, če res prav vidi, — pravi Janez.

Anabéla: To rada verujem, — gotovo nij nadejal se odpovedi!

Suzana: A potem, — pravi Janez — ko je prečital ono pismo, začel je na ves glas smejati se, da so se šipe stresale v oknih — pravi Janez.

Anabéla: Smejal se je?

Suzana: Tako pravi Janez.

Klavdina: Od jeze prav gotovo — od jeze, — to prav rada verujem!

Suzana: Janez pravi, da v svojem življenji še nikedar nij slišal nobenega človeka tako glasno smejati se, in da je pobegnol od strahu — pravi Janez, — ker je menil, gospod Mišar ... gospod Šiler ... — gospod sè šaljivim imenom namreč, — da je prišel ob pamet.

Klavdina: Tu se vidi, — smejal se je od jeze! — Strah in besnost sta ga spravila ob pamet.

Anabéla: Žal mi je za ubozega človeka. — A ljubi bog — jaz mu ne morem pomagati! Dobro je, Suzana! — (Suzana otide.) — Nadejam se, ka mu nij tako hudo, da bi ga morali zvezati. — Ali govorive o čem druzem. — Govoriti vedno le o istem predmetu, sosébno, ako je uže sam po sebi tako dolgočasen ko ta — to utrudi človeka! —

Klavdina: Da, tu imaš pa res prav!

Arabéla (na stran): Brezsrčne sebičnice!

Anabéla: Saj pač poznaš mladega Adolfa pl. Svitlja?

Klavdina: To je da! — Najlepši mož v vsem mestu!

Anabéla: Nij li res? — Vzor vsega moštva! Te prelepe črne oči — krasni lasje — in te dovršene brke! — In kakó mikavno pleše! Če bom kedaj odločila se, žrtvovati kakemu možu svojo prostost — mora biti le tak!

Klavdina: Baš tako sem i jaz mislila!

Anabéla: Da, jaz sem trdno sklenola: On, ali pa nihče bode moj soprog!

Klavdina (hudobno): Preljuba prijateljica, ondaj boš pač brez skrbi postala stara devica!

Anabéla: Kaj meniš s tem, draga prijateljica? —

Klavdina: Ker mi je misliti po vsej priliki, da je gospod pl. Svitelj zaljubljen.

Anabéla: V me!

Klavdina: O, prosim, — ne — v me! — Jaz sem stvar njegove ...

Anabéla: Zares si ti stvar! —

Klavdina: Anabéla! —

Anabéla: Klavdina?! —

Klavdina: Šepetal mi je najnežniše besede.

Anabéla: A meni je glasno pravil najslajše stvari —

Klavdina: Smiliš se mi! — Ti si zares tako črez vse pojmove ničemurna —

Anabéla: A ti si tako črez mero zaljubljena v se ...

Arabéla: Ali ne pričkajte se vsaj, ljubi prijateljici!

Anabéla: Prijateljici? — Črtim jo!

Klavdina: Sovražim jo!

Anabéla: Gospod pl. Svitelj bode moj soprog!

Klavdina: Ne — moj bo!

Obé: Moj bo ... moj bo ...

Anabéla: Ti si bila od nekedaj uboga koketa, ki se nij sramovala, prevzemati ljubimcev drugim dekletom, ali le čakaj: po vsem mestu bom raznesla, kakov da imaš značaj — bodem užé skrbela za tó, da te odslej ne bodo vabili nikamor na ples, na nobeno veselíco več — o, le čaki — še boš mislila na-me! — Ah!!! (Zgrudi se oslabela na stol.)

Klavdina (h krati z Anabélo): Ko ne bi bila tako brezkončno ničemurna, morala bi bila uže davno opaziti, da te ima vse naše moštvo le za noričico. — Ljubezni pač res ne moreš unemati! — A le čakaj, to sramotno vedenje ne bo zastonj, — povedala bom vsem svojim prijateljicam, bodem uže skrbela, da se bodo varovali pred toboj, ti licemerska kača ti! — Ah! ... nič več ne morem!! (Pade i utrujena na stol.)

Arabéla (meju obema na sredi, začne pri besedah gospic: »Ali le čakaj:« in »le za noričico,« kričati vmes): A ljubi prijateljici — bodite vendar pametni! — Anabéla — Klavdina — (teka od druge do druge): Čujte vsaj! — Prosim vaju, vspametujti se vendar. — Saj se pričkati za oslovsko senco! — Kako ste se mogli za nič tako spozabiti! — Dajte si vsaj dopovedati ... (Ko obe padete): Zastonj! — Ah!!! — (usede se tudi vsa utrujena zadej na stol).

Četerti prizor.Uredi

Prejšnje. Suzana.

Suzana: Pismo z mestne pošte na gospodičino Anabélo!

Anabéla (odpira pismo): Gotovo od njega, — prosi me, da bi se zaročila ž njim.

Klavdina: Slabost!

Anabéla: Kaj vidim? — (Pade zopet na stol.) Od moje prijateljice, Berte Soboljeve! — (Čita): »Moja ljuba, draga prijateljica Anabéla!« — (očitaje Klavdini): O, ona je zvesta, ljubi me res in odkritosrčno: — ne bi tako ravnala z menoj, ko neki ljudje! — (Čita zopet): »Uže davno je bila tajna, najljubša želja mojega srca, da bi smela splošno priljubljenega in občudovanega gospoda pl. Svitlja imenovati svojega soproga! —« Ah ... ta kača!! —

Klavdina: Tu imaš svojo zvesto — resnično in odkritosrčno ljubečo prijateljico! —

Anabéla: Ah ... nijsem več v stanu brati naprej ... tu, Arabéla, tu je pismo ... prosim, bodi tako dobra!

Arabéla (čita): »Ali ah, — izvedela sem danes v svojo največo iznenadenje ...«

Anabéla: Da se je zaročil z drugo?!

Arabéla (čita): »V svojo največo iznenadenje od svojega brata, policijskega tajnika, da so ga preteklo noč dejali v zápor!«

Klavdina in Anabéla: Ah!! —

Arabéla: »— ker je policija zasledila ga kot klativiteza najnevarnejše vrste, goljufivega igralca, sleparja in ponarejevalca.« —

Klavdina in Anabéla: Za boga!

Arabéla: »Pozdravlja in poljublja te prisrčno tvoja prežalostna in do smrti zvesta ti prijateljica Berta Soboljeva. — Pripis. Kakor mi pravi brat, bodo ga posadili na zatožnjo klop, ter obsodili najmenje na deset let v kaznilnico. — Postscriptum. Mene strašanski zobje bole, torej pač kakih 14 dnij ne bodem mogla iz hiše; prosim, naznani tedaj vse to Klavdini Marnjavič-evej in drugim prijateljicam. — Še enkrat te srčno pozdravljam. Gorenja. — Nota bene. Izroči tudi tisoč pozdravov mojih svojej sestri Arabéli. Zakaj neki nij bila včeraj na plesu?« — (Smehom): Ta poduk je vama koristen.

Anabéla (skoči k višku): Vidiš, Klavdina, saj sem ti zmirom pravila, ta človek je učinil na-me neprijeten utisek, in da mu bode še slab konec. — Sedaj vidiš, da sem imela prav. Bodi vesela, da še nij bil tvoj mož!

Klavdina: O, jaz se nijsem celo nič potegovala zanj: — če sem ti poprej dejala, zgodilo se je to le za šalo, da bi te storila nekoliko ljubosumno — hahaha! (Smeje se po sili.)

Anabéla: Baš taka je z menoj. Hahaha — saj bi bila res blazna; mar mi nijso najsolidneji, najpošteneji, najljubeznjivejši, najlepši možje trumama na izbero? — Gospod Mileršek ... ah ... — (na krat vesèla): Vedri se mi duh — sprejela bom njegovo ponudbo!

Arabéla: Ali, saj si mu uže odrekla?

Anabéla: Kaj če to? — Ako ljubeznjiva, mlada dama reče »Ne«, velja vselej toliko, kakor »Da!«

Klavdina: A pozabila si, da je prišel ob pamet!

Anabéla: Toda le vsled moje odpovedi! — Če sedaj pravim »Da«, ter svojo odpoved prekličem, dobil bo uže zopet svoj razum.

Suzana (pride): Tu, gospodična, uže zopet pismo. — Nek mož je je oddal ravnokar — poslal je je gospod Spak ... Mek ... Šek ... — no, gospod se šaljivim imenom.

Anabéla: Pismo od blaznega! — To bo obsegalo čudne stvari! — (Razpečati in bere): »Draga gospodičina! — Nikedar nijsem hrepenel po časti, da bi se zaročil z vami.« — Čujte, ubogi človek je zares brezpameten! — »Vso to malo zmoto je zakrivila moja slaba pisava, — Vi ste čitali svoje ime, na mestu imena svoje cenjene sestre; moj list je bil napisan na na gospodičino Arabélo Bodimirovo!«

Arabéla: Na-me? — Oj, rajska sreča!

Anabéla (dá pismo Arabéli): Čitaj ti dalje, to je meni nedostojno!

Klavdina (na stran): Kaznovana ničemurnost!

Arabéla (radostno čita dalje): »— gospodični Arabéli Bodimirovej, katero ljubim iz globočine svojega srca.« (Poljubi pismo.) Ah, ljubega, drazega človeka.

Anabéla: Zvijača je kaj umetno nastavljena — hotel je blamažo, da sem mu odrekla, odvrniti od sebe, ter je poslužil se tega sredstva. — No, privoščim ti tvojega gospoda Mileršeka iz vsega srca, — ali — če to (vzame prvo Mileršekovo pismo) nij N: — če se to ne čita: »Anabéla Bodimirova« — ondaj ...

Klavdina (pogleda pismo): Ah ne, ljubka — to je prav čisti in razločni R, — tu ti je nečimurnost malo zaigrala — hahaha!

Anabéla (iztrga Klavdini zavitek iz rok): No, gospodičina: — če hočete govoriti o ničemurnosti, — morali bi pač najpreje začeti pri sebi, kajti dosle še nijsem poznala tako domišljave, takó abotne osobe, nego ste vi! — Ali to je nedostojno za-me, da bi se še dalje v to spuščala — priporočam se! — (Arabéli): Z bogom, moja ljuba bodoča gospa Milerškova. (Jako zbadljivo): Le ne ponašajte se preveč z odurnim imenom! Mileršek — brr!!! — (Odide poredno se smeje.)

Klavdina: Vsa je iz sebe od zavísti! Šla bom sedaj — primite moje najodkritosrčneje čestitanje. (Na stran, ko vzame klobuk idr.): Bedak ima srečo! — (Glasno): Z bogom, z bogom moja ljuba Arabéla! (Na stran): Povedala bom precej svojima prijateljicama, Ivanki in Selimi, — vendar bo le novica! — (Glasno): Priporočam se! (Otide.)

Arabéla: Jaz tudi, ljuba — jaz tudi!

Suzana: (pride naprej): Ah, gospodičina, sedaj bodete postala celo gospa Šiler ... Miler ... — no, gospa sè šaljivim imenom!

Arabéla: Ljubi bog hoče tako, Suzana. —

Suzana: Hm ... jaz ... (odlašaje): povedati vam moram ... (sramežljivo): Tudi jaz sem prejela ponudbo ... Kočijaž Miha je prosil za mojo roko!

Arabéla: Zares? — No tedaj ti pa čestitam, ljuba Suzana: vrl je človek — vzemi ga, in jaz ti obetam — oba bota ostala pri meni v službi.

Suzana: Oj, tisočerna vam hvala, milostiva gospodičina: — To je lepo — bova se dala tedaj precej prvo nedeljo oklicati! — Ali čujte, gospodičina, čudno je vendar, da baš me-dve, — ki sve prišle stoprav s kmetov v mesto, pa sve tu precej može dobili, a oni dami, ki vse svoje življenje nijste prišli iz mesta, ostali bote še samici!

Arabéla: Tvoja kmečko-priprosta filozofija je dobro zadela. Tu imaš zopet nov dokaz, da norčavost in lepa vnanjost pravega moža ne more dolgo zanimati: — jedina, prava vrednost žene je le njeno srce in duša, polna ljubezni! —

Suzana: Da, gospodičina, ena izmej vaju je vsekako morala omožiti se, kajti z gospodičino sestro ne bi se bili mogli dolgo v enej hiši sporazumevati; in tako je bilo tedaj najbolje, da je zadelo vas, kajti vi ste to najbolje zaslužili se svojo dobroto in ponižnostjo.

Arabéla: Meniš li? No da, zares, ena je morala omožiti se!

(Zastor pade.)

(Konec.)