Florijan Štular

Florijan Štular (Životopisna črtica) J. Podgrintovski

Objavljeno v Domoljub 1894, št. 21 (15. novembra) v rubriki Podobe iz življenja

Spisano:	Postavila Tina Habjan
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I. Florijanova mlada leta

V Kokri je umrl 24. septembra letošnjega leta neznaten, a vendar nenavaden mož, ki se je pisal Florijan &tular, ljudstvo mu je pa reklo »stari Somašter«. Pisalec teh vrstic ga je dobro poznal, ker je občeval ž njim deset let. Zalo lahko napiše nekoliko o njegovem življenju rajnemu v spomin, in marsikomu, ki bode to bral, v zabavo in spodbudo.

Rodil se je pri Suhodolniku pod Grintovcem v župniji kokerski dnč 28. aprila 1821. Bilje menda jako živahen deček, gibčen in poskočen, da malo takih. Vedel je za vaa ptičja gnezda in tudi orle je sledil, fantič je oblezel vse smereke, kjer je alutil veverice, preskakoval brez posebnega truda široko grmovje itd. V spoštovani in imoviti Suhodolnikovi rodovini imajo dober pevski posluh, pa tudi v tem obziru je vse prekosil. In ravno ta zadnja laatnoat — veselje do petja — je bila merodajna za njegovo poznejše življenje.

Ko je bil Florijan 18 let star, starišem ni dal poprej miru, da se je šel učit orglat. Oče se je temu upiral češ, naj se poprime fant kakega drugega dela, a mati se je potegnila za sina, in zmagala je njena ljubezen. Do sedaj je pasel Florijan očetove ovce po zelenih livadah, nastavljal je lisicam pasti in prinesel domu tudi kakega arnjaka ali divjo kozo. zanaprej bode vse drugače. Zvežejo mu culico, a katero se poda veselja poln iz kokerskih gora na široko polje doli v Šentjur pri Kranju k učitelju Praprotniku. Tukaj upa Florijan doseči svoj vzor, zato se izprehaja par let v »pasažah« na glasovirju, prisvoji si nekaj »viž« cerkvenih pesmij, priuči se tudi nekoliko nemščine in končana je glasbena omika. Ta poduk je stal vso njegovo doto, blizu 400 goldinarjev. In Florijan je bil vesel kakor malokdo, zakaj za cerkveno glasbo bi bil rad vse atoril, za njo vse žrtvoval.

II. Florijan nevarno zboli pa zopet ozdravi

Ko pride Florijan z visoke glasbene šole iz Šentjurja domov pod Grintovec, kupi si od nekega znanca v Velesovem majhne orgle z lesenimi piščali za 10 gold. Par domačih volov je potegnilo instrument s ceste k Subodolniku. Ta ubogi instrument! Da bi bili videli, kako se je Flonjan radoval nad njim in kako ga trpinčil z rokami in nogami »od zore do mraka, od mraka do dne!« Pa Suhodolnikovi so potrpežljivi ljudje in sosedov tudi ni nadlegoval, ker jih nikjer ni. HiSno poslopje stoji namreč med skalnatim obrobjem, od koder že ni daleč prehod v bistri9ko dolino nad Kamnikom. Zalibog, da nas glasbenik ni imel nikogar, ki bi mu bil kaj pokazal. Ostal je pri tem, kar je znal, napredoval je le toliko, kolikor si je bil sam izumil, in izumil si tudi ni Bog ve kaj posebnega.

V tem Florijan nevarno zboli, ker dobi vročino. Ne vč se ali vsled glasbene Špekulacije ali iz kakega drugega vzroka. Neznansko ga glava boli. huda vročina ga izprehaja, začne blesti. Vsi mislijo, da bode umrl, in že mu prižgo svečo za zadnjo uro. A naenkrat se obrne k svoji dobri materi, ki ao stali pri postelji, in jih prosi z rahlim glasom, naj mu prinesejo njegovo novo obleko. Radi mu skažego to zadnjo ljubav, preoblečejo ga praznično in položijo naz^j na posteljo. Florijanu se sedaj nasmehljajo ustnice, z roko kaže po stropu, toda povedati ne more ničesar. Potem zapre oči, sapa mu zastaja, krčevito stiska prste. Naenkrat zopet izpregleda in kakor nekoliko okrepčan začne pripovedovati, kako težko je plezal po strmem skalovju, kako je bilo lepo v nebesih, koliko je videl angeljev, kako so peli, godli, orglali in tudi njega so imeli med seboj v praznični obleki. Po tej bolestni prikazni se je začelo Florijanu boljšati; vstal ja zopet čez nekaj dng in okreval. Toda bolezen mu je zapustila neizbrisljiv sled — močno gluhobo! (iluh glasbenik Ali ni to huda nesreča ? 0 osoda trda in neusmiljena Pa nas Florijan jo prenaAa vdan v božjo voljo.

III. Florijan postane kantor in orglavec v Kokri

Leta 1842 dobi Florijan prvič v roke debelo črno knjigo z rudečo obrezo, s pustim papirjem in s slabim tiskom. Zagledala je beli dan v Ljubljani leta 1808. Podaril mu jo je tedanji lokalist Matevž Slapnik z besedami

»Florijan, tukaj imaS ritual nase škofije, da mi

bodeS pomagal v cerkvi peti.« To je za Florijana novo veselje. Poldrugo uro hoda od Suhodolnika do župnijske cerkve mu ni predaleč, vse stori iz vneme do svete reči in ne toliko zarad majhne plače. Čuti v srcu, kar poje s cerkvijo, akoravno nima pojma o latinščini. Nič drugači ni bil v zadnjih letih. Ko zasede prostor v klopi pred velikim altarjem, tedaj se čuti in oflicio. Natakne naočnike, odpre knjigo in prepeva psalme, kakor da bi bil vse bogoslovne Študije dovršil. »Beati pauperes špiritu, quia vestrum est regnum coelorum.«

Ravno o tem času, to je leta 1842, ao kupili Kokerjani majhne stare orgle na Šmarni gori za 60 goldinarjev. Sprejeli ao jih z zvonenjem in s streljanjem. Florijan pomaga pri postavljanju. Prvo nedeljo se usede s posebnim ponosom k igralniku, ker se zaveda, kako imenitno službo opravlja Bogu v čast in vernikom v spodbudo. Nikdar mu ni žal niti za denar niti za čas, kar ga je porabil za učenje, vsaj se čuti v svetem poklicu. Grob- Sarjeve dekleta ao bile takrat znane pevke (sedaj so stare mamice), vabi jih k vajam in Se marsikaj dA ia lastnega žepa, da jih ohrani pri dobri volji. Zraven tega je vsem vzgled lepega zadržanja. Med pridigo zvesto posluša, akoravno zarad gluhobe le malo slifti; pri litanijah ima pa molitveno knjigo v rokah. Da bi ga hoteli p o. snemati vsi cerkveni orglavci!

IV. Florijanova stara leta

Leto 1885 prinese našemu vže 64letnemu Florjanu prevrat, kakorSnega se ni nadejal. Spozna, da bode moral v cerkveni glasbi kreniti na drugo pot. Žalosten je. ko se mu naredi velika črta nad njegovim sedanjim delovanjem. Dolgo časa mu ne gre v glavo, kaj je relorma cerkvene glasbe, kaj je cecilijanstvo, musica »aera in temu podobni izrazi. Pa njegovo pripravno srce za dober nauk srečno prestane tudi to poskuSnjo. Loči se od tega, kar je toliko let ljubil, in poprime se. česar mu do sedsj ni bilo znano, Prepričan je, da se bode moral učiti postopanja vseh Štirih samostojnih glasov sele v poznih letih in da njegova okorna levica ni samo za toniko in dominanto. temveč Se za kaj drugega. Kako izgubljen je mnogokrat dolgoletni tmd. ako človek nima prilike do prave izobrazbe.

Florijan se torej začne iz nova učiti! Ker je leva roka skoraj otrpnjena v igranju basovega ključa, treba je velike vstrajnosti in potrpežljivosti. Florijan vstaja zgodaj zjutraj, da domači nimajo miru v spanju. Znoj mu rosi lira in čelo, kadar pride na vrsto kaj bolj težkega. In premagal je srečno vse ovire' Primadona na koru jc bila do sedaj njegova hčerka Marijanica. Pomagali ste jej Trelčeva Micika in Slaparjeva Spela. Tudi tukaj se spremeni, ('stanovi! se je mlsd pevski zber s Šolskimi otroki. Stare naduSljive orgle se odstranijo, kor se razširi in postavijo se nove orgle. Florijan ne vč, kje se ga drži glava, ker kaj takega v Kokri ni pričakoval. Mislite si veterana obdanega z vencem cvetočih dečkov in deklic na vrhuncu slave' Menda si drugega ni želel, kakor da je ladihoval » starčkom Simeonom: »Nune dimittis Domine servum tuum in pacel«

V. Njegovo zasebno življenje

Ko je bil Florijan 28 let star si misli: Človeku ni dobro samemu biti. Zato si kupi v Spodnji Kokri majhno posestvo, oženi se pošteno in živi v lepi razumnosti s svojo zakonsko polovico do smrti. Rad se je pokrepčal s kozarcem vina ali s požirkom slivovke. pa pil ni nikdar čez mero. Orglanje mu je neslo samo 50 goldinarjev na leto. Da bi ložje živel, skuSa si na različen način pomagati. Izuči se za silo mizarstva in dela lesene posode, križe za grobe in rakve za mrliče. Po zimi je opravljal tudi službo klavca pri kmetih, kjer je bil naproSen. Dobro je znal strici in briti, kadar ga jc kdo potreboval. Pri vsakem delu je imel nekoliko dobička. Tako preživi s pridnimi rokami sebe in svojo družino. Zraven tega ne pozabi avojih dušnih potreb. Rad bodi k aveti ma*i in prebira doma knjige družbe svetega Mohora.

VI. Smrt

Florijan je bil precej trdnega zdravja, pa prišla je bolezen, katera mu je za amrt. Učakal je let in to 73 je bil« mej« njegovemu zemeljskemu potovanju. Tožil je, ds gs mrazi in bfide, Ja »e mu vrli v glavi, kakor bi bil p»j»n- A n i PVan' Bolezen postaja hujSa, pljučnica se bitro razfiirja, vnema pritisne do srca. Florijan prejme pobožno svete zakramente za umirajoče in potem zaspi v Gospodu. Oblečejo ga praznično kakor tukrat, ko so mu v mladih letih v dragi rojatveni hiši pri Suhodolniku mati prineali novo obleko. Pa takrat je zopet okreval, tedaj ae ne prebudi več. Zunaj pred hifio v mizarski delavnici zbijajo skupaj krsto, katera aprejme njegove zemeljske ostanke.

Pokopali smo ga 26. septembra letošnjega leta. Dragi čitatelj si lahko misli, da amo napravili alovesni pogreb možu, ki je hil čet petdeset let v cerkveni alutbi. Odduhni se sedaj, stari pevec, po prestanem delu in poslušaj divne harmonije angeljskih zborov!