Filoteja
| Filoteja A. Okiški |
| |||||||||||
Vtonilo svitlo solnce je v zatón,
Sijala zore še je zlata meja,
Razlegal milo se večerni zvon,
Ko se sprehajat šla je Filoteja.
Pretekla marsiktera noč je že,
Kar v sladkem spanji več se ni počila,
Ker bolnemu očetu stregla je,
Saj mamico je davno že zgubila.
In tje na grob k preljubi materi
Gre Filoteja proti koncu dneva;
S solzami nežne cvetke porosí,
In reve svoje britko razodeva:
„O mama, moja zlata mamica,
Zakaj si me, predraga zapustila!
Veselja zame svét več nima ga,
Odkar sirota tebe sem zgubila!
Kak jasen bil je vedno tvoj obraz,
Kak mile, sladke pesmi si mi pela:
Pritekala sem k tebi vsaki čas,
Na sercu ljubijočem ti slonela!
Kak si ljubila me, al’ vse je preč,
Zdaj stiskajo me le otožni časi,
Preblago serce, ah, ne bije več,
Molčijo materni premili glasi!
Vlivala sercu svetih si krepost,
Ko vosek si ga čudno mi mečila;
Veselje vsako, ali pa britkost
Povedala sem ti in potožila.
Tud’ zdaj skrivnosti tebi le povem.
Saj skrita ni ti moja sladka nada,
Povej mi, draga, ah, povej, al’ smem,
Kak bi pri tebi se počila rada!“ —
Izreče, zdihne in polagoma
Pripogne se na kinčano mogilo.
Vse mirno, tiho je, noč jasna vsa,
Med zvezdami kak luna sije milo!
Ne gane se, tako spi sladko, mirno,
Spominski križi so ji tihe straže;
Čuj! ura je odbila polnoči,
Lepote rajske žena se prikaže!
„Preljuba hčerka moja, ne žaluj,
Ljubezen moja zate ni nehala;
V terpljenji težkem preveč ne zdihuj,
Saj dolgo ni, da boš pri meni spala.
Nadloge so nebeške iskrice,
V težavah cvet neskončne sreče klije,
Britkosti so ti rajske rožice,
Da venec Ženinu iž njih se vije.
Zatoraj, draga hčerka ne žaluj,
Poglej, odperti so nebeški dvori!
Obvaruj Bog te, serčno se vojskuj,
Da kmalu boš v presrečnem kraji gori!“
Danica vzhaja, in napoči dan,
Že sije zarja, žarkov zlatih meja.
Zbudivša se iz tolažljivih sanj,
Odšla domú je verna Filoteja.