Kolikrat pač pevec pôje
tak okroglo in vesélo,
pa mu skrivna solza lije
dol' na lice obledélo.
In druhal, krog njega zbrana,
pesmi radostno posluša;
sej, kar serce mu ujéda,
nja bridkosti ne okuša.
Tak prepeva v kletki slavec,
kdaj odzunaj pomlad sije,
in po berdih in ravninah
svobodo in radost lije.
Vse posluša njega petje,
ah! in vse je zveseljeno;
pa kar revež v pesem sklada,
serce ne umè nobeno;
sej nobeno ne občuti
mirokradne prebritkósti,
ki jo spleta v svoje pesmi
miloslušljive sladósti.
Pevec-slavec, slavec-pevec
verstnika sta pač v težavi;
oj, da b'la bi na vse veke
tudi verstnika si v slavi!
