Fazani mojega deda
| ← Dar | Fazani mojega deda Glas Tomaž Šalamun |
Kit, kit, bodi sam! → |
| |||||||
Če bi se te gore res naphale z
mrazom, ne bi bilo metuljev. Kje si,
Nadežda? Bog me zdaj plačuje. Moja kolena so
temno rjava. Slast je nema. Ali čeblja,
čeblja. V ruskih oktavah in pindarskih
odah nariše brezno. Ali skrbi za kožuščke
drsalk. Rusalka je bila moja prva
opera. Mucin dom je veličasten.
Župančiča so prestregli s hidravliko na
mrtvaškem odru. Prišla je eksplozija,
Bežigrad. Ampak začeti pri zagorelih
kolenih in se pobrati v alpe? Tudi to.
Ne imeti ravno preveč otrok, ker se ti
vsak dan kak cmeri. V Vikrčah, pri Lili
Novy, je spala Štefka v isti sobi.
Blaznost, njena bela rit. Toman je gojil
čebele. Z železno zavesico na obrazu
je segal v satovje. Pa je šel mimo
kreten, starka s cvilečim vozičkom, in me
obtožil, da sem mu kradel krompirje.
Nisem nabiral krompirja za mamo, ampak
ciklame, gospa. Mleko je butalo v
pločevino, ko je ustavila svojo
cizo. Tudi mi je ušlo, ko se je
Katka skrila za peč v Ptujskem gradu, in je
rjovel name dr. Franjo. No, pa so začeli
umirati, sem rekel Primožu, ko sem
prebral pismo v Krakowu. Na
Rynku sem buljil v različne smeri,
predvsem v umazan sneg in se
spominjal, kako so se mi ob groznem
rjovenju mojega deda mehčala
kolena, ko sem se drugič polulal v
življenju.