Fragmenti (France Balantič)

1

Kri žgoča v srcu je kričala,
da mogel rasti bi, cveteti!
Zvezde so med cvetjem se utrinjale,
jaz bil sem beli cvet med cveti.

2

Še misel te trudna komaj objame.

3

Ne vem, zakaj sem na življenja ženitnini,
morda sem padel kakor sveča iz rok dekleta.

4

Besed Te prosim za srca požar!

5

Svobode bi napil se kot medice.

6

Naj pograd moj po tebi zadiši.

7

O, kje si, ki na čelo dlan polagaš,
posnameš z ustnic vse metulje sle
in njihov rožnati upor premagaš?

8

Spavaj, duša, sanjaj mi, srce,
zibljem te kot glavico neveste,
pajčolan mi predejo solze,
da zastrem v očeh si globočino.

9

Pridelek veselja živi me,
ej, žitnica raste vsak dan,
ušel bom lakoti zime,
kaj mar so mi znamenja ran.

10

Srce, samo ti si z menoj.

11

Sem! Sem in plakam ...

Bijem s perotmi
kot jutranja ptica,
kot ptica ponočna,
ki mora z okrvavljenim očesom
strmeti v žar sonca ...

12

Veter noči kite je razplel,
vranji kodri silijo v oči,
veter v ranah ust je zaskelel,
te krvi več ruta ne taji.

13

Mesec je, obvezal glavo s trakom mesečine,
mesec, mesec, drug moj zadnji, je rumen kot klas,
daleč tam za griči je nalokal se modrine,
jaz pa ližem kri, ki leze čez obraz.

K tlom se bom obrnil, ni mi za drobtine zvezd
in za veletok neba ...

14

Nebo je mrhovina, pokrita z zlatimi muhami zvezd.

15

O zemlja, naša krušna mati.

16

Mesec je rumen kot klas.

17

Ta nemir, ogenj.

18

Steber si, obte bijem z vročo glavo,
nič svetega več mojim ni rokam.

19

Brat, ki ga ljubim.
Brat, ki ga ljubim tako,
ljubim bolj ko deklice glavo.

20

Prerokbe že zore v dopolnjevanje.

21

Ponižno za ljubezen se zahvalim,
za odrešenja Tvojo bolečino.

22

Zgoreli bomo kakor šop zvenele trave.