Učiteljica Breda

Učiteljici Bredi se je sanjalo, da jo lovijo Nemci. Ni bilo prvič, da je

imela take sanje, le da niso bile nikoli tako žive kot tisto noč. Tekla je po pusti planjavi, a Nemci za njo. Nikjer ni bilo kakega grma ali skale, da bi se lahko skrila. Noge sojo bolele, srce ji je burno razbijalo, a ni se upala niti ozreti. Bala seje, dajo bo vsak hip zgrabila trda roka. Nena- doma se ji je spotaknilo, daje pala na obraz. »To je smrt,« je pomislila. Zavpila je od strahu in groze in se — prebudila. Za hip je nepremično obležala in oči upirala v temo. Oblival jo je pot. Nekaj hipov ni mogla verjeti, daje samo sanjala. Le počasi seje ovedela, kje leži. V podstrešni sobici v Orešju, kjer je za učiteljico. Edino okno se je medlo svetilo od zadnjega krajca lune. V drevju je rahlo pošumeval jesenski veter. Spodaj, v dolini, je pela voda. Prižgala je luč in pogledala na uro. Kazala je že precej čez polnoč. Do konca zdramljena je čutila, da ne bo kmalu spet zaspala. Da se raztrese in pomiri, je vzela Prešernove pesmi, ki so ležale na nočni omarici. Na slepo jih je odprla in brala. O Vrba, srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta. . . Brala je dalje, a se je tega komaj zavedala. Saj je pesem znala že skoraj na pamet. Misel ji je ušla v njeno rodno vas na Vipavsko. Tesna skupina hiš, kije stala na sončnem pobočju med vinogradi in gozdiči akacij. Tam je rasla in hodila v šolo. Ko se je začela vojna, ji še ni bilo sedemnajst let. V goščavi blizu vasi je taborila četica partizanov. Breda  jim je z drugimi dekleti nosila hrano in pošto. Na tistih poteh je ni bilo strah niti samote niti teme. Bila je nora od sreče, kadar je za kako uro posedela ob tabornem ognju. To so bili zanjo najlepši trenutki. Srčno si je želela, da bi bila tudi ona partizanka. Ta želja se ji je izpolnila v začetku jeseni, ko so Italijani položili orožje. Dobila je karabinko in s četami odkorakala na goriško fronto. Bojevala seje za Gorico, ki sojo medtem zasedli Nemci. Po vinogradih okoli mesta je zorelo grozdje, a rjava prst se je pojila s krvjo mladih junakov. Srce ji je krvavelo, ko seje morala s partizani umakniti pred sovraž- nikovo premočjo. Objel jo je Trnovski gozd z oblačnim nebom, izpod katerega je lilo kot iz tisoč studencev. Sledili so dnevi naporov in po- manjkanja. Bila je šibka in rahlega zdravja, le za lasje manjkalo, da ni resno zbolela. Ko je spet posijalo sonce, ji niso več dali puške. Poslali so jo v skrito partizansko tehniko v Vrh, samotno gorsko vasico med gozdovi. Raje bi bila v četi, a se je vdala. V tesnem bunkerju, kjer so noč in dan gorele karbidovke, je zmeraj bolj bledela. Tožilo se ji je po zraku in soncu. Nekoč jo je poklical komandir. »Pri nas se ne počutiš dobro,« ji je rekel. Breda je zganila z rameni. Ni vedela, kaj naj bi mu odgovorila. »Ali bi šla za učiteljico?« jo je vprašal. Vprašanje je bilo tako nenadno in nenavadno, da ji je vzelo sapo. »Otroci iz Orešja nas prosijo za učitelja,« je nadaljeval komandir. »Radi bi imeli slovensko šolo. V Orešju bi bilo zate bolj zdravo kot v bunkerju. Bojim se, da nam tu še zboliš.« Tudi Breda se je tega bala. A tedaj je komaj pomislila na to. Učite- ljica? Čutila seje polaskano, a hkrati jo je prevzemal strah. »Saj ne znam učiti,« je rekla plaho. Komandir seje tiho nasmehnil. »Brati znaš in pisati? Kaj?« »Italijansko. Kar sem se naučila v šoli.« »In slovensko tudi, ne? Vsaj nekaj.«  »Kar sem se sama naučila.« »No, vidiš. Uči jih, kar sama znaš! To bo dovolj. In tako jih uči, kot so drugi tebe učili. Saj se spominjaš.« Breda je molčala. Ni se mogla takoj odločiti. »Kaj te plaši?« je rekel komandir. »Tudi ponekod drugod učijo mladinke.« »Poskusila bom,« je Breda tiho rekla. »Poskusi! Če otrok ne naučiš drugega kot slovensko brati, bo že nekaj. To bo že kar mnogo. In o partizanih jim pripoveduj! O našem boju. Uči jih partizanskih pesmi! Saj jih znaš!« »Znam,« je rekla Breda. Komandir ji je toplo stisnil roko. Tako je postala učiteljica. Izpod pristriženih temno kostanjevih las in gostih obrvi soji bolj resnobno kot kdaj prej sijale oči. Bila je plaha. Ko jo je kurir Damijan vodil z Vrha v Orešje, jo je vso pot spremljala bojazen, da ne bo kos svoji nalogi. Učenci sojo pričakali že na koncu vasi; vedeli so, da pride. Ko so jo v dolgem repu spremljali do šole, je imela od ganotja solze v očeh . . . To so bili lepi spomini. Smehljala seje, ko jih je obnavljala. Ni več brala. Roka s knjigo ji je kot mrtva obležala na odeji. V mislih je obna- vljala tudi burne trenutke. Tudi teh ni manjkalo. Kadar je prišla v vas nemška patrulja, je zbežala in se skrila v grmovje. In z njo vaški krojač Rutar, pri katerem je stanovala. Bil je partizanski obveščevalec in je pogosto odhajal na Vrh. Bal seje, da ni po kakem naključju to prišlo Nemcem na uho. Iz goščave sta opazovala, kaj se godi v vasi. Vrnila sta se, ko so bili Nemci že na drugi strani potoka. Breda je bila pogumna, vendar seje Nemcev hudo bala. Nepokli- cani so seji pogosto kradli v misli in celo v sanje . . . Pomirila se je in spet zaspala. Tako naglo, da ni utegnila ugasiti luči. Njena svetloba se ji je do jutra razlivala po obrazu.  Tisto jutro je kurir Damijan že tri ure pobiral stopinje skozi jesenski gozd. Od hoje mu je bilo vroče, da sije snel čepico in si z njo pahljal zardeli obraz. S steze, ki se je vijugala brez konca, se je oziral med košate bukve, s katerih je že odpadalo listje. Bilo gaje rahlo groza kot vselej, kadar je hodil sam, vedno pripravljen na beg ali na strel. A bolj ko strah sta ga mučili lakota in žeja. Imel je tak tek, da bi mu zobje mleli od jutra do večera. A bilje lahko srečen, če je žlico, ki jo je nosil za golenico škornja, lahko obliznil dvakrat na dan. Na dolgih kurirskih poteh si je lakoto tolažil s tem, da si je zategoval pas. Včasih le za eno, a drugič za dve luknjici. Žejo pa sije tešil z žvižganjem. Na votlih kraških tleh daleč naokrog ni bilo studenca. Kdaj pa kdaj seje ustavil, sunil s komolcem oguljeno usnjeno torbo na bok. Počival je. Bilje še mlad, še ves zelen, komaj odrasel šolskim klopem. Ko sta oče in brat odšla v partizane, tudi njega ni zdržalo doma. K sreči je rasel kot kopriva in bil že tako potegnjen, da se mu karabinka ni vlekla po tleh. Prekladal jo je z rame na ramo, ali pa jo je zjermenom obesil za vrat in jo nosil čez prsi. Bila je pretežka za njego- va leta. Sanjal je o brzostrelki. Ta bi bila lažja, a kdo bi mu jo dal? Vendar je bil z vsem srcem navezan tudi na karabinko. Raje bi si dal porezati ušesa, kot pa da bi se ločil od nje. Če bi ga hotel opisati, bi bil v zadregi. Lažje bi ga narisal z barvasti- mi svinčniki. Imel je rdečkaste lase, ki so mu v pramenih silili izpod čepice. Lica so mu pokrivale rjave pege. Oči je imel modre kot nebo, a usta so se mu v smehu odpirala od ušesa do ušesa. A prav ta vnanjost in veder šegav smeh sta ga delala prikupnega.  Slednjič je bilo gozda konec. Prikazala seje pusta gmajna, za gmaj- no senožet in v plitki globeli nekaj njivic. Nekoliko v stran je izmed sadnega drevja gledala kmečka hiša s slamnato streho. Damijan se je spet ustavil. Naslonjen na puško se je hrepeneče zazrl v kosme dima, ki seje trgal iz dimnika. Imelo gaje, da bi stopil do hiše, poprosil za kozarec vode in dobil mleka. Dvakrat se mu je posre- čilo, daje k mleku dobil tudi kos kruha, a tretjič in četrtič mu je spodle- telo. Dobil je vode iz vodnjaka. Ni hotel tvegati. Dobre, bistre vode mu bo kmalu nudil vsak studenec. Požrl je slino in stopil dalje. Dospel je do roba planote, od koder je svet strmo padal v dolino. Na vrhu senožeti seje zastrmel navzdol. Na dnu dolinice seje lesketal potok. V bregu onstran se je stiskalo Orešje. Nad vasjo se je začenjal gozd, ki seje vlekel po vsem bregu. Zgoraj je bil Vrh, istega imena hrib in vas. Hiše so bile raztresene po skaloviti, gričasti planoti. Tja gor ga je trikrat na teden vodila kurirska pot. Ustavljal se je v samotni kmečki hiši, kjer je bila javka za partizansko tehniko. Oddal je pošto drugemu kurirju in natlačil v torbo, kar so mu naložili. Včasih je bilo breme težko, da se je šibil pod njim. Drugič je bila torba skoraj prazna, da mu je veselo poskakovala ob boku. Vračal seje že isti večer, le poredko šele drugo jutro. Po isti poti, po kateri je prišel. Z Vrha po bregu navzdol, čez potok, nato po bregu navzgor in skozi gozd v samo- to kurirske Staniče nad Vipavsko dolino. Sedel je na trhel parobek in si položil karabinko čez kolena. Čepico je sunil na tilnik in si z dlanjo otrl znojno čelo. Živo gaje zamikalo, da bi strel ali dva sprožil v zrak. A to sije lahko privoščil le kje na samoti globoko v gozdu. Tu, tik nad dolino, bi ga streli lahko izdali sovražni- ku, če je kje v bližini. Da ubeži skušnjavi, se je naglo spustil po bregu. Ob velikem grmu sije nabral za pest robidnic. Pod senožetjo gaje spet objel gozd, ki seje vlekel do potoka. Priletel je na vijugasto stezo, ki jo je že stokrat prehodil vsako uro ponoči ali podnevi. Našel bi jo tudi z zavezanimi očmi. Ustavil seje na prvem razpotju, kakor da razmišlja, kod naj zavije. Ni se spustil do  potoka, da bi ga prebredel in se onstran povzpel v Vrh. Ta pot, ki jo je največkrat prehodil, je bila krajša. Odločil seje za stezo, ki seje vila na levo in se polagoma iztekla na cesto. Po nji je zavil, kadar gaje mikalo, da bi stopil skozi Orešje. Ta dan je imel v torbi pošto za učiteljico. Preskakoval je ovinke in kot strela priletel med skale, ki so kot velike peči štrlele iz brega. Ena izmed njih je kot senčnik velikanske čepice visela nad stezo. Pod njo je izviral studenček in se nabiral v peščen tolmunček. Damijan je legel na trebuh in si z dolgimi požirki gasil žejo. Nato je stopil k skalam pod stezo. Pogled mu je objel Orešje in ves breg do Vrha. Pod njim, ob potoku, je šla cesta na levo v Sopotje, večjo vas ob ustju dveh dolin. Ondi je bila sovražnikova postojanka. Tedaj so bili v Sopotju Nemci. Prej je cesta po kamnitem mostu prehajala na drugi breg in se skozi Orešje in gozdove izgubljala proti Vrhu. Partizani so most razstrelili, tudi cesta je bila na več krajih pretrgana. Domačini so čez prepad zgradili brv, po kateri so z brega na breg prenašali seno in drva. Damijan je že hotel steči do brvi, ko seje iz grmovja oglasila sraka. Tako hreščeče in nenaravno, da seje kurir zdrznil in puško pripravil za strel. Oziral seje. Ob velikem grmu, ki gaje čez in čez preraščala robi- da, je čepela deklica in se mu nagajivo režala. Bila je rjave polti, črnih las in oči kot ciganka. V naročju je tiščala košek robidnic. Dvignila seje in stekla po stezi, da so seji pobliskavale bose noge. »Počakaj!« je kurir zavpil za njo. Hotel jo je vprašati, če so morda Nemci v vasi. Črnolaska seje samo ozrla in tekla dalje. »Zinka potepinka!« je Damijan iz jeze zavpil za njo. »Damijan teleban!« mu je Zinka vrnila. Kurirje zijal za deklico, kije bila že na cesti. Stekla je čez brv in v vas. Onstran brvi je tik porušenega mosta stala na pol gosposka hiša v eno nadstropje. Njeno spodnjo steno, kije bila obrnjena proti potoku, je čez in čez preraščala amerikanska trta. Nad vrati je bil obledel napis »Osteria«. Znamenje, daje ondi italijanska krčma.  Na pragu je stala krčmarica Tonina, majhna ženica vranje črnih, že malce osivelih las. »Ali je v vasi kaka kurja smrt?« jo je vprašal Damijan. Ženska je razumela, da misli s tem Nemce, ki so hodili v Orešje po kokoši. Nasmehnila se je in odmajala z glavo. Kurirje med potjo pobiral jabolka, ki jih je dobra letina trosila vse naokrog. Tešil sije lakoto.  Oreška šola je bila v zapuščeni kmečki hiši sredi vasi. Zinka je že od daleč zaslišala glasove učencev, ki so se razlegali skozi okna. Bolj kot se je bližala šoli, bolj počasi je hodila. Najrajši bi bila spet odšla na potep, a tega ni storila. Vest je ni tako pekla, če je ujela pouk vsaj za rep. Doma je bila z Vrha. Mati ji je že umrla, ai njen oče je bil čevljarček in pijanček. Ker je imel strupen jezik, so ga bili že Italijani zgrabili in internirali. Zinka, kije ostala sama, seje zatekla h Kocijanu v Orešju, kjer je živela njena teta. Bila je neugnanka, rada je jezikala in se pretepala z dečki. A najraj- ši se je sama samcata klatila po samotah. Največkrat se je zatekla čez potok v drugi breg, kamor si drugi otroci niso drznili. Tam je bilo lešnikov, borovnic, robidnic in drnulj na pretek. Ali pa je čepela med vrbami ob potoku in si domišljala, da lovi ribe. Rada je čepela ob studenčku pod previsno skalo. Tam seje včasih drznila tudi zakuriti. V žerjavici je pekla kostanj, krompir in jabolka. Ure pa so tekle. Tako tudi ta dan. Borovnice so bile tako vabljive, da se ji je zbudila vest šele, ko je uzrla kurirja . . . Zdaj seje vsa skuštrana, z opraskanimi nogami bližala šoli. Ustavila seje in vlekla na ušesa. Iz učilnice je odmevalo v zboru: Krasna si, bistra hči planin, Brhka v prirodni si lepoti. . . Učenci so se v zboru učili Gregorčičevo pesem »Soči«. Zinka seje tiho splazila mimo oken in plaho stopila v učilnico.  Vrsta starinskih, s pipci razrezanih klopi, v njih so sedeli učenci in učenke. Učiteljica Breda je stala pred tablo, na kateri so bili napisani verzi. Na steni je visela podoba pesnika Simona Gregorčiča. V istem okviru, iz katerega je prej Mussolini jezno gledal po razredu. Učenci so utihnili in se vsi hkrati zazrli v Zinko. Neki deček se je glasno zasmejal. Potepinka je s koškom robidnic stala pred učiteljico, ki jo je merila z očitajočim pogledom. »Spet si se potepala,« ji je rekla. »Robidnice sem nabirala,« je dejala Zinka. »Nate.« Molila je učiteljici košek in jo gledala z odkritim, malce plahim pogledom. Breda se ni mogla jeziti, a do kraja tudi ni smela popuščati. »Tja postavi,« je rekla, »na mizo. Potem odnesi domov. Po pouku ostaneš v šoli.« Zinka je zardela do las. Odšla je v klop in mirno obsedela. Šlo ji je na jok, a gaje zatirala. Solze ji niso pritekle za vsak nič. Če je res, da imajo otroci v istem mehu smeh in jok, tedaj je bilo v Zinkinem mehu dokaj več smeha kot joka. Šolarji so znova povzeli: ko ti prozornih globočin . . . nevihte divje srd ne moti. . . »Partizan!« je nenadoma zapiskal droben glasek. Učilnica je utihnila. Vsi so se ozrli. Skozi eno izmed oken je gledal I )amijanov obraz. Pritiskal je nos na šipo in zijal v izbo. »Damijan!« je zavpil neki deček. Vsi so ga poznali. Pogosto je prišel skozi vas in se dal občudovati. Učiteljica je stopila na prag. »Zakaj motiš pouk?« je rekla očitajoče. Kurirje bil v zadregi. Odprl je torbo in pobrskal v nji. »Pošto imam zate,« je rekel. Tikal jo je, saj je bila partizanka, a on partizan. Dal ji je pismo, ki gaje skrila v jopico. Molil ji je šop partizanskih listov.  »Tega ne morem imeti v šoli,« je rekla. »Nesi domov.« Kurir se je za pozdrav s kazalcem dotaknil čepice in odšel. Spet je grizel jabolka. Ustavil seje pri Rutarju, v zadnji hiši nad vasjo. Krojaču, ki ni bil tenek kot šivanka, ampak okrogel kot sodček, je izročil liste za učite- ljico. »Kaj je novega?« gaje vprašal šivankar. »Nemce jemlje vrag,« je odgovoril Damijan, kije rad prodajal, kar je slišal od tovarišev. »Na vseh koncih jih dobivajo po grbi.« »Česa ne poveš! In kje so tisti konci?« Rutar se je rad šalil in se norčeval iz kurirjeve vsevednosti. Toda Damijan tokrat ni bil pri volji, da bi se dal vrteti okrog prsta. Prizanes- ljivo seje nasmehnil in se poslovil. A ni takoj odšel. Postal je na pragu. Zdelo seje, da se ogleduje za vremenom. V resnici gaje zadrževal prazen želodec, ki se mu je oglašal vedno huje. Jabolka ga niso nasitila. In Damijan bi ne bil Damijan, če bi se ne obrnil do gospodinje, kije šarila okoli ognjišča. »Kdaj bo še kosilo!« je vzdihnil. Rutarica, sloka ženska z ostrimi potezami na obrazu, je razumela namig. Nobene ni rekla, odprla je kuhinjsko omaro, ulomila kos ko- ruzne pogače in mu jo dala. To je storila, četudi ga ni imela rada. Niko- li mu ni nobene rekla, a mu je na tihem očitala, da prinaša nesrečo v hišo. Damijan je to čutil, a mu pogača zaradi tega ni nič manj teknila. Drobil jo je z zobmi in drobtine lovil v dlan, da bi se mu nobena ne izgubila.  Po Damijanovem odhodu seje učilnica spet pomirila. Učenci so dalje ponavljali pesem. Polagoma so se utrudili. Pogledi so jim vedno pogos- teje uhajali skozi okna. »Dovolj!« je rekla učiteljica. »In zdaj?« je vprašala. Šola je bila partizanska, zato je bilo v nji precej po domače. Zadnjo uro pouka so smeli izbirati, kaj bodo počeli. »Pišimo,« seje oglasila deklica. »Kaj?« je vprašala Breda, četudi je že naprej vedela za odgovor. »Partizanske pesmi,« so se oglasili trije, štirje. »Ali imate zvezke s seboj?« »Imamo, imamo.« To so bili zvezki z rdečo, peterokrako zvezdo na platnicah. Vanje so pisali partizanske pesmi, ki bi se jih nikoli ne naveličali. Ponesli so jih (.lomov, da so šle po vsej vasi od ust do ust. »Kdo bo stražil?« »Jaz, jaz,« sta se oglasila dva dečka. Učiteljica seje ozrla po razredu. Pogled se ji je ustavil na beloglav- čku, kije bil med vsemi najmočnejši in najbolj sprt s peresom. Bral je gladko, a pisal je kot packa. Pri tem so se mu debele kaplje potu nabi- rale na čelu. »Bert, na stražo!« je rekla. Beloglavec je šinil iz klopi kot vražič iz škatlice. Ni bilo prvič, da mu je tovarišica zaupala to nalogo. Za to ji je bil hvaležen. Vedel je, kaj mora storiti. Kot bi trenil, je bil skozi vrata in seje izgubil skozi sadov- njak pod vasjo. Obesil seje na plot, pod katerim seje gmajna vlekla  prav do potoka. S palico je nabijal po plotu in upiral pogled na cesto onkraj vode .. . V šoli so s šumom prileteli zvezki na klop. Učiteljica je zbrisala tablo in nanjo napisala prvo kitico pesmi: Stoji tam v gori partizan, ozira se v nižavo, trdo mu puško stiska dlan, šel v borbo bo krvavo. »Renato, preberi!« je rekla. Vstal je Renato, deček s črnimi, gosto kodrastimi lasmi, in bral s tujim naglasom. Dvakrat se mu je zataknilo, preden je prišel do konca. »Prepišite!« In šolarji so prepisovali. Eni z glavo postrani in jezičkom med zobmi. Drugi vzravnani, kot da so požrli metlo. Oči so jim splavale zdaj na tablo, zdaj spet v zvezek. Tu pa tam je bilo slišati drsanje gu- mic. Ali pa je naredilo trk! — kadar se je zlomila konica svinčniku. Plašne oči so se proseče ozrle v učiteljico. Ta jim je z nožičem ostrila svinčnike. Ali pa je tiho hodila med klopmi in gledala v zvezke. Bilo je vse tiho. Le zdaj pa zdaj je kateri polglasno ponavljal besede, kijih je pisal. Kadar se je tega zavedel, se je v zadregi nasmehnil. Učiteljico so imeli radi. Tudi Breda je imela rada svoje šolarje. Bila je njihova, kot je bila njihova tudi šola. Ta je imela svojo posebno zgodovino. Vas je bila zaradi bližine sovražnikove postojanke zemlja brez gospodarja. Včasih je prišla v vas nemška, a drugič partizanska patru- lja. Če sta trčili druga ob drugo, je tudi zapokalo. A to se je zgodilo le poredkoma. Nekatero noč je šla skozi Orešje kaka partizanska četa ali brigada. Tiho je prekoračila potok, se vzpela v breg in izginila v temi. Do tistega poletja je bila v Orešju italijanska šola. Ko so Italijani čez noč odšli, je izginil z njimi tudi italijanski učitelj. Učenci se niso jokali niti za njim niti za šolo. Šolo so imeli poslej ob potoku ali na  gmajni, kjer so se igrali. A zvedeli so, daje v Vrhu, kjer so bili partiza- ni, slovenska šola. Vrhovški paglavci, ki so prihajali v dolino, so se s lem bahali. To je bilo prav tako, kot da bi se ustili: »Mi jemo štruklje, vi pa otepate fižol in kislo zelje.« Nekaterim oreškim paglavcem ni bilo kdo ve kaj do šole. Rajši so se potepali. A da imajo v rovtarskem Vrhu, kjer je večina hiš s slamo kritih, slovensko šolo, v dolinskem Orešju pa nič, je bilo le prehudo. Tega niso mogli kar tako požreti. Starši, ki so se bali Nemcev, so omahovali. Dobro, so slednjič rekli, šola je tu, šolske klopi tudi, a kje naj iztaknejo učitelja? Učitelj ni klobuk, da bi ga kar tako sneli s klina. Res, učitelj ni klobuk, posebno ne partizanski učitelj. Učenke so pometle učilnico in pobrisale prah, ar to jim še ni priklicalo šolnika. Nekaj dni so zijali drug v drugega, nato se jim je posvetilo. Kje naj iščejo partizanskega učitelja, če ne pri partizanih? Obkolili so prvo patruljo, kije prišla v vas, in ji povedali svojo željo. Že čez nekaj dni so dobili učiteljico. Učiteljico, ne učitelja. To jim prvi hip ni bilo po volji, a se jim je že v nekaj dneh prikupila in se jim oklenila srca. Oreški šolarji so torej z vso pravico govorili: naša šola in naša učite- ljica. Tudi tisti, ki bi se rajši potepali in se igrali, so se sprijaznili s po- ukom. V prejšnji šoli so razumeli le malo tega, kar so se učili, zdaj seje še trdoglavcev prijelo nekaj učenosti. Že zato, ker je bila Breda z njimi prijateljsko dobra. Če ji je kak porednež hotel ponagajati, so vpili nanj /. vseh strani, daje osramočen stisnil glavo med ramena ... Svinčniki so drug za drugim obmirovali. »Ali ste prepisali?« »Da, da, da.« Breda je zbrisala tablo in napisala novo kitico: Se tujec pije našo kri, razdira dom, družine. Vihar nad njim naj zahrumi, da z naše zemlje zgine. " Krance Bevk III 113  Bert je medtem čepel na plotu in se dolgočasil. Oči so ga že ščemele od bolščanja v drugi breg. S pogledom je pasel jato vran, ki se je sprele- tavala pod oblačnim nebom. S krakanjem se je spustila na košato smreko in se zibala na vejah. Nato so mu oči obvisele na polžu, ki je plezal na plot. Ali je ta tisti polž, kije hitel po zdravilo za svojo bolno mater, sedem let plezal na plot in z vrha spet cepnil na trato? Kako je že potem rekel? Bert se tega ni utegnil spomniti. Zazdelo se mu je, da je zaslišal neke glasove. Zabolščal je čez potok, na brv, zazijal in skočil s plota ... Ves upehan in rdeč v lica je treščil v učilnico. »Nemci!« je hropnil in se zavalil v klop. Učiteljica je obstala, kot daje okamnela. »Kje?« »Pri krčmi.« »In jih nisi prej zagledal?« Bert je sklonil glavo kot pod težo krivde. »Koliko jih je?« »Morda pet,« je beloglavec skomignil z rameni. »Morda tudi deset. Rajši deset.« Neki deček seje zasmejal. Bert gaje pisano pogledal. Učiteljica je zbrisala tablo. »Pospravite zvezke!« je rekla. »Domov!« Šolarji so z ropotom pospravljali svoje reči. »Naglo! Pojdite že! Zdravo!« Učenci so se usuli na klanec in se porazgubili po hišah. V klopi je ostala le Zinka. Breda je pogledala skozi okno. Med hišami so se pojavile prve uniforme. Bilo je prepozno, da bi neopazno odšla in se skrila. Ozrla se je po Zinki. Bolje, da ni sama, če pridejo v šolo. »Vzemi knjigo in beri!« je rekla deklici. Zinka je potegnila iz torbice star koledar, ga odprla in bolščala v - črke in podobe. Na mizi je stal košek z robidnicami.  s V vas je prišlo sedem zelencev. Vodil jih je narednik, ki mu nihče ni vedel pravega imena. Ker je vsakokrat stikal za kokošmi, mu je neki šaljivcc prilepil vzdevek Kokodajs. Bilje zajeten v telo, širokega obra- za in izbuljenih oči. Baje je bila njegova mati doma iz Sopotja in po prvi vojni je bila izginila nekam v Avstrijo, kjer seje omožila. Od nje je imel listo malo slovenščine, ki jo je govoril tako trdo, kot da bi hrustal oielie. Partizane je sovražil in se jih bal kot modrasa. Breda ga še nikoli ni srečala. Odkar je prišel v Orešje, je bil že dva- k i ;it v vasi, a na srečo ob uri, ko ni bilo pouka. Imela je dovolj časa, da se je skrila. A izvedelaje, daje vpraševal po nji. Trdil je, daje partizan- ska učiteljica in njena šola partizanska. Bala se gaje, a zdaj je bila ujeta. Skozi okno je opazila, daje korake nameril naravnost proti šoli. Obšel jo je strah, a se je naredila trdo. Pogumna bo in drzna, sicer se bo izdala. Narednik je vstopil, ne da bi potrkal. Na pasu je nosil revolver, a v levici trstikovo paličico, s katero je švigal po golenicah škornjev. Obstal |e /a vrati in bolščeč pogled uprl v Bredo. I5il je presenečen. Pričakoval je, da bo našel partizanskega zmaja, a m je slalo pred njim nežno, komaj doraslo dekle. »Vi ste učiteljica?« je vprašal. »Da.« Kokodajs je vrgel čepico na obešalnik in se ozrl po razredu. Pogled •e mil je zapičil v Zinko, ki gaje gledala s preplašenimi očmi. »Kaj pa ta?« »I Iči se, ker je zamudila pouk.« h 115  »Pojdi!« je rekel narednik in dekletcu z očmi namignil na vrata. Zinka je vprašujoče pogledala učiteljico. »Ostani!« je rekla Breda in se obrnila do narednika: »Oprostite, v šoli jaz ukazujem.« Kokodajs je rahlo priprl oči in se za hip zastrmel v Bredo. Take drznosti in odločnosti ni pričakoval. To ga je še bolj prepričalo, da je partizanka. »Stola mi ne ponudite?« je vprašal s posmehom. »Sedite, prosim.« Kokodajs je sedel in paličico položil predse na mizo. Za trenutek se je zagledal v košek z robidnicami, nato je spet uprl pogled v učiteljico. »Breda je vaša partizansko ime?« je vprašal. »Pravo ime. Za Coljo se pišem.« »Pokažite osebno izkaznico!« »Izgubila sem jo. Tuje ne potrebujem.« »Verjamem,« seje narednik spet posmehnil. »Tuje ne potrebujete — v partizanski šoli.« »Tu je slovenska šola.« »Seveda slovenska, a partizanska. Priznajte!« »Zakaj me silite, da bi lagala?« Kokodajs je pomolčal. Za hip seje ozrl na Zinko, kije raztreseno listala po koledarju in ga opazovala izpod čela. Ni ji ušla nobena bese- da ne kretnja. »Kje ste obiskovali učiteljišče?« »Nikjer. Nisem učiteljica po poklicu.« Naredniku so zmagoslavno zasijale oči. Verjel je, daje dekle ujel v precep. »Tako?« je zategnil. »In kdo vas je postavil na tej šoli? Partizani?« »Ljudje so me naprosili, naj poučujem.« »Od kod ste?« »Z Vipavskega.« »In ljudje so vas šli iskat na Vipavsko, kaj? Mislite, da vam bom to verjel?«  Breda se je trudila, da bi bila mirna in bi se ne zapletla s kakim odgovorom. Nenadoma seje znašla v zagati, past je bila spretno nasta- vljena. Težko je premagati trepet. »Živela sem tu, pri svoji teti,« sije naglo izmislila. »In kje je vaša teta?« »V Vrhu.« »In vi ste živeli pri nji? Zakaj?« »Bila sem bolna. Gorski zrak meje ozdravil. Če mi ne verjamete, se lahko prepričate.« Breda seje oddahnila. Izmotala seje iz zanke. Ne, Kokodajs ne bo hodil poizvedovat v Vrh, kjer so partizani. To je vedela. Narednikji je dolgo gledal v oči. Bilje prepričan, da ima pred seboj zvito lisičko, ki ga spretno vodi za nos. Bil je užaljen, jezno so mu po- blisknile oči. »Lažete,« je stisnil skozi zobe. »Ne imejte me za norca! Ali veste, da vas lahko aretiram?« »Vem,« je rekla Breda s trepetom v glasu. »Kar hočete, lahko stori- le, ne morem se vam upirati.« Srce sta ji zalila strah in žalost. Mučili jo bodo, a nato odpeljali v Nemčijo. Solze so seji zalesketale v očeh. Zinka je trpela. Ni razumela vsega, vendar je uganila, daje učitelji- ca v hudi stiski. Če bi mogla, bi Kokodajsa ubila s pogledom. V prsih seji je nabirala grenkoba, daje težko sopla. Ko je opazila solze v Bre- ilinih očeh, je zagorela kot slama. »Pustite jo!« je zakričala vsa rdeča v obraz. »Pojdite! Pojdite!« je ponavljala. »Pojdite!« Kokodajs jo je zavzet pogledal. Vzel je paličico in se ji bližal med klopmi. »Kaj hočeš?« je sikal skozi zobe. »Kaj bi rada, osa strupena? A?« Breda je planila za njim. »Pustite otroka!« je zakričala. »Ne dotikajte se ga! Zanj jaz odgo- varjam . .. Zinka, pojdi domov!« je rekla deklici. »Vzemi svoje reči in pojdi!«  »Ne,« je Zinka zajokala in se z rokami oklenila klopi, kot da jo trgajo od nje. »Ne, ne, ne!« »Pa ostani!« seje Breda vdala. »A bodi mirna!« Zinka je položila glavo na roke in tiho pohlipavala. Narednik se je zibal na prstih, srdito gledal in paličico zvijal v rokah. Čutil seje poraženega. Vendar še ni maral popustiti. »Dovolite, da nekoliko pobrskam po miznici in po omari,« je rekel. »Prosim.« Narednik je odprl miznico. Breda je stala ob tabli in se zastrmela v Zinko, ki sije brisala solze. Druga drugi sta se nasmehnili.  I k" rtov dom je stal najbliže šoli. Beloglavec je brez prestanka zijal skozi okno, da bi mu ne ušlo nič nenavadnega. Nemci so se bili raztepli po hišah. Le eden je stražil nad vasjo, da jih ne presenetijo partizani. Berta |e najbolj zanimal Kokodajs, kije stopil v šolo in ga dolgo ni bilo na spregled. Deček je mencal od nestrpnosti. Kaj hoče Kurja smrt učiteljici? Bol j kot so tekle minute, bolj je bil kot na trnju. Spočetka mu ni bilo kdo ve kaj do šole, a s časom se je zanjo ogrel. /,a šolo in za učiteljico. Če pa seje za kako stvar ogrel, je bil kot ogenj. Tudi nagel kot ogenj, če seje bilo treba za kaj odločiti. Tako tudi to pol. Ni dolgo razmišljal. Kot da ga je nekaj pičilo, je poskočil in stekel na klanec. Ozrl se je po oknih bližnjih hiš. Skoraj skozi vsako je gledala po ena otroška C.lava. In vsi pogledi so bili obrnjeni proti šoli. Bert je vtaknil prste med zobe in presunljivo zabrjizgal. Tako kot on nihče ni znal zabrlizgati. To je bil za paglavce poziv. Po navadi jih Ic lako klical, da so se šli igrat k potoku ali na gmajno. Ta dan je bilo še prezgodaj za igro. Toda če jih je klical Bert, jih nič ni moglo zadržati. Na klic so iz všeh hiš cepali na klanec. Bilo jih je kakih petnajst, večjih in manjših. In vsak je imel s seboj kako orožje. Leseno sulico, lesen meč, bezgovo puško ali lok s puščicami. Molče so obstopili Berta in ga gledali. Bilje njihov poglavar. Vaške mamice so mu prilepile vzdevek general. A to ga ni jezilo, celo ponašal se je s tem. Po pravici. Ni bil samo najmočnejši med dečki, ampak tudi najbolj iznajdljiv. Paglavci so ga radi ubogali.  Pomežiknil je tovarišem, poškilil proti šoli in zakokodakal kol kokoš. »Ko—ko—ko—dajs!« Dečki so se hrupno zasmejali. General je položil prst na usta in jim dal nemo znamenje, naj mu sledijo. Odšel je proti šoli, tovariši za njim. Stopil je na bukov panj, ki je ležal ob steni, in se s komolci oslonil na okno, kot malo prej Damijan. Hip nato so bili dečki na vseh oknih. Zijali so v učilnico kot opice. Zinka, ki so se ji že posušile solze, se jc ozrla čez ramo. Učiteljica je še vedno stala ob tabli. Bila je bleda. Dečke je toplo pogledala in se jim bodrilno nasmehnila. To jih je še bolj opogumilo. Režali so se kot pečene mačke. Kokodajs jim je obračal hrbet. Brskal je po šolski omari, kije stala v kotu. »Kaj iščete?« gaje vprašala učiteljica. Narednik ji ni odgovoril. Zaloputnil je omaro in jezno pogledal. Tedaj je opazil dečke. Kazno je bilo, da se mu rogajo. To gaje še huje razkačilo. Napravil je z roko odsekano kretnjo, naj izginejo. Za hip so se skrile samo dve ali tri glave, a so se znova prikazale. »Olike jih niste naučili,« je rekel Kokodajs učiteljici. »Radovedni so,« je odgovorila Breda. »So pač otroci.« »In kaj pravijo partizani, ko vidijo vašo šolo?« »Kaj naj bi rekli! Saj ne delam nič slabega. Učim brati in pisati.« Narednik je rahlo priprl oči. »Samo brati in pisati?« »Tudi računati.« Kokodajs seje trdo nasmehnil in vzel čepico in paličico. Odhajal je. »Še vas bom obiskal,« je rekel. »Tega vam ne morem braniti.« Narednik je stopil na ulico. Tedaj ni bilo nobenega dečka več na oknih. Počakali so ga v primerni razdalji kot sovražna vojska. Premeril jih je z ostrim pogledom in odšel po cesti. »Ko-ko-ko!« je zaslišal za hrbtom.  Ustavil seje in se ozrl. Paglavci so se v spoštljivi razdalji pomikali /a njim. Tudi oni so se ustavili. »Marš k vragu!« je zakričal in zgrabil revolver. Dečki so se obrnili in jo naglo ucvrli s ceste. Spet so se ustavili in se ozrli. Kokodajs je stopal dalje. »Ko-ko-ko!« seje oglasil Bert-. Narednik je bil že predaleč, da bi ga lahko slišal.  Kokodajs se je grizel v duši. Pekel ga je poraz, ki ga je doživel v šoli. Učiteljico bi moral trše prijeti. Prebrskati tudi njeno stanovanje. Ta drobna, mila deklica, je partizanska učiteljica. O tem je bil prepričan. Če bi iztaknil le majhen dokaz za to, bi ptičica drugače pela. Požgal bi Orešje. Zdaj se mu pa smeje v pest. Srdito je zarenčal v brado. Ustavil seje in se ozrl, kakor da razmišlja, ali naj se vrne. Zamahnil je z roko in šel dalje. Saj mu ne uteče. Vojak, kije stražil nad vasjo, ga je medtem dohitel in ujel z njim korak. Spremstvo gaje že čakalo pred krčmo. Z nemo kretnjo gaje poslal v Sopotje. Vojaku, kije bil z njim, je namignil, naj ga počaka. Ta je sedel na klop pred hišo, položil puško čez kolena in se zagle- dal v breg nad vasjo. Kokodajs je stopil v krčmo. Bilje žejen. Hkrati bi bil rad v kozarcu vina vtopil svojo nejevoljo. »Vina!« je ukazal. »Kje naj ga vzamem!« je rekla krčmarica. »Jabolčnik imam. Sladek je. In žganje.« »Dajte žganja!« Tonina je bila Italijanka. Ker ni znala nemščine, a Kokodajs ne laščine, sta govorila slovensko. Natočila mu je, narednik je pil. Bolščeč pogled je uprl v Renata, ki je sedel za mizico ob kamri. Ondi je bil njegov prostor, kadar ni bilo pivcev. Komaj je pritekel iz šole, je potegnil iz torbice zvezek z rdečo zvezdo. H kitici partizanske  RHMMIif pesmi, ki jo je prepisal v šoli, je hotel narisati podobo. Že je nastala gora s smrekami, a med smrekami partizan s puško in triglavko. Na Iriglavko je z rdečim svinčnikom pravkar risal rdečo zvezdo, ko je vstopil Kokodajs. Njega ni pričakoval. Tako se gaje prestrašil, daje najprej zardel, a nato pobledel kot stena. Pred materjo mu ni bilo treba skrivati zvez- kov. Nikoli mu ni stikala po torbici. A če bi tudi videla, kaj piše in riše, bi bržkone nobene ne rekla. S Kokodajsom je bilo drugače. Učiteljica |im je stokrat zabičevala, naj pazijo na zvezke z rdečo zvezdo. Že en sam Kokodajsov pogled na risbo bi lahko pomenil nesrečo. Renato ni bil več tako majhen in neveden, da bi tega ne razumel. Zdaj pa je zvezek ležal odprt pred njim. Zdelo se mu je, da vpije na vse grlo. Svinčnik mu je zletel iz rok. Zvezek je pokril z obema rokama do komolcev. Ni se ga upal zapreti in vtakniti v torbico. Bal seje, da bi se /c s tem ne izdal. Narednik je v požirkih srkal žganje in podmuljeno gledal izpod čela. Zdaj je uprl pogled v krčmarico, kije sedla k peči, zdaj v dečka, ki mu je od stiske šlo na jok. »Partizani prihajajo k vam?« je vprašal. »V naši hiši jih še ni bilo,« je odgovorila krčmarica. »In v vasi?« »Kako naj to vem? Ne grem nikamor.« »Tudi mimo jih ni?« Tonina je skomignila z rameni. Ni si upala gladko tajiti. »Morda ponoči,« je rekla. »Včasih slišim hojo. A kdo ve, si mislim, morda so partizani, morda so vaši.« Kokodajs je žensko predirno opazoval. Četudi je bila Italijanka, ji m zaupal. Po prvi vojni je prišla z možem od nekod iz Karnije. Dobila sla hišo, katere gospodarje bil pobegnil v Jugoslavijo, in odprla krčmo. V cisto slovenski okolici sta se naučila jezika, da sta laže izhajala. A to /nanje je krčmarju tudi pomoglo, daje lahko prisluškoval pogovorom pivcev. Bilje zaupnik fašistov in ovaduh. Vaščani ga niso zaman dolži- li, da je nekaterega izmed njih spravil v nesrečo. Po zlomu Italije so mu  gorela tla pod nogami, daje pobegnil. Ženi je poslal pošto, naj z Rena- tom pride za njim. Tonina je sicer jokala za svojim Giovaninom, a ji srce ni dalo, da bi se brez doma klatila po svetu. Bila je dobrega srca in ni nikomur nikoli storila krivice, zato je ni nihče preganjal. Bila je zadovoljna, da soji le pustili živeti. Bala seje zameriti prav tako Nemcem kot partizanom. Narednik je spet uprl pogled v Renata. Ta je še zmeraj slonel nad svojim zvezkom, kot da čepi na žerjavici. »Ali hodi v šolo?« »Hodi.« »V partizansko?« je Kokodajs vrgel zanko. »Šola je, kaj jaz vem, ali je partizanska ali vaša,« je odgovorila krčmarica. »Slovenska je, to vem. Kar se nauči, mu lahko prav pride. Bolje je, da hodi v šolo, kot da bi letal okrog.« »Ali se pridno uči?« Kokodajs seje zanimal iz dolgega časa, daje imel o čem govoriti. »To ve učiteljica,« je odgovorila Tonina. »Piše še kar čedno . . . Renato, pokaži gospodu zvezke, da bo videl!« Renato je proseče pogledal mater, a ta ga ni razumela. Če bi bila le malo slutila, kaj se godi v njegovem srcu, bi tega ne bila storila. Naglo je zaprl zvezek z rdečo zvezdo in ga vtaknil v torbico. Spet je nepremič' no obsedel. »Pokaži!« je rekla mati nestrpno, mu potegnila torbico izza hrbta in jo vrgla pred narednika. »Poglejte, gospod!« To se je zgodilo tako naglo, nepričakovano, da Renato ni mogel preprečiti. Za hip je obsedel prepaden, kot da je olesenel. Ustavilo se mu je srce, zopet je pobledel. Ko je planil za materjo, da bi ujel torbico in z njo pobegnil skozi vrata, je bilo že prepozno. Bila je že v Kokodaj- sovih rokah. »Ne, ne,« je obupno zastokal. Mati ga je ukrotila s pogledom. Sesedel se je na klop in zaihtel v srcu. Narednik je odprl torbico in potegnil iz nje tri zvezke. Pogledal je prvega in odobravajoče prikimal. Pri drugem seje zdrznil ob pogledu' na rdečo zvezdo. Odprl gaje in bral, bolščeči pogled uprl v dečka.  HHeK^iMbCK^-t-.. »To pišete v šoli?« je vprašal. Deček je imel tak klobec v grlu, da ni mogel odgovoriti. »Odgovori!« je rekla mati. »To pišete v šoli?« je Kokodajs trdo ponovil. Renato je samo prikimal. Ni mogel ne znal tajiti. Težko je zadrže- val solze, da ni planil v neutolažljiv jok. »Lepo, lepo,« je kimal Kokodajs. »Vedno lepše.« »Ali je kaj slabega?« je plaho vprašala krčmarica. »Poslušajte!« je rekel narednik in bral: »Stoji tam v gori partizan, ozira se v nižavo ... In tako dalje. Kaj pravite? Vaša šola je partizan- ska, učiteljica je partizanka . . . Zastruplja otroke . . .« Tonina je sklenila roke. V resnici ni videla v tem nič tako strašnega. Kolikokrat so možje pri pijači prepevali še vse drugačne pesmi. Vsak je pač pel po svoje. Italijani po svoje, Nemci po svoje, a Slovenci spet po svoje. Za to se ni menila. Le narednikovo ogorčenje jo je navdalo s strahom. Zbala seje zase in za sina. Kokodajs je vrgel zapitek na mizo in zganil zvezek, da bi ga vtaknil v svojo torbo. Dečku, kije opazil to namero, je vsa kri planila k srcu. »To je moje! je zavpil. »To je zdaj moje!« je rekel narednik z jezo. »To ni zate. To ni za nikogar. Za ni-ko-gar!« Renato je bil brez moči. Solze so mu pritekle na lica. Kokodajs je odhajal. »Molčite o tem!« je rekel krčmarici. »Nikomur niti besedice. Ni-ti bc-se-di-ce!« je poudaril. »Vi odgovarjate.« Ženska je samo prikimala. Ni imela glasu. S komolci seje naslonila na okno in gledala za Kokodajsom. Ta je stal pred hišo in nekaj hipov si i mel proti vasi. Nato je s spremljevalcem naglo stopil čez brv in po cesti proti Sopotju. Renato se je kljub prepadenosti v hipu zavedel, kaj mora storiti. < »brisal si je solze in poškilil na mater. Hotel seje izmuzniti iz izbe in sleči v vas. Učiteljico je moral opozoriti na nevarnost, ki ji je grozila. A  kot daje mati zaslutila njegovo namero, seje prav tedaj ozrla. Ujela ga je na vratih in ga trdo zgrabila za roko. »Nikamor!« je rekla. Renato je bil kot v kleščah in ni poskušal, da bi se iztrgal. Mati gaje vlekla v vežo in po stopnicah na vrh. Odprla je kamro, ga potisnila skozi vrata in jih zaklenila. Ključ je dvakrat zaškrtal. 

8 Krnato je ostal med štirimi stenami. Bil je jetnik. Ves obupan seje ozrl okrog. Od tod bi ga noben čudež ne mogel rešiti. Z globokim vzdihom se je sesedel na leseni kovček v kotu. Ni več jokal. Le srce se mu je stiskalo, da gaje bolelo v prsih. Bilje živahen, nemiren kot živo srebro, ustvarjen za družbo. Nikoli m rad dolgo sameval. Ko je bil oče še doma, razen v šoli skoraj ni prišel v družbo drugih dečkov. Paglavci so ga podili od igre in zmerjali z I aliom in fašistom. Kljub temu daje dokaj gladko govoril slovensko, lo gaje bolelo, a si tega niti materi ni upal potožiti. Nato seje nenadoma vse spremenilo. Očeta ni bilo več. Renatu je bilo hudo po njem, a je žalost zaprl vase. Ko seje prvič upal na gmajno med dečke, ga ti niso zapodili. Igrali so se z njim. Šele ko jih je učite- ljica vpisovala v novo šolo, se je spet oglasil Bert: »Renato je Lah in lašist.« Beloglavec ni mogel pozabiti, da gaje krčmar nekoč vzel med kolena, ko mu je tik za hišo klatil orehe. Udarci, ki jih je dobil na zad- njico, so mu zanetili sovraštvo. A Bertove besede so Renata zadele liujc, kot da bi ga podili od igre. Zakaj bi ne smel hoditi v šolo? Tako hudo mu še nikoli ni bilo . . . Učiteljica Breda mu je to brala v očeh in ivi pobožala s pogledom. »Zakaj bi mu branili, če se hoče z vami uči- 11?« je rekla. »Četudi je bil oče fašist, bo Renato lahko dober partizan.« I )ečku je bilo, kakor da mu je sonce posijalo v srce. Bert je umolknil, ker so se vsi dečki postavili zanj. V stari šoli jih nikoli ni ovajal italijan- skemu učitelju. Molčal je ali trdil, da ničesar ni videl, kadar so uganili kako nerodnost. Tega mu niso pozabili. Kot drugi učenci seje tudi on navduševal za partizane. Tako kot se je navduševal za vse, kar je bilo junaškega. Učiteljico je občudoval, ker je bila partizanka . . .  In prav njemu se je moralo zgoditi, da so mu našli zvezek z rdečo zvezdo. Glasno je vzdihnil. Živo si je predočil, kaj lahko nastane iz tega. Ne le za učiteljico, ampak tudi zanj. Že prej mu niso vsi zaupali. Poslej ga bodo gledali po strani še tisti, ki so mu bili doslej prijatelji. Podili ga bodo iz šole in od igre. A to še ni bilo najhujše. Ob misli na učiteljico gaje drobno zaskele- lo v srcu. Kokodajs bo pripeljal Nemce, veliko Nemcev, ki bodo obko- lili vas in ujeli učiteljico. Kričali bodo nanjo in ji njegov zvezek molili pod nos. Peljali jo bodo mimo hiše. Žalostna bo povešala glavo in se očitajoče ozrla v okna. Ali pa jo bodo celo pri priči ustrelili, ker je partizanka. Ta predstava je bila tako živa, tako boleča, daje zaječal od groze. Uteči mora in reči učiteljici, naj pobegne. Iz vasi! Čimprej, takoj! Pre- den se vrne Kokodajs. Planil je s kovčka in stopil k vratom. Pritisnil je na kljuko, kakor da upa, da se mu bodo vrata odprla. Kljuka je samo škrtnila, vrata se niso vdala. Mati mu ne bo odprla pred nočjo. Tedaj bo že prepozno. Z obupanim pogledom se je ozrl po sobi. Dve postelji, dve nočni omarici, velika omara za obleko, mizica in stoli. Na steni lovska podo- ba. Dvoje oken je gledalo čez potok v drugi breg. Stopil je do prvega in ga odprl. Pogledal je skozenj in se stresnil. Pod njim je zijal prepad. Pod hišo je strm breg padal proti potoku, kije šumel med kamenjem. Pogled mu je obvisel na latah, ki so bile privezane na podpornike po vsej steni. Po njih je plezala trta, se zvijala vse križem od pritličja do strehe. Porjavelo listje je že odpadlo. Nikoli mu ni prišlo na misel, da bi plezal po steni. Niti v sanjah. Če je plezal na kako drevo, ga je bilo že groza. A zdaj se mu je ponujala samo ta pot. Ni bilo časa za razmišljanje, naglo seje odločil. Nagnil se je skozi okno in se razgledal okrog. Nikjer žive duše. Zamižal je od groze in se pognal na okno. Vtaknil je skozenj noge in se obrnil na trebuh. Oprl se je na roke in se počasi spuščal navzdol. Noge' so mu bingljale brez opore in se mu zapletle v trto. Srce mu je burno  razbijalo, potil se je od strahu in napora. Stopala so mu obvisela na latah, ki so bile kot široka lestev. Vzdih olajšanja se mu je izvil iz prsi. Zrasel mu je pogum. Oprije- mal seje z rokami in z nogami iskal opore. Šlo je počasi, ped za pedjo. Kilo je strašno daleč od prvega nadstropja do pritličja. Odondod je bilo mimo kleti le še nekaj metrov do tal. Visel je kot pajek v mreži. Ni si upal pogledati navzdol, da se mu ne zavrti v glavi. Zaslišal je mater, kije v izbi oštevala mačko. Kdo ve, kaj ji je odne- sla? Renato je miroval in zadrževal dih. Zadostovalo bi, da bi se zazi- bala trta, ki je plezala mimo okna, in mati bi ga odkrila. Vse bi bilo izgubljeno. Mati je utihnila in odšla v vežo. Razločno je slišal njene korake. Spuščal seje dalje. Bilje že mimo pritličja. Tedaj je zmanjkalo lat. Ozrl seje kot maček, ki ritenski pleza z drevesa. Bilo je dovolj nizko, da seje spustil na tla. Priletel je na strmo trato, padel na roke in se povalil do vrbovja ob potoku. Sedel je in si oddihaval od napora in strahu. Ves je trepetal, vendar mu je bilo veselo pri srcu. Ozrl seje po hiši. Ali gaje kdo opazil? Nikogar ni bilo. Pobral seje in po vseh štirih kot psiček stekel do vogala. Previdno je pokukal na eesto. »Put, put, put!« Mati je stala na pragu in kokošim metala zrnja. Potuhnil se je in počakal, daje odšla v vežo. Spet je pokukal okoli vogala. Na klopi ob vratih je sedela tatinska mačka in si lizala tace. Deček seje pognal na cesto in proti vasi. Kokoši so zakokodakale. Ilil je dober tekač, a tedaj je prekosil samega sebe. Tekel je, da mu je srce poskakovalo v prsih. ii Kratice Bevk III 129  Dečki so gnali na gmajni velik krik. Igrali so se bitko. Belolasa Špelca, Bertova sestra, in Zinka sta čepeli ob neki skali in kamenčkali. Renato ni zavil tja. Tekel je naravnost do šole. Nekaj abecedarjev je že čepelo ob steni in čakalo na popoldanski pouk. »Kje je učiteljica?« jih je vprašal. »Ni je šeee,« je zapelo neko dekletce. Renato seje povzpel na okno in pogledal v učilnico. Res, ni je bilo. Hop! Poskočil je na klanec in se znova spustil v tek. Kot bi trenil, je bil pri Rutarju. Preplašil je kokoši, da so zavpile in sfrfotale. Treščil je v vežo, da se gaje Rutarica prestrašila in poskočila. »Kaj strašiš tod!« je rekla nejevoljno. »Kje je — tovarišica — učiteljica?« je deček ves zasopljen izhropel. »Ni je doma.« »Kje je?« »Ne vem. Morda je v šoli.« »V šoli je ni.« Ženska je opazila dečkovo prepadenost. »Kaj seje zgodilo?« Renato ji ni odgovoril. Ni utegnil. Tega, kar mu je bilo na srcu, tudi ni mogel komurkoli pripovedovati. Moral je najti učiteljico. Toda učiteljice ni bilo. Strah in nemir sta mu objela srce. Odšel je nazaj v vas. Ni več tekel, hodil je s počasnimi koraki. Mo- ral je razmisliti, kaj naj stori. Bal seje stopiti pred dečke s črno novico, a ni bilo druge izbire. Naj mu porečejo, kar hočejo, pomagali mu bodo najti učiteljico. To je bilo zdaj poglavitno, za vse drugo mu ni bilo mar.  Znova se je pognal v tek. Z gmajne seje zaslišal jok. Oglašal seje tudi general s svojim moč- nim glasom. Vnemal se je prepir zaradi »ranjenca«, ki ga je puščica zadela v vrat. Bila je samo praska, a deček, ki še ni bil dorasel šoli, je tulil zaradi nekaj kapljic krvi. »Hu-hu-hu!« gaje Bert oponašal, on pa še v hujši jok. »Ne tuli!« je kričal general. »Ti si partizan. Partizan ne sme jokati za vsak nič. Zakaj pa si hotel biti partizan?« »Ne kriči nanj!« je od daleč vreščala Špelca. »Saj vidiš, da je ves krvav. Ti pa še kričiš!« Res, deček je bil razmazal kri po vsem vratu in po rokah. Med glasnim jokom je cepetal v vas. »Duša ti uteče, hu-hu-hu!« je Bert vpil za njim. Bitka je bila končana. Ni bilo niti zmagovalcev niti premagancev. Poražen je bil le deček, kije zavijal kot volk. Paglavcem se ni več ljubi- lo igrati vojsko. Nekdo je predlagal, naj rajši krepeljajo kozo. Preden so se odločili, je pritekel Renato. S tako silo, daje zletel na kolena, ko seje hotel ustaviti. »Učiteljica . . .« je izdavil. »Učiteljica . . .« Več prvi hip ni spravil iz grla. Dečki so ga obstopili, ga napeto gledali in čakali. Po njegovih pre- plašenih očeh so slutili, da seje zgodilo nekaj hudega. »Kaaj je z učiteljico?« »Kokodajs je . . . odnesel zvezek . . . Moj zvezek . . .« Dečki ga niso takoj razumeli. Le Bert je zastrigel z ušesi. Koko- dajs . . . zvezek . . . Rahlo se mu je posvetilo. »Kakšen zvezek?« je vprašal. »Tisti z zvezdo . . .« I >ečki so se spogledali. Zvezek z zvezdo, partizanske pesmi . . . I'cd a j so razumeli. (ieneral je rahlo zamižal na eno oko in Renata prebodel z ostrim pi i)'ledom. »Kdo mu gaje dal?« je vprašal strogo. »Kje gaje našel?« »V moji torbici . . . Pogledal je v torbico ... in mi ga vzel. . .«  Bert je pomenljivo zažvižgal. Renato ni maral pripovedovati vseh podrobnosti. Že to, kar je povedal, mu je bilo dovolj težko. A tega ni smel zamolčati. Šlo je za učiteljico. Stal je kot obtoženec pred sodniki. Dečki so ga molče gleda- li. Približali sta se tudi Špelca in Zinka. Bert je streljal vanj z očmi. »Kje je Kokodajs?« »Odšel je ... v Sopotje ... In odnesel zvezek,« je Renato povedal in zacepetal od nestrpnosti. »Kje je učiteljica? V šoli je ni. Doma tudi ne.« Bert tisti hip ni mislil na učiteljico. Nezaupanje in stara mržnja, ki jo je gojil do Renata, sta dobili peruti. Ni bil nagel samo v odločitvah, marveč tudi v sodbah. »Sam si mu dal zvezek!« je izbruhnil. »Nalašč si to storil!« Renato se je strašno zavzel. Užaljenost in začudenje sta mu zalila poštene oči. Da mu bodo očitali in ga gledali po strani, to je pričakoval. A to, kar je slišal, je bilo preveč. Vsa kri mu je planila v lica, skremžil se je na jok. »Ni res!« je zakričal. »Ni res, ni res!« »Tajiš!« je vpil beloglavec. »Sam si mu ga dal. Fašist!« Ta psovka že dolgo ni zletela iz Bertovih ust. In Renata še nikoli ni tako bridko zadela. Kot strupen trn se mu je zadrla v srce. Stisnil je pest in se zagnal v Berta, a gaje že v istem hipu zadel udarec v obraz. Opotekel se je, padel na roke in se zopet pobral. Iz nosa mu je lila kri. Zavekal je na ves glas. Dečki so le stali in gledali. Renato se jim je smilil. Branili bi ga, a jih je zadrževala misel, da ni čisto brez krivde. Le Zinka je poskočila, zgrabila za oklešček in ga dvignila nad glavo. »Pusti ga, razbojnik!« je vreščala. »Pa ti? Ti pa prej nalašč nisi povedal, da prihajajo Nemci. Nalašč! Nalašč!« Bertu je bilo, kot daje dobil sunek pod kolena. To, kar mu je ome- nila Zinka, si je že sam očital. Zadelo ga je v živo. Stiskal je pesti in zobe ter seji bližal. Zinka se mu je zadenjski umikala. »Počakaj, da te čofnem!« je grozil. »Krepanega mačka boš čofnil, ne mene!«  /inka je zagnala oklešček v Berta in pobegnila. Ta jo je dohitel, jo /f.iabil za roke in jo prisilil na kolena. »Reci še enkrat!« je sikal. Špelca seje bratu od zadaj obesila za vrat in ga s kolenom suvala v zadnjico. »Pusti jo!« je vpila. »Ali jo boš izpustil! Sramuj se!« Bert je izpustil Zinko in se otresel Špelce. Srdito je gledal za pote- pinko, kije tekla proti vasi in jezikala. Pobral je oklešček in premeril dreke, ki so stali v krogu. Niso se ganili, ne katere rekli. Čutil je, da ne odobravajo udarca, ki gaje dobil Renato, vendar se mu tega nihče ni upal reči. Renato je medtem izginil. Pobegnil je v joku, kar so ga nesle noge. Bert se je spustil na trato in z okleščkom nabijal po tleh kot jezna mačka z repom.  Učiteljica Breda se po odhodu Nemcev dolgo ni mogla pomiriti. Bila je izmučena, kot daje donesla težko breme. Sedla je in si zagrebla obraz v roke. V mislih je obnavljala razgovor z narednikom. Ali se ni morda s kakim odgovorom ujela v nastavljeno mrežo? Imela je občutek, da seji nabira nevihta nad glavo. Vzdihnila je in si položila roko na srce. Zašumelo je pismo, ki gaje bila vtaknila za jopico. Prej je bila preveč razburjena, da bi le za hip pomislila nanj. Zdaj gaje naglo preletela z očmi. Pisala ji je mati. Bilo je njeno drugo pismo, odkar je v Orešju. Iz vsake vrstice in besede je gledala nežna skrb. Vpraševala jo je po zdravju. Naj se pazi, ker je tako slabotna. Sporočala ji je, da ji plete volneno jopico. Poslala ji jo bo po kurirju. Rada bi jo obiskala. Vsaj za eno noč, samo da jo vidi. Tiho bo prišla in tiho spet odšla. Naj ji piše, če sme priti. Če ne sme, bo potrpela in jo objela v mislih . . . Tople materine besede so šle Bredi tako do srca, daje imela solze v očeh. Pismo je zaprla v torbico in odšla v svojo podstrešnico. Rutar, ki seje bil pred Nemci umaknil v gozd, se še ni vrnil. Bežno je pregledala liste, ki jih je prinesel kurir. Preplašena od Kokodajsovega obiska jih je hotela vreči v ogenj, a seje premislila. Zdelo se jih ji je škoda. Skrila jih je pod blazino. Še nocoj jih bo raznesla po hišah. Pri kosilu je brodila z žlico po juhi in le nekajkrat zajela. Ni imela teka. Mučila stajo nemir in zaskrbljenost. »Ali ste bolni?« jo je vprašala Rutarica. Breda je odkimala. »Kaj pa vam je?«  »Saj mi nič ni. Tisti Nemec meje strašil.« »Pa ne bo kaj hudega?« I Ičiteljica je skomignila z rameni in se po sili nasmehnila. Odšla je z doma. Ni imela obstanka. »Dež vas bo ujel,« je zaslišala za seboj. < )zrla se je na nebo, ki je bilo zatepeno z oblaki. Le skozi ozko ia/.poko med njimi je še sijalo sonce. Odšla je po stezi nad vasjo. Onkraj sadovnjakov je stopila na kolo- vi >/, ki je malone v ravni črti tekel okoli obronka. Vodil je v gozd. ki je pokrival breg nad potokom. Vas je utonila za njenim hrbtom. Pod njo in nad njo so se razprosti- i a le scnožeti. S pogledom je objemala jesensko naravo. Sonce seje docela skrilo. Vse nebo je bilo kot velika, siva ponjava. < >d severa je zapihala sapa. Porjavelo listje seje trgalo z vej in z rahlim •.Miuoiom legalo na zemljo. Uredi je bilo srce lažje, vendar se še ni mogla otresti vseh strahov. < >bšla jo je misel na dni, ki jih je preživela v Orešju. S kakšnim strahom |e prvič stopila med učence! Ta dan se je temu smehljala. Ni bilo tako hudo. kot se je spočetka bala. Učila je, kot seje spominjala, da so drugi učili njo. Bila je iz dneva v dan bolj pogumna, vendar ji ni bilo lahko. Slo- venskih učnih knjig ni bilo. Namesto čitank so učenci prinesli v šolo, k.11 so našli doma. Niti dve knjigi si nista bili enaki. Ta je prinesel star koledar, drugi Gregorčičeve »Poezije«, tretji kako povest. To je zado- stovalo za branje in prepisovanje. Račune sije izmišljala sama. Največ le pela poštevanka. Kmalu ni imela več strahu pred učenci. Toda še vedno jo je prega- ii|.il občutek, da malo zna. Premalo. Vse večere je brala in ponavljala slavke, se učila pesmi na pamet. Kdaj pa kdaj seje zaprla v šolo in se urila pisali na tabli. Bilo ji je v veliko uteho, da so seje učenci z ljubez- nijo oklenili. Bala seje Nemcev. Če izvedo, daje partizanska učiteljica, n< more pričakovati pohvale. Dogodek tistega dne je bil zlovešče zna- inrii|c. In prav tedaj je bila tako srečna. V mislih je pogosto premle-  vala, kako se bo po vojni učila, da bo postala prava učiteljica. Prihod- nost se ji je smehljala kot pomladni dan. Zdaj pa ji je bilo nenadoma, kot da jo je zagrnil črn oblak. Ne bo imela več miru. Vsako uro pouka bo morala koga poslati na stražo. Če bo sila, bo otroke spustila domov, a ona bo zbežala v grmovje. Ali pa se bo zatekla v Vrh . . . Obstala je in se zazrla v nasproten breg, ki ga je obraščal gozd. Misli soji burno snovale. Svetle podobe so se menjavale s črnimi pred- stavami . . . Končno se je ujezila sama nad seboj. Zakaj se tako boji? Ali mar ni partizanka? Šleva, ne partizanka! Nasmehnila seje sama sebi in šla dalje. Ustavila se je tik gozda. Ozrla se je po veverici, ki je pritekla po rjavih tleh in za hip obsedela s privihanim repom. Pogledala jo je z živahnimi očmi. Hip — že je šinila na prvo smreko in po vejah v vrh. Odondod se je spustila v gozd in izginila. Breda je postala boljše volje, bilo ji je laže pri srcu. Spustila seje na mahovito skalo ob stezi. Iz torbice je vzela materino pismo in ga znova brala. Z njim je tešila domotožje po rodni Vipavski.  Krnato je bil užaljen in obupan do dna duše. Kot plašna kokošje tekel pioli domu. A ko je od daleč zagledal domačo streho, je obstal kot pnbil. Zavedel se je, da materi ne sme pred oči. Ušel ji je. Takoj bo uganila, zakaj je to storil. Tega mu ne bo odpustila. ()d strahu, da bi ga opazila, seje pričenil k bregu. Rad bi se naredil in.i|hnega kot miška. Kam? Nazaj na gmajno? Nikoli! V vas? Tudi ne. K .unorkoli, a le daleč od ljudi! l'o vseh štirih je stekel v breg mimo sadovnjakov. Dospel je na kult »voz. Spustil seje v tek proti gozdu. Ko je bil za obronkom, ni več tekel. Tu ga ni mogel nihče več videti niii od doma, niti iz vasi. Med naglo hojo si je brisal kri, ki se mu je d a | pa zdaj spet pocedila iz nosa. Bertov udarec gaje pekel in žgal. Manj na obrazu kot v duši. Bese- de m udarce je občutil kot največjo krivico, ki se mu je kdaj zgodila. Bil K irprn zaradi nesreče. To je bilo prav tako, kot če bi koga nabili, ker mu |c strela zažgala hišo. Vreden je bil pomilovanja, ne kazni. Zgodilo ■r |i\ resar seje najbolj bal. Ne bo smel več v družbo tovarišev. Saj tudi '..im ne bo več silil mednje. Nihče se ni postavil zanj, razen Zinke. Tudi lo i',a je bolelo. Morda mu bo poslej zaprta tudi šola. Konec! In nikogar nima, da bi se mu lahko potožil. Niti materi se ne more zaupati. (llasno je zaječal in si obrisal kri, ki mu je polzela čez ustnice. Naj- i.i|si hi na mestu umrl. Morda bi potem spoznali, kaj so mu naredili. I oda gola želja ne prikliče smrti. Ostal mu je le gozd. V njem se bo •.k 111 pred ljudmi. 11zrl je goste, rjave krošnje dreves in se spet spustil v tek. Do gozda l< hilo še nekaj skokov, ko je nenadoma obstal. Od začudenja so se mu  razprle oči. Zagledal je učiteljico, ki je sedela kraj poti s pismom v rokah. Ni več brala, v mislih seje bila zagledala nekam čez dolino. Ozrla seje in začudeno, vprašujoče uprla vanj pogled. Rahlo se mu je nasmehnila. R enato pa je stal in ji bolščal v obraz, kakor da ne verja- me svojim očem. Učiteljico je našel! Učiteljico! Pol tegobe se mu je odvalilo od srca. Pognal seje k nji. »O, tovarišica!« je vzkliknil. Breda seje začudila. »Kaj je?« »Bežite!« je zavpil. »Bežite!« je ponovil. »Bežite! Bežite!« Učiteljica seje dvignila. Bila je vedno bolj začudena. »Zakaj?« je vprašala. Zakaj? Tega ni bilo mogoče povedati z eno besedo. Tudi mu ni zlahka šlo z jezika. Renatu se je tako stisnilo srce, da so mu solze pri- vrele na oči. Na obrazu sta se mu zrcalili tegoba in radost. Pripove- doval je tako naglo, tako v eni sapi, da gaje Breda komaj razumela. »Kokodajs, praviš, ti je vzel zvezek? Tistega, v katerega pišete partizanske pesmi?« Renato je prikimal. »Bežite!« je zopet ponovil. »Ne hodite v vas!« Breda je bila prepadena. Res, če se je to zgodilo, zanjo ni več ob- stanka v vasi. Milo se ji je storilo. S pogledom je objela gozdnato pobočje, ki seje vleklo proti Sopo- tju. Odondod ji grozi nevarnost. Ozrla seje v dečka, kije ves krvav po licih in po bradi cepetal od nestrpnosti. »Ali si padel?« Dečku so ob spominu na krivico zopet zatrepetale ustnice. »Ne. Bert meje udaril.« »Bert? Zakaj?« »Rekel je, da sem Kokodajsu nalašč dal zvezek. A nisem, nisem! Res ne.«  In kot nekoč v šoli je Bredina roka tudi to pot legla na dečkovo kodrasto glavo. »Vem, da nisi nalašč,« je rekla. »To bi se lahko vsakomur zgodilo. ludiBertu.« Rcnatu se je glasen vzdih olajšanja izvil iz prsi. Da je le učiteljica i.ikih misli! Laže mu je bilo prenesti krivico. Breda je čutila grenkobo v srcu. Pred oči ji je splaval prizor, kako jo /nicjo v ječo. Kdo ve, kaj bo z njo. Morda se nikoli več ne bo vrnila. I'i cd šolo jo čakajo abecedarji, a ona ne sme v vas. Morda nikoli več. Pobegniti mora. < )zrla seje na nebo z grozečimi oblaki. Kazalo je, da se bo zdaj zdaj nI 11 dež. Rjavo listje na drevju je podrhtevalo in se trgalo. Pogledala je u.i slezo, ki seje vila na visoko pobočje. »Pojdi domov!« je rekel dečku. »In nikomur ne povej, kje si me vulel.« Renato je stal in gledal. »Ali smem z vami?« je zaprosil. Breda seje začudila. »/. menoj? Zakaj?« »Bojim se domov. Materi sem utekel. . . skozi okno . . . « V resnici seje Renato tedaj bolj bal Kokodajsa kot matere. Prej ni mislil nanj, a zdaj mu je nenadoma grozeč stopil pred oči. Če pride in i 've, da je tekel v vas, ga bo živega odri. »Nc moreš z menoj,« je rekla učiteljica. »Kdo ve, kod bom hodila! Pojili k materi! Morda te je medtem že pogrešila. Zdaj te išče. Še zbole- l.i bo od skrbi. Ko te bo zagledala, bo vesela in ti bo vse odpustila.« Renato je molčal. Ni ji mogel ugovarjati. »/bogom! Daj mi roko!« Si isnil ji je roko. Gluho mu je zastokalo v prsih. Breda se je še enkrat ozrla v nebo. Nato je stopila na stezo, ki se je i ni iiala med drevjem. Renato je gledal za njo. Na listje so udarile prve kaplje dežja.  Dečki so tihi stali na gmajni. Škilili so v generala, ki je z okleščkom otepal okoli sebe. Renato jih je dobil — po krivici ali po pravici — as tem še ni bilo nič storjenega. Učiteljici grozi nesreča, oni pa stojijo in zijajo. Zanašali so se na Berta, a ta je samo nejevoljo kuhal. Pogledi, ki so se upirali vanj, so bili vedno bolj zgovorni. Tedaj je tudi Bertu že šla učiteljica po glavi. Vedno bolj poredko je udarjal z okleščkom. Mrščil je bele obrvi in si tiho očital, da seje pre- naglil. Tovariši so mu to očitali s pogledi. »In učiteljica?« mu je nenadoma prišlo na uho. Zdrznil se je in se ozrl. Kdo je to rekel? Seveda — Šimen, koščen potegnjenec, ki se mu je pogosto upiral. Dečki so se pritrjujoče zazrli vanj. Bert je čutil, da so ga pripravljeni izdati in se okleniti Šimna. Tega bi ne prenesel. Planil je na noge. »Tu me počakajte!« je rekel in stekel proti vasi. Čez nekaj minut je zopet treščil mednje. »Učiteljice ni nikjer!« je hropnil. Da. Saj to je povedal Renato. A Bert se je hotel sam prepričati. Lahko da se je medtem že vrnila. Paglavci so se za hip oddahnili. Če učiteljice ni, je tudi Nemci ne bodo našli. Toda ta tolažba je slonela na trhlih nogah. Če je še ni, še lahko pride. Čakajo jo popoldanski šolarji. Morda se prikaže prav takrat, ko jo bo Kokodajs iskal. Kot zrela hruška mu bo padla v roke. Morajo jo najti! A kje naj jo iščejo? »Včasih gre okoli brega do gozda,« se je oglasil črnolasec, ki je neprestano potegoval v nos in se prestopal z noge na nogo.  BMtofnnttfl-,:,.;;^:!: »Kdaj pa kdaj gre tudi na Brdo.« Brdo je bila samotna kmetija pol ure od vasi. Tam so živela tri vesela dekleta. Breda jih je rada obiskovala. »Nekočje šla v Vrh,« seje oglasil tretji. Da, nekoč je šla v Vrh. Zgoraj je ostala čez noč, vrnila se je šele drugo jutro. Dečki so povedali vse, kar so vedeli o njenih poteh. Ko so umolkni- li, so se tiho pogledovali in se nemirno prestopali. Zdaj pa zdaj so se /.aslrmeli v breg onstran potoka. Morda Nemcev ne bo. A to bi bil i.ičun brez krčmarja. Pogledovali so Berta, kije z boso nogo mešal po pesku. (icneral seje delal dragocenega. A najti učiteljico tudi ni bilo tako picprosto. Četudi je bil po navadi nagel v odločitvah, so mu zdaj ka- pl|c potu stale na čelu. Dvignil je glavo. »Dva gresta na Brdo,« je rekel z glasom, ki ni trpel ugovora. »Dva okoli brega do gozda, a trije v Vrh.« I )ečki so molče prikimali. »Ti, Slavko, in ti. Cene, pojdita do gozda,« je general razporejal paglavce. »Tonče in Blaže naj tečeta na Brdo. Jaz, Šimen in Drejče (mciuo v Vrh.« I )ečki niso ugovarjali. »In mi?« seje oglasil nekdo. »Drugi naj tečejo po hišah. Šolarji naj skrijejo zvezke. Že veste, kalere. Potem naj pazijo na vse strani. Kdor prvi zagleda učiteljico, naj 11 pove, da se skrije.« »A zakaj trije v Vrh?« je vprašal Blaže. »Saj tam je ni.« Bert gaje pisano pogledal. »Kako veš, daje ni?« je strupeno vprašal. »Kdo tije to povedal?« Blaže seje osramočen skril za tovariše. »In čc je ne najdemo?« je vprašal Drejče, tisti, kije potegoval v nos. »Ce je mi ne dobimo, je tudi Kokodajs ne bo našel,« se je Bert samozadovoljno nasmehnil. »Saj tudi jaz ne verjamem, da je šla v Vi h,« seje izprsil. »A povedali bomo partizanom, dajo iščejo Nemci. Pnlekli bodo, potem bo zapokalo.«  Dečki so se zadovoljno nasmehnili. Priletele so prve kaplje dežja. »Mokri bomo kot miši,« seje oglasil Drejče. »Če si iz cukra, ostani doma!« seje zadri general. »Saj sem samo rekel.« Bert je dvignil roko. To je bilo znamenje za odhod. Dečki so odhajali. Padale so vedno gostejše deževne kaplje. Popol- danski so bili že vdrli v učilnico in gnali velik živžav. Bert seje vzpel na okno. »Danes ne bo šole,« je zavpil v učilnico. Abecedarji so se v prvem dežju s krikom razbežali po hišah.  /mka seje skrila v drvarnico, kije stala tik hiše. Sklenila je, da se teti ne bo oglasila, četudi bi jo klicala na vse grlo. Oblekla sije star moški l'ipič, ki ji je segal do kolen, in si zavihala rokave. V slabem vremenu se )>• zmeraj tako opravila za potep. Čepela je na tnalcu, jemala iz žepa mehe, jih trla med zobmi, izbirala jedrca in jih zobala. Pri tem je skozi l.iic z očmi jezno bliskala v dež in se mrgodila od nejevolje. Včasih je bila huda na ves svet. Posebno na odrasle ljudi. Vpraševa- la se je, čemu so ti sploh potrebni. Samo ukazujejo in prepovedujejo od l uira do večera. Lep spomin je imela samo na mater, a te seje komaj spominjala. S Kocijanko pa sta bili sprti že od prvega dne. Zinki zlepa m bilo dovolj prostosti, a teta neprestano: stori to, stori ono. In za vsak nit jc sledila kazen. Ta dan ni dobila kosila, ker je bila zaprta zaradi polcpanja. A Zinka sije znala pomagati. Mimogrede, za tetinim hrbtom, seje pi ikradla v klet. Kruha ni našla, a nabrala sije orehov, kar jih je šlo v C.loboke žepe. Zdaj je čakala, da se ploha unese, nato bo smuknila h kakemu sosedu. Deževalo je kot za stavo, od strehe so tekli debeli curki. Misel ji je pieskočila na učiteljico in na Kokodajsa. Za učiteljico se ni bala. Dečki |o bodo našli in ji povedali, kaj ji preti. Ob misli na Kokodajsa pa je ■lila nov oreh med zobmi. Tako bi z njim naredila, če bi mogla. In z I te i lom, paglavcem umazanim, nič drugače. Tudi nanj se je srdila. /aiaili Renata, ki se ji je smilil. A ni seji samo smilil, imela gaje rada. I 'rajal ji je s svojo kodrasto glavo in črnimi očmi. Toda ni se smela preveč očitno postavljati zanj, sicer bi paglavci vpili, da sta ljubček in  ljubica. Ta dan se ni mogla premagati. Zgodila se mu je preočitna krivica. A saj bi se bila postavila za vsakogar, ki bi bil tako plah in nebogljen kot on. Ni se znal braniti s pestmi, ampak samo s solzami. Zdaj gotovo čepi v kakem kotu in se joče . . . »Zinka! Zinka!« Teta jo je klicala, da ji naloži kako delo. Potuhnila seje, da so utih- nili klici. Medtem seje ploha sprevrgla v dež. Zinka seje tesno zavila v prevelik jopič in se izmuznila na prosto. Previdno seje ozirala na desno in na levo in stekla skozi vas. Dečki so stali pod vsemi napušči in oprezovali na vse strani. Tudi skozi okna so otroški obrazi zijali v dež. Ni se zatekla v kako hišo, sočutje do Renata jo je vleklo h krčmi ob potoku. Tiho kot duh je stopila v izbo. Obstala je za vrati in z očmi naglo prebegnila po vseh kotih. Renata ni bilo. Krčmarica je sedela ob kamri in nekaj šivala. Namrgodena v obraz je venomer pogledovala skozi okno na brv in čez potok, kot da nečesa pričakuje. »Kaj pa ti v dežju letaš okrog?« je vprašala neprijazno. »Nič, kar tako,« je odgovorila Zinka in sedla k peči. »Kje je Rena- to?« Krčmarica jo je nezaupljivo pogledala. »Kaj mu hočeš?« »Nič. Vprašam.« »Renata sem zaklenila v kamro,« je rekla ženska s trdim glasom. Zinka se je zavzela. »Zakaj?« »Že vem zakaj,« je rekla krčmarica odrezavo. Deklici je nova grenkoba zalila srce. Po vsem, kar se je Renatu zgodilo, ga je še mati kaznovala. Tako je mislila. Pisano je pogledala izpod čela, vzela iz žepa oreh in ga strla med zobmi. »Ne delaj tega,« je rekla krčmarica. »To mi gre po kosteh. Če si lačna, ti dam kruha!« »Ni treba,« je rekla Zinka, četudi bi bila kos kruha zgrabila z obema rokama. Ob misli na Renata je čutila odpor do te ženske. 

»Kakor hočeš, ne bom te prosila,« je rekla krčmarica malce užalje- na. »Zdaj pa pojdi! Če pridejo Nemci, bom zaklenila. Lahko da pride- |t>.« »Vem,« je rekla Zinka. »Po učiteljico.« Krčmarica je debelo pogledala. »Kako to veš?« »Renato je povedal.« Ženska je zijala od začudenja. Jemalo ji je sapo. »Kje si ga videla?« »Na gmajni.« »Kdaj?« »Malo prej. Preden je začelo deževati. Potem je tekel domov. Ves je bil krvav.« Krčmarica je pogledala proti stropu in za hip prisluhnila. Od raz- burjenja so seji tresle roke. Spet je uprla pogled v Zinko. Gledali sta se nekaj trenutkov. Nato je krčmarica naglo planila v vežo in po stopni- cah na vrh. Zinka je zaslišala, kako se je zgoraj obrnil ključ. Za hip je nastala lišma, nato seje razleglo: »Renato! Renato!« Klic je tako čudno odme- val po hiši, daje deklico obšla mrščalica. Kaj je z Renatom? Ničesar ni la/umela. Stopila je iz hiše. Tedaj je zaslišala korake. Čez brv so prihajali Nemci. Med njimi je bil Kokodajs. Stisnila se je k skladovnici drv ob vogalu. V razredčeni vrsti so hileli mimo, ne da bi se ozrli. Pred njimi je šla izvidnica treh mož. V pojemajočem dežju so izginili proti Orešju. i ume Bevk III 145  Tisti popoldan je med najhujšim dežjem prišla v Vrh partizanska brigada. Ustavila seje na veliki kmetiji, kjer je bila javka. Partizani so premočeni od dežja vedrili in se sušili. Z nočjo so nameravali oditi skozi Orešje in čez potok v drugi breg in dalje v gozdove. Dežje že ponehaval, ko so se po stezi iz gozda prikazali trije dečki: Bert, Šimen in Drejče. Bili so mokri kot miši. Ujeli so vso ploho. Mlado drevje jim je nudilo le bore malo zavetja. Drejče se je držal kot mila jera in kihal, kot da bi streljal. Tudi Bert in Šimen nista bila najboljše volje, a sta se silila v kisel nasmeh. Nazadnje jirna je bila ta dogodivšči- na s ploho celo po volji, imela sta se za junaka. Preden so prišli do prve hiše, jih je ustavila straža. »Stoj!« »Stojim,« je rekel Bert, kije že vedel, kaj mora storiti. »Kdo je?« »Jaz sem Bert,« je rekel general in pokazal na tovariša. »Ta dva sta Šimen in Drejče.« »Od kod?« »Iz Orešja tu spodaj.« »Kaj iščeta tod?« »Učiteljico,« je odgovoril Bert. »Kakšno učiteljico?« seje začudi! stražar in bistro premeril trojico. Ni vpraševal dalje. Trije od hladu in mokrote trepetajoči dečki niso mogli biti nevarni. »Dalje!« je rekel. Bert, Šimen in Drejče so odšli dalje. Ko so dospeli do kmetije, so od začudenja zijali. Toliko partizanov skupaj še niso videli. Hiša je kar  (Mkmmmim- ■ iinicla, polna jih je bila veža, stali so povsod okoli gospodarskih poslo- pi| kjer je bilo kaj zavetja pred dežjem. I )eeki so morali znova povedati, kdo so in od kod prihajajo. V izbi so sedeli brkati komandant in sivooki komisar brigade ter I■omandir javke. Pogovarjali so se pri čašah tepkovca. Ob peči je ždel I »annjan, ki seje bil že napokal ječmenovih žgancev s kislim mlekom, m \ lekel na ušesa. "I/, Orešja so prišli trije dečki,« so jim javili. -I »a jih vidimo,« je rekel komandant. < V / po! minute so dečki že stali sredi sobe. Bert je govoril za vse tri. "Ali so v Orešju Nemci?« ■■Ne. Bili so. Danes dopoldne.« ■•/daj jih ni?« ■Ne. a bodo zopet prišli.« Mo/je so se nasmehnili. "Kako (o veš?« je vprašal komisar. »Ali so ti povedali?« »Nec,« je Bert od zadrege poškilil. »Po učiteljico bodo prišli.« ■•/akaj?« je vprašal komandant. "Ker-je — ker je — partizanka . . .« lin lu se je zdelo predolgo, da bi pripovedoval vse od začetka do I 1 'iira. zalo se je na kratko odrezal. " K a j pa vi iščete tod?« ■ I U ileljico,« je Bert že drugič povedal. »V Orešju je ni. Mislili smo, da morda tu.« •• l u je ni,« je rekel komandir. »Kadar pride, se zglasi pri nas.« ■>A kako so Nemci izvedeli, daje učiteljica partizanka?« je vprašal I oimsar. »To me zanima.« Beri se je zmedel. Gladko, jasno pripovedovanje mu je bilo tuje. I' id hi |im povedal vse v eni sapi, zato se mu je vse skupaj pomešalo. /\iv( L . . . rdeča zvezda . . . partizanske pesmi. . . Kokodajs — vse je l> /alii ua cnen kupu. " l o nima ne repa ne glave,« je rekel komandant in se pocukal za Im ke >>Kdo je Kokodajs? Še enkrat, lepo počasi in po vrsti.«  Bert je v stiski pomencal z nogami. Bolje ni znal. Šimen mu je priskočil na pomoč. Njemu je vse drugače tekel jezik in se mu vrtel kot mlinček. Berta je grizla rahla zavist. v »Zdaj je jasno,« je rekel komisar. »Pojdite v kuhinjo, da se malo osušite! Saj ste kot mokra cunja. Naj vam dajo kaj toplega.« v V\ kuhinji seje okoli velikega ognja kar trlo partizanov. Sušili so se, srkali lipov čaj in "zbijali šale. »Prostor za tri brdavse,« je zaklical neki šaljivec. »Nalijte jim čaja! Prirastek smo dobili.« »Kar sem, kar sem!« Med vzkliki so jim naredili prostor. Stisnjeni med fante so dečki mežikali v plamene. V blagodejni toploti se jim je kar samo smejalo. Še enkrat so morali ponoviti vso zgodbo. »Verjemite, danes bo še treskalo,« seje oglasil nekdo. Dečki so napeli ušesa. »Ali pojdete v Orešje?« je vprašal Šimen. »Pojdemo naravnost za nosom,« je odgovoril šaljivec. »Odkar hodimo za nosom, še nikoli nismo zgrešili poti.« Partizani so se smejali. V smeh so pritegnili tudi dečki. Ovedeli so se, da partizanov ne gre vpraševati, kam so namenjeni. A že ob misli, da sedijo v njihovi družbi, jim je bilo toplo pri srcu.  MttlMMllfei*-,, : , < .M IS I a ko j ko so dečki odšli v kuhinjo, seje Damijan odpravil na pot. Še bi bil iad vlekel na ušesa, a ga ni več zdržalo na mestu. Dovolj je vedel. Ni /avil skozi Orešje, ampak po najkrajši poti v dolino. Ni ga mikalo, d,i bi se srečal z Nemci. In vendar so mu bili neprestano v mislih, sti- kal |c usta, kakor da jih melje med zobmi. < KI ogorčenja so mu vstajali lasje na glavi. Učiteljica je v nevarno- sti Kokodajs jo preganja! Njo, ki jo je on pripeljal v Orešje. To je občutil kot osebno žalitev. Morda je ušla. A kaj, če seji ni posrečilo iiicči in jo najdejo v vasi? < KI razburjenja mu je trepetalo srce. Dežje le še drobno rosil, ko je , v s< > ihto tekel po stezi navzdol. Preskakoval je ostre ovinke, skale in koi en i nc, misel mu je bila neprestano pri Nemcih in pri učiteljici. Iti/kone je Kokodajs že v vasi in jo išče. Ves je zelen od jeze, ker je ne na|dr. Ali pa jo že ima in si od zadovoljstva mane roke. < >b (cj predstavi je Damijana prevzemal tak bes, da je krčevito stiskal karabinko. Ni bilo verjetno, da bo v tisti samoti srečal kakega Nemca, vendar je pogled neprestano upiral med debla. Bilje vsak hip pi ipi avljen na strel. Steza seje iztekla ob potoku, ki gaje dež nekoliko skalil. Damijan a |e se/.ul čevlje in si hlače zavihal do kolen. Škornje je stisnil pod pa/duho in zabredel v mrzlo vodo. Onstran seje spet obul. I )ež je ponehal, tudi rosilo ni več. Porajale so se meglice in plezale po pobočju. Nebo na zahodu se je nekoliko prisvetilo. Bližal se je ve- iei K ui it" je naglo stopal po strmi stezi navkreber. Polno torbo, ki mu je silil.i na trebuh, je zdaj pa zdaj sunil s komolcem, da mu je zletela na  hrbet. Venomer se je oziral na drugo stran proti Orešju, ki se dolgo ni prikazalo izza obronka. Šele ko je na prvem razpotju zavil na desno, se je slednjič odkrila vas. A zaman je napenjal oči, da bi uzrl kaj nenavad- nega. Drevje mu je zapiralo pogled med hiše. Dospel je do skal nad porušenim mostom. Ob studenčku pod pre- visno skalo je čepela Zinka s koleni pod brado. Tja se je zatekla, ker se zaradi Nemcev ni upala nazaj v vas. Orehe je bila že zgrizla, zdaj je strmela na Orešje in čakala. Damijan je presenečeno obstal. »Nemci?« je vprašal. Zinka je prikimala. Kurir ji je pozorno pogledal v oči, ki so seji nenavadno svetile. Ne, ni mu lagala. »Kje so?« »V vasi.« »Kdaj so prišli?« »Malo prej, še med dežjem.« Damijan je stopil do skale pod stezo in nanjo položil karabinko. Zastrmel seje proti Orešju. Vas je bila videti tiha, kakor daje izumrla. Nikjer nobenega človeka. »Koliko jih je bilo?« je vprašal čez ramo. »Veliko, cela vrsta,« je odgovorila Zinka. Bolj natančno ni znala povedati. »Glej!« je nenadoma vzkliknila in planila na noge. Damijan je uprl pogled v steber dima, ki seje dvignil nas vasjo. Bil je ves črn, ob robu gaje kodrala sapa. »Pri Rutarju gori!« Kurirja je spreletela mrščalica. Zaradi gostega drevja ni mogel razločiti, ali gori hlev ali hiša. Bilo mu je jasno, kaj seje zgodilo. Učite- ljice niso našli, zato so zažgali hišo. Zdelo se mu je, da sliši ženski krik. »Hudiči!« je stisnil skozi zobe. Tedaj so se iz vasi izmotale neke postave in se z naglimi koraki bližali krčmi. Nemci so odhajali. Očividno se jim je mudilo, kakor da slutijo nevarnost. 

I )amijana je vroče spreletelo. Sama od sebe mu je trznila roka, ki jo l< držal na karabinki. Ali je nabita? Da, bila je nabita. Na to ni nikoli P<>/abil za vsak primer. Kurirja lahko čaka sto presenečenj. Nekaj nabojev se mu je valjalo v žepih, a nekaj jih je ležalo na dnu torbe. K |r i jih je našel, jih je pobral. Prej bi bil pustil ležati kos kruha. 1 )a bi jih imel pri rokah, je izpraznil žepe. Položil jih je predse na ■.kalo. Odprl je zaklopko. Bilje nared. lega, kar je storil, bi pravzaprav ne bil smel narediti. Bilje kurir. Njegova dolžnost je bila, da pošto varno in naglo prinese iz kraja v k i a| Sovražniku se mora izogniti, a ne se spoprijeti z njim. Ni smel i vej«,al i, da ga ubijejo in najdejo pri njem pošto. V pismih, ki jih je pienašal, je bila nekatera skrivnost, za katero sovražnik ni smel izve- deli To Damijanu pogosto ni bilo po srcu. V partizane je šel, da bi siieljal, a ne da bi se skrival kot zajec. Najbolj je užival, kadar je poka- lo m ircskalo na vseh koncih in krajih. Sedaj mu ni bilo samo do pokanja. Šlo je zares. Ko je bil zavil po leni do skal, ni imel namena, da bi streljal. Gnala gaje le radoved- nosi, ee so morda Nemci v vasi. A ob pogledu na dim, pod katerim so ■e prikazovali plameni, sta mu srd in ogorčenje zalila srce. Čutil je k 1111 o polt, od razburjenja so mu šklepetali zobje. Nemci so hoteli pravkar stopiti na brv, ko je Damijan pomeril in spi ožil. Počilo je. Eden je kriknil in padel, drugi so se razkropili. Bili so l>iesenečeni. Polegli so na trebuhe in streljali v breg. /inka je na prvi strel zaječala, poskočila in počenila za skalo. Da- ■ 1111.11111 je bilo vroče, trepetalo mu je srce. Za hip gaje obšel tak strah, da bi se bil najraje obrnil in pobegnil. Naredil seje trdega. Bilje ves v o|',u|ii, meril je in streljal. Jeklenke so mu brenčale okoli ušes. Nobena (•a m zadela. To mu je vlivalo novega poguma. »Slreljaj, streljaj!« mu je Zinka strastno prigovarjala. »Damijan, slieljaj!« lu kurirje streljal. Streljal bi bil tudi brez njenega prigovarjanja. »/inka!« »Kaj?« »Na torbo. Na dnu so patrone. Poišči jih!«  Zinka je odprla torbo, iskala naboje in jih stresala v naročje. »Tu so,« je rekla. »Položi jih na skalo!« Zinka jih je položila predenj, nato je znova počenila. Damijana je obšel nov strah. Ena izmed sovražnikovih jeklenk je priletela v skalo tik pred obrazom. Drobec ga je rahlo ranil na čelu. Tedaj seje tudi zavedel, daje porabil zadnji naboj. Nobenega več ni bilo na skali. In niti v žepih niti v torbi. S čela mu je pritekel tenek curek krvi in se mu zlil čez oko. »Joj!« je zavpila Zinka. »Molči!« je revsknil kurir in se obrisal z dlanjo. Damijan bi bil pobegnil, a se je bal, da bo padel zadet v hrbet, če stopi izza skale. Otipal je ročno granato, ki jo je nosil za pasom. Če se bo sovražnik zagnal čez brv in v breg, jo bo zalučal in pobegnil. Potuhnil se je za skalo in prisluškoval. Spodaj so potihnili streli. V duhu sije predstavljal, kako se Nemci pripravljajo za napad. Previdno je pokukal izza skale. Res, sovražnik se je pomikal proti brvi, da se požene na drugo stran. Damijana sta spreletela hkrati mraz in vročina. Pogledal je Zinko. Ta ga je čepe na tleh z občudovanjem gledala, a roke so ji drobno trepetale. »Zinka, poslušaj!« je rekel. »Kaj?« »Ko vržem granato in bo počilo, steči za menoj! Ne smeš čakati!« »Da,« je rekla Zinka s trepetom v glasu. Damijan je razmišljal: ali naj čaka, da vrže granato, ali naj pobeg- ne? Ko bodo Nemci tekli čez brv, ne bodo utegnili streljati... Te- daj ... Tedaj se je zgodilo, česar se je pozneje spominjal kot dogodka iz sanj.. .  lin i in tovariša se še niso utegnili posušiti, ko je prišlo povelje za od- hod, Partizani so se komaj obrnili, že so bili nared. Patrulja treh mož je prva odšla proti Orešju. Za njo se je vlekla dolga kolona, ki jo je v hipu požrl gozd. Hodili so tiho. Nihče ni govo- 111 l .c okovani čevlji so škrtali po kamenju. I )ečki so hodili zadnji v vrsti. Bilo jim je nekam grozljivo pri duši, lik i al i so se jim obrazi svetili od zadovoljstva. Zamišljali so si, da so paili/ani. S pogledi so se tiho sporazumevali: brigada gre v Orešje. Če mi medtem prišli Nemci, so si skuhali vročo kašo. Nebo seje zvedrilo. Med drevjem se je zasvetlikalo, tedaj se je kolona ustavila. Gozda |r bilo konec. Pod njim so se začenjale senožeti. Izmed zadnjih dreves •.«• )e že odpiral pogled na strehe oreških hiš. »Kaj čakamo?« je vprašal Šimen. »Da se vrne patrulja,« je odgovoril šaljivec, ki je hodil z dečki. »Videli bomo, če ste govorili resnico. Če ste lagali, vas oderemo na meh « Mcrt in Šimen sta se nejeverno nasmehnila, le Drejče je plašno pogledal. Partizan se mu je veselo zarežal. Patrulja seje vrnila. Z njo je prišel Rutar, ki seje tisti dan že drugič ■.kiival pred Nemci. Bilje ves moker, brečkast po rokah in po obrazu. Povedal je, kar že vemo. Kakih petnajst Nemcev je v dežju priteklo v vas To je bilo vse, kar je vedel. I Vdaj so zagledali dim, kije vstal iz vasi. Zastrmeli so se v črn ste- bri , ki je rasel nad krone dreves.  »Požigajo, vragi!« je zaklel komisar. Rutar seje splazil čisto na rob gozda in se privil h košatemu dre- vesu. En sam pogled mu ie povedal vse. »Moja hiša gori,« je rekel in pobledel. Napravil je korak, kakor da hoče v vas. »Kam?« mu je zaklical komandant. »Nazaj! Ne silite v smrt!« Krojač seje poslušno splazil nazaj k brigadi. Tresel seje od razbur- jenja. »Ni mi do hiše,« je rekel. »Le žena me skrbi. Pomagajte, če mo- rete!« »Trenutek,« je rekel komandant. Tiho, na kratko seje posvetoval s komisarjem. Brigada je namera- vala v mraku tiho prekoračiti dolino, da bi sovražnik ne izvedel za njen premik. Toda če vragi požigajo, je treba ljudem priskočiti na pomoč. A preden je brigada dobila ukaz, naj se v strelcih spusti proti Oreš- ju, je pritekel stražar, kije oprezoval s kuclja pod gozdom. »Nemci zapuščajo vas,« je povedal. »Zažgali so neko poslopje in odhajajo.« »Poglejmo!« je rekel komandant. S komisarjem seje splazil na kucelj, kije porasel z gostim grmov- jem štrlel iz brega. Odondod seje nudil razgled po vsem pobočju in na vas. Gorel je Rutarjev hlev, ki so ga že objemali plameni in se oprijemali tudi hiše. Vaščani so tekli od vseh strani s posodami in gasili. Nemci so medtem prišli do krčme in ruševin mostu. Komandanta je srbelo, da bi jih napadel. A bili so predaleč. Preden bi brigada dosegla potok, bi že izginili na drugi breg in ušli na kamio- nu, ki jih je čakal na cesti. Tedaj je z drugega brega udaril strel. Razleglo seje gosto streljanje kot v pravi bitki. Partizani so se začudeni spogledali. Kaj je to? »Nekdo jih je napadel.« »Kak vražji kurir, ki so ga žasrbeli prsti.« »Večjih je. Kaka patrulja.«  »lin sam je. Največ dva.« < )pazovali so boj, dokler niso streli drug za drugim utihnili. Z brega m.hI mostom ni več pokalo. Tudi ni bilo ničesar videti razen sivih skal, i,va kalerih seje prej pobliskavalo. Nemci so se s skoki drug za drugim I nevidno približevali brvi, da zletijo čez potok. Partizani so bili v mislih pri skrivnostnem napadalcu. Kaj je z njim? Moida mu je zmanjkalo streliva in je zadnji trenutek pobegnil. Ali pa |i- /adel padel. Morda je ranjen, da ne more streljati, a se tudi ne more i '-.ili. Ce ga dobijo Nemci, bo plačal z glavo. Komandant seje naglo odločil. »Minomet!« je zaklical. »Naglo! Cilj skupina ob mostu.« Partizani so pritekli z minometom in ga postavili med grmovje. Mina je zlovešče zasikala in v loku zletela v dolino.  Damijan se je ob prvi mini ves pričenil od strahu. Poznal je njeno zlovešče sikanje; verjel je, daje namenjena njemu. Padla je tik mosta v vodo. Zazijal je od začudenja. Nemci, ki so hoteli pravkar zleteti čez brv, so spet prhnili vsaksebi in se vrgli na trebuhe. Če bi mina padla mednje, bi ne mogla narediti večjega preplaha. Zinka je kričala od radosti in tleskala z rokami. »Tiho!« je rekel Damijan. »Ne kriči!« Tedaj je priletela druga mina. Padla je tik mostnih ruševin in vrgla v zrak kepe zemlje. »To so partizani,« je rekel Damijan in se ozrl v breg, s katerega so letele mine; srce mu je razbijalo od veselja. Nemci niso čakali tretje mine. Na povelje so se pognali na noge in stekli čez potok. Dva sta vlekla ranjenca, ki gaje zadel prvi Damijanov strel. »Bumf!« je vzkliknila Zinka, ko je priletela tretja mina. Padla je na sredo brvi, ki seje zrušila v prepad. Nemci so medtem že poskakali na kamion in se odpeljali. Četrta mina se je razpočila sredi ceste. Potem ni bilo nobene več. Iz gozda nad vasjo se je prikazala kolona partizanov in se vsula v dolino. »Vidiš,« je rekel Damijan Zinki. Prevzemal ga je tak ponos, taka radost, da bi bil poskakoval in kričal kot norec. Razburjenje med bojem ga je tako užejalo, da se je z globokimi požirki napil vode. Nato se je spustil po stezi do potoka. Zinka je tekla za njim in poskakovala s kamna na kamen.  MfiHl Brvi ni bilo več, zijal je prepad. Morala sta do vode, ki sta jo pre- bn-dla. Medtem so prvi partizani s komandantom in komisarjem že dospe- li do krčme. Za njimi je prihajala vsa brigada in se podvizala dalje. Do potoka, ki gaje bredla, in po stezi na pobočje. Od potoka je prišel Damijan, ki je nosil karabinko čez prsi. Le m kaj korakov za njim je priskakljala Zinka. Ozirala seje v okna krč- me, kot da išče Renata. Kurir se je ves nasmejan ustavil pred komandantom. Čelo mu je kiasila lisa strjene krvi. Komandant gaje gledal na pol strogo, na pol prijazno. »Si ti streljal?« je vprašal. »Jaz.« »Sam?« »Sam,« je kurir ponosno pritrdil. » I'i si kurir?« »Da, tovariš komandant. Kurir Damijan. Saj si me videl v Vrhu.« »Da, spominjam se. Če bi ne bil kurir, bi te pohvalil. Tako pa . Kaj bi bilo, če bi te zadeli in našli pri tebi pošto?« Damijan seje udaril po torbi. Rad bi rekel: »Saj je prazna,« a ni I hI,i Bila je napeta kot žaba. V zadregi seje nasmehnil. Komandant ga je gledal. Fant mu je ugajal. Zaslužil je grajo, a - .11;uI i poguma tudi pohvalo in nagrado. Pogled se mu je ustavil na puški. »Ali ni ta kolec pretežak zate?« I >amijanu so se zasvetile oči. »I jubša bi mi bila brzostrelka,« je rekel. Komandant seje ozrl na svojega spremljevalca, mladega partizana, k i mu jc šop svetlih las gledal izpod čepice. »Blisk, daj mu svojo brzostrelko,« je rekel. »Zamenjajta!« Blisk je s kislim obrazom izročil brzostrelko in ogledoval karabin- ko kot da ne ve, kaj naj počne z njo. I >amijanu je bilo vroče od radosti. Izpolnila se mu je davna želja.  »Ali znaš z njo?« gaje vprašal komandant. »Znam.« »Če bi bil malo večji, bi te vzel v brigado. Glej, da zraseš.« Damijan se je samo smehljal. Že dolgo mu ni bilo tako svetlo v duši. Odšel je z brigado, s katero je imel do vrha pobočja in še daleč v gozd isto pot.  Hi ;iki morda mislijo, daje Renato že izginil iz naše povesti in da ga ne I" h i io več srečali. Nikakor ne, saj je važna oseba v naši zgodbi. A kadar .< /godi več stvari malone hkrati, je pisatelj v zadregi. Ne more pove- dan vsega v eni sapi. Pripoveduje po vrsti, a včasih mora poseči tudi ii.i/.a j. ko je bila Breda odšla po stezi v hrib, srno dečka pustili na kolovo- zu /ijal je za njo, pri tem se mu je trdo zavozlalo v grlu. Z njo ni smel, \ vas ni maral, a domov seje bal. Čutil seje neizmerno osamljenega in ■apuščenega. Ko seje ulila ploha, ga tudi gozd ni več mikal, da bi se .1,nI pred ljudmi. Drevje bi ga ne vaiovalo pred curki dežja. Iskal je z očmi, kje bi našel kako zavetje. V senožeti kraj poti je uzrl topo sena, ki je bila z ene strani že spodpuljena. Vabila gaje pod ■ i i clio. .Sključen je tičal v senu kot lisica v brlogu m gledal v dež. Bilo mu je l>ii|i-ino toplo, kot da je v svoji hišici brez oken in vrat. Mislil je na m Hcljico. Ob predstavi, dajo moči ploha, se mu je zasmilila. A morda, ,i |c mislil, seje zatekla pod streho kot on. < >bjeia gaje topla utrujenost, da so se mu zapirale veke. Razburje- n|i m lekanje gaje izmučilo. Sključen je legel in zaspal. Dež mu je pel ir.pavanko. Spal je trdno, brez sanj. Tako trdno, da ga ni zdramilo niti stre- l|.ni|c. Prebudilo gaje šele pokanje min, ki seje razleglo od potoka. Pomislil je na Kokodajsa, ki divja od ihte, ker ni našel učiteljice. Uga- nil |i\ kdo mu je to nakuhal. Zdaj se znaša nad materjo. Morda jo je že ir.liclil.  Ob tej misli je glasno zaječal in skočil na kolovoz. Ni več deževalo, a tedaj bi ne maral, četudi bi ga prala ploha. Strmel je v dolino, a odon- dod ni bilo videti doma. Izza obronka, kjer je stala vas, se je dvigal steber dima. To gaje navdalo s takim strahom in grozo, daje zacvilil kot psiček. Sedaj bi se ne bal več stopiti pred mater. Branil bi jo, če bi bilo treba. O, da bi seji le nič ne zgodilo! Priden bo in ubogljiv, samo da bi jo še enkrat objel! Srce mu je bila ena sama obljuba in prošnja. Nenadoma je vse utihnilo. Tudi dim se je razkadil. Spet mu je zrasel pogum. Nabrusil je pete in na vso sapo tekel proti vasi. Med tekom seje neprestano oziral v dolino. Dom ob potoku je stal miren in tih. Opazil je kolono partizanov, ki se je v prvem mraku dvizala na pobočje. Postalo mu je jasno: ti so se spopadli z Nemci. Materi se ni zgodilo nič hudega. Srce se mu je olajšalo. Nehal je teči.. . V Orešju so se s pogorišča še vedno sukljali stebriči dima. Na vasi so stali ljudje in se pogovarjali o dogodku. Doživeli so hud dan. Nemci so pretaknili Rutarjevo hišo od kleti do podstrešja. Kokodajs je molil Rutarici neke papirje pod nos in hotel vedeti, kje sta njen mož in učite- ljica. Rutarica je vreščala, da nič ne ve in jih zmerjala z razbojniki. Utihnila je šele, ko soji naperili revolver na prsi. Kdo ve, kaj bi se bilo zgodilo, če bi ne pritekla vojaka, ki sta stražila nad vasjo. Povedala sta, da sta opazila neko gibanje v gozdu in ujela neke sumljive glasove. Nemcem se je začelo strašno muditi. V naglici so zažgali Rutarjev na pol leseni hlev in odnesli pete. Tedaj šele so ljudje tekli gasit, prej se niso upali na klanec. Hleva niso mogli rešiti, a obvarovali so hišo, katere se je že prijemal ogenj. Na srečo je bilo brezvetrno, da se požar ni razširil na vas. Vaščani so kljub temu užili dovolj strahu. Sredi vasi so se zbrali tudi šolarji. Bert seje na vsa usta hvalil, kakor daje on edini pripeljal brigado in rešil vas. Šimen in Drejče mu nista ugovarjala. »Damijan je prvi streljal,« seje oglasila Zinka. »In ti si ga videla,« se ji je Bert porogal. »Kaj ne! Bila sem z njim. Naboje sem mu podajala.«  »Ph!« »('c ne verjameš, vprašaj Damijana!« liert ji ni verjel. Toda preden ji je utegnil še kaj odgovoriti, se je pnka/al Renato. Z rokami v žepih jopiča in z mrkim pogledom je l>i iliajal po sredi vasi. Ko je bil Renato zagledal dečke in Berta med njimi, je hotel molče mimo. Ni pozabil krivice, še dolgo ne. Nanjo gaje spominjal zatekel nos m nabrekle ustnice. Toda ni se več bal, ni čutil nobene krivde. Našel je učiteljico. On jo je opozoril na nevarnost, daje pobegnila. On, nihče drug. To mu je vlilo samozavest. Nihče mu ne more česa očilali. Dečki so uprli vanj vprašujoče poglede. Mislili so, da se kisa pri in.ilei i, a tu prihaja od kdo ve kod in jih meri z drznimi očmi. Culili so <■ krive pred njim. Nihče se ga ni upal več ogovoriti. I e Zinka je poskočila kot kobilica. »Renato! Kod si hodil?« I )eček je za hip postal. »Učiteljico sem našel,« je rekel zamolklo. Vsi so ga napeto gledali. »Kje je?« je vprašala Zinka. »Ne vem,« je odgovoril Renato. »Pobegnila je. Jaz sem ji rekel, mi j iileče,« seje udaril po prsih. Tako. Naj vedo! Naj zijajo! In naj mu še kdo kaj reče! Šolarji so se spogledali. Glejte, glejte! Renata ni bilo več spoznali, i rinili mu je užaljenost še vedno trepetala v glasu. Govoril je tako '..imozavestno, da so mu morali verjeti. Vsi so iskali učiteljico, a 011 jo je našel. Bert si je grizel ustnice. Tu ni bilo nič za posmeh. Tiho so gledali za njim, kije kot zmagovalec odhajal proti domu in i/f.inil za ovinkom. II I' i tniT I ievk III 161  Orešje je preživljalo dneve strahu. Vaščani niso verjeli, da bodo Nemci kar tako požrli svoj poraz. Pridrveli bodo in se maščevali nad vasjo. Z njiv, na katerih so pobirali jesenske pridelke, so se venomer ozirali čez potok v drugi breg. Tretji dan so se Nemci res pripeljali na dveh kamionih in poskakali na cesto. Skriti za grmovjem so zijali čez prepad. Vaščani so že izgnali živino na klanec. Če bi zelenci poskušali prebresti potok, bi pobegnili v gozd. Nemci se niso upali čez. Kdo ve, če jih ne čaka kaka zaseda. Ker ni bilo več brvi za umik, bi se lahko zadrgnili v zanko. Iz jeze so izstrelili le nekaj min v goščavo nad vasjo, daje zagorelo listje in suhljad. Nato so odšli. Kokodajsa ni bilo več po kokoši. Pogosteje kot čez potok so se šolarji ozirali v breg nad vasjo. Priča- kovali so vsak hip, da se prikaže učiteljica in bodo poleteli v šolo. Toda učiteljice ni bilo. Niti drugi dan, niti naslednje dni. To jih je peklilo. Zaman so jo vsako jutro čakali pred šolo. Ušla je, Nemci je niso našli, a je tudi zanje brez sledu izginila. Kam? Morda bi vedel o nji kaj povedati le Damijan, a njega že dolgo ni bilo od nikoder. Ali se ji je kaj zgodilo in je ne bo več? To je bila skrivnost, kije vzbujala rahlo grozo. Polagoma sose o Bredi raznesle čudne govorice. Daje ušla v svojo rodno Vipavsko. Tega niso mogli verjeti. To bi bila izdaja. Drugi so vedeli povedati, daje na begu zbolela in da leži v neki samotni hiši. Kdo je to prvi zinil? Morda Rutar, kije bil medtem dvakrat v Vrhu. Če je nanesel pogovor na učiteljico, so se mu skrivnostno svetile oči, a je 

m« 'K al kol grob. Le to je povedal, daje v Vrhu ni bilo. Potem seje i,i/nesel glas. da se bo vrnila v ponedeljek. Nihče ni vedel, kdo je prvi mil a so vsi verjeli. lisli ponedeljek so se šolarji zbrali v učilnici. Šimna, ki mu je naj- l»>l| j\ladko tekel jezik, so izbrali, da jo pozdravi. Pripravili so tudi • >1 u k cvetic. Misel je bila Zinkina, a cvetice je prinesla Špelca. Bile so \ .ilHnice, povezane z zelenjem. Med čakanjem je Drejče narisal na tablo debelega Nemca, kako i * •»■ Spodaj je napisal: Kokodajs. j Vsi SO se smejali. j Nenadoma je nekdo vzkliknil: i "Damijan!« j Šolarji so se ozrli. Kes, Damijan je kot večkrat prej gledal v učilnico in pritiskal nos II.I ',11 >o. j < V/, hip je bil med njimi. < >l»suli so ga vprašujoči pogledi. Damijan je vedel, kaj pričakujejo >"l n|ega. Delal seje važnega. Odkar seje upal sam napasti Nemce, je -> nci/mcrno zrasel v njihovih očeh. Sedel je za mizo, položil brzostrel- j I o piedse, sunil čepico na tilnik in se dal občudovati. Smehljal se je. j '."l,n |i so ga napeto gledali. Molk je pretrgala Zinka. "Ali ni prišla tudi učiteljica?« je vprašala. "I ičileljica še ne pride tako kmalu,« je Damijan počasi izgovarjal In '.rde. "Zakaj?« "/.bolela je.« I kvnci so se spogledali. Torej je res, kar so slišali. V učilnici je n.i i,i1.1 gluha tišina. " Ali je hudo zbolela?« je vprašal Šimen. ■»I I ud o. Pljučnica.« Kakšna bolezen je pljučnica, se jim je medlo sanjalo. A po Damija- iiowm obrazu, ki seje hudo zresnil, so sklepali, daje to zelo huda, ii. v,m na bolezen. .,  »Ali bo umrla?« je prišlo iz zadnje klopi. Bila je Zinka, ki se ji je obraz nabral v jok. Učenci so zadrževali dihanje. »Neee,« je kurir zategnil in urezal vedrejši obraz. »Saj ji že gre na bolje. Vsak dan na bolje. Kmalu bo zdrava.« Šolarji so se globoko oddahnili. Nov nasmeh jim je razširil lica. »Kje je?« je vprašala Špelca. Damijan je rahlo zamižal na eno oko. »Zakaj bi to rada vedela?« »Obiskali bi jo,« je namesto Špelce odgovorila Zinka. »Ne morete je obiskati,« je rekel kurir. »Ne smem povedati, kje je. Saj ji lahko pišete.« »Kako naj ji pišemo, če ne vemo, kje je,« je rekla Špelca. »Jaz ji ponesem pismo,« je rekel Damijan. »A ne danes. Ne uteg- nem čakati. Čez dva dni. Danes ji lahko le kaj sporočim. Kaj naj ji rečem?« »Pozdravi jo!« je rekla Zinka. »Vsi jo pozdravljamo.« »Povej ji, da nimamo šole.« »In dajo čakamo, čakamo.« »Sporoči naj, kdaj pride. Pojdemo ji naproti.« Oglašali so se zapovrstjo. Kurirje kimal. »Kaj še?« Šolarji so se ozirali drug po drugem. Nič več. Vreča naročil je bila prazna. Tedaj je Špelca pomolila kurirju šopek, ki ga je prinesla za učiteljico. »In te cvetice ji ponesi,« je rekla. Damijan sije ogledal šopek in ga zaničljivo zavrnil. »To je za grob,« je rekel in odšel.  I U ilcljica Breda je bila res zbolela. Njeno drobno telo ni preneslo naporov tistega bega. Mlado drevje in nizko grmovje ob stezi je ni obvarovalo pred ploho. Preden se je zatekla pod košat hrast, ki še ni i/|'nbil listja, je bila že do kože mokra. A komaj seje ustavila in se ozrla na vrh pobočja, jo je vroče sprele- iclo l Izrla je sedem mož, ki so v razredčeni vrsti šli po grebenu. To je ImI.i pobočnica brigade, kije tisti popoldan prišla v Vrh. Mi to vemo, a 011,1 icj-a ni vedela. Bila je predaleč, da bi lahko razločila, ali so Nemci 1I1 parlizani. Ni se upala dalje. Nazaj tudi ni smela. Poiskala je stezo, ki |t šla vprek čez pobočje. Zatekla se bo v kako samotno hišo. A lircda ni dovolj poznala tistega brega, ki je bil ves prepleten s ko/|imi stezami kot kak blodnjak. Slišala je le za Obronkarjevo kmeti- |o ki je visela v strmini, nevidna očem. Kje naj jo išče? Begala je po ,i<v,ili, se vsak hip znašla med skalnatimi prepadi in se spet vračala. Že |i olmpavala, ko ji je pasji lajež pokazal pravo smer. I )ospela je. Ustavila se je ob sušilnici, ki je stala pod hišo kraj sa- di ivii|aka. Velik pes je divje lajal in se na dolgi verigi zaganjal od hleva do hišnega praga. Ni se upala dalje, ker seje že od nekdaj strašno bala |i ,ov Sedla je na grčast panj pred žeknom, se stisnila v dve gubi in v mokii obleki trepetala od hladu. < )ndi jo je našel Obronkar, suhec z velikimi brki. Stopil je bil na |Mii)'„ da vidi, zakaj pes tako srdito laja. Spoznal jo je, se začudil, zavpil 11,1 psa in jo odpeljal v hišo. (»bronkarica, široka kot listnik in dobrih oči, jo je gostoljubno ,pii-|rla. Preden je Breda utegnila povedati, zakaj bega okrog, seje  morala preobleči v suho obleko njene hčere, leči na toplo peč in posre- bati skodelico vročega mleka. »Pri nas se ničesar ne bojte,« je rekel Obronkar. »K nam še ni bilo Nemcev. A četudi pridejo, porečemo, da ste naša hči.« Saj Breda se ni bala. Bila je mirna. Vedela je, daje pri dobrih lju- deh. V hiši, kije vedno gostoljubno sprejemala partizane. Starejši sinje padel v italijanski vojski. Mlajši je bil ujet v Afriki. Edina hči Urška je bila že tretji mesec v brigadi. Bredi je toplota dobro dela, vendar ji je drobno trepetalo v drobov- ju. Obšla jo je velika utrujenost, v glavi je čutila omotico. Izgubljala se- je v spanec in se vsak hip znova prebujala. »Jutri bom zdrava,« je pomislila na šolo. Spet je začumela. Drugo jutro se je počutila slabše kot prejšnji večer. Tresla jo je mrzlica, v prsih jo je zbadalo, čutila je svinec v krvi. Izgubljala seje v blodnje. Spet sojo lovili Nemci kot prej v sanjah. Prestrašena je silila izpod tople odeje. »Kam?« jo je vprašala kmetica in jo spet prekrivala. Breda je začudeno gledala. Za hip je bila pri čisti zavesti. Nemci so izginili. Misel ji je poletela v Orešje. »V šolo,« je odgovorila. »Učenci me čakajo.« »Nikamor!« je rekla Obronkarica s strogim glasom. »Ali bi radi umrli?« Umrla? Ne, tega ne. Breda je zavzeto strmela. Spet seje izgubila na pol v spanje, na pol v blodnje. Gospodar in gospodinja sta se zaskrbljeno pogledovala. Bolnico sta prenesla v kamro zraven izbe. Obronkar je odšel v Vrh in poiskal ko- mandirja javke. Povedal mu je, kako je z učiteljico. Naj ji pošljejo zdravnika. Partizanski zdravnik je bil zelo daleč. Poleg tega ga niso našli do- ma. Ko je slednjič prišel, je Breda že prestala najhujše. Njeno telo je kljub šibkosti premagalo bolezen. Še ji je gorela kri, a blodnje seji niso več povračale. Kopala seje v znoju. Zdravnik ji je dal zdravila, Obronkarici pa naročil, kako naj ji streže. Predvsem dobra hrana, mir in spanje. In Breda seje res pogrez-  nI.i v dolgo, krepčilno spanje. Ko seje prebudila, je uprla jasen pogled l.inelico. "Samo v nadlego sem vam,« je rekla. ■■Ne govorite tega!« je rekla Obronkarica. »Kdo ve, kje je zdaj naša II ■.K,< in kdo ji streže v potrebi. Ne trudite se z govorjenjem in mirno i /lir'« Iti eda je ubogala in mirno ležala. Kadar ni spala, je pogled upirala l'c>/i okno v jesensko sonce in razmišljala. Spanje in skledice tople III h ' ni mleka so ji vračale moči. Nova rdečica ji je dahnila v bledi ■I m .1/ Holezen jo je tako izcedila, daje bila pod odejo kot kaka pastiri- ■ i I h le so jo same oči. Misli soji pogosto uhajale k materi na Vipavsko in k učencem v »o '.|e. Materije sporočila po Damijanu, da seje hudo prehladila. Ni ji mirla povedati resnice, da ji ne obteži srca. Ko ji je Damijan prinesel >• i/d i a ve od učencev in ji povedal, dajo čakajo, se ji je tako milo stori- o da |e potočila solzo. ko je spet prišel zdravnik in z njim komandir in Damijan, je prvič i.il.i s postelje in zlezla na peč. Damijan ji je izročil pismo njenih h 'in cv. Tako je bila nestrpna, da gaje takoj odprla in brala. ■7 /iil>n lovarišica učiteljica! h' pismo vam pišejo vaši učenci iz Orešja. Radi bi vas obiskali, a ne vemo, kje ste. Damijan nam noče povedati. A obljubil nam je, da vam ponese te vrstice. Ihli smo veseli, da vas ni dobil Kokodajs. Vsak dan smo vas pričakova- li Ko vas ni bilo od nikoder, smo se bali, da se vam je zgodilo kaj hudega. Ko smo zvedeli, da ste zboleli, smo bili zelo žalostni. Bali smo s« •. da boste umrli. Damijan nas je potolažil, da vam je že bolje in da bosi v kmalu spet zdravi. Tega smo bili zelo veseli. K o/ se je medtem pri nas zgodilo, ste gotovo izvedeli od Damijana. Brv /1■ podrla, zato tudi Kokodajsa ni več k nam. Ni se ga vam treba več luni Pusto nam je, ker ni šole, zato želimo, da bi se kmalu vrnili. In  prosimo vas, da nam sporočite, kdaj pridete. Damijanu povejte! Šli vam bomo naproti. Damijanu smo oni dan ponujali šopek cvetic, naj vam jih ponese. Ni hotel. Ko pridete, vam ga bomo dali. Čakamo vas. Lepo lepo vas vsi pozdravljamo! Vaši učenci.« Bredi je pismo zletelo v naročje. »Učenci so mi pisali,« je rekla. »Čakajo me. Kdaj bom spet smela v Orešje?« »Ne tako kmalu,« je rekel zdravnik. »Nabrati si moraš moči. Saj si kot senca.« »Ne vem, če je Orešje primeren kraj zate,« je dodal komandir. »Govoril bom s šolskim nadzornikom.« Breda je široko, preplašeno pogledala. Ali jo bodo ločili od njenih otrok? Zatrepetale soji ustnice. »No, no,« je rekel komandir, ki je to opazil. »To je samo moje mnenje. O tem bomo še govorili.« Breda je bila pomirjena. Vendar ne popolnoma. Tiha senca ji je ostala v očeh. 

M 1'irieklo je nekaj dni. Tislo jutro, ko se začenja to poglavje, je Zinka razbila prsteno skle- do l'i i pomivanju se ji je izmuznila iz rok in se razletela v črepinje. Ker |i nalo še gonila jeziček, je teta zgrabila za leskovko, da bi jo kaznova- l.i /mka pa v sadovnjak za hišo. Naglo kot veverica je splezala na prvo |,l I >1.1 tU). kocijanka je obstala pod drevesom in roke uprla v boke. ■>/.inka, brž dol!« ■>( e me ne boste s šibo.« »S labo ne bom barantala. Brž dol, ti pravim!« /mka je zlezla še eno vejo više. kocijanka je pocenila na trato in prekrižala roke. » I u te bom čakala,« je rekla. »Ko boš dovolj lačna, boš že prišla. Umno videli, kdo se bo prej naveličal.« /mka je sedla na vejo in se ozirala okrog. Sadno drevje je bilo že polo, brez listja. Tudi gozd seje že ogolil. Na njivah so prazna koruzna !>la šumela v sapi. Jesensko sonce seje prijazno upiralo v prisojni bli')', 1'oiepinka je zaslišala ropot podkovanih škornjev. Nekdo je priha- |,il / Vrha. Ne samo eden, dva. Skozi mfežo golega grmovja je zagleda- la I >amijana, ki je hodil z dolgimi koraki. Za njim je stopal nekdo z iialu binikom in palico. Imel je na pol osivele lase, kratke brke in nosil |i i o/ene naočnike. /mka je Damijanu v pozdrav zavreŠčala kot sraka, kurir se je ustavil in se ozrl okrog. Seveda — Zinka, ki se mu je n ;,ila izmed vej.  »Danes bo pouk,« je zavpil. »Teci in povej šolarjem!« »A?« je Zinka zijala. »A kje je učiteljica?« »Ne vprašuj! Teci!« Deklica je poskočila na trato pod jablano. Tete ni bilo več. Ko je opazila tuje ljudi, jo je pobrisala v hišo. Minuto pozneje je Zinka že tekla skozi vas. »V šolo!« je zavpila v vsako vežo. »Učiteljica! Damijan mi je pove- dal.« Tudi Renata ni pozabila. Damijan in tujec, ki ga nihče ni poznal, sta medtem zavila k Rutar- ju. Učenci so se počasi zbirali pred šolo. Pritekel je tudi Renato. Kol mu je napovedovala učiteljica, ga je mati ob vrnitvi prisrčno objela, četudi jo je spravil v velik strah. Lahko bi se ubil, ko je plezal po steni. Ali pa bi ga počili Nemci. Bila je vesela, da seje le vrnil! Mislila je, da ga ne bo več videla . . . Zdaj seje pred součenci držal malce ob strani. Pogledi šolarjev so se vpraševali: kje je učiteljica? Tisti paglavci, ki so videli z Damijanom tujca z nahrbtnikom, so rahlo posumili, daje to njihov novi učitelj. Torej učiteljice ne bo več? V to jim je bilo težko verjeti. Strmo, vprašujoče so gledali tujca, ko seje s kurirjem spet prikazal na klancu. Tedaj je bil brez nahrbtnika in palice. Oči so mu blago gle- dale skozi naočnike. Pozdravili so se. »Ali je tu šola?« je vprašal Damijan in pokazal na hišo. »Da, tovariš učitelj.« »Pojdite v učilnico!« Šolarji so se z ropotom pognali skozi vežo. Bili so nekoliko prepa- deni, razočarani. Razumeli so. Prišel je učitelj namesto učiteljice Bre- de. A tu se ni dalo nič spremeniti. Damijan seje poslovil in odšel. Novi učitelj je stopil v razred. Učenci so planili kvišku. »Zdravo!« »Zdravo! Sedite!«  Sedli so. Učitelj seje oziral po stenah, nato po mladih obrazih. Vse ■ u i so strmele vanj in ga presojale. Vzbujal je zaupanje. Molčali so. Le Šimen se ni mogel premagati, da ne bi vprašal: »111 naša učiteljica?« • Ičitelj je razumel. »/daj sem jaz vaš učitelj,« je rekel z nasmehom. »Vaša prejšnja m ik ljica, Breda, je zbolela. To menda že veste. Ni še popolnoma 'diava. A ko ozdravi, bo poučevala v kaki drugi vasi, kjer ni tako ne- \ ,11110. Tu bi jo lahko kdaj ujeli, ali pa bi zopet zbolela. Tudi nam ne bo 10/icami postlano. Poslej bo vsako uro pouka kdo stražil. Če se prika- .'i |o Nemci, boste vi tekli domov, a jaz v gozd. Tako se bomo igrali I 1 ivalnice . . . Ali ste razumeli?« I Ičenci so prikimali. Seveda so razumeli. Ni jim bilo čisto po srcu, a .«' se vdali. »Učiteljica Breda se vas toplo spominja,« je učitelj znova povzel. 1'iosila meje, naj se vam zahvalim za pismo. Zelo ste jo razveselili. K .idar bo mogla, vas bo obiskala. Za zdaj vas lepo pozdravlja.« I ičitelj je premolknil, nato je vprašal: »Kateri izmed vas je Renato?« Renato je vstal in zardel do las. » laz, tovariš učitelj.« »Tebe učiteljica Breda še posebej pozdravlja. Že veš, zakaj. In n.uoeila mi je, naj ti tisti, ki te je bil po krivem obdolžil in udaril, seže v ioko Postanita si prijatelja.« Šolarji so se najprej spogledali, nato so se vsi hkrati zazrli v Berta. 1.1 |r ves gorel v lica in oči upiral v klop. "Kdo je bil?« je vprašal učitelj. »No, Bert!« seje oglasila Zinka. Ilcrt je potepinko pisano pogledal, še huje zardel in vstal iz klopi. / lopotom je stopil do Renata in mu ponudil roko. Renatu se je od iMii|enosti tresla brada. Ni omahoval, segel je v roko, ki se mu je ponu- l.il.i »Tako je prav,« je rekel učitelj. »Partizani se bojujejo tudi za to, da 1 bomo vsi bratje. Imeti se moramo radi.«  Renato je položil glavo na roke in tiho zajokal. V učilnici je bila taka tišina, da je bilo slišati brenčanje muh na šipah. »Kaj bomo zdaj?« je učitelj pretrgal molk. »Ali bi za danes radi odšli domov?« »Ne, ne.« »Pišimo!« seje oglasila Špelca. Tesnoba je bila premagana, oči so zažarele. Tudi Renato je zatrl jok in si s pestmi brisal solzna lica. »Torej pišimo!« je rekel učitelj. »Kaj?« »Partizanske pesmi.« »Tisto, kije nismo do konca napisali, ker so prišli Nemci.« »Prav,« je rekel učitelj. »Kdo pojde na stražo?« Trije dečki so planili kvišku. Učitelj je izbral Šimna. Bert je z zavis- tjo gledal za njim, kije zletel skozi vrata. Učitelj je napisal na tablo: Se tujec pije našo kri, razdira dom, družino . . . Šolarji so sklonili glave in pisali. Pouk se je nadaljeval tam, kjer je pred dnevi prenehal, kakor da se nič ni spremenilo. Vendar je bilo drugače, to so čutili vsi. Učiteljice Brede ni bilo. Ob spominu nanjo jih je drobno, drobno skelelo v srcu.