Ferdo Frk
| Ferdo Frk. Humoreska. F. Z. Temniški |
| |||||||||||||
Dnevi pred 4. dnem 1875. aprila, ko so v Gorici pričakovali cesarjevega prihoda, bili so za navadne vaščane mirni, le za župana Frka ne. Le on si je glavo ubijal i trl. A kaj bi si je tudi ne bil? Saj ga nij razen njega ni v vasi ni po vsej okolici, ki bi se s časopisi toliko pečal. Kedor pa novine marno čita, ta da nij kakov slamorezec. Res da ne; kajti, rekli bi, da mora tak imeti vrhu tretje še četrto desko v glavi. Toda pustimo to.
Po časopisih zvedevšemu, kako se dolu v Gorici delajo velikanske priprave za cesarjev prihod, nij dajalo več Frku mirú. To pač nij bilo po nikakem kaj napek. Saj da je drugoč le kde v katerem listu čital: tu ali tamkaj bode ta ali ta dan narodna veselica, tabor, beseda ali kaj tacega, še v misel mu nij prišlo nikedar, da bi se z mesta ne genol; mariveč koj je začel promišljati, kako bi z vspehom čegar koli zapreke moški premagal, sosebno denimo, ako bi županja Polonka, njegova žena, kaj ugovarjati imela. Zmerom je toraj vse pustil ter šel v takih zadevah. Pa da bi se šketil, kedar ima priti sam svitli cesar? Kaj še! Frk res nij bil nigdar kak političen matador ali zvononosec, i še zdaj nij menda tako tehten politik, kakoršen je bil, denimo, rajnki Deak tam na Ogrskem. Še prav ne pojema onih šentanih stvarc, ki vsako toliko laze po časopisih kakti prodrzni mravljinci, i ki se jim na kaj čuden način reka: Federalizem, dualizem, centralizem; potem pa zopet: aristokracija, demokracija i tako dalje vsa taka i enaka kodrčija; kajti le malo hlačic je porazgulil po šolskih klopéh. Bog, da se je navadil kaj slovenskega čitati i pisati v onih časih, ko je stalo v knjigi:
„Riba, Fisch,
Miza, Tisch;
Kost, das Bein,
Pust’ me zmirom:
Lasa mich sein.“
ali k večjemu o kozi, ki je bila na dilje priletela.
Naj se pa mesi i gnjete politika, kakor koli, Frk še zmerom ne praša po ničemer nego po tem, ali je Avstriji ugodna, in ali se slovenstvu privošči kak košček politične gubanice. Frkov bistroum se je pa uže z davna bil prepričal, da je presvitli cesar jako moder, pravičen i blag gospod. Prvikrat prebravši cesarjev 19. paragraf, nij vedel, kaj bi počel samega veselja. Ker pa več očij več vidi, sosebno če so še kacega pravcatega dohtarja, šel je mahom k nečemu odvetniku na posvet, i je položil tam samo za to cel forint stare veljave. Pa mu je tudi povedal vse čisto kako i kaj. Na vse zadnje, ko je Frk dalje študiral, od kod da neki našim rečem veje tako zoprn veter, moral je zvedeti, da so bili le nekateri opravilniki krivi.
Po Frku je uže več dnij vrelo, osobito v njega razvnetej fantaziji je bilo kaj živahno. Da si je dobro vedel, da so Goričanje tudi v tacih zadevah, kedar gre namreč sprejeti vladarja, kaj okusni ljudje; vendar s teška bi bili mogli ustreči vsem Frkovim željam i črtežem, ko bi jim on inženeril. Da te vendar! To bi moralo biti vse iz susega zlata, vse svila i drago kamenje vseh različnih barv. Kam po toliko denarja? Pred vsem bi moral pa stati na Travniku (Vrlo, g. referent! Travnik, ne Piazza grande. Od kedaj je Gorica italijansko mesto, i kedaj je poprej bila? Stavčeva opomba.) velikansk slavolok s čisto slovenskimi barvami, goriškim Novolatinčekom v trepet i grozo. Kako bi se jim kozja brada pomajala, ugledavšim naenkrat, meni nič tebi nič, sredi mesta strašno visoko slovensko zastavo! Hohóhoho! To bi bilo smeha i paše slovenskim očém, to! Kako bi jim slavolok še le posvetil, da marsikak vatalnik ali režikrača izmeju njih stoji na slovenskih tleh i da grudi slovensko polento i krompir. Jej, kaj bi dal Frk, da bi uže zdaj užival ta velesijajni prizor. Frk pa risa nadalje v svojej fantaziji. V slavna vrata bi bilo pa napeljati za ponočno osvečavo devetkrat več plina, potem pa bi morale iz njih švigati nebotične rakete v vseh slovenskih barvah, naj bi tam v Vidmu zijala prodajali v nje, da bi vse križem pokalo, i strašno veliki topovi naj bi grmeli vmes, ter vseglušeči živio-klici naj bi doneli velečastno, da bi Lahončekom še zadnji kos poguma šinol dol v pantalone.
Take naklepo kuje sedaj Frk, trte obrezujé, na domačem holmci. To da bože, ko ne bi se mu nekateri v Gorici upirali, htečemu na Travniku takova slavna vrata po slovenskem kroji, ančeš potem, da je Gorica slovensko mesto. Turška matika! se tega bi se jim manjkalo! Kako pa! Potler bi ti taki prav lehkó rekli mu: „Nu, Frče, zdaj še grad vzemi! Zdaj boš sit, ko imaš vse! Da, da! Vrlo dobro bi nam ti inženeril ...“ — Misliti pa je, da bi se ti prvle še kaj drugače ž njim menili. Nemara celo zarentačili bi nad njim: „Poberi se, ti prodrzni Slovenčun! Ovác idi past po vaših hribih; ne pa, da bi nam tukaj ukazoval!“
Frkova fantazija pa nij, da bi se dala tekoj v kozji rog ugnati, ko kaka šalobarda. Lejte, zdaj se Frk nekako slovesno namuzne — odjenjavši, kakor jo spodobno, od dela — i tako-le Lahonom najpreje v miroljubnem duhu odgovori: „Tiho! Jaz ne iščem niti krega niti drugih besedij. Če ste pa le količkaj razumni, stavim, ne vem kaj, da porečete: Frk ima vendar le prav. Nič ne mara pa, da menite, da sem prišel delat vam preglavice. Kikel kokel, gospoda! Prav rad sem na miru povsodi; vendar, kar je prav, tega ne zamolčim. Lejte, gospodje, ne bodemo se tu kaj na progle lovili, tudi ne streljali drug druzega niti z revolverji niti z igelnicami. Le pameti bodemo pridno izpraševali ...“
Strela! Ko bi pa Frk to izrekel, na vso moč bi gospodje zaropotali: „Grlo te bolelo, jezik za zobmi! Ti nas bodeš pameti učil, ti, zabiti hribovec?“ — „Križana lesa!“ — misli si sedaj Frk — kar je preveč, še s kruhom nij dobro, i taki mêne! Frk se zaradi tega kaj srdito odreže; kajti toliko žal beseda se mu je vendar preveč pod nos pokadila: „Da se vendar! Kaj pa ste vi, gospodje? Vem, da vam hribovci nekaj vodo kalé. Zato vam nijso pogodi; vendar so vam njihovi kapusi pa krompir jako po všeči. A naj bode!“
„Kaj nas bodeš ti učil, kako je treba tákove reči prijeti, ki nijgi še videl na svetu druga od vaših pustih hribov?“
„Križem balta! Meni to? — ujezi se Frk v domišljenem pogovoru — ki sem bil po svetu nemara več, nego vsi vkupe, kar vas je tukaj.“
„Hohoho!“ — zagrmé ti goriški gospodiči.
„Hohoho! ali hehehe! vse enako. Vam se ne bodem odgovarjal, kod sem uže hodil. Jedel i pil sem za svoje novce, kder sem koli bil. Toda: pika! Jaz mariveč to pravim, da bi vas vsi pametni ljudje hvalili, ko bi i vi bili dobri Avstrijci, i da bi Slovencem po pravici kaj privoščili.“
„Saj vemo — kričé oni razjajeni — kde te črevelj tišči, vemo, vemo. A pusti nas na miru. Kaj bi Slovenci v Gorici?“
Frk na to vès nataknen : „Kaj bi? Ej, da je res! Marsikoga izmeju vas znam, čegar oče je na Travniku slovenske žeblje prodajal, i marsikoga mati je žuro i sirkov kruh v Gorico na prodaj nosila!“
„Oh grdoba slovenska! Da ne držiš gobca, gorje ti!“
Frk se pri trtah iz vsega srca zahrohota, res zadovoljen, da jo je Novolatinčekom tako zagodel, ter zamrmrá: „Kedor išče, ta najde.“
Nasmijavši se do dobra, otide domov.
„Polonka! Dej, pripravi mi za jutri pražnjo obleko! — Ta vojaški ukaz je izustil Frk z neko opravičeno samosvestjo vedoč, da dober general svojih zapovedij ne ponavlja. Tudi se mu nij treba zdelo, da pristavi, kam da pojde, ali kaj tacih rečij. Vendar Polonka je ženska, i vès svet ve, osobito moški, da so ženske grozovito radovedne.
„Kam pa pojdeš?“ — vpraša Polonka z neustrašenim povdarkom.
„Aj, aj!“ — popraska se Frk za ušesom, i vsled tega se mu primerno zazdi, vojaško suknjo sleči, ter prav civilno i krotko nadaljevati: „Zlata Polončica! Vem, da si dobra Avstrijka ...“
Ko Frku zaigra lisjak iz oči, odgovori Polonka: „Ženske menda nijso za to, da bi politiko uganjale. Vendar menim, da sem poštena državljanka. Toda nekaterim, sosebno kmečkega stanú, se tudi nič kuj ne prilega, ako preveč politikujo ...
Udarec na Frku; a mož, če ima le količkaj možjan pod klobukom, nij, da bi se zato ustrašil pred žensko, naj je še tako jezična i dovtipna. Na vse zadnje — misli si Frk — ženska je vendar le ženska. Ta premislek mu dá novo moč i plemenitost. Pa, ali nij sveta reč, da vzvišenost, po moči kaj žrtovati za domovino?
„Prašala si, kam pojdem? Nu, vedi: Samega cesarja pojdem gledat, i to tudi po glavarstvenem odloku.“
„Glavarstveni odlok le to želi ...“
„Vem sicer, da ti nij zmerom po godi, kedar stopim iz hiše; vendar takrat je druga. Vse, kar more, pojde jutri v Gorico, i župan Frk da bi ta dan domá prečepel? O Polonka, raji me koj pokoplji. Saj me imaš še kaj rada, kali?“
„Vse prav, ali ...“
Salomenski: ali! — misli si Frk, vendar tako, da obdrži usta na smehljaj.
Polonka pa na dalje: „Tri dni bi te ne bilo nazaj. Kedo bo vladal 50 delalcev meju tem? Saj nij menda, da moraš tudi ti povsod biti, kder se ljudje shajajo? Presvitli cesar te ne bodo pogrešali, da, še rekla bi, da bi ti zeló zamerili, ko bi zvedeli, da tako zanemarjaš gospodarstvo, ko te je doma tako silno treba. Da, da! zamerili bi ti!“
Kedo naj bi imel še kaj zdatne moči v jeziku zoper takove točke? A Frk nij mevža, temveč mož. Ko meni pes, da ima uže lisico, ta koj naj stran šine, čes nekako: va banque!
Vse, kar morem, storim. — Frk izdere zadnjo točko: „Hm! ali si pa pozabila mojega prednika Jurca, ki nij dal razprostreti zastave, ko je bila imenitna svečanost cosarska? Dobil je tako po nosu od zgoraj, da so ga celó njegovi podpiralniki zapustili. Kajti tako je to, kakor mi je pravil naš učeni gospod tajnik, da je neki Rimljan zapel:
„Dokler še v sreči živiš, prav dosta imèl boš prijatlov;
Kader zmrači se nebó, samši ostaneš gotov.“
„Nu, Bog obvaruj“ — spregovori vsa ganjena Polonka — da bi ti jaz kako nesrečo nakopala na glavo. Le idi, a podvizaj se zopet domov!“
Frk se je toraj zopet prepričal, da nijso ženske tako grozno svojeglavne i nevsečne, kakor bi kedo mislil; le treba znati ž njimi, kako i kaj. Treba je, najti prave točke, ki kaj velja. Utajivši veselje ponosnega zmagovalca, otide na dvorišče, hlapcem delit ukaze za jutrišnji dan, i ko tam zapoje petelin:
Kikeriki!
postane Frk naenkrat poet, i navdušen pristavi na glas:
„Lahonom na kosti!“