Fajmošter
| Fajmošter: Slika iz slovenskega naroda Josip Ogrinec |
Spisal Medvedov.
| |||||||||||||
Gospod Janez so na »Kozjem vrhu« pet in dvajset let uže za fajmoštra, pa niti enkrat se nijso pokesali, da so tú. Izrasli iz kmetske korenine, čutijo se mej svojimi poljedeljnimi farmani zadovoljni po polnem. Tú so samovlasten gospodar, prav monarh, trdno posajen, da jih nobena človeška sila, — kakor kmetje vedo — ne škof in menda še sedaj nezmotni papež pregnati ne morejo, do smrti ne. Nihče jih ne nadzoruje, nihče ne drega: delajo, kar hočejo, kar jih veseli! Farmanom se vse prav in najbolje zdi, kar počnó njih ljubljeni in spoštovani duhovni gospod, pastir njih »pregrešnih duš.« Njih pastirstvena koča je »farovž« na prijaznem holmcu, njih čredniški rog je zvonik. Kadar zadoni ž njega, priteče čreda raztresena po hribih in dolinah okrog, ter se lepo zložno, moški na desno, ženske na levo, povrsté v vzajemni hlev, v cerkev. Tù mirn in pohlevno z odprtimi ustmi pričakujejo, kaj jim bodo pripovedovali njih črednik. In on, ki jo skoro polovico svojih ovác videl uže pri krstnem kamenu, ki vse pozna uže po imenu, pozna tudi glavne njih dušne stiske in prisade, pa jim vé tudi blazega léka za nje. Maže jim jih le z oljem božje besede, celo njih divje meso izžiga le z ono večno žrjavico, ki ima tléti v vicah in goreti v peklu. Pa vse to z tako lepimi in dobrohotnimi besedami, da mu tudi najmetuljaveje ovčice rade verjamejo, da nekatere kakor v rajskem zamaknenji dremaje prikimujejo z glavo.
Enako njegova izpovednica nij kakor čuvajnica, v kateri orožen vojak preží z nabito pušo, temveč kakor vabilna lopa, v katero se njegove ovčice rade zatekajo kot v zavetnico pred hudo nevihto. Dokler je »gospod Janez« še mlajši bil, tačas je pač še natančnejše rešetal dušne otrobe, ali zdaj — zdaj vé, da kar je človeka enkrat prijelo se, to uboga človeška para kljubu vsem kesom in premagovanjem nosi do groba. Z obzirom na to ima le tri glavne letne obroke za čistenje vestij: advent, predpust in veliko noč, ko imajo tudi ovce njegove še največ časa ukvarjati se s težnjami svojih duš. Hitro jih preslušuje in daje jim odveze. Nobeni ne odteza kraljestva nebeškega. Vsak naj sam gleda!
V svesti si, da v cerkvi pšenica ne raste in da človek tudi pod milim nebom lehko, če hoče, časti in moli boga, izvršuje sleherna duhovna opravila kar naglo in kolikor starejši, še toliko hitrejše. Za mlajših lét je maševaje pač lično vrtil se ob škripajočih podplatih, ter vès svoj zglajeni obraz obračal pobožnim, ko je popeval jim: »dominus vobiscum!« A zdaj samo na pol obrnen brez daljših ceremonij in ovinkov kar z roko namiguje in kakor bi trenil, je rado slišano: »ite missa est!« »Maša je maša, pa kratka je krajša,« menijo farmani, ter prav zadovoljni hitro tekó domov. — Tako kozjevrški fajmošter ročno pa vestno zadostuje vsem dušnim potrebam svojih ovác, in potem mu ostaje dovolj časa za počitek in zasobno veselje. Kako veselje?
Stopimo v farovž! Mej mnogo hišnimi prostori je samo ena soba, katere oprava nam priča, da tukaj prebiva prvi duhovni pastir. Tù so božje in svetnikov podobe, vzlasti pa različno blagoslovljeno, kirurgično orodje, s kakoršnim se lečijo hromove duše, mažejo in celijo njih rane, pa tudi preganja in zareka hudič, ta najnevarneji volk krščenih glav. Druga soba kaže višjo omiko in dušno pašo njegovo. Tù so omare, predali in pisalnik sè skladi različnih, zaprašenih knjig in listin. Tù leži tudi tista znamenita knjiga, v kateri so zapisane vse njegove žive pa tudi davno uže trohneče in strohnele ovčice po lastnem imenu, po máterinem in tudi po očetovem, — če je bilo znano. In zraven tega dan rojstva in dotične smrti po Kristovem rojenji. A tretja soba uže popolnem pogreša duhovniškega značaja. Tu je miza pogrnjena s prtom, stoli in blazinjak, kakor ima to tudi vsak premožneji posvetnjak za svoja telesna krepčevanja. V vsem ostalem pohištvu so navadne reči, kakoršne ima in pridobiva vsak dobri, kmetijski gospodar. Kašta s polnimi predali žita; hram s kislim in sladkim mlekom, z okajenim mesom, klobasami, slanino in maslom; mesto za svedre, pile, kladiva itd., prostor, kjer hlapci ležé, drug, kjer dekle spè; hlev, dva konja debela, krave rejene, voli in teleta, svinjak za prešiče, ulnjak, kokoši, pure, race, gosi, vse, kakor v najboljši hiši kmetski, samo, da tù je tudi še kuharica farovžka. Fajmošter, on je pokmetil se. Pač je bil, obuvši alumnatarsko kuto, odpovedal se nečimurnostim in minljivostim tega sveta, ter za svojo last izvolil si »nebeško kraljestvo in njegove zaklade«; in res po sv. pisemskih besedah neki laglje gre vrv skozi šivalnkina ušesa, kakor bogatin v nebesa; a kaj bi fajmošter sam soboj začel, ko bi ničesar ne imel na tem svetu? Žene nij, otrôk tudi ne sme biti, moliti zmirom vendar ne more, pa sam bog menda ne zahteva tega in pač tudi ne potrebuje, mrl bi od samega dolzega časa!
Vse to je do dobrega izpoznal gospod Janez, kakor hitro je bil kot fajmošter stopil na Kozji vrh. Zato je od leta do leta sè svojimi pohlevnimi prihodki množil si gospodarstvo in po njem tudi čedalje večje imenje. Tako je postal bogat, prav veliki posestnik mej svojimi; in popolnem je dosegel, kar je in kar tudi nij nameroval. Prvič, da v svojem samotarskem, duhovnem stanu nahaja dovolj kratkega časa, nedolžno veseleč se svojega posvetnega blaga in prigospodarjenih, milih prirodnin, v katerih samih še laglje časti ljubljenega boga; drugič, ker fara ne nosi bogvé kaj, ker moderni državljani bolj skrbéč za vsakega goljufivega beriča, kakor za mašnika, tudi nijso še sklenili nobene postave zoper od stradanja in glada mrjoče dušne pastirje, on pa, akoprem prekvašen svetim duhom, vendar od same duhovne paše živeti ne more — da je tako sam olajšal in poboljšal si življenje. In tretjič — na kar pa nij meril, pa je po čisto prirojenem, človeškem nagonu mu samo izcimilo se — da tisti čudni, neodženljivi mik, ki se tudi po duhovnem posvečenji izpuliti ne dá iz človeškega srca, mikanje po imetji, dobiva blažeče utehe. Njegove blagajnice bliščavi zaklad se po malo kopiči, in kadar ga pogleda, kadar le misli ná-nj, vselej mu radostneje utriplje postarno srce, če prav mrtvemu mamonu — pravega namena ne vé.
V takem stanji se fajmošter srečnega čuti in ne vem, da bi mu manjkalo kaj. Dá cesarju, kar gre cesarju, bogu, kar bogu, drugo pa kuharici, pa jé, kar mu skuha, pa pije, boljše ali slabše, kakoršno hoče — saj ga ima! Pa dela, kar dela, pa žvižga in poje, če hoče!
Zjutraj, zgodaj vstane, brž pomašuje pa zajutrkuje, potem pa se napravi malo pogledat okolo svojega doma. Na glavi širok nizek klobuk, v dolgej, temno-rujavej nekaj okapljanej in uže oguljeni suknji preko širocih pléč, plohasto viséči do debelih meč, katera mu medejo v vampastih štibalih. Velika črevlja so mu podprta na nizke pa široke opetnice, da tako telesna obilnost dobiva sigurnejo stabilnost, katero sicer tudi še podpira debela palica. Fajmošter namreč, kakor uže sama ta tuja beseda, so debeli. Suhljati krojač jih kaj težko obseže okolo napetega pasa, kedar jim omerja mehaste hlače. Debela mesena klobasa vije se jim do rudečih, uraščenih ušes ob kratko pristriženih, še gostih, pa uže osivelih laseh. A v vsi ti postavi počiva nekaj prav prikupljivega in dobrohotnega.
Ko tako stopijo na dvorišče, vspé se vsa perjad gnjeteč se okolo njih in lačno regetaje steguje dolge vratove do gospoda in pozijava, dokler jim iz vrečastih žepov ne vržejo belih drobtin. Sultan laskavo potegne život, ter se premetuje in tuli ob verigi, dokler ne gredó pogladit mu glavo.
Potlej odidoó na bližno polje. Polagoma stopaje po mejah mej njivami z radostnim licem opazujejo, kako lepo zori rumena pšenica in bleda rež. Tù pa tam v pest stisnejo debelo, tehtajoče klasje, kakor bi hoteli pobožati ga; drugje zopet izpulijo kako plevel ali kako snetje, in tam na repi s palico mečkajo požrešne gosenice. Tako pridejo do turšice, katero živahno kramljaje okopavajo dékle. Zagledaje »gospoda« mahom omolknejo in nehajo ljudi opravljati, pa fajmošter jih precej nagovoré tako dovtipno, da se takoj zopet izbudi njih glasna veselost. Stojéč pri njih vidijo, da mlajši dekli Miciki nekaj nespretno opleta motika. Vzemó jej jo iz rok pa sami malo pokopljejo, češ, kako je zemlja kaj trda, v resnici pa le njej za tajen poduk, ker nečejo grajajoč sramotiti dekleta. Za odhajajočim pa šepečejo ženske, kako vendar prijazni so ta gospod in kako razumejo vsa dela, kakor vsak kmetski človek! Čudno!
Blizu od tod ima kósce na travniku. Bližaje se jim kar s palico pa tudi z nogo razbrskuje debele redove, ker tako toplo sveti uže solnce z jasnega neba. V radost nad obetajočim, dobrim sušenjem izvleče maslec žganja iz žepa in poda Gregu, svojemu staremu hlapcu, naj pije in še drugima da. Njega ima kaj rad: vse jim prav dela, vse oskrbuje pri farovžu. Samo lani je enkrat skoraj zameril se »jim« ta šegavec. Otava je po njegovem mnenji bila uže suha, pa skrbni fajmošter so zmirom gonili še na mešanje, češ, da otava se suši le na vilah. »No pa se naj suši le na vilah, če hoče,« dejal je Grega nekaj nevoljen, vsadil vile v zemljo, popadel pest mrve in obesil jo med rogovilo. Fajmošter pa so kmalu dobrovoljno smehljali se pridnemu in zvestemu hlapcu in — otava je bila suha!
Prišedši zopet domov, pogledajo tudi v hlev, je-li ima živina dovolj klaje, dosti stelje in če nij kako živinče morebiti kaj bolno. Vsa goved se ozre, ko fajmošter stopi v hlev, a hitro izpoznavši ga zopet dalje puli iz polnih jaslij. Samo »sivka« se vidi nekaj lačna in pretrgana. Stopijo k njej. Pogledajo: gobec je mrzel in rosnat, tudi koža jej rada gre od reber — nij bolna, menijo, ter odrijejo sitnega vola »Lisca,« ki je povohal in z ostrim jezikom obliznil jih zadaj po stegnu, ter zdaj smejaje se jim, kaže naprčeni smrček, da se mu vidijo beli zobje.
Obzrevši tako svoje gospodarstvo, svoje ljudi in živali, gredo k ulnjaku in sedejo na klopico, gledat pridne bučelice, ki brenče okolo njih in jim sedajo tudi na žareči nos malo počivat, pa jih nobena ne piči, ker jih uže po tamni obleki in tabakovem duhu poznajo in rade imajo. Tù snamejo tudi brevir s police, pa časi malo poberó tiste molitve in psalme, latinske.
V tem pride poldne in kosilo. Obed tekne izvrstno in obilen želodec tudi precej zahteva, čeravno so jedila dostikrat bolj kmetska, ker cenejša, in ker ima meso nositi se od daleč. Po kosilu radi malo posloné fajmošter, če so sami. Kadar pak imajo znane tovariše v gosteh, tačas je drugače! Kuharica pokaže, da, če hoče, tudi kaj zna. Jed za jedjo, kuhana in pečena govedina, kuretina, pogača in potica priroma na mizo in od tod v želodec. Potem vedno boljšega in boljšega in še najboljšega poliček ali pa dva, da lica goré in so glave težke. Pa še teče in teče mej živahnim in radostnim pomenjkovanjem in noslanjem iz debelih tobakir noter do debelega popoludne. O, nikar ne misli, — fajmošter imajo in si tudi privoščijo! In kdo bi jim zavidal, kdo jim zameril?
O navadnih popóludnevih fajmošter zopet pohajajo po gruntu. Kadé pipo tobaka, ali tudi pregledajo v »Danici«. kdo je to ali ono boljšo »faro« dobil, in kaj novega na svetu je v »Vaterlandu«. Včasi si tudi od učitelja »novoerskega« ali od premožnejšega posestnika izposodijo »Slovenski Narod«, radi ga beró, a vendar malo pozabávljajo na »mladoslovence«. Sicer pa ne čislajo knjig zlo, ker učeni so davno uže za svoj stan in tisto budanje v papirji jim zdi se sem ter tám čas potrata in mučenje očij. Iz doma odidó le malokrat obiskat kacega dobrega prijatelja ob godu; rajše pa gredó po sejmih, bodi si, da kak rep na prodaj ženó, bodi si, da kupujejo katerega. Vselej pak obiščejo žitni in živinski trg, in sploh poizvedó kupe za vsako reč. Prilično kupijo tudi kako ponev, kak srp, pa tudi smolnika in vse, kar baš treba pri gospodarstvu. Sami znajo še najceneje kupiti vsako orodje.
Tako je fajmošter poleg dušnega pastirja svojim ovčicam tudi odličen izgled dobrega gospodarja. Njegova živina je najbolj debela, njegova polja najrodovitnejša, hlapci in dekle radi v farovži služijo, ker so žganci zabeljeni. Pa on z ljudmi prosi za ljubo solnce, prosi za pohleven dež, čuti ž njimi, upa in se boji, moli za njih dušni, pa skrbi tudi za telesni blagor njihov: kakor dober oče svojim otrokom!
Za vse to farmani radi imajo in visoko čislajo svojega gospoda. Ob nedeljah, ko je še največ časa za kratkočasni razmenek, prihajajo oče cehmošter, župan, boter molitvar k njemu pogovarjat se o vremenu, o letini, kaj bodo delali prihodnji teden, in take reči, pa tudi vprašat za dober svèt in pomoč zoper razne bolezni. Fajmošter so namreč tudi nekoliko »padarja«. Res se sicer nijso učili visoko učenega zdravljenja, pa kaj tudi treba tega, zdaj, ko je »homeopatija« tudi v modi. V skrbi za vsakdanjo blagost svojih ovčic so kupili take bukve in homeopatične kroglice, ki so za vsako človeško in živinsko bolezen, ker »če nič ne koristijo, nič ne škodujejo«, baje. Za dva ali tri krajcarje zdravijo kurjo slepoto, polomljene ude in vseh sedem in sedemdeset jetik. Za to, in ker imajo kot bogoslužni človek takoj za konjederko še največ zaupanja pri svojih farmanih, dobivajo tudi vedno dovolj zdravilstvene prakse, in hvala bogu! včasi celo srečne, ker kar se samo ob sebi ozdravi, vpiše se na račun homeopatije. Zmedežev Šimen, na primer, je bil zlatenčin. Noben dohtar, noben padar nij mu pomagal, — ker tudi vprašal nij nobenega! Fajmošter pa mu dajo dvanajst belih in celo sladkih kroglic po tri na dan. Ali on, prepričan, da, če ne »vera«, mu tudi ta drobnjav pomagati ne more, pojé in zavžije kar spotoma vse ob enem in — pomagalo mu je, pravi. — Za kar pa farmani posebno še z nekakim svetim strahom govoré in občijo se svojim dušnim pastirjem, to je to, da na skrivnem tako vedó, da gospod fajmošter tudi še kaj več znajo in morejo, kakor samo maševati in grehe odvezovati. Kar so oni na Kozjem vrhu, je samo enkrat še le jim toča pobila, ali še tačas so gospod fajmošter ravno malo dremali po kosilu; in ko je onega leta gorel in pogorel Završnik, in so fajmošter prihiteli tjekaj, je plamen poplapolal še tam po plotu enmalo, potem pa je konec bilo ognja in hiše Završnikove!
Pristavek. Bog jim daj dobro — Kozjevrški fajmošter so umrli! In čudno, trikrat čudno — nij oporoke, nij denarja, nij nič! Kuharica sama pravi, da, ko bi ne bila vedno štedila in štedila, bila bi zdaj beračica — tako pa lehko Kovačevega Janeza vzame za moža.