Fantazija

5. 9. 1906 203 

Avtor Ljud. Klopčič (Lajoš)

„ Človek nima duše! "

Ah, kaka brezmejna laž je to! Tudi jaz sem mislil tako tedaj, ko sem taval skozi življenj e s praznim srcem, s prazno dušo, ves mračen in hladen in brezzavesten.

Tako jih vidim še danes dosti ljudi s topimi obrazi, z mrtvimi očmi, ki hitijo za zabavami in je iščejo pri drugih, ker je nimajo v sebi s svojo dušo. In od tedaj vem, kaj je duša in od tedaj vem, da je mnogo ljudi, ki imajo dušo, in da jih je mnogo, ki je nimajo. In umrli bodo nekateri in znali ne bodo za to, da je duša.

Srečal sem se s svojo dušo in spoznal sem jo in postala sva prijatelja. Ah , kako lepa je bila ona! Imela je žive, modre oči, mehke lase, srebrn glas, hodila je lahko, kot oblaček nad zelenim poljem in njen smeh je bil zvonenje pomladanskih zvonov.

Moja duša je bila solnce, ne žgoče in pekoče, ampak solnce, ki je zasijalo zjutraj v zlati zori. Kamor je pogledalo to solnce, vzbudile in vzcvetele so krasne cvetlice, kamor so padli njegovi vriskajoči žarki, tam so zažvrgolele ptice pevke. Moja duša je bila krasna pesem, glaseča se v tihi noči izza polodprtega okna. To je bila pesem, da so se vzbudile iz sna drobne ptice v nočnem parku in da je začuden obstal na samotni stezi truden popotnik.

Moja duša je bila mladost, sama vesela, brezskrbna mladost. Skakala je med bujnim cvetjem, trgala je di¬šeče rože, igrala se je z otroki in plakala je takrat, kadar so plakali otroci. Tako krasno, nebeško dušo sem imel jaz.

Prej sem hodil med dišečim, mamljivim cvetjem, pod jasnim nebom in nisem znal za to, da je bila takrat pomlad. Žvrgolele so ptice v mladem zelenju in jaz nisem mogel slišati, umeti njihovega veselja in sem bežal iz gozda. Skakali so okoli mene otroci v belih oblekah, z venci na glavah, s smehom na zdravih obrazih — in jaz sem jih sovražil.

Ko pa je prišla k meni moja duša, mi je povedala, da je zunaj pomlad, zapela je skupno z drobnimi pticami in ona in jaz sva se igrala z nežnimi otroki, z venci na glavah in s smehom v živih očeh in veselil sem se tedaj nad živim petjem, ljubil sem modro nebo in zlato solnce in vse razno bojne, pestre cvetlice.

Zjutraj sva vstala z dušo in gledala vzhajajoče zlato solnce in veselila sva se svetlih žarkov, ah, ti žarki so se me dotaknili tako rahlo in mehko, kot lasje nežne devojke.

V poletnih dnevih sem ležal na zelenem travniku in gledal v svetlo nebo. Krog mene je ležala pokošena trava in ovele so cvetlice in z menoj se je igrala moja duša.

In v jeseni sva stopala z njo po dolgi aleji. Oblaki so hiteli nad nama, hladen veter je šumel skozi zapuščena drevesa in v otožni bolesti je ječala vsa narava.

Midva pa sva govorila o večni pomladi, o bohotnem cvetju, o jasnem nebu in žalosti nisva poznala.

Izogibal sem se one lepe dni tovarišev, ljudi brez duše in živel sem ž njo sam v skritem domu. Nikdar nisem vedel v tistih časih kaj je dolg¬ čas. Saj sem imel vedno pri sebi njo, svojo krasno mlado dušo. Usedla se je k meni v moji mali sobici in jela je govoriti s srebrnim glasom in pripovedovati mi čudovite povesti. Zu¬naj je bila zima, v moji sobi pa je bila pomlad, bilo je gorko, cvetele so dišeče rože in sijalo je zlato solnce. Moja duša mi je zapela za kratek čas veselo pesem, da mi je srce vriskalo, zaplesala je pred menoj in smejala se v obraz in jaz sem se smejal z njo.

Potem me je peljala v daljine, tuje kraje, po krasnih mestih, zidanih iz belega marmorja, po gostih parkih, kjer so rastle same vitke palme in je veselo žuborel vodomet pri vodometu, tam je vladala večna pomlad in ljudje tam niso znali, kaj j e gorje. Videla sva samo smej oče vesele obraze, poslušala pesmi, ki so komaj slišno prihajale od nevidne harfe izpod sinjega neba in vedno je še spraševala moja duša:„Hočeš še več videti? Hočeš, da greva še naprej?

„Ah ne, moja ljuba dušica, dovolj je" in vrnila sva se zopet domov.

Kadar sem Študiral, se je usedla k oknu in strmela tiho nekam v daljavo. Ni me hotela motiti. Ko sem pa odložil knjigo, je vzletela k meni, oklenila se me okoli vratu in veselo j e pričela kramljati.

Čudno je to, nikomur nisem povedal, da imam dušo, kakor zaklet sem jo skrival, da mi je ne bi kdo ukradel, izogibal sem se ljudi, da me ne bi opazili v njeni družbi in pogovarjal sem se ž njo samo takrat, kadar sva bila sama.

In vendar je zvedel za njo človek in šel je in mi jo prevzel.

S solzami v očeh sva se ločila.

„Glej, revež je, duše nima in meni se tako smili," mi je dejala in je šla k njemu.

In jaz sem ga srečal že enkrat od onega dne.

Prazen in mračen je blodil prej skozi temne sence, zdaj pa je hodil pokonci, svetile so se mu oči in smej ali se mu je obraz. Šel je po zelenem travniku in igral se je z otroki. Ko me zagleda, pride k meni s solzami v očeh.

„Oprosti prijatelj, da sem ti prevzel dušo, ali jaz jo tako zelo ljubim, tako zelo ..."

„Verjamem, da jo ljubiš," sem mu odgovoril in sem šel nem svojo žalostno pot.

Ah, brez duše na svetu, tako mračen in prazen — živ mrlič, zvon brez zvoka ...

Brez duše zdaj, ko vem, kaj je ona, ker sem jo imel in — izgubil! A kaj je hujšega, kaj je bridkejšega kot imeti in izgubiti! ..., ,