Fant je postal vilinski gospodar

Fant je postal vilinski gospodar
Matija Valjavec

Spisano:	Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano:	2002
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Nekoč je živel človek, ki je pasel veliko svinj. Nekega dne mu je izginila najbolj suha svinja, kar jih je imel. A je zvečer že prišla spet nazaj, in zelo se je čudil, ko je videl, kako zelo se je popravila. Tako je odhajala še več dni, in se vsakokrat vrnila debelejša. Pastir ni vedel, kam hodi, enkrat pa je vendarle opazil, da svinjče uhaja v velik gozd. Stekel je za njim in videl, kako gre pod velik hrast in noter skozi neko luknjo. Za njim se je splazil še sam in je videl, kako so mu vile prinesle jesti.

Zelo se je prestrašil, vile pa so mu rekle:

»Ne boj se! Me ti ne bomo storile ničesar. Prosimo pa te, da nam boš tedaj, ko boš tega pujsa zaklal, dal kos njegove glave in jeter.«

Potem je pastir odšel, svinjče pa je še naprej hodilo tja ter se zredilo, dokler ni tehtalo pet stotov. Nato je pastir tega pujsa zaklal, glavo in jetra pa nesel vilam. Žena ga je vprašala, kam nese. Odgovoril ji je, da nese k prijateljem.

Žena pa je hotela natančno vedeti, kam gre, ter je šla za njim. Vendar za njim ni mogla, ker so jo vile začarale, ter se je tako spet vrnila domov.

Ko je prišel k vilam in jim to prinesel, so se mu zahvalile ter mu rekle:

»Sina imaš. Daj nam ga, da ga bomo naučile, tako da bo naš gospodar.«

Drugi dan je sina res pripeljal tja. Ni trajalo dolgo, da so ga naučile vsega ter ga napravile za gospodarja. Dale so mu takega konja, ki je znal govoriti. Tako je dolgo časa živel pod tistim hrastom v miru in slogi z vilami.

Naenkrat pa je prišel ukaz, da mora vilinski gospodar iti na vojsko. Gre na boj, in je takoj, ko je prišel med svoje vojake, potolkel vso sovražno četo.

Drugič je znova moral iti v vojsko, pa je spet vse posabljal.

Tretjič pa, ko je šel, je šel mimo neke gostilne. Konja je privezal zunaj in ga pustil brez vsake hrane. Šel je noter in ostal notri tri dni, na konja pa je pozabil. Ko je prišel ven, mu je konj, ki že tri dni ni ničesar jedel, jezen rekel:

»Kje si bil tako dolgo in kako si me mogel tri dni pustiti brez vsake hrane? Travo sem pojedel do korenin, ter skopal jamo do ramen.«

Ko se je nato zavihtel na konja, ga je konj vrgel s sebe ter ga pomendral z nogami. Nato je šel konj domov k vilam ter jim povedal vse, kako se je zgodilo, pa so mu rekle:

»Prav si naredil, da si ga ubil,« ter so konja pohvalile.