Fickov frak

Fickov frak.
Kratkočasna zgodba.

Matija Rode
Spisal Blaž Pohlin.
Izdano: Slovenski narod 44/35–43, 1911
Viri: dLib 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. dno

I.Uredi

Valentin Ficek je eden izmed tistih mojih nesrečnih prijateljev, ki se je kmalu oženil. Fant se je že v osmi šoli tako nesmrtno zaljubil, da mu ni bilo pomagati in da se je že takrat zaročil z vso slovesnostjo, kolikor so je premogli pri starših njegove bodoče žene, takratne gospodične Pavle. Gospica Pavla namreč ni bila oblagodarjena z zemeljskim premoženjem, ki pri izbiranju ženina pride prav mogočno v pošte v; ne, bila je priprosta hči železniškega poduradnika, ki je s svojo skromno plačo bil vesel, da ni delal dolgov, ne pa, da bi še deval na stran. Zato ni mogla pri izbiranju ženinov biti bogve kako izbirčna, to se pravi, izbirčna ni mogla biti njena mati, ki je svojo ljubljeno hčer hotela videti čim prej poročeno in je za tem resnim ciljem stremila z vso doslednostjo in žensko premetenostjo, dokler se ji končno ni posrečilo, dobiti v Pavlinem čestilcu Valentinu Ficku bodočega svojega zeta, o katerem je bila trdno uverjena, da si ne bo nikdar očitala, da je izročila hčer kakemu neznačajniku.

Ficek Valentin je bil dobra duša, zato se je tudi dal kmalu ujeti v nastavljene zanjke. Gospodična Pavla ga je ljubila z vso iskrenostjo zakona željne in potrebne device mimogrede omenjamo, da je imela na skrivaj že par ljubezenskih razmerij, ki so se pa k sreči vsa končala brez vidnih posledic in kar oboje je njeni čuječi materi ostalo prikrito – in ko je Ficek bil četrto leto na vseučilišču v Gradcu, je bil tako pameten, da se je poročil. Ljubezen njegova in Pavlina je namreč pognala resne kali, in ker je Pavli teta obljubila prav tisti čas tritisoč kron dote, če se poroči, treba je bilo ubiti dve muhi z enim udarcem: sramoto zakriti in dobiti denar, ki bi ga pozneje morda ne bilo. Ko je prišel Valentin Ficek prihodnjo jesen kot profesorski suplent na gimnazijo imel je poleg žene že tudi osemmesečnega otroka.

Ficek se je izkazal v resnici takega moža, kakršnega si je želela žena in tašča. Bil je pohleven in ponižen napram vsaki ženini želji: Kar je žena hotela, vse mu je bilo prav in le redki so bili trenutki, ko si je lastil moško oblast v hiši. Takrat je bil prepir v zakonu, a se je kmalu polegel, ker je Ficek bil mnenja, da pametnejši odneha in se torej ni pulil z ženo za zadnjo besedo.

Fickova gospa Pavla je pa poleg omenjenega gospodstva nad možem bila tudi silno potratna. V gospodinjstvu ni znala nič varčevati, ampak kupila vse, kar ji je bilo všeč, to se pravi, če je imela denar. Ko je skopnela mesečna suplentska plača, ki je, kakor znano, precej zmerna z ozirom na to, da suplentje toliko težje čakajo na povišanje in da tem rajše avanzirajo, jemala je Pavla s kupčka svoje dote. Ta kupček se je pa kaj nenavadno hitro kršil, ter po preteku par mesecev docela izginil. Razvajeni gospe Pavli kajpada ni prijalo živeti v prihodnje zmernejše in solidnejse, ker je znano, da čim večji je kveder, tem večjo luknjo naredi in da v veliki luknji majhen sveder ne doseže svojega namena. Zato si je gospa Pavla v marsikakih gmotnih stiskah pomagala na razne načine, kolikor si je vedela in znala. Sila kola lomi in v zadregi se je rodilo že mnogo izumov.

II.Uredi

Pomlad je nastopila zmagoslavno pot v deželo in prinesla seboj obilico cerkvenih praznikov, ob katerih je najlepša prilika za moški in ženski spol, da se pokaže v svojih najnovejših in najfinejših oblekah. Posebno je tak praznik oni Sv. Rešnjega telesa, ko nastopi pri procesiji vsa oficijalna javnost v sijaju, ki ji pristoji.

Tudi Valentin Ficek se je kot profesorski suplent moral udeležiti procesije sv. Rešnjega telesa. Uniforme še ni imel, ker je suplentje sploh še nimajo, zato je pa hotel nastopiti v fraku, klaku in laku, sebi v čast, drugim, ki bi nastopili v navadnih salonskih suknjah, pa v zavist.

Ko je kakih štirinajst dni pred omenjenim praznikom pregledal svojo obleko, ki jo je služkinja po gospejinem naročilu znesla na vroče spomladansko solnce prezračit, dognal je, da je njegov frak že hudo obnošen in zadelan. Temu se ni bilo čuditi. Svoj čas ga je z ozirom na svoje neugodne denarne razmere kupil pri starinarju, kjer je bil videti čisto nov – temu primerno je bila tudi cena in plačilo – ko ga je pa imel parkrat na sebi ob posebno svečanih prilikah, je pa pokazal pravo svojo barvo – frak namreč, ne Valentin Ficek. Iz črne barve je postala rjava, šivi so se pa skušali, kateri bi kazal bolj belo zunanjost. Tudi resni zastarani madeži so prilezli na dati spredaj in zadaj, zgoraj in spodaj – skratka, če je hotel Ficek količkaj respektirati svojo suplentsko čast, se v tem fraku ni smel pokazati na cesti, najmanj pa pri procesiji sv. Rešnjega telesa, tej največji cestni paradi moškega sveta.

Oguljeni frak je vzel z vrvice, na kateri je visel in ga nesel v sobo k ženi.

»Pavla,« je dejal, »tale frak poglej! Kakšen se ti zdi?«

Če je Ficek svojo ženo vprašal za mnenje o kaki stvari, predno je je sam izrekel, ji je bilo zelo všeč. Tudi zdaj se je prijazno obrnila k njemu, obrnila frak na desno in levo, potem pa rekla odločno:

»V tem fraku te ne pustim na cesto. Kaj bodo pa ljudje rekli?«

»Kaj naj pa oblečem pri procesiji, ko moram nastopiti v paradi?« je vprašal mož ponižno in skoraj plaho.

»Daj si napraviti drugega!« je velela ona. »Če ne bi imel več fraka, mislili bi si, da ga ne zmoreš več. Pojdi ga precej merit, da ti ga naredi o pravem času.«

Valentin Ficek je šel res takoj izpolnit ženin ukaz, ki mu je bil seveda skozinskoz po volji. Pri procesiji je pa tako paradiral v novem fraku, da je bil sam vesel in da je bila ponosna žena, ki je v ženski prevzetnosti okoli pravila par prijateljicam, katerih možje so se morali zadovoljiti s priprostimi salonskimi suknjami, da je dala možu nalašč na procesijo narediti nov frak, dasi je stari še čisto dober.

III.Uredi

Kakih štirinajst dni pozneje so imeli pri Fickovih obisk. Fickov stric, Fikužev Matevž iz Zaplotja, je pripeljal za svojega brata, pri katerem je služil za hlapca, v mesto voz drv. Možakar je drva kmalu prodal, prodal tudi par piščancev, ki jih je izmaknil gospodinji, svoji svakinji, ko je pa, potem v predmestju v stari domači gostilni poklepal dve porciji kislih vampov, ki so bili zanj največja delikatesa na svetu, spoznal je, da je še prezgodaj iti domov. Pograbil je zato z vso silo svežo misel, da gre obiskat stričnika Tineta, ki ga je po dolgih ovinkih in velikem povpraševanju končno vendar našel s težavo.

Fikužev Matevž je bil eden izmed tistih ljudi iz dežele, ki mislijo, da je vsak mestni prebivalec bogataš in da ima denarja kot črepinj. Tako prepričanje je Matevž gojil o svojem stričnika in prišel je k njemu zato, da bo kaj deležen njegovih dobrot in namišljenega bogastva.

»Strašansko imaš nobel,« je dejal Matevž Valentinu, ko sta sedela v sobi in čakala na kosilo, »še bolj nobel si kot naš kaplan, ki imajo vse naravnost z Dunaja. Toda da te nihče tu ne pozna! Ko bi ti vedel, kako sem stikal za teboj! V gostilni, kamor sem se šel nekoliko podpred, sem vprašal natakarico po tebi, pa te ni prav nič poznala, potem sem nekega oficirja vprašal, če pozna Fikuževega Tineta, pa tudi ni vedel nič povedati, še poslušal me ni. Nato sem vprašal neko gosposko kislico, približno tvoje starosti, če te pozna. Ta me je pa grdo pogledal, ter zarenčal:

»Bos?«

»Kdo je bos?« sem vprašal.

Mimo je prišlo nekaj fantalinov, tako suhih, kot bi jim preklje vtaknil v hlačnice in ti vragovi so jeli, kot bi jih najel, na vso moč tuliti:

»Gej, gej, gej!« (Matevž ni vedel, da so bili to nemški pobiči, ki so gonili svoj »Heil«).

Nekaj časa poslušam tisto vpitje, ki je prihajalo tudi iz ust onega človeka, ki sem ga vprašal po tebi, pogledam okrog sebe, kje je kakšna govedina, ki jo priganjajo, ko pa vidim, da ni nikjer nobene krave, ne teleta, ne vola, dognal sem, da tiste besede veljajo meni, da ti smrkohni hočejo z menoj norce briti, ker sem kmet. To me je pogrelo. Stisnil sem pest, zamahnil z njo proti njim, ki so se mi hudobno režali in zakričal:

»Krucenezar, malo brusite jezike, če ne, vam bom nagulil hrbtišča. Proklete kisle griže škricaste, mislite, da boste z menoj prismodarije uganjali? Ne boste jih ne! Pri moji krvavi kokoši da ne! Vaše plenice sc še niso posušile, boste pa zbadali poštenega človeka, smrkavci okisani, ki še ne veste, kako se kruh služi na svetu. Sakra v biks!«

Ko bi ti vedel, kako so bili tiho! Kar pocedili so jo, jaz sem pa k sreči dobil tvojega prijatelja, ki mi je pokazal, kje da si.«

Matevž je tu začel znova zatrjevati, kako nobel ima njegov stričnik, ki se je gotovo zelo bogato oženil, in da se mu najbrž godi kot v malih nebesih.

Kosili so skupaj, to je Ficek, njegova gospa in Matevž, ki je sprva tikal oba onadva, pozneje pa le svojega stričnika, ko mu je ta ukazal, da mora vikati njegovo ženo, ki je vsled kmečke zarobljenosti hudo vihala svoj mestni nos.

Po kosilu, ki se Matevžu ni zdelo nič kaj posebno, ker je jedel kot prikuho kislo zelje kot doma, dejal je Fikuž svojemu gostitelju:

»Ti, Tine, ali imaš kaj ponošene obleke, ki bi jo še lahko nosil?«

Ficek je šel v kuhinjo ženi sporočit stričevo željo. Ona je osorno zamrmrala nad »žlahtno strgano plahto,« potem pa rekla:

»Mu pa daj tisti stari frak, da že pojde enkrat iz hiše!« 

»Saj res,« je menil Ficek, »da se ga hitreje iznebim, odidem z doma, češ, da moram v šolo, sicer me nahruli še za denar. Pa mu ti daj tisti frak.«

Poslovil se je hitro s omenjenim vzrokom in odšel.

Gospe Fickovi je bil Matevž skrajno nesimpatičen in najrajši bi ga bila vrgla skozi vrata. Zato mu tudi sama ni hotela dajati fraka, ampak naročila služkinji, naj mu ga izroči in mu da razumeti, naj zapusti gostoljubno hišo. Sama se mu je pa skrila k sosedi.

Služkinja je storila, kakor ji je bilo ukazano. Frak je zavila Matevžu v papir in mu kar naravnost povedala, naj gre, ker ni doma ne gospoda, ne gospe. In Matevž je odšel vesel in zadovoljen, da ni zastonj obiskal stričnika.

Služkinja je storila vse prav, samo tega ni vedela, da je Matevžu izročila novi frak mesto starega.

IV.Uredi

Počitnice so bile tu.

Valentin Ficek je upal, da se bo to dobo s vso vnemo posvetil svojim študijam in da pojde potem delat izpite, ki so ga čakali še vsi. Toda v svojem računu se je nekoliko prenaglil. Tik pred počitnicami se je opasno prehladil, kar mu je povzročilo strašen revmatizem po vseh udih. Trganje je imel še izza dijaških let, ko je prezebal v nezakurjenih sobah in hodil v raztrganih čevljih ob najhujši zimi, zraven pa trpel lakoto kot večino našega dijaštva. Sedanji revmatizem je bil pa tako hud in nasilen, da je Ficek moral po zdravnikovi odredbi na vsak način v toplice, sicer – izjavil je ta – bi čutil posledice celo življenje, ki bi se mu vsled te opustitve vsekakor lahko znatno skrajšalo.

Ficek si je izposodil potrebno vsoto denarja, potem se pa odpeljal zdravit se po zdravnikovem nasvetu.

Gospa Fickova je ostala sama doma. Rada bi bila šlo kam na kmete, kakor vse njene sovrstnice, a manjkalo je gmotnih sredstev. Saj še itak ni bila gotova, če bo shajala z denarjem, ne pa da bi še delala zabavne izlete.

Res ji je trda predla. Kakor bi se bila nesreča uprav skopala nad Fickovo rodbino, zbolel je še otrok. Zdravnik in zdravila so stala toliko, da je bila gospa Pavla sredi meseca Kres vsakega denarja. Do tega je prišlo tem preje in tem lešje, ker gospa Fickova, kakor že omenjano, ni znala prav nič varčevati in štediti.

Brez denarja se v mestu ne da shajati, pa stori kar hočeš. To je resno občutila Fickova žena in ker ni bilo od nikoder pričakovati nobene denarne pomoči, poiskala si je pomoči na način, kot mnogo drug v sličnih stiskah.

Nekega dopoldne je bilo, ko je ukazala služkinji, naj vzame iz omare gospodov frak in ga zavije dobro v papir. Ta je storila tako, ne da bi vedela zakaj. Pa je to tudi ui nič brigalo. Položila je zavoj v sobo na mizo, nato pa odšla v prodajalno, kakor ji je velela gospa. V tem je vstopila stara Meta, ki je nosila potrebnim ljudem razne stvari v zastavljalnico; iz tega namena je prišla tudi k Fickovim. Ko sta se z gospo kratko pomenili, kar je bilo potrebno, pograbila je Mata zavoj in odjadrala z njim proti zastavljalnici, kjer je bila čisto domača, saj ga ni bilo dne, da bi je ne bilo parkrat tam.

»No, Meta, kaj bo lepega?« jo je pozdravil cenilec v zastavljalnici.

»Frak sem prinesla!« 

»Čigav pa je?« je vprašal nameščenec tišje in zaupno.

»Fickove gospe, ali pravzaprav Fickovega gospoda., tistega profesorja, saj ga poznate!« 

Cenilec je Valentina Ficka dobro poznal, saj je bil njegov sosed, prijatelja sta pa tudi bila še izza šolskih let.

Ker je sodil, da je v zavoju frak, ki ga je baš on kot krojač napravil gospodu Ficku pred dvema mesecema in da mora biti še čisto dobro ohranjen, niti razvijal ni zavoja, ampak ga kar položil na stran in zapisal, naj se ji izplača nanj deset kron. Sicer se na frake v zastavljalnici ne daje taka vsota, vendar ker je bil cenilec prepričan, da bo Fickov frak rešen pravočasno, dal je iz usmiljenja izplačati omenjeno vsoto.

Meta je dobila denar, zavoj s frakom je pa romal, opremljen z zaporedno številko v skladišče zastavljalnice, kjer so ga uvrstili med druge zastavljene blagovne predmete.

Nihče pa ni vedel, da v zavoju ni novega fraka, ampak da se v njem potuhnjeno skriva stari frak, oni oguljeni in obnošeni frak, ki je bil namenjen in določen za Fikuševega Matevža.

V.Uredi

Gospod Valentin Ficek se je vrnil zdrav in čil in vesel iz toplic. Revmatizem je dodobra prepodil iz udov, tako da se je z vso vnemo lahko posvetil prepotrebnemu študiranju. Šole še ni bilo, saj je bilo komaj koncem avgusta, ko so dijaki, kakor profesorji uživali še najlepši del svojih počitnic in je bil začetek šolskega leta takorekoč še za deveto goro.

Bilo je par dni pred Malim Šmarnom.

Ficek Valentin je prišel popoldne s sprehoda zelo dobre volje domov. Izredno prijazno je poljubil otroka in ženo ter dejal:

»Jutri grem na poroko in ženitovanje prijatelja Pevca. Veš, kar na hitro je vse skupaj naredil kot midva svoj čas in ker ne mara dosti ceremonij, poprosil je mene za pričo pri poroki. Gotovo mu nisem mogel odbiti utemeljene prošnje, kakor mu je tudi ni tovariš Sever, s katerim sta istotako bila nekdaj sošolca kot midva. Obleči bo seveda treba frak! Glej, da bo obleka osnažena!«

Ficek je govoril proti ženi vse bolj z moškim tonom, kakor takrat, ko je imel frak nov. Vzrok temu je bila neka knjiga, ki jo je bral v toplicah. Tam je pisatelj neusmiljeno bičal moško neodločnost, njegovo odzivnost od žene. Ficek je pisateljeve besede obrnil nase in spoznal, da ga vlada žena, on se pa pusti voditi kot psiček. Ker je tudi iz prijateljskih ust čul sempatam namigavanje, da mu ona hlače nosi, otresel se je, kolikor se je mogel, sedanje nesamostojnosti in nič več klečeplazil pred ženo. Da tej ta izprememba ni bila povsem všeč, je verjeti, ker ženska se nerada odreče pravicam, ki si jih je pridobila, bodisi na ta, ali oni način; vendar z ozirom na moža, ki je bil tako bolan, je potrpela z upanjem, da se razmere predrugačijo, kadar ne bo več v strahu, da ji mož znova zboli.

Fickov namen, da pojde na ženitovanja, njegovi ženi ni bil nič kaj všeč, in sicer zaradi fraka ne, ki je bil zastavljen. Vendar pa njegovi želji ni hotela nasprotovati. Frak jo treba itak enkrat rešiti, menila je, in kadar ga reši, bo težko utrpela tiste krone. Zato je brez ovinkov poklicala drugo dopoldne k sebi staro Meto. Naročila ji je, naj gre v zastavljalnico po zastavljeni frak in naj pazi, da je ne bo videl njen mož, ko se bo vračala, kajti nerada bi videla, da bi on vedel, da je bil frak zastavljen.

Meta je odšla. A nenavadno dolgo je ni bilo nazaj. Enajst je že bila ura, toda Mete še ni bilo od nikoder. Gospa Pavla je postajala nervozna, ker se je bala, da pride med tem domov mož, ki lahko začne pregledovati obleko za popoldne. Šele po poldvanajstih je prisopla Meta s svežnjem pod pazduho.

»No, vendar!« je vzkliknila globoko se oddahneč gospa Fickova, »v takem strahu sem že bila, če vas ne bo.«

»Silno je ljudi v zastavljalnici, je pravila Meta, »vse zastavlja, ker nima nihče nič denarja, potrebuje ga pa vsak. Neka post rožnica je pripeljala zastavit otroški voziček, druga je privlekla celo posteljo z odejami vred, neki postrešček je pripeljal bicikelj, neki drugi pa celo avtomobil. Zato nisem mogla toliko časa na vrsto, potem pa spet niso mogli na noben način dobiti vašega fraka.«

Ko je Meta odšla, odvila je gospa Pavla zavoj, da pregleda, če je frak kaj zmečkan in če ga ne bo treba morda prelikati. Toda komaj je razvila papir in zagledala njegovo vsebino, zakričala je, da je bliskoma prihitela dekla k njej. V zavoju ni bilo fraka, ampak troje ženskih hlač, lepih, belih, zimskih. Gospe Pavli je zastala roka, zastale so ji oči in zastal ji je po vzkliku vsak glas. Par trenutkov je stala nepremično, potem je pa pograbila nesrečne hlače in jih s vso jezo in silo treščila v bližnji kot.

Kaj ji je bilo storiti? Dobro, da moža ni bilo doma. Časa ni bilo izgubljati, zato se je hitro oblekla, pomašila zavitek s hlačami med svoje perilo, ukazala dekli, da nima gospodu, če pride domov, ničesar praviti, kar se je zgodilo, da se ona kmalu vrne, ter oddirjala skozi vrata proti zastavljalnici.

Ni bila še sredi pota, ko je zazvonilo poldne. Srce jo je zabolelo pri tem zvonenju in pospešila je korake, da je naravnost tekla. Bila je že blizu zastavljalnice, ko se srečata z gospodom Anžinom, uradnikom, ki je vodil ta zavod in kaj rad čul naslov »ravnatelj«.

»Gospod ravnatelj, kaj ste mi naredili!« vskliknila je očitajoč in proseč obenem.Gospod Anžin je bil mož dobrovoljnega lica in se je prav rad smejal. Prijazen je bil in je zmerom kako okroglo iztresel. Pavline besede so ga pa frapirale, da je obstal začuden odprtih ust.

»Jaz da sem vam kaj naredil, gospa, kaj krivičnega in zlobnega?« vprašal jo je. »Namesto fraka ste mi vrnili par ženskih hlač.«

»To ni mogoče!« vskliknil je Anžin.

»Mogoče, mogoče, resnica ter kruta resnica!« hitela je Fickovka »in zdaj sem prišla, da mi daste frak, ki ga nujno potrebujem danes popoldne.«

»Gospa, to ni mogoče,« dejal je Anžin, »danes je to izključeno, jutri dopoldne bomo pa že preiskali, če se je res zgodila kaka neljuba pomota.«

»Morate danes.«

»Ne morem in ne smem. Skladiščnik popoldne ni na razpolago, sploh pa kaj bi bilo, če bi se to zvedelo! Pri najboljši volji, pri največjem prijateljstvu in pri vsej uslužnosti, gospa, se ne more ugoditi vaši želji.« 

»Naredite izjemo!«

»Ne morem.« 

»Usmilite se me! Glejte, ko ni bilo moža doma, sem brez njegove vednosti zastavila njegov frak, ker sem ravno rabila denar. Danes popoldne pa gre na prijateljevo poroko in ženitovanje in kapricira se na frak. Ako mu torej ne prinesem fraka, imela bom »bridke ure kakor še nikoli. Zato vas prosim, gospod ravnatelj, iz usmiljenja mi spolnite gorečo prošnjo, prošnjo nesrečne žene, ki jo je samo sila in potreba privedla do usodepolnega koraka, da je šla zastavit možev frak.«

»Gospa, ni mogoče, na noben način ni mogoče. Pač pa vam dam dober svet, da se rešite neljube zadrego. Izposodite si kak frak, saj imate znanstvo in prijateljstvo v krogih, ki se oblačijo v to oblačilo.«

»Torej res ni mogoče?«

»Srčno obžalujem, pod nobenim pogojem.«

Potrtega srca se je ločila gospa Pavla od trdosrčnega gospoda Anžina. Tudi njemu je bilo težko pri srcu, da ni mogel ustreči njeni prošnji, ker bi bil sicer storil, če bi sam odločeval o odpiranju in zapiranju zastavljalnice. Le oziri na stroge službene predpise so mu velevali, da se ni uklonil milim prošnjam v zadregi se nahajajoče gospe Pavle.

VI.Uredi

Nobena stvar ne potare ženske tako, kakor zavest, da bo vsled lastne krivde v moževih očeh veljala za manj vredno kot doslej. To jo silno boli. Predobro namreč ve, da mož take krivde nikdar ne pozabi in da ji jo bo pri priložnosti oponesel, če tudi v najnedolžnejših besedah in morda celo v otročji šali. Toda tudi to jo peče, zato pa tudi pazi in dela nato, da možu ostane prikrita njena krivda, posebno če je bila še nekoliko lahkomiselna.

Gospa Pavla je bila vsa iz sebe zaradi moževega fraka in zaradi smole, ki se je pripetila v zastavljalnici. Jezila se je nad površnostjo zastavIjalničnega osebja, po drugi strani pa tudi nad brezobzirno strogostjo, da bi se v izvanrednih slučajih, kakor je ravno njen, ne smela tudi v izvenuradnih urah odpreti zastavljal nična vrata. Toda vsa jeza in vse razburjenje ji ni pomagalo nič, vpošteveti je bilo sedaj le še Anžinov dober svet, naj si kod izposodi kak frak.

Kje ga dobiti?

Ko je šla proti domu, je premišljala samo o tem, a ni ji prišla na misel nobena znanka in nobena prijateljica, katere mož bi imel frak oziroma katero bi si upala nadlegovati za tako uslugo.

Tu je dospela mimo hiše, v kateri je stanoval notarski kandidat Ivan Keber, s čigar ženo sta si bili mani še izza šolskih let. Že dalje časa nista bili skupaj, a gospa Pavla je dobro vedela, da ima Keber, ki je približno enake velikosti in širokosti kot njen mož, prav čeden frak, v katerem ga je videla v predpustu na elitnem čitalničnem plesu. Ne da bi se kaj obotavljala, zavila je v vežo in po stopnicah pred Kebrovo stanovanje. Trenutek pozneje sta si že stali z gospo Kebrovo v predsobi nasproti.

»Nekaj bi te prosila«, šepetala je Fickovka, »samo nihče ne sme zvedeti zato.«

»Kaj pa?« vprašala je ona čudeč se hlastnim besedam nenadne obiskovalke.

»Ali mi moreš posoditi frak gospoda soproga! Veš, moj mož mora danes na poroko in ženitovanje prijatelja Pevca. Vreči se mora v frak. Ko sem pa pred dobro uro pogledala njegov frak, ki ga je imel novega za letošnjo procesijo ob sv. Rešnjem telesu, vidim, da ima take grde madeže, da jih ne morem sama spraviti ven. Mož bi zaradi madežev seveda ne mogel na poroko v fraku, a v drugi obleki ne more iti. Jutri zjutraj ti vrnem frak, čist in nepokvarjen.«

Gospa Kebrova je bila dobrega srca, zato je spolnila prijateljici sržno željo. Pol ure pozneje je njena dekla prinesla ge. Fickovi frak gospoda Kebra. Gospa Pavla ji je v znak hvaležnosti dala celo krono napitnine.

VII.Uredi

Veselo je bilo na ženitovanju Fickovega prijatelja Pevca. Vse je bilo dobre volje in živahnih besedi. Posebno Ficek je bil izvrstno razpoložen. Frak ga je sicer nekoliko tiščal, toda temu je bilo vsekakor vzrok redno življenje, kateremu se je naš znanec udal z vso strastjo.

Ko je prišel čas napitnic, »spustil« je Ficek tako originalno govoraranco, da so mu vsi navdušeno ploskali, le nevesta je zardela, ker se je govornik dotaknil poleg medenih tednov tudi delikatne dobe prve zakonske noči in jo, kakor je zatrjeval, risal po lastnih skušnjah.

Ker so vsled lepe stare ženitovanjske navade pili več vrst vina, lezlo jim jo hitrejše v lase kot sicer. Posebno Ficka se je kar vidoma oprijemalo. Toda to ga ni nič motilo, da bi ne bil pri vsaki priložnosti pograbil za kozarec in napil novoporočencema in njunemu mnogoštevilnemu zarodu.

Privoščil si je Valentin Ficek poleg pijače tudi jedi v obilici. Ugajala mu je zlasti torta. Spomnil se je pri tem svoje žene, ki ji je bila torta pol življenja in da bi bila tudi ona vsaj nekoliko deležna ženitovanjskih dobrot, izerinilo je par kosov te sladkarije v Frakovih škricih, kadar je sodil, da tega nihče ne vidi. Potem so pa spet pili in pili ter peli. Ficek je bil za petje strastno vnet in če ni hotel nihče več piti in peti, kadar je on spet dvignil čašo, zapel je sam:

Fantje, le pijte vince,
ker imate trde klobuke.

Bilo je že popolnoči, ko je Ficek kolovratil domov. Mesec je svetil naravnost sijajno, Fickove noge so pa komaj držale pokoncu svojega lastnika in ženitovanjske dobrote, ki se jih je bil ta naužil v prav izredni meri. Fickova glava je bila polna nujne fantazije, ki jo je povzročil razburljivi demon alkohol.

Ob svetilki, ki je ta večer gorela čisto odveč in je njen svit zatemnel v žarki mesečini, se je ustavil naš junak. Naslonil ne je ob nenavadno naslonjalo in pogledal kvišku. Pogled mu je padel proti mesecu, ki se je ljubeznivo in dobrovoljno opiral vanj.

A Valentin Ficek ni opasil te ljubeznjivosti in dobrovoljnosti. Zdelo se mu je, da ne mu mesec reši in da ga zasmehuje. Zato se je razhudil, vzdignil pest in zakričal:

»Kanalja, ali češ eno okrog ušes?«

Takoj je pa pomislil in dejal:

»Saj ušes še nimaš ne!«

Zakrohotal se je prešerno rekoč:

»Ali verjameš, da jaz ne verjamem, da si ti mesec?«

Majhna meglica je hitela po ozračju in za trenutek zakrila Iuno. Ficek je opazil to in dejal:

»Sram te je, kaj ne, da se skrivaš pred menoj. Ušes nimaš, pa jaz ti ne verjamem, da si mesec. To je pravzaprav zelo bridko spoznanje, toda pomagati se ne da čisto nič, tudi s kakimi solzami ne. No pa končno se le potolaži. Jaz tudi ne verjamem, da sem jaz res jaz. Dokaza ni nobenega, da se v tejle koži nahaja res Valentin Ficek, slabo plačan suplent gimnazije. Saj sem lahko Marka Koloburnik ali Tomaž Razpotnik, ali Franc Kobalurij, ali celo kaka ženska. Kdo dokaže, če niso takrat, ko sem prihajal na svet, napravili premetenega sleparstva in mene, to je to le, iz česar gredo zdaj te besede in misli, podtaknili ljudem, ki jim pravim zdaj moji starši? Le premislimo vso stvar natančno! Oče moj, to je mož, ki mu pravim oče, me je namenil s svojo ženo v lemenat. Ko je ta nosila pod srcem dete, gojila je vedno to vzvišeno željo. A glej, niti hudič, hotel sem reči, mili mesec, jaz nisem bil nikoli zavzet, da bi postal mašnik. To je dokaz, da ženska, ki ji pravijo, da je moja mati, ni moja mati. Kajti dognano je, da kakršnih lastnosti je mati, ko takih so otroci. Quod erat demonstrandum! Saj razumeš latinsko, bledi prijatelj brez ušes! Če bi bila meni takrat, ko sem prikukal na svet, babica takoj vtisnila na lice štampiljko z napi som: »Valentin Ficek, po domače Fikužev iz Zaplotja, hišna številka 6, pošta Hudi dol na Kranjskem,« potem bi ne bilo nobenega dvoma, kdo da sem pravzaprav. Potem bi tudi ne bilo treba razmišljevati, zakaj nisem duhovnik, kakor sta želela mož in žena, ki jima pravim moji starši. To je jasno kot nocojšnja noč. Ker pa babica ni pritisnila omenjene štampiljke na me, in če se še upošteva današnja prefriganost in premetenost, ki se zlasti pri novorojenih otrokih lahko do skrajnosti izrablja, potem je več kot gotovo, da nimam prav nobenega vzroka biti prepričan, da sem jaz res Valentin Ficek. Ravno tako ne verjamem, da je moja žena res hči onih staršev, kot se sodi. Kdo ve, kakšna lumparija se je zgodila ž njo pri njenem rojstvu! Morda je celo kako cigansko seme ali plod kakega slovenskega literata! Edino za svoja hčer vam, da je res moj pravi pristni otrok, ki sem mu, še predno je bil ves na svet, vtisnil na roko štampiljko z napisom: I. otrok Valentina Ficka, gimnazijskega suplenta na Kranjskem.« Jaz se slepariti ne dam, pa če se vsi drugi, na čistem hočem biti. Če bi bili vsi ljudje tako natančni, kot sem jaz, potem, dragi prijatelj v brezračnih višavah, bi ne bil o toliko goljufije in sleparstva med nami.«

Gospod Ficek je po tem duhovitem samogovoru omahnil, ker je zdrsnil z okroglega naslonjala in skoraj bi padel, da ni še o pravem času spoznal preteče nevarnosti in po zakonih fizike podstavi brž levo nogo pod trupovo pezo, z desno roko pa švignil nazaj , valed česar je s čudovito spretnostjo, ki pri pijanem človeku ni vselej omogočena, ohranil ravnotežje.

Počasi je lomastil domov. Ker je preje tako zaverovano gledal v mesec – od nekda je bil vajen gledati v obraz vsakomur, s katerim je govoril – zato je priletel z glavo v ogel prve hiše, ko je prišel iz mesečine v senco. Sunek je bil precej hud, vendar Ficek ni padel. Zarobantil je sicer, poklical par sto vragov za pričo in se vlovil kar v zraku. Je bil res prava kranjska korenina! Toda neka druga nesreča se mu je zgodila. Vsled sunka je zavžita jed in pijača zavalovala v njem s toliko močjo, da je vzkipela in ne razlila pa telovniku in fraku.

»Lepa reč!« je rentačil Ficek, »ravno tega je bilo še treba! Oslarija takole ženitovanje, ali je pa budalost tale želodec, ki jo tako komoden, da neče prenesti teb par kapljic. Kajpak, samo vodo bom žlampal!«

Šel je dalje. Korak se je zapletal, kakor bi bil zdaj še nestalnejši, ko je odteklo nekoliko teže.

Naenkrat je Ficek obstal.

»Ali je dognano, ali ni dognano?« je vprašal in se brisal okrog ust. »Ali je dognano, da sem jaz res Valentin Ficek, Fikužev iz Zaplotja hišna številka šest, ali ni dognano. Ali je dognano, da sem jaz nocoj pijan, ali ni dognano?«

Trenutek je umolknil, nato pa zakričal:

»Ni dognano in ne bo dognano! Dokazano ni, da sem jaz Ficek Valentin in tudi se ne ve, če res jaz nocoj tukajle kolovratim kot izgubljen koštrun. Naj se mi dokaže in takoj verjamem in javno priznam. Preje pa ne, nikdar ne! Dokaze hočem imeti, pristne dokaze, ne takih, kakršne ima časih avstrijska diplomacija, potem bomo govorili dalje. V kalnem pa ne pustim ribariti. Nič več! Še jutri ali danes grem na oblast in zahtevam, da se mi dokaže, da sem jaz res Valentin Ficek, Fikužev, iz Zaplota hišna številka šest, pošta Hudi dol na Kranjskem. Če se dokaz ne posreči, zahtevam, da se mi da drugo ime. Slepiti se ne dam več in tudi drugih ne maram slepiti. Resnica na dan, na, plan čvrsta deklica pravice!«

Ficek je nato po težkih mukah in težavah prispel končno do hišnih vrat. Tu so ga pa objele zopet nove težkoče. Ključ vežnih vrat je sicer izvlekel iz žepa, toda ključavnične luknje ni bilo mogoče najti. Odpiral je sicer pri podbojih in pri pragu, ko pa se je pri zadnjem poskusu sesedel na tla, je utrujen zadremal in zaspal brez vsakega ugovora.

Prebudil se je, ko je zlata zarja napovedovala svež dan. V kratkem je spoznal svoje nevzdržljive razmere, zato je zaškrtal v vratih ključ in Valentin Ficek je par minut pozneje zmetal v svoji sobi nekoliko obleke raz sebe, v drugi se pa vlegel v pripravljeno posteljo, kjer je takoj zaspal, žena pa je čula v sosednjo sobo kmalu nato trde besede:

»Jaz nisem Valentin Ficek!«

VIII.Uredi

Solnce je stalo tako visoko, kot stoji ob Malem šmarnu ob pol osmih zjutraj, ko se je Valentin Ficek zbudil. Glava mu je bila kot čeber. Vsak las ga je bolel, pri sencih se mu je pa zdelo, da sta dve kladvi, ki s herkulsko močjo razbijata po možganih. Strašnega mačka je imel.

Ko se je vsedel v postelji, je zapazil, da je ležal na pol napravljen. Zbiral je misli o dogodkih, kolikor jih je preživel, ko je jadral domov, pa nič kaj natančnega ni mogel dognati. Le toliko se mu je zdelo, da je moral kam prav korenito butniti, ker je imel na čelu tako buško, da jo je otipal.

Tu se ozre na bližnji stol, kjer je Imel po navadi obleko čez noč. Stol je bil prazen, obleka pa, kolikor je ni imel Ficek na sebi, je ležala po tleh. Klobuk je zeval ves pomečkan poleg ovratnice, na fraku so pa čepeli prašni čevlji.

Ko je Ficek zagledal frak, je bliskoma skočil pokonci k njemu. Zgrabil ga je za ovratnik in dvignil kvišku. Moj bog, kar groza ga je spreletela! V kakšnem stanu je bil ta ubogi frak! Ves je bil onesnažen! Ženitovanjske dobrote, ki jih je zaužil Ficek, so se kar izpreminjale po sprednjem frakovem delu in ko je Ficek pogledal zadnji njegov del, opazil je v svoj strah, da se je torta z vsemi svojimi sladkostmi razlezla kot kužna bolezen po škripcih po znotranji in zunanji strani, da so bili taki, kot bi jih potegnil iz goste gnojnice.

V boljše razumevanje dejanjskega stanu moramo povedati, da je Ficek torto vso posedel na veznem pragu in da so se posledice tega sedenja poznale tudi na njegovih hlačah.

Prvo, kar je Ficek pomislil, je bilo, da žena ne sme o tem njegovem hudodelstvu ničesar vedeti, ker sicer pride do neljubega prizora, ki bo kaj neugodno vplival na mir in zastoplost zakonsko. Zato Ficek ni dolgo ugibal, kaj mu je storiti. Grešni frak je položil preko mize, nato pa vzel nož in ostrgal z njega največje grobosti. Potem je pograbil krtačo in drgnil škrice ter sprednjo stran frakovo, da se je mestoma začel že kar svetiti.

Ficka je sicer bolela glava, kot bi mu hotela počiti, vendar od svojega dola ni odnehal. Odprl je omaro, kjer je imel na zgornji polici domačo lekarno. Tam je bila tudi stekleničica z bencinom. Ficek je izbiral nekaj časa med steklenicami, naposled pa vzel eno, kjer se mu je zdelo, da je bencin. Odmašil jo je, polil z dozdevnim bencinom frak po omadeževanih mestih ter jih jel drgniti z robcem. Toda – strah in groza! – kamor je padel »bencin«, povsod so nastale v blagu luknjice in ker je Ficek v naglici potegnil z robcem parkrat po politih krajih, imel je pred seboj ves raztrgan in razcefran frak…

Namesto bencina je Ficek vzel stekleničico s solno kislino, ali hudičevim oljem, ki ga je rabil za odpravo rje, ko se je preselil iz prejšnjega mokrotnega stanovanja, kjer mu je vse železje pri otroškem vozičku za¬rjavelo.

Frak je bil enkrat za vselej pokvarjen. Ficka je pretresel grozen občutek pri tej zavesti, toda pomagati se ni dalo nič.

»Kar je, to je,« je rekel, »naj se hudič obesi, kamor se mu zljubi; kregati se bo treba na vsak način, to uvidim, ne pomaga nobena stvar. Vendar danes ne maram razdražljivih in razdraženih besedi, zato boš ti nesrečna duša izginil sem.«

Rekši je pograbil prav sirovo, frak in ga vrgel v kot za zofo.

»Boljšega prostora ne zaslužiš,« je dejal, »še tam je za te predobro.«

IX.Uredi

Gospod Ficek se je umil in napravil. Namenil se je na izprehod, da si razvedri glavo ter da prepreči sicer nepreprečljiv domači vihar vsaj za nekaj ur.

V kuhinji se je sešel z ženo. Pavla je bila zelo dobrovoljnega obraza. Takoj je stopila k možu, ga pobožala po licu in rekla:

»Ali si se kaj dobro naspala«

»Bo že za silo. Ker nisem vajen pijače, mi je glava težka, zato grem nekoliko na izprehod.«

»Ali ne boš nič zajtrkoval?« je vprašala skrbno.

»Pozneje, ko se vrnem.«

»Kako si se pa kaj imel na ženitovanju?«

»Prav imenitno, lahko se reče izborno,« se je pohvalil, »škoda, da tebe ni bilo zraven.«

Gospa Pavla se je zanimala, kaj so na ženitovanju jedli, kaj so pili. Ficek ji je moral vse natanko razložiti. Potem je rekla očitajoč, vendar s smehom:

»Pa bi bil vendar meni prinesel nekoliko torte, ko veš, kako rada da jo imam.«

Pri teh besedah se je Ficku zdelo, kot bi ga kdo za lase stresel. Odgovoril je pa:

»Menil sem ti jo prinesti, pa saj veš, kako je pri takih prilikah. Pri najboljši volji mi ni bilo mogoče.«

»Nasekan si pa bil prav pošteno,« je rekla ona nato, »štorasto si prišel domov, poteum si pa govoril na glas v spanju, kar se ti zgodi samo. kadar si do vrha nadelan. No, pa saj ti nič ne zamerim,« je pristavila, vi¬deč, da je Ficek nekaj usta odpiral, da bi se opravičeval, »saj nisi nič zapravil, ob taki priliki je pa vsak rad nekoliko bolj vesel.«

Mož in žena sta se prisrčno poljubila in Ficek je odšel skozi vrata.

Komaj je bil zunaj, šinila je gospa Pavla v moževo sobo po izposojeni frak. Dasi je premetala vse, dasi je omaro za obleko skoraj prevrnila, fraka ni bilo nikjer.

»Kam ga je vtakniI!« se je vprašala, čudeč se in ga šla znova iskat.

Ficek je med tem prišel na stoppice. Bil je že blizu veznih vrat, ko sreča staro ženo Meto z zavojem pod pazduho. Ne bi se bil zanjo niti zmenil, ko bi ga ta ne bila pozdravila z besedami:

»Dobro jutro, gospod! Saj so gospa doma, kaj ne?«

Ficek se je obrnil v žensko in videč njeno prtljago, dejal:

»Ali nesete moji ženi?«

»Da.«

Uvažujoč napetost razmer se je Ficek hotel svoji ženi prikupiti, zato je rekel Meti:

»Dajte sem tisto stvar, ji bom že jaz izročil.« Vzel je ženski kar meni nič, tebi nič zavoj iz rok ter ji stisnil pol krone v desnico. Vrnil se je v svoje stanovanje. Prisedši v kuhinjo, kjer je preje pustil ženo, te ni bilo več tu. Radovednost ga je gnala, kaj je v zavoju, zato ga je jel pazno razvijati. Kako se je pa začudil, ko je potegnil iz njega svoj stari frak. Obrnil ga je najmanj desetkrat na desno in levo, pregledal ga znotraj in zunaj, a svojim očem še ni mogel verjeti, da drži v rokah frak, ki ga je po njegovem mnenju dobil v svojo nepreklicno last njegov stric Matevž.

»Skrokan sem res, tega si ne upam oporekati,« je dejal Ficek sam med seboj, »skrokan tako, kot še svoj živ dan ne, a vendar brezdvomno spoznam, da je to moj stari frak. Kje ga je dobila ta ženska, čemu ga nosi moji ženi?«

Ko je Ficek v tem preiskal vse žepe frakove, našel je v enem loterijski listek.

»Zdaj sem docela prepričan, da je to moj stari frak,« je rekel, »takrat ko sem ga zadnjič imel na sebi, sem stavil v loterijo tele številke, ki so se mi sanjale. Listek mi je potem kar izginil, nikjer ga nisem mogel najti, no, številke k sreči niso prišle, sicer bi bil zdivjal od jeze in nesreče. A kako pride zdaj ta frak sem?«

Ko je Ficek na vse načine ugibal in premišljal, kakšna usoda je doletela ta nesrečni frak, začul je iz svoje sobe strašen, mozeg pretresujoč krik. Obenem je nekaj padlo po tleh kot človek.

Sluteč najhujše, je planil v svojo sobo. Ko je odprl vrata, je našel ženo Pavlo poleg zofe, pred njo pa frak, v katerem je obhajal ženitovanje svojega prijatelja in na katerem je izvrševal pred dobro uro gori opisani proces, ki je učinkoval tako uničevalno.

Fickovka je bila vsa iz sebe. Srd, jeza in žalost ji je švigalo iz oči. Ko je zagledala moža, vzbruhnila je skrajno prezirljivo in ponižujoče:

»Mrha pijana!« 

Ficek menda še nikoli ni stal tako skesan, kot zdaj in še nikdar se ni čutil tako ponižanega pred svojo ženo, kakor ta trenutek.

»Pavla, ne zameri tej nerodnosti! Meni samemu je strašno hudo zbog tega!« je ječal kot hudodelec, ki se boji preobčutne kazni.

»Torej tako, ne zamerim naj ti?« je vzrojila mogočno in se postavila predenj ter mu gledala srdito v oči, ki jih je od sramu pobešal, »jaz varčujem doma in štedim, da ne izdam preveč kakega krajcarja, ti pa mečeš desetake proč, kot bi imel milijone. Hudo ti je zaradi tega, seveda. Potem pa vedi, kdaj imaš dosti. Če bi ti bilo res hudo, bi ne bil tega storil. Spodoben človek bi se že zaradi svoje žene varoval takega dejanja. Pa kaj si pravzaprav počel s frakom, da je ves raztrgan, ali ste se tepli?«

Vsaka beseda gospe Pavle je Ficka vsekala kot noževa ostrina. Spoznal je, da se je hudo pregrešil zoper zakonska pravila in da je svoji ženi dolžan iskreno obžalovanje svojega pregreška. Zato je stopil k njej, jo prijel za roko in rekel:

»Pavlica moja, ne huduj se, odpusti mi, ki sem res napravil grdo dejanje, nevredno zakonskega moža, ki ljubi svojo ljubo ženo z vsem srčnim ognjem. Obetam ti, da se nikdar več ne izpozabim tako daleč in da bom storjeno škodo skušal popraviti s tem, da ne bom ničesar storil bres tvojega dovoljenja in tvoje vednosti.«

Te besede, vredne najzagrizenejšega moža - copatarja, niso istrošile svojega namena. Dosegle so ga tem prej, ker je gospo Pavlo težila teža možu prikrivanih dejanj, namreč, da je zastavila njegov frak in da si je drugega izposodila za njegovo parado. Vse to je vplivalo nanjo, da je rekla milostno:

»Naj bo, odpustim ti, ker vidim, da se res kesaš. Toda zapomni si, da se drugič ne bo tako gladko izteklo. Ako bi se to še enkrat pripetilo, ne pokažem ti nikoli več prijaznega obraza, sploh bi te več ne mogla pogledati.«

Poljubi so potrdili medsebojno spravo, dasi je bilo Pavli težko poljubovati moža, iz čigar ust so prihajali zanjo naravnost neznosni duhovi po zaužiti pijači. Nato je rekla:

»Toda frak si moraš dati precej nov delat. Pride naj zopet nenadoma kaka priložnost, da ga boš potreboval, pa ne boš imel kaj obleči. Precej danes si ga pojdi umerit!«

Gospa Fickova je v mislih napravila takle proračun:

Frak, ki ga prinese Meta iz zastavljalnice, izroči gospe Kebrovi kot od te moža izposojenega. Kebrovka, tako je sodila, svojemu možu gotovo ni šla pravit o posoditvi fraka in ona t. j. Fickovka ji čisto brez skrbi lahko izroči frak svojega moža. Če je bil Ficku Kebrov frak prav, bo tudi Kebru Fickov. Novi Fickov frak bo narejen v štirinajstih dneh in s tem bo vsa stvar v reda. Če bi Keber spoznal da nima več svojega fraka, izroči se mu novi frak, sicer pa ne, ker bo ta zadnji vsekakor več vreden, kot Fickov, ki je bil zastavljen.

Ficek je bil s predlogom svoje žene docela zadovoljen. Naravnost vesel je bil, da se je domači vihar tako hitro pomiril, kar se mu je zdelo cel čudež, ker njegova žena je bila skrajno resolutna ženska, katere se je časih že kar bal, tako oblastno se je obnašala, kadar je šlo za prikrajšanje njegovih in za povečanje njen ih pravic.

»Pavla,« je dejal nato, držeč ljubljeno ženico v objemu, »zdaj pa pojdi z menoj, da razrešiva uganko, s katero sem si že zastonj belil glavo!«

»Kam?«

»Idi z menoj!«

Pavla je šla.

Ko sta prišla v kuhinjo, je prijel Ficek za svoj stari frak, ki je visel čez stol, ga pokazal ženi in dejal:

»Ali poznaš ta-le frak?« 

Pavlo je obšla temna slutnja.

To je tvoj stari frak, ki si ga dal tistemu svojemu sitnemu sorodniku, ali ne?«

»Da!«

»Ali ti ga je prinesel nazaj?« je vprašala hlastno.

»Ne on. Vidiš, tu se pričenja uganka. Ko sem bil prej namenjen na izprehod, srečal sem na stopnicah neko staro babnico, ki ji je menda Meta ime. Imela je pod pazduho ta-le zavoj in mi povedala, da ga nese tebi. Jaz sem zavoj vzel, ga prinesel sem, tu razvil in našel v njem svoj stari frak. Zdaj mi pa razjasni, na kakšen način prideta ženska do tega fraka, ki ga je dobil moj stric iz daljnjega Zaplortja!«

Pavla je bila bleda kot zid. Beseda ji je zastala v grlo, oči so ji pa neverjetno bulile v grozni frak.

»Kaj ti je, Pavla? « je vprašal skrbno Ficek, ko iz žene ni bilo nobenega glasu.

»Kje si dobil ta frak, praviš?« je vprašala v raztrganih besedah.

»Tista stara Meta mi ga je dala.«

»To ni mogoče!« je vzkliknila ona, »to ni mogoče, to ne more biti res!«

»Zakaj ni mogoče?« je rekel Ficek in se čudil obnašanju Pavlinemu.«

»To je čudno, to je naravnost neumno,« je menila Pavla sama med seboj. Zavrtelo se ji je v glavi, ko je presodila, da je najbrže dekla trapasta dala staremu Fikužu novi frak, starega pa potem zavila v papir, da ga je nesla Meta zastavit.

»Kaj je čudno, kaj je neumno!« je dejal Ficek, ki je razumel njene, sicer za-se izgovorjene besede. Vrgel je frak nazaj na stol, prijel ženo za roko, ji pogledal v oči in ljubeznjivo vprašal:

»Kaj ti je Pavla, kaj govoriš.«

Ona je med tem zbrala razsodnost, se stresla, kot bi se hotela otresti nemilih misli in slutenj in rekla na videz brezbrižno:

»Nič mi ni, toda čudno je res, da je tista Meta, ki jo jaz tudi poznam, prinesla ta frak , ki smo ga dali tvojemu stricu. To je v resnici velika uganka, ki je tudi meni nerešljiva.«

»Ali veš, kje stanuje tista Meta?« dejal je Ficek.

Pavla je uganila, kam meri moževo vprašanje, zato je je zanikala.

»Srečaš jo kdaj?« vprašal je.

»Včasih jo.«

»Torej kadar jo srečaš, vprašaj jo, kje je dobila ta frak. Jaz babnice ne bom ustavljal, če jo srečam na cesti. Vsekakor je pa to zagoneten slučaj, ki se mora razrešiti prej ali slej.«

Pavla ni oporekala. Oddahnila se je, da bo možu še nadalje ostala prikrita njena tajnost in to je bilo glavno. Zaradi novega fraka Ivanu Kebru si ni delala prevelikih skrbi; dasi ji je bila vsa stvar sitna in zoperna, vendar je upala, da jo bo že izpeljala na kak način, da redi svojo čast, ki je bila v tolikih nevarnosti, da se omadežuje.


X.Uredi

V tem je zapel zvonec v predsobi.

Ficek je takoj skočil k vratom in jih odprl. Pred njim je stal njegov stric, Fikužev Matevž iz Zaplotja.

Ko ga je Ficek zagledal, zavriskal je kot blazen:

»Izvrstno, izvrstno, izborno, da ste prišli, stric. Pojdite brž noter, da nam rezrešite čudno uganko!« in vlekel je kmeta za roko, da je ta kar zijal začudenja in da bi bil skoraj padel, ker ni bil vajen tolike hitrosti.

Gospa Pavla je znova prebledela, ko je čula, kdo je obiskovalec. Uvidela je, da je prišel trenutek, ko bo treba razjasniti vse po pravici. Najrajši bi se bila skrila ali pa ušla nožu izpred oči. A to zdaj ni bilo mogoče.

Ko je Ficek privlekel Matevža v kuhinjo, zgrabil je svoj stari frak, mu ga pomolil pred oči in dejal skoraj svečano:

»Ta le frak ste zadnjič dobili pri nas, kaj ne?«

Matevž je gledal debelo. Že prej je mislil, da njegov nečak ni pri pravi pameti, ker je tako planil po njem, zdaj mi pa moli stare zanikarne cape pod nos. Vendar na resno vprašanje je dal resen odgovor, ko je rekel:

»Tega pa že ne, Tine, ampak tega-le sem dobil, vidiš, tega-le, ki ga imam na sebi in ki je zdaj po krščansko predelan, da se mi vsi ljudje ne smejejo.«

Kakšen je bil učinek Fikuževih besedi, si je lahko misliti.

Ficek je prijel Matevža za roko in ga zasukal kot otroka proti oknu. Tu je dognal, da govori njegov stric resnico, ker suknjič, v katerem je bil ta, je bil v svojem spodnjem delu res tako ljubeznivo sestavljen iz raznih koncev, da se je koj opazilo, da je bil njegov oče frak. To je konstatiral Ficek in da Matevž ni lagal, ko je trdil da je njegov suknjič napravljen iz traka, ki ga je dobil pri njem, na to bi bil vzel strup, magan samo hudičevo olje iz svoje omare.

Zdaj se je pa porodilo v njem drugo vprašanje:

Čegav je frak, v katerem je obhajal ženitovanje prijatelja Pevca, čegav je frak, ki ga je tako ponesnažil in čegav je frak, ki ga je danes zjutraj s kruto roko uničili. Čegav je ta frak?

Pogled mu je padel na ženo.

Ta je gledala v tla. Zdaj ni bila več bleda, ampak vsa kri ji je bušila v glavo.

»Pavla!« rekel je Ficek z glasom, v katerem je bil precejšen del ostrosti, ki se uporablja, kadar hoče mož svoji ženi izprašati vest, »Pavla, čegav je frak v moji sobi? Na to hočem odgovor.«

Milo ga je pogledala kot obstreljena ptica.

»Zdravko, vse ti povem po resnici in pravici, samo par minut mi daj časa, da si opomorem,« rekla je in solze so ji kapale iz oči, tako debele, odkritosrčne solze, kot dveletnemu otroku, ki se joka, ko vidi palico, da bi omečil strogo mater, da bi mu jih preveč ne nametala. Rekši je Pavla odšla trudnih korakov v sobo ter zaprla vrata za seboj.

Ko sta bila Ficek in njegov stric sama, menil je Matevž:

»Kakšne komedije pa imaš s temi fraki? Pa zakaj si tak z ženo, ki je še mlada in lepa? Kako boš še režal nad njo, ko bo stara in grda in vsa škrbasta in bo imela samo dolg jezik kot vse stare babnice?

Pa kaj sem ji hotel reči?

Da, da, kakšne preglavice je meni delal ta-le frak. Le poslušaj me! Ko sem ga takrat spomladi prinesel domov in sem ga natanko ogledoval, videl sem, da je še čisto lep in da bo še prav dober za mašno obleko. Pa sem šel prihodnjo nedeljo v njem k maši. Kakšen vrag je bil! Tak smeh je bil pred cerkvijo, da bi se kmalu pritrkavanje ne slišalo, ko sem pa prišel v cerkev, režali so se vsi, dedci in babe, na vse pretege, kot bi bili vsi znoreli. Fajmošter niso mogli brati maše, ko so pa prišli na prižnico in se je vse kar krohotalo, odšli so jezno doli in poklicali žandarje, ki so me odgnali v ječo, češ da sem vero motil. Jaz sem se izgovarjal in povedal vse kaj in kako, nazadnje sem pa dobil 24 ur.

Ko sem prišel iz zapora, poklicali so me fajmošter k sebi, ki so zvedeli, kako sem prišel do fraka, in mi naročili, naj si dam škrice odrezati in napraviti suknjič, kot ga nosi vsak pošten človek. Naredil sem tako in nič več nisem bil nevaren veri. Zdaj sem pa prišel tebe obiskat in sem ti tu prinesel jajc in jabolk, če jih maraš.«

Ficka je Matevževo pripovedovanje očividno ganilo. Cajno z jajci in jabolki je postavil v kot, dal Fikužu krono za kosilo in mu velel, naj se vrne popoldne, zdaj pa da ima on (Valentin Ficek) zelo važne opravke.

Matevž je poredno pomežiknil z levim očesom, pokazal s prstom proti sobi in odšel.

XI.Uredi

Konec te zgodbe je kratek.

Pavla se je svojemu možu odkritosrčno izpovedala svojih težkih grehov. Krojač Lulek je dobil naročilo, naj napravi za Ficka dva fraka: enega po vzorcu tistega, v katerem je bil Ficek na ženitovanju, enega pa nekoliko prostornejšega (na ženitovanju je Ficka nekam tiščalo čez pleča in hrbet); enega bo imel lastnik za poletje, enega pa za zimo, ko je človek bolj debele kože. Nerodna, trapasta dekla, ki je zakrivila, da je stari Fikuž dobil novi Fickov frak in ne starega ponošenega, je morala takoj iz službe, Matevžu je pa Ficek popoldne, ko je prišel po prazno cajno, podaril še stari frak.

Ficek in Pavla sta danes najsrečnejši zakonski par v našem mestu. Ker je žena napram možu odkritosrčna in ker upošteva oblast, ki jo ima on po božjih in svetnih postavah nad njo, ne pride nikdar do nobenega nesoglasja med njima. Valentin Ficek sicer trikrat, to je vsake velike praznike nekoliko pokroka ter rešuje vprašanje, če je res Valentin Ficek, po domače Fikužev iz Zaplotja hišna številka šest, pošta Hudidol na Kranjskem. Tega vprašanja doslej še ni povoljno rešil, vendar na oblast še ni šel zahtevat, da mu dokažejo, da je on res Valentin Ficek itd. Pa menda tudi ne pojde, ker se mu že vselej izkadi prebujna fantazija do takrat, ko se nameni udejstviti ta korak.

Ako prideš z njim in ujegovo ženo v dotiko, prav lahko shajaš z njima, samo o fraku ne smeš ziniti besede. Pisec teh vrst se je nekoč spozabil, pa je podražil gospoda Ficka s križi in težavami, opisanimi v tej zgodbi. Gospa Pavla, ki je bila pri tistem draženju navzoča, je bila zelo razžaljena vsled netaktnosti gostove, temu se je pa dalo precej jasno razumeti, da je njegova družba cenjeni rodbini Fickovi odslej vse prej kot ljuba. Gost se z ozirom na takt ni prav nič usiljeval, bil je pa zdaj toliko netakten, da je vso afero spravil na papir in med ljudi. Iz samega maščevanja je storil to. Zakaj so mu pa pokazali Fickova vrata!

Sicer je pa Valentin Ficek vesel, srečen in zdrav in je dobil zadnjič tristo kron draginjske doklade, ker ima tri otroke. Posnemanja vredno prvo in drugo.