Fragment iz eseja »Svetovni nazor«
| Fragment iz eseja »Svetovni nazor« Juš Kozak |
(Iz knjige »Maske in novele«.)
| |||||||||||||
Stal sem sredi trga in gledal nočno procesijo, ki ni bila privid, ampak otipljiva stvarnost. Pritajeno so brneli zvonovi; na visokih cerkvenih stopnicah pred Marijino cerkvijo, okoli spomenika, na ograjah in zidovih so se stiskale dekleta in žene v prazničnih oblekah. Nekatere so držale spečo deco v naročjih. Ubrani in zveneči glasovi so od časa do časa tiho prepevali: »Po beli hiši Kristus hodi ...« Na hišnih pročeljih so blesteli razsvetljeni križi, reflektorji so obsevali cerkveno pročelje in ženske množice. Temno nebo je bilo posuto z zvezdami, luči ob cestah so ugasnile, skozi temačne ulice so se prelivali tisoči in tisoči mož in mladeničev, vsi z gorečimi bakljami v rokah. Plapolajoči plameni so jim osvetljevali obraze, z očmi uprtimi pred sé so se valile množice iz mesta na polje, kjer je stala obhajilna miza. Pod visokim, nihajočim banderom je nosil kardinal svetotajstva. Na desni in levi sta korakala dva papeževa gardista, poljska grofa v fantastičnih uniformah. Okoli neba so se zgrinjali redovniki, višja in nižja duhovščina. V sprevodu so korakali z bakljami katoliški učenjaki, meščani, trgovci, delavci, kmetje, prekupčevalci, vojaki, učitelji, župani, bankirji, veleposestniki, da bi izpričali vero v nadnaravnega boga, čigar telo bodo to noč okusili. Videl sem jih, ki so stali ob strani in jih je mistična, plameneča reka vsesala, prižgali so baklje in stopili v vrsto. Med gledalci sem opazil arhitekta, ki zida cerkve in pesnika katoliških hvalnic. Nista vstopila. V povzdignjenih bakljah sta estetski doživljala ritem gospodujoče in politične narodne Cerkve, vira vse ljudske sreče, mističnega telesa vseh idej onega sveta.
Množice so prihajale v ekstazo. Povzdignjeni glasovi so peli hvalnice med strmečimi gručami žensk in deklet, žareče oči so se upirale v ožarjeni kip Marije visoko gori pod nebom. Pozno v noči so se poslednje vrste zvrstile v svitu plamenic. Med tiho glasečim zvonenjem sem še enkrat preživljal svoje blodnje za Neznanim. Ko so se množice razšle, sem zavil v tiho, slabo razsvetljeno ulico. Umaknil sem se na tlak in gledal drugo procesijo, ki se je razvrščala molče, brez bakelj in gledalcev. Pred njo niso igrale godbe, niso korakali papeževi gardisti v fantastičnih uniformah, ne kardinali in prelati. V prednjih vrstah so stopali sužnji z neznanimi obrazi, kakor da se pomikajo mumije. Za njimi sem ugledal prve kristjane, ki so jih nekoč metali zverem v rimskih cirkusih; hitela so mimo ožgana krdela na grmadah umirajočih, izobčeni in zasramovani plemiči, kmečki puntarji in množice preganjanih krivovercev, na sredi Giordano Bruno, Savanarola in Jan Hus. Nato zopet neznani obrazi vseh narodov, med njimi sem spoznal na hitro Galileja in Spinozo. Prikorakali so komunardi z odkritimi ranami, dobljenimi na barikadah, nosili so sabo glavo Dantona in Foulonovo prebodeno srce, nato zopet trume delavcev, zidarjev, tesarjev. Ni bilo konca. Vedno novi oddelki so se uvrščali. Med misleci in pesniki so ugledale utrujene oči marsikatero znano lice. Nikjer nisem zapazil nobenega napisa, le številke vekov so nosili pred vrstami. Prihajale so zadnje vrste, v katerih niso hodili več ločeno, ampak pod roko kakor tovariši: rudarji, tovarniški delavci, kajžarji, inženirji, strojniki, misleci in pisatelji, okovani jetniki, ki še vedno verujejo v zmago človečanske pravice, možje s pekočimi ranami na hrbtu in zopet zasramovani in izbičani, naposled med starši smehljajoči se in nežni obrazi pobitih otrok. Začudil sem se. Številni med njimi so bili iz mojega naroda.
Prešinila me je velika življenjska radost. Minilo me je občutje samote, zavedel sem se, da ne stojim več ob strani, da korakam z njimi, ki niso verovali v onostranska večna razodetja, ampak so ustvarjali dejansko življenje, se borili za drobtinico kruha, za ped zemlje in pravico do žene, za smrdljivo petrolejko in abecedo človeškega znanja, za zrak in solnce, ki so skozi veke do danes umirali na pričnah izobčeni iz vladajoče družbe in v dnu duše prevarani za svoje nade umirali od lakote in obupa in vendar željni lepot kakor osvežujoče rose, ki so padali od blagoslovljenih sulic in krogel za svoje življenjske pravice in ideje.
Zavedel sem se, da je bila moja borba za individualni svetovni nazor le del občečloveške borbe za ustvarjajočo se zemeljsko Resnico in krenil sem za odhajajočimi skozi temne ulice.