Frank in Helena

Frank in Helena Povest iz ameriško-slovenskega življenja. Andrej Kobal

Izdano pod imenom Andrew Kobal

Izdano:	Prosveta 22/103, 114, 121, 126, 131, 160, 166, 172, 178, 183, 190, 196, 202, 207, 213, 219, 225, 237, 243, 249, 255, 261; 1929
Viri:	dLib 103, 114, 120, 126, 131, 160, 166, 172, 178, 184, 190, 196, 202, 207, 213, 219, 225, 237, 243, 249, 255, 261
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

FRANK REVEN se je vračal z vasovanja. Vedel je, da odpelje zadnji vlak ob pol dveh, vendar se je zakasnil tako, da je dospel na postajo komaj ob dveh. Celo na uro je bil pozabil pogledati. Ko je dospel na malo, predmestno postajo, je bila že čisto zapuščena in temna, le čakalnico je obžareval sij rdečkasti žerjavice iz odprte železne peči. Sedel je na leseno klop ob stani, kamor se je upirala luč razbeljenega premoga, in čakal. Njegov mladostni, zdravi obraz je postal sredi teme izrazitejši: svit mu je živo rdečil gladko čelo, a polna, sveža lica so se ob straneh izgubljala v temnordeči senci. Z usten, s celega obraza, posebno pa iz oči mu je sijala nepopisna radost, veselje zaljubljenca, ki se vrača z vasovanja poln sreče, nadej in zadovoljstva.

Zaljubljen je bil. Z roko se je rahlo dotakniI leve strani usten. Tam, tik pod gostim mahom, je še živo čutil prvi sladki odtis njenih trepetajočih usten. Veselja mu je vzkipelo srce, ko si je živo predočil njene udane oči in topil dih; nemirno in burno mu je zatripalo srce ob vsakem spominu na njo. Bilo mu je mučno in prijetno obenem, čustva so prekipevala, da bi zavriskal na glas in plesal radosti.

Helena — oči so se mu zasvetile v rdečem siju ob spominu na njeno lepo ime—ga je ljubila. Povedala mu je to njena nežna roka s tesnim pritiskom, utrjeval ga je v tej zavesti ves večer, ki ga je potrdil v družbi nje in njene matere, končno pa je potrdil vrnjeni topil poljub ob slovesu.

Klical si je v spomin njene besede in vsak njen gibljaj. Samo nanjo je mislil in samo zanjo čutil. Pozabil je na ves svet ter celo na vlak.

Iz prijetnih misli ga je prebudil nočni čuvaj. Povedal mu je, da je zadnji vlak že davno odpeljal in da do jutranjega ne bo nobenega več. Ob drugih prilikah bi se bil Frank vznemiril, zdaj pa na nepriliko še pomislil ni. Le vstal je in ne da bi se podal v razgovor s čuvajem, ki ga je navajal k temu, si je zapel suknjo in se podal iz čakalnice. Napotil se je proti domu.

Noč je bila temna in hladna. Ob poti je še ležal sneg, ki mu je kazal črne obrise ceste, a v vlažnem zraku je v presledkih zapel toplejši puh prvega spočetka pomladi. Neprijetna, par ur dolga pot se je vila pred njim skozi noč, toda v njegovi duši je radovalo svetlo jutro, budeče ga k nepoznanemu življenju. Hlad ga je grel, samota veselila.

V redkih presledkih je privozil mimo avtomobil, že iz dalje z bledimi svetlobnimi progami prodirajoč temo. Frank je bil tako zatopljen v svoje misli, da se je zavedel vozila šele tedaj, ko je odpeljalo mimo in so mu od moteče svetlobe zatemnile oči, da je v negotovosti stopil s pota. Mogoče bi mi bil pozni voznik ponudil vožnjo, ali Frank nezmenivši se zanj, je ubiral svojo pot dalje. V hipu je vzkipelo v njem veselje, zavriskal je na glas prav kakor je včasih ob nedeljah slišal starokrajske fante, ki so prihajali iz mesta na izlet.

Proti jutru se je noč razjasnila. Pokazale so se redke zvezde, a tudi za te se zakasneli vasovalec ni zmenil. Začele so ugašati. Prvi dan se je zaznaval, ko je Frank stopil na domače dvorišče. Veliki rjavec mu ji priskakal naproti. Pobožal ga je in vstopil v hišo.

Prebudil je mater. Ni je prebudil, saj vso noč ni spala. V skrbeh zanj je dolgo časa bedela in tudi ko jo je stari pokaral, naj leže, ni mogla zatisniti očes. »Kod neki hodi?« je mislila neprestano in tudi molila je zanj. Razločno je čula njegove korake, že ko je prihajal po dvorišču. Vesela se je pomirila in prisluškovala vsaki stopnji, ko je šel v spalnico. Zdaj ji tudi za spanje ni bilo več. Ozrla so je proti oknu, nad katerim je bledel strop, ter se spomnila, da bo čas vstati. Kmalu nato je stopila v sinovo sobo.

Frank je že legel. Skoro spal je že, ko je mati prišla v sobo in se približala njegovi postelji. Dotaknila se je s roko njegovega vzglavja, pripognila se k sinu in ga povprašala s pol karaj očimi, pol pozdravljajočimi besedami:

»Kod si hodil? Glej, vso noč sem v skrbeh mislila nate!«

Obrnil se je proti nji, se dotaknil z licem materine roke.

»Ne bodite hudi, mati!« je poprosil gledaje jo ves uverjen. V hipu ga je spreletela misel, da ji razodene, ji pove svojo srečo, toda nagnil se je nazaj na vzglavnik.

Motrila ga ja za trenutek, se nagnila čisto k njemu, ga pokrižala na čelu in odšla tiho iz spalnice.

Tudi Reven je že vstal. Nič kaj dobre volje ni bil. Radi njenega bedenja sam ni veliko spal, a nevoljen je bil le na sina, ki se je že parkrat vrnil iz mesta pozno v noč, danes pa ponočeval kar vso noč. Pograbila ga je jeza, da bi takoj stopil k njemu v spalnico in ga trdo prijel, vendar so je premagal, ko je stopil skozi kuhinjo. V hlevu je kmalu opravil.

V kuhinji je dišalo po kavi. Stari Reven je sedel k mizi zajtrkovat. Čakal je. Ženi je bilo neprijetno, ker je dobro vedela, da je nevoljen radi Franka. Vendar se je opogumila:

»Zakaj ne začneš?«

»Zato, ker moram čakati ponočnjaka! Ali še ne bo vstal?« Vprašanje ga je šele razburilo. Zdaj je mislil, da mora kljubovati. Potrpel je še trenutek, ne da bi se dotaknil jedi, a kmalu nato velel:

»Pustiva ga, naj se nekoliko naspi,« je poprosila za sina.

»Mu bom že pokazal!« je siknil Reven in planil s stola. Burno je odšel k sinu. Ni bil vajen klicati ga, saj vstajal je sam dovolj zgodaj, ali pa ga je klicala ona. Zato ga ja takoj obdalo neprijetno čustvo, ko je vstopil. Toda čutil je potrebo, da sina odvadi ponočevanja. Odločno je vstopil k stranici sinove postelje. Ta je trdno spal, njegov obraz je bil lep, že skoro popolnoma moški in čisto miren. Ko ga je videl takega, je očetova odločnost popolnoma upadla. Obraz se mu je spremenil in skoro z nasmehom je gledal svojega edinca, odstopil je od postelje, postal sredi sobe, pomislil, stopil k oknoma in potegnil zavese, da omogoči sinu pokojno spanje.

V kuhinji se je spogledal z ženo. Prisedel je k mizi in stara Revnova sta zajtrkovala sama.

II.

Tako lepega jutra kakor tisti dan že dolgo ni bilo.

Poslednje pege snega so vidno ginile pod pritiskom blagega pomladanskega solnca. Tudi na osojni strani se zima ni stavila več, da že popoldne ni bilo več kepe snega. Dan poprej še rjavkast in posejan z belimi marogami je travnik nenadno dobival bledo zelenkasto odejo. V zatišju na solčni strani so nad golimi rumenimi korenikami v enem dnevu zrastli špičasti listi perunike za četrt čevlja. Lepi rumenjaki, prvi znanilci pomladi, so vzleteli iz hoste za hišo preko polja in travnikov. Že se je oglašalo reganje iz studenca za hlevom, ki je od ginečega snega narastel v pravi potok. Solnce, danes bolj zgodnje kot kdaj poprej v tem letu, je budilo naravo.

Frank pa je spal. Nikoli še ni spal tako dolgo v dan, nikoli ga ni tako dolgo čakalo delo, katerega je toplo solnce naenkrat pomnožilo.

Dasi so bila okna zastrta od podoknjakov, se je solnce ponujalo v sobo od strani in od spodaj, ko so se zastori pregibali v rahli sapi. Široki žarek se je prikradel v sobo, ko se je zastor vsled močnejše sape ločil od okna, in luč jasnega dne je za trenutek razsvetlila sobo. Nenadna svetloba je zbudila Franka.

Skočil je s postelje, stopil k oknoma in spustil zastora k stropu. Odprl je obe okni do vrha. Še nikoli ni Frank vzljubil solnca tako kakor danes. S svežim zrakom je sijalo vanj, osrečevalo ga, kakor da še ni dovolj srečen. V spalnem oblačilu se je naslonil na oknu ter pogledal na vrt. Od ondod je čul grebenje motičice po gredi. Mati je sklonjena nad gladko grudo izkopavala v solatni gredi stranske vrzeli ter sadila vršičke čez zimo ohranjene pelargonije.

Ne da bi pomišljal, kaj dela, je Frank utrgal dolg vršiček z rožmarina na cvetlični klopi in ga vrgel materi na gredo. Veselo smeje ji je voščil dobro jutro.

»Še rožmarina vsadite,« jo je prosil. Vsadila je drobni vršiček sredi grede med košatimi odrezki pelargonije. Koj na to je zapustila delo in odšla v kuhinjo pripravit zajtrk.

Frank je iskal z očmi še očeta. V javorju tik na travnikom par streljajev od solnčne strani hiše, se je mudil pod mogočnimi drevesi. Vrtal je v debla in nastavljal rdeče čebričke drevesnemu sladu.

»Helo, pa!« mu je sin zaklical na ves glas. Oče se je obril, zažugal mu je s prstom ter nadaljeval z delom. Frank se je medtem hitel oblačit.

Vendar Reven zdaj ni delal več. Vsaj od rok mu ni šlo, čeprav si je prizadeval. Toliko misli se mu je podilo po glavi, skrbi, združenih z ljubeznijo do sina. Ni mu bilo prav, da je ponočeval, kajti bal se je za njega. Pritoževati se čez njega res ni mogel, pridem je bil vedno in od malih nog mu je bil več kot sin. Pri delu na samotni farmi, kjer ni imel veliko druščine, mu je bil sin od malega najboljši prijatelj. Pred njim ni imel nobenih skrivnosti in sin mu je od malega zaupal vse. Zdaj pa je oče s strahom spoznaval, da ima sin pred njim skrivnosti in mučila ga je že sama misel, da bi ju mogle sinove skrivnosti odtujiti. Misel sama mu je bila strašna, da jo je odganjal.

Pustil je delo in stopil preko travnikov na vzvišeni holmec svoje domačije. Razmišljal je, kako bi pregovoril sina in si ga zopet osvojil, kajti uverjen je bil, da se mu odtujuje. Vendar bi tudi tega ne zmogel. Misel na razgovor, ki naj bi bil kakor prošnja do sina, ga je napolnjevala z bridkostjo. Kaj naj stori? V dvomih za sina tudi ne more živeti, razjasniti se mora vse in sina mora dobiti nazaj za vsako ceno.

Dospel je do vrha holmca. Svojo lepo domačijo je imel pred seboj kakor na dlani.

Bil je lep razgled. Vsa domačija se je blestela v solncu. Travnike tik pod holmom je obdajala javorjeva šuma. Preko doline so se razprostirali črni pasovi vlažne zemlje, ki jo bo treba v kratkem na novo izorati. Na drugem robu njiv, kjer solnce najlepše sije, se je izza golega drevja blestila prostorna hiša in za njo rdeče pobarvan hlev s silom in drugimi gospodarskimi poslopji. Nižje doli se je razprostiral še prazen pašnik, sredi katerega so iz malega, z grobljem ograjenega četverokota rastli štirje visoki javorji. Pod njimi je stalo zapuščeno pokopališče prvotnih naselnikov. Iz javorja, ki še ni začelo brsteti, so se v solncu zlatile preperele mramorne plošče nad nekdanjimi grobovi.

Reven se je vedno veselil prelepega razgleda s holmca, zlasti tedaj, ko je prišel gori s sinom; toda danes ga je mučil že sam spomin na minulo zadovoljnost.

Niso pa bili tu za Revna sami dnevi zadovoljnosti. Le v obraz bi mu morali pogledati na brazde po licih in na čelu, na lase, koliko mu jih beli izza klobuka. Obraz sicer znači zdravje, ali prezgodnja ostarelost vendar svedoči hude življenjske preizkušnje.

Življenje mu ni bilo posuto z rožami. Veliko je prestal in vedno težko delal. Urejeno gospodarstvo je plod najnapornejšega dela njega, žene in sina. Ko je kupil, je bilo vse posestvo razpuščeno, hiša je razpadala, od hleva so stale same razvaline, orodja ni imel nikakega in tudi živino si je moral vso nakupiti ali jo prirediti. Poleg tega je bil v dolgovih in sam prva leta rahlega zdravja, katerega je zapravil v železničarskih delavnicah vmestu. Obupaval je prva leta, mislil zapustiti posestvo in se zopet vrniti v mesto, kar bi bil tudi storil, če bi bil mogel dobiti kupca. Toda s časom se mu je zdravje utrdilo, začel je pomagati ženi, ki je delala za dva, in tudi Franki je odraščal ter mu pomagal z vso požrtvovalnostjo. S časom se je namnožila živina, da je začel oddajati mleko na trg, žena je izkupila za perutnino in jajca in še kak drug dohodek je omogočil, da je reven odplačal poslednji dolg na banki ter še nekaj stavil v hranilnico. Z dobro svežo hrano in zrakom, pa tudi z delom je Reven popolnoma ozdravil mestne bolezni, zadovoljnost nekdanjega priselnika se je vračala in se množila ob pogledu na sina.

Reven se ga je domislil zopet in zopet. Kaj bo s Frankom? Kam hodi? Misel ga je grizla kakor črv.

Napotil se je domov.

Ko dospe na dvorišče, je mati ravno stopila iz hiše in ga, oziraje se proti javorju, glasno poklicala.

»Kaj hočeš,« vpraša mrko tik za njo.

»Mislila sem, da si v javorju,« mu odvrne. »John, slišiš,« hiti s presenečenim, veselim, vendar negotovim in skoro šepetajočim glasom: »Frank pravi, da se bo ženil.«

Reven obstoji kakor okamenel. Med vsem razmišljanjem mu ni prišlo na um, da bi se kaj takega utegnilo zgoditi in da Frank zato vasuje. Niti odgovori ne soprogi, le gleda jo, tudi sam negotov in nenavadno presenečen. Komaj vidno zmaja z glavo in molče vprašuje.

»Stopi no v hišo,« nadaljuje žena. »Jaz sem sama vsa iz sebe. Nič takega si nisem mislila … Rekel je, da z Zupankino Heleno …«

Ko je spregovorila dekletino ime, jima je Frank prišel nasproti. Nekam negotov in kakor bi se bal stopi k očetu. Slišal je mater izpregovoriti Helenino ime, kar ga je precej opogumilo. Posebno lepo mu je donelo njeno ime iz materinih ust. Zdi se mu, da sta starša že pridobljena in da mu ne bo treba veliko prigovarjati.

Vendar ne gre tako lahko. Mati sicer ne ugovarja, ugovarja pa oče, ki ga je sinova izpoved, da se je seznanil s Heleno in njeno materjo, neprijetno dirnila. Zmračil se mu je obraz. Z vsako besedo, katero izusti, se protivi sinovim sklepom. Pokara ga prvo radi ponočevanja.

»Ni lepo od tebe, da ponočuješ in se vračaš domov, ko je že dan. V lepo družbo si zašel. Ali veš, da je Zupanka raporočenka? Pa še z brezverci se druži! Hči tudi ne bo mogla biti boljša od nje.«

»Oče!«

»Nič! Jaz imam malo zaupanja v take ljudi. Zakaj si le ostal vso noč pri njih?«

»Nikar ne govorite tako, oče! Saj nisem bil pri njih vso noč. Pa tudi če bi bil …« Frank nato razloži očetu, kako se je vračal domov, ko je zamudil vlak.

Reven se s tem ni zadovoljil. Misli si, da mora ugovarjati, čeprav sinu ne more prav dopovedati zakaj. Pregovoriti ga hoče, naj nima nobenega opravka z Zupankino, toda pri tem ne pomisli, da je sin v njo zaljubljen in da ta njega zdaj ne more biti drugače. Oče dobi še drugih ugovorov.

»Kaj ne hodi Zupankina v šolo? Zdaj bo že morala zdelati, saj je nad dvajset. Vidva bi bila pa lep par!« Hoče se zasmejati, pa mu ne gre. »Ona učiteljica, ti pa farmar! Bodi no pameten, saj veš, da nisi za njo.«

To je bilo res vredno pomisleka. Frank je sam razmotrival svoj položaj in bil že zaključil, da je najbolje, če ne misli na Heleno, vendar je bil pozabil na zapreko. S Heleno sta se imela tako rada, da tega še mislila nista. Pa tudi naklonjenost Helenine matere mu je pregnala neljube misli, da je dekle preveč šolana zanj. Težko je ugovarjati očetu, vendar mora.

»Bolj je priprosta kot so Johnsonove, ki so le kmetice. Pa tudi njena mati je dobra in ne ugovarja.«

Revna je sinov odgovor neprijetno zadel. Johnsonove so bile sosedove, ki tudi njemu niso ugajale. Spomnil se je pri tej priči, da je Helena Slovenka, kar mu je prijalo. Nehote si je predočil razmerje z bodočo snaho, če bi bila Američanka. Spogledal se je z ženo, ki je komaj zadrževaje solze sledila napetemu razgovoru med možem in sinom. V tem trenutku je začel zmagovati sin. Čuti to in hiti pripovedovati:

»Zupanka mi je rekla, da ve, odkod ste doma in da tudi ve za vašo rojstno hišo. Rekla mi je, da je služila v Črnomlju, ko je bila šele petnajst let stara, in da vas je gotovo poznala, toda ne mora se sedaj spomniti. Ne veste, kako se je veselila, ko sem ji povedal, da ste iz Črnomlja! Rekla je, da moramo v nedeljo že dopoldne vsi v mesto, da gremo k nji na kosilo, potem pa vsi skupaj na veselico.«

Frank je gledal izpremembo na očetu, ki ga je sicer vedno lahko pridobil, a to pot lažje kot je sam pričakoval.

»Kakšno veselico pa?« premagan vpraša Reven.

»Pri društvu narodne jednote bodo imeli dvajsetletnico in pa novo društvo za mladino bodo ustanovili, so rekli. Jaz sem se tudi vpisal.«

Oče je postal zopet nevoljen. Že od nekdaj ni maral za društvo Slovenske narodne podporne jednote. Bil je član, predno se je preselil iz mesta na farmo, toda v dneh, ko mu je huda predla za denar, je pustil in ostal član samo še Jugoslovanske katoliške jednote. Tudi za to društvo se ni nikoli veliko brigal, a včasih je vendar šel na sejo. Kakor je prihajal v dotiko s Slovenci, so bili vsi več ali manj proti narodni jednoti. Poleg tega je bil veren ud pri cerkvi, kjer je vedno slišal, da je narodna jednota protiverska. Zato ga je neprijetno dirnilo, ko mu je sin dejal, da se je vpisal, čeprav ni dobro vedel, kakšno bo novo društvo.

»Če bo novo društvo od narodne jednote, ne imej nobenega opravka z njimi,« veli sinu. »Pri cerkvi smo vpisani vsi trije in ne moremo biti tam, kjer so proti cerkvi.«

Frank bi ugovarjal, vendar se premisli. Še nikoli se ni zanimal za društvo in tudi na prošnjo za poslovnico se je podpisal zgolj radi tega, ker se je podpisala tudi Helena. Kakšno bo novo društvo in zakaj bo član še dobro vedel ni, kajti nikoli mu ni bilo niti za seje pri starem društvu jugoslovanske jednote, kjer ga je imel oče vpisanega. Ko je včasih dopoldne šel na sejo plačat za vse tri, ga ni mikalo, da bi nekoliko posedel pri seji. Včasih je postal, ko je slišal starejše člane vse razgrete od razpravljanja o kakršnem društvenem vprašanju, ampak nikoli ni razumel, kaj imajo med seboj. Samo to je vedel, da je slovensko društvo nekakšna zavarovalnica; koliko je društev, kakšna so in le služijo še za kaj drugega kot za zavarovanje, tega pa ni vedel. O novem društvu so mu povedali, da bo drugačno kot so stara, a tudi ta to bi mu ne bilo mar, če bi ne bilo Helene, ki se je tudi sama podpisala le na željo matere.

»Tudi plačevati bi bilo preveč,« je za očetom pristavila Revnovka, ki ravnotako ni marala, da bi bil njen sin pri narodni jednoti. Spomnila se je par pridig v katerih je slišala župnika prigovarjati, naj se Slovenci ne vpisujejo v protiverske jednote.

Ker mu sploh ni bilo za društvo, je Frank staršema pritrdil, a hotel ju je dobiti, da gresta z njim v nedeljo k Zupanki, odtim pa na veselico, ker je tako obljubil. Ni bilo treba veliko prigovarjanja: ljubezen do sina in radovednost, oboje je pomagalo, da je stari Reven navzklic mržnji, katero je sprva omenil proti 'divorsanki', kakor je Zupanko nazival, še pri kosilu obljubil sinu, da pojdejo v nedeljo vsi skupaj na posest v predmestje in odtam k veselici.

Preostali dnevi tedna so pretekli v napetem pričakovanju, ki se je poznalo starima vzklic neumornemu kmetovanju. Frank je delal z njima pridnejše kot kdaj prej, pri tem pa mislil na Heleno in komaj čakal nedelje. Vsak večer se je peljal k trgovini ob glavni cesti, daje telefoniral Heleni. Vsikdar jo je dobil doma, ko jo je klical v soboto zvečer, pa se mu je odzvala Zupanka. Povedala mu je, da se je Helena ravno dopeljala s prijateljema k nekemu koncertu. Čeprav je bil razočaran se je precej časa razgovarjal z materjo, ki mu je morala pripovedovati samo o hčeri. Ko je obesil slušalo, pa mu je bilo težko.

Frank se je nehote spomnil očetovih besed, da bo Helena učiteljica in da je on sam le farmar, zato so ga zadele Zupankine besede, ko je rekla, da je Helena šla h koncertu. Sam še nikoli ni bil pri nobenem koncertu in pravzaprav niti vedel ni, kaj je koncert. Le tega se je zavedal, da je koncert zabava za šolane ljudi, ki znajo uživati godbo, katere sam ni razumel. V svoji priprostosti si je skuša predstaviti tako zabavo. Mislil je na Heleno, kako mirno sedi v gledališču, posluša in se raduje ob lepi, njemu nerazumljivi godbi. Tudi samega sebe se je zamislil pri koncertu, da sedi poleg Helene. Ona, kakor da se ne zmeni zanj, je zaverovana samo v program, a on, ki se dolgočasi o počasnih, zategnjenih zvokih brez lahke melodije, je zaverovan samo v Heleno.

III.

Zupanka že dolgo ni imela tako prijetnega dne. Od ranega jutra je bila na nogah, pospravljala je in pomijala, stavila skromno stanovanje v najlepši red, obenem pa kuhala, pekla in cvrla, kakor da pripravlja največje kosilo. Hči ji je pomagala kot še nikdaj prej. Ta dan še časopisov ni pogledala, kajti z vsemi je hotela ustreči materi in je delala vse po njenem naročilu. Še sama je napekla krožnik kolačev, katerih mati ni znala pripraviti. Ko so bili pečeni, je razpolovila enega in dala polovico materi, da razsodi, če bodo za na mizo. Zupanka je hčer pohvalila, da je boljša kuharica kot ona sama. »Dati jih moraš na mizo za posladek,« ji je naročila.

Proti poldnevu je bilo kosilo pripravljeno. Helena je šla pregrinjat mizo, mati pa je stavila jedi v posebne sklede, da takoj lahko postreže gostom. Z zadovoljstvom je opazila, da s kosilom ne bo prepozna, kar jo je skrbelo, ker ni bila vajena pripravljati takih pojedin.

Kosilo, katerega je pripravila za Revnove, je za njene razmere res imelo biti pravcata pojedina. Bila je priprosta delavka, ki je v svojem življenju vžila le malo dobrega. Vse njeno življenje je bilo kakor dolg delavni dan. Še od svojih detinskih je se je spominjala samo dela. Osem let staro so je poslali služit, sprva za pestunjo, pozneje za deklo za splošna gospodinjska dela. Ko je odrasla v dekle, je šla služit na Nemško in z Nemškega v Ameriko, kjer se je kmalu omožila.

S svojim možem je Zupanka živela sedem let. Zakon ni bil kot bi moral biti, zato so bila ta leta še najhujša za njo. Kadarkoli se je spomnila nesrečnih let in po njenem mišljenju sramotnega konca, ji je bilo hudo, da se je zjokala. Z možem sta se bila vzela, ne da bi se bila dobro poznala. Prišlo je, kakor da bi bilo neizbežno: on ji je poslal karto, da je prišla k njemu v Ameriko, in takoj nato sta se poročila. Oba sta stopila v zakonsko življenje z največjo nadejo, toda skupnost ju ni zbližala. On sam je sprva hotel biti dober, pa se je udal pijači in je ni podpiral več; namesto da bi jo vzljubil, jo je začel sovražiti in bil surov z njo, ki tudi ni čutila nikakega nagnjenja do njega. Brez čutil se je udala v usodo in upala, da se mož poboljša in da ju združi dete, toda sama se ni niti potrudila, da bi izkazala več ljubezni do njega. Ko sta dobila Heleno, ni prišlo do zbližanja med njima. Otrok je bil uteha zanjo, on pa je iskal pozabljenja drugje. Izostajal je z doma ter jo z detetom vred prepuščal pomanjkanju. Trpela sta oba sedem let. Ko so ji ženske pomagale iz beračenja s tem, da so ji preskrbele delo v tovarni, so jo kmalu lahko pregovorile, da se je razporočila. Mož je odšel v Chicago in o njem ni slišala nikoli več. Tudi mislila ni nanj, kajti skrbeti je morala zase in za Heleno, ki je začela hoditi v šolo.

Delala je stalno in zaslužila toliko, da sta s hčerjo skromno živeli. Delo ni bilo lahko vendar je zmagovala, kajti krepila jo je volja, da vzgoji hčer, ki jo je ljubila bolj kot sebe in vse na svetu. Za hčer bi storila vse. Ko je Helena dokončala ljudsko šolo, jo je poslala v srednje šole. Leta so vzlic garanju in rastočim stroškom hitro tekla. Po končanih srednjih šolah, bi bila Helena lahko dobila službo na kakšni banki, toda želela je dalje v šole. Mati jo je poslala študirat še na normalko. Stroški so s tem zelo narasli in treba je bilo celo vzeti iz hranilnice od vsote, katero je mati privarčevala za slučaj, če bi pri delu obnemogla. Tolažila se je s tem, da Helena kmalu dokonča šolo.

Ko se je Helena seznanila s Frankom, materi sprva ni bilo po volji, ker zdelo se ji je, da so prekrižani vsi njeni računi na lepo bodočnost s hčerjo, ki bi dobila lepo službo in pri nji bi gospodinjila in v zadovoljstvu preživljala stara leta. Vendar se je kmalu udala želji zaljubljencev.

Dopadal ji je priprosti Frank, ki je gladko govoril slovensko, kakor da je prišel iz starega kraja, a še bolj kot to ji je bila ljuba misel, da bi hči dobila domačina. Res, da se ji je zdelo vse prekmalu in da je želela čedalje mogoče odlašati, toda pripetilo se je nekaj drugega, radi česar si je želela hčerine zveze s Frankom.

Mati je že zadnji dve leti hčerine normalke opažala, da se ji Helena nekam odtujuje. Vedno se je ustrašila pri tej misli, ampak opažala je vendar, da so pota hčere čisto drugačna kot njena. Hči je bila včasih bolj uljudna z njo, zaupala ji je vse in bila je priprosta kakor ona sama; zdaj pa ju je ločevalo nekaj prej neznanega. Vse preveč priprosta, starokrajska ji je bila. Dala je hčeri vse, vse bi storila zanjo, vendar ni mogla biti takšna, kakoršno si je hči želela. Po noši, po obnašanju, po govorici in celo po obrazu samem je bila drugačna. Ko je Helena včasih pripeljala na svoj dom sošolke, ji je vedno naročala, kako se mora obleči. Mati je opazila, da bi hči najrajši videla, da v družbi njenih sošolk sploh ne izpregovori. S trpkim razočaranjem je začenjala spoznavati, da se je lastna hči sramuje v družbi svojih sošolk. Skušala ji je prijati, da sram jo je spreletel njo samo, ko se je zavedla svojega položaja. Prej se ni nikoli sramovala, da je starokrajska, toda sedaj, ko je bila hči izšolana za ameriško življenje, je prišlo kruto spoznanje, kako daleč je v vsem od svoje hčere.

Zupanka je često na tihem jokala radi svoje hčere. Ko je končno prišel v njuno življenje Frank, se ji je bilo lahko ločiti od starih, itak zgrešenih računov na skupno, samostojno življenje s hčerjo. Sprijaznila se je z mislijo, da hči vzame Franka. Ko je mladeniča spoznavala, se je tega še bolj veselila; najbolj vesela pa je bila danes, ko je prihajala v posete Frankova družina.

Vse je bilo pripravljeno h kosilu. Šla je pogledat v jedilnico kjer je Helena pripravila mizo bolje kot bi jo znala sama. Po končanem delu je bila hči vsa razposajena, priskočila je k materi in jo poljubila: »Zdaj se pa le pripravi, mama,« je z nerodnim glasom spregovorila slovensko. Le redkokdaj je spregovorila kakšno slovensko besedo. Navadno je mati govorila slovensko, ona pa ji je odgovarjala angleško. Le ko je hotela biti posebno ljubeznjiva, kar se je videlo zlati danes, je tudi Helena odgovarjala slovensko, če sta bili sami. Zupanka to pot ni hotela pokazati vsega veselja, vendar je ponagajala hčeri:

»Kaj bi se jaz pripravljala! Ti se lepo obleči, saj k tebi pride ženin.«

Helena je zarudela: »Dobro, pa se dajva obe.«

Vendar ni bilo veliko časa. Pred stanovanjem se je ustavil avto. Frank je dvakrat zatrobil po štiri kratke signale, ki so pomenili, kakor ga je Helena naučila iz brzojavne abecede, začetno črko H. obse sta hiteli odpirat. Frank je bil prvi vrh stopnjic, a takoj za njim stara.

Kakor je Revnu in njegovi ženi postajalo neprijetno, ko so se z avtom bližali Zupankinemu stanovanju – ker poznala sta jo pravzaprav le na videz – vendar ni bilo nikakega nerodnega predstavljanja. Frank je bil takoj pri Heleni, stara pa sta se z Zupanko zapletla v pogovor o vremenu, delu in o starem kraju.

Ko so se začeli pogovarjati o starem kraju, so bili že prijatelji, kajti po kratkem opisu Zupanke, pri kom je služila v Črnomlju, se je Reven res domislil, dasi je bil on že fant, ko je ona še pestovala. Vse skupaj, še Franka in Heleno je razveselilo to.

»Dolgo je že tega! Kako teko leta! Saj bo kmalu štirideset let,« je pol vprašaje, pol trdeč ugotovil Reven. Vendar se je spominjal.

Med razgovorom je Zupanka silila zdaj to, zdaj ono jed.

»Tudi ti boš morala tako pripraviti teletino,« se je Reven obrnil k svoji ženi, ko je položil na krožnik dodaten kos. Helena mu je ponudila skledo s krompirjem.

»Bom že sam dobil,« jo je zavrnil. Tisto ponujanje krožnikov in skled iz roke v roke mu ni nič kaj prijalo, ker ni bil vajen, in tudi povedal je, da pri njih kar vsak sam vzame. Helena je razumela. V kakšni ameriški družbi bi se na tak ugovor mogoče počutila užaljeno, ampak zdaj je bila doma in med svojimi. Da, tudi Revnove je smatrala za svoje. Obrnila je krožnik pred Franka: on je pa rad vzel iz njenih rok.

»Kaj ni moja mama dobra kuharica?« je dejala Franku. Prej kot on je z vprašanjem odgovoril oče:

»Pa tudi ti znaš kaj skuhati?«

»Not much,« je priznala, a Zupanka je takoj popravila, rekoč, da je Helena skoraj več pripravljala kosilo kakor ona sama.

Pogovor je postajal čedalje živahnejši, a največ sta govorila stari Reven in Helena, ki je še parkrat vstala in prinesla novih jedil. Materi sta se razgovorili marsikaj o kuhi, Frank pa se je zanimal bolj za Heleno kot za jed. Vsaki njeni kretnji je sledil in dasi mu je jed dišala kot le malokdaj, je komaj čakal konca, da govori s Heleno samo. Toliko ji je imel povedati!

Nazadnje je Helena vstala s skrivnostnim namigom materi. Iz shrambe je prinesla rumenih, lepo zapečenih kolačev.

»Dovolj imam, dovolj,« se je zadovoljen branil stari Reven za vse tri, toda Helena je že stavila predenj velik kos peciva. »Sveži so in že skoro gorki,« mu je rekla, ko se je hotel braniti. Dala je vsem posebne krožnike z vabljivim pecivom, ostalo pa položila sredi mize. Z materjo, ki ni mogla prikrivati veselja, sta se večkrat skrivaj pogledali. Frank je opazil to in se brž lotil hlebčka pred seboj.

»Mmm!« je vzkliknil presenečen, ko je pokusil. Po pogledih je kmalu spoznal, da je morala kolače napeči Helena sama. Bili so res izborni. Tudi oče je mislil tako, saj je vzel še en kolač.

»Na, kaj mislite o naši kuharici?« je prekinila kratko tišino Zupanka. »Še peči zna in jaz sama nisem vedela tega.«

Stari Reven je bil izredno dobre volje. Ko je Zupanka s Heleno spravljala prazno posodo z mize, si je prižgal cigaro in ponudil drugo sinu, ki pa si jo je vtaknil v žep. Mati je hotela pomagati, toda Zupanka in Helena ji nista pustili. Vendar je šla z njima v kuhinjo in se z njima pogovarjala.

Stari Reven je opazil priliko, da spregovori s sinom. Prikriti ni mogel, da mu Helena zelo dopada.

»Tako pametno dekle je,« je dejal. »Prav vesel sem, da se je oprimeš. Mati se je tudi ne more nagledati. Kar vprašaj jo! Ali hočem jaz spregovoriti besedo?«

»Ne ne, oče! Pustite, sam moram govoriti z njo,« je dejal Frank. Vsa zadovoljna družba, Helenina dobrota in to, da je očeta in mater čisto pridobil na svojo stran, mu nista pregnala neprijetnih misli, ki so se mu vsiljevale od zadnjega večera, ko mu je Zupanka povedala, da je hči odšla z družbo v gledališče. Komaj je čakal, da se Helena vrne iz kuhinje.

Po pospravljanju sta bila s Heleno vendar zopet dama. Odšla sta na 'porč'. Helena je kmalu opazila, da mu nekaj ni prav, kajti redkobeseden je bil in ni mogel prav izreči, kaj je hotel.

»Zakaj pa tako malo govoriš? Potrt se mi zdiš, Frank,« mu je nenadoma dala priliko, da izpregovori.

Še nikoli ga ni obgovorila po imenu. Bil je prijetno iznenaden, vendar je spravil iz sebe, kar ga je težilo, dasi mu ni bilo več tako težko pri srcu.

»Kako je bilo v gledališču?« je začel in ji vprašajoče zrl v oči.

»Kaj sinoči? O, mama ti je povedala. Saj ti moram tudi sama. Ti si ne moreš misliti, kako lep koncert je bil. Simfoničen orkester s šestnajstimi vijolinisti je igral Mendelsohna in Brahmsa, medtem ko sta dva solista pela angleško.« Razlagala mu je na dolgo in široko o programu in o solistih, kolikor je mislila, da more razumeti.

Frank je le malo razumel. Še nikoli ni slišal imen skladateljev, katere je naštela.

»Takega finega koncerta jaz sama nisem še nikdar prej slišala. Tudi tebi bi dopadal. Škoda, da te ni bilo.«

Čutil je njeno iskrenost.

»Mislil sem nate ves ta čas. Tudi med koncertom, ko mi je mati povedala, da si odšla z družbo. Mislil nem si, da sedim poleg tebe v gledališču: ti si mirno nedela in obrnjena na oder poslušala godbo, jaz pa nem gledal samo tebe.« 

Njegove besede so ji ugajale. Izgovoril jih je prisrčno in ji udano zrl v oči. Dotaknila se je njegove roke in se mu zahvalila:

»Tudi jaz sem mislila nate.« Franku so se zaiskrile oči in privil jo je k sebi. Saj zdaj mu je bilo vse jasno. Dvome je pregnal in nič več je ni hotel izpraševati, ne izraziti dvoma v njeno zvestobo.

Ko so odhajali k veselici, si je Frank zažgal cigaro, ki mu jo je podaril oče. Vozil je on: z levico je obračal krmilno kolo, z desnico pa držal roko Helene, ki mu je dala zaželjeno besedo. Tudi starši so se dogovorili. Sedeli so zadaj, materi z očetom na sredi, in se s ponosom, neprikritim veseljem in šaljivimi opazkami ozirali na mladi par.

IV.

Člani starega društva so le kakšnega pol leta govorili o ustanovitvi novega društva za mladino. Čitali so o drugih naselbinah, da društva za mladino dobro uspevajo in da se v Ameriki odrasla mladina veliko bolj zanima za društva, katera sama vodi, kot pa se zanima za stara društva. Čitali so tudi o hitro rastočem številu novih društev in se zato začeli še sami zanimati. Mladina pa se ni brigala.

Ko je tajnik starega društva na seji prvič omenil organiziranje mladine, so se protivili tudi stari člani. Ugovarjali so, češ, da mladi itak nočejo nič govoriti slovensko, potem, da bo še slabše, ko bodo imeli svoje društvo. Neki oče je ostro pokaral tajnika, ki je prišel pred društvo s tako mislijo. »Dokler jaz plačujem zanje, bodo že lahko v društvu, kjer sem jaz,« je dejal. Večina mu je potrdila.

Tri mesece pozneje se je na seji oglasil neki član in predlagal ustanovitev novega društva. Par članov se mu je pridružilo. Zagovarjali so predlog in dosegli, da pred prihodnjo redno sejo skličejo izredno in da tja pripeljejo vse mlajše člane ter še drugo mladino, ki si ustanovi svoje društvo. Vse je že izgledalo, da bo mladina imela svoje društvo, toda ko so klicali sejo, je sicer prišlo precej starejših članov, a mladih ni bilo. Delavnejši so se jezili čez starše, očitajoč jim, da nalašč kljubujejo ter da se ne zanimajo za drugo kot za pijačo. Tudi čez nasprotnike so tožili, da odgovarjajo mladino, naj ne pride. Glavni vzrok pa je bil, ker je med svem članstvom že par let sem vladala splošna brezbrižnost. Nekateri so se postarali, par delavnih se je izselilo drugam, drugi so imeli doma preveč posla z velikimi družinami. Tu in tam je bilo slišanje očitanje, da se nekateri oddaljujejo od društva in se družijo s cerkvami ter začenjajo nasprotovati celo lastnemu društvu, kar pa vsaj za večino članov ni moglo biti res. Tudi pri cerkvi so namreč tožili, da se ljudje za nič več ne zanimajo in da cerkve še o božiču in veliki noči ne morejo več napolniti, dočim je bil včasih polna celo ob navadnih nedeljah. Slovenci v naselbini so postajali brezbrižni za vse enako in celo agitacija za ustanovitev društva mladini jih ni vzpodbudila.

Na izredni seji sta bila le dva mladeniča in tri mladenke. Med njimi je bila Helena, ki je prišla z materjo. Zbranih ni bilo dovolj, vendar so se posvetovali in na željo staršev sklenili s starim društvom prirediti veselico, na katero pride mladina plesat in tedaj jo pregovore, da se vpiše. Vsi so bili prepričani, če društvo enkrat začne poslovati, da bo tudi uspevalo in rastlo. Praznovanje dvajsetletnice je bilo za ustanovitev najprimernejši dan, kajti mladih ni bilo treba posebno nagovarjati: vsakdo rad gre tja, kjer je ples.

Petorici mladih članov je šlo delo boljše od rok, kot so pričakovali. Kakor je Helena dobila Franka, da se z njo vpiše tako so dobili drugi vsak svojega. Bilo jih je ravno deseto, ko so poslali podpise na urad v Chicago, kajti vživeli so se v pripravljanje za novo društvo tako, da so to storili že pred veselico. Toda ker so vedeli, da bodo na veselici dobili dovolj novih, so v prošnji za poslovno dovoljenje izjavili, da dobijo še nove prosilce za pristop, katerih imena bi tudi radi stavili med ustanovne člane.

Danes je izgledalo, da se uresničijo vse želje tistih, ko so delali za ustanovitev novega društva. Kmalu popoldne so se začeli zbirati stari in mladi in ko so se pripeljali Revnovi z Zupanko in Heleno, ki bi bila morala biti med prvimi, kajti več nalog na veselici je bilo poverjetnih nji, je bilo zbranih že starih in mladih več kot na katerikoli veselici preteklih par let.

Naših pet je stopilo iz avtomobila med gručo ljudi pred dvorano. Frank in Helena sta se pomešala med mladino, stara Revnova in Zupanko pa je obkolila skupina veselih starejših ljudi.

»Glejte, no, Revnove med nami!« je presenečen vzkliknil Pucelj, mladi aktivni član, ki se je kar sam nekako pooblastil, da je pred dvorano pozdravljal došlece in jih seznanjal. Bilo je nekaj novega zanje, da jih je predstavljal, toda Pucelj se je znal vesti tako prijazno, da nihče ni mogel čutiti zoperne formalnosti. Celo Revnu je prijalo. Saj zanj je bilo tudi potrebno, da ga kdo uvede, kajti med domačini je bil skoroda tujec. Kakor on pa je bilo tudi mnogo drugih novincev. Precej jih je prišlo na veselico, ki jih vsaj zadnja leta ni bilo videti; zato se tudi niso izpraševali, zakaj koga toliko časa ni bilo v dvorano.

V gručah so se pogovarjali o delu, o starem kraju in o zdravju. Izgledalo je, da za revna vlada še največ zanimanja, kajti daleč naokoli je bilo med Slovenci samo par farmarjev in od teh so prišli le Revnovi. Pucelj jima je dejal, da sta se oba pomladila.

»Kaj se ne bosta,« je odgovoril drugi član. »Saj jima ni nobene sile na farmi. Zdrav zrak, dobra hrana, sin močan, da lahko opravi vse težje delo, in pa še tako brez 'bossa'! Kdo bi se ne mladil!«

Revnu se je skoro zdelo malo preveč. Pripomnil je, da je treba tudi njima na farmi težko delati, toda s svojim zdravim obrazom, ki se je danes res zdel mlajši, ni mogel ugovarjati, da se mu hudo godi. »Seveda, boljše je na deželi kot v mestu, pa zakaj še ti ne poskušaš s kmetovanjem?« je zavrnil člana, o katerem je vedel, da je njegovih let, vendar je izgledal vsaj za deset let starejši od njega.

»S čim naj poskušam? O, tudi jaz bi šel na deželo, če bi mi kdo dal zastonj. Farma stane.«

»I, seveda stane, ampak kaj misliš, da sem jaz kaj imel, ko sem začel? Dolgove, same dolgove, in še bolezen za povrhu! Saj veš, kako trda nam je predla.«

»Vendar si pametno storil, ko si pustil mesto. Uspel si zato, ker si se lotil mlad. Vidiš, meni ali pa komu drugemu med nami je prepozno, ker smo se postarali. Ti pa si bil takrat bolehen in prav radi tega si danes na boljem, mi smo pa sedaj vsi izgarani in nimamo za stara leta ničesar. Na deželi ti je, kakor da bi bil v starem kraju. Še boljše! Kaj imamo pa mi!«

Dvorana je bila nabito polna. V prvi vrati je sicer ostalo še sekaj praznih sedežev, toda pri vhodu, ob stenah, zlasti pa pri širokem vhodu v točilnico za dvorano se je gnetla nemirna množica.

Največji nemir je vladal pri bari. Žvenket kozarcev, zdravice, smeh, vmes pa opozarjanje rediteljev, naj bo svet miren, je motilo shod. Reditelja sta uvidela, da programa ne bo mogoče izvesti, če ne zapreta točilnice. Naročila bi točajema, naj prenehata točiti med vzporedim, toda škoda se jima je zdelo izkupička, ki bi se s tem izgubil. Le vrata sta torej zaprla, pivce pa opozorila, naj ne bodo preglasni.

Nemir vendar ni polegel. Živahna gneča, nad katero se je valil gost dim tobaka, se je sicer zanimala za program; vsakomur se je videlo, da se je zdaj pa zdaj potrudil poslušati samo govornika, toda le za kratek čas. Iz paznosti ga je zbudil sosed z opazko o govorniku ali z vprašanjem, ki se ni čisto nič tikalo odra. Često je prekinil poslušalce vek deteta, ki je preglasil vso dvorano. Pritajeno prigovarjanje matere ga ni utolažilo: glasno vekajočega ga je odnesla iz dvorane. Vsi so se ozirali za njo.

Govornik ni bil iz domače naselbine. Društvo ga je povabilo od drugod, kajti upali so, da bo to pomagalo k večji proslavi. Vsakdo rajši pride, če govori kakšen glavni odbornik ali kdo, ki kaj šteje v organizaciji. Da je govornik le iz drugega kraja, ga ljudje rajši poslušajo. Današnji govornik jih je prišel predvsem navdušit, da bi ustanovili društvo za mladino. Uspel bi najbrž ne bil, da ni imelo društvo že vse pripravljeno, vendar pa je povedal marsikaj dobrega. Videlo še mu je, da mora biti vajen odra, pravil je stvari katere je mogoče že neštetokrat povedal drugje, toda v tej naselbini je bilo vse novo. Tudi potrpežljiv je bil z ljudmi, a takrat, ko je mati, zibajoča dete v naročju skušala nebogljenčka potolažiti, jo je vendar parkrat ostro ošvignil s pogledom, ker ni otroka takoj odnesla iz dvorane. V dobro voljo so ga zopet spravili poslušalci, ki so mu parkrat zaploskali med govorom.

Najbolj je govornika razveselil nastop dekletca v beli obleki, ki je po govoru stopila predenj in mu v pozdravnem nagovoru podala šop rdečih nageljnev.

Potihnila je vsa dvorana. Dekličina mehka govorica z neslovenskim naglasom, njen sprva plašen nastop, predvsem pa njena svetla postava na temnem odru, vse je povzročilo za trenutek popolno tišino, da se je tudi šibki glas slišal po vsej dvorani:

Pozdravljen poslanec jednote!
V krogu med nami se veselite,
društvo mogočno mladini zgradite,
k delu budite,
k delu za slavo jednote!

Pozdravljen govornik jednote!
Vsa naselbina se danes raduje,
obletnico svojega društva praznuje,
praznik probuje
za mlado društvo jednote!

Deklica je po deklamiranih kiticah izročila govorniku šopek. Mož se je zahvaljeval, a njegovih besed ni slišal nihče: vsa dvorana je ploskala. Nič posebnega ni bilo v deklamaciji, zložil je kitici dekličin oče, tudi naučil jo je on, saj še v ameriškem naglasu se je poznal vpliv njegove gorenjske govorice, vendar sta vladala veselje in zadovoljnost. Ti priprosti ljudje so kakor vosek, mehki in dobri, lahko je osvojiti njihova srca.

Od tu naprej je bilo več zanimanja za program.

Ko je prišla na oder skupina pevcev, ki so zapeli par ljudskih, pesmi, se je kmalu razlegalo petje po vsej dvorani. Tudi nemira ni bilo tolikšnega več. Poslušali in peli so vsi, še resni Reven, ki pa ga je čakalo presenečenje, kakršnega ni nikoli pričakoval.

Ustanovitelji novega društva, ki so se že pred govorom sešli, deloma da si razdelijo delo, ker so se dogovorili, med veselico pomagati starejšim društvenikom, deloma pa, da so osnovali svoje društvo. Helena je sprožila misel, naj bi že med govorom organizirali društvo in izvolili odbor. Proti koncu programa pa naj bi naznanili občinstvu svoj uspeh.

»Bolje ne moremo storiti,« je hitro pritrdil Frank, ki se zdaj že ni več bal ugovorov svojih staršev. Videl ju je v dvorani, zadovoljna z drugimi znanci, posebno pa mu je ugajalo, ko sta oče in mati z Zupanko vred sedla v prve vrste. Čisto uverjen je bil, da bo tudi on sedaj lahko delal za novo društvo.

»Kar takoj jih skličimo skupaj, « je dejal. Vseh pet mladeničev in mladenk, ki so se zbrali za odrom, je šlo v dvorano kar ob otvoritvi programa nagovarjat drugo odraslo mladino. Tudi to je zakrivilo malo prejšnjega nemira v dvorani. Mladi so vedeli, da motijo, ampak zdaj so morali delati. Marsikdo bi bil rad poslušal govornika, pa niso utegnili. Ogreli so se za novo društvo, kakor Frank tako so tudi vsi drugi delali z navdušenjem. Osemnajst jih je bilo.

Okorn je predlagal Franka za predsednika.

»Jaz se nič ne razumem na društvo! Kako bi bil jaz predsednik!« se je po kratkem molku protivil Frank. Predlog je prišel tako nenadno in nepričakovano, da sprva še ugovarjati ni mogel.

»Kdo se pa razume! Saj se bomo vsi učili, kar ti bodi naš predsednik!« mu je prigovarjal Okorn.

Frank se je ozrl po Heleni. Gledala ga je, kakor da mu prigovarja tudi ona. Toda on naj bi bil predsednik! Kaj pa on ve o društvu!

Ugovori niso izdali. Vsi zbrani so se zedinili, da izvolijo Franka, ki je prevzel predsedništvo, ko mu je prigovarjala tudi Helena.

Novo društvo je izvolilo še druge odbornike. Za tajnico je Okorn predlagal Heleno. Sedaj se je pa ona izgovarjala. Toda kakor je prej ona s pogledi pregovorila Franka, tako je sedaj on njo.

Oba sta bila v skrbeh. Kakor drugi mladi odborniki sta prevzela nalogo z vso resnostjo, kot se mladina vedno loti naloge, za katero se enkrat navduši. Prav gotovo pa se je Frank oprijel svoje naloge s še večjo resnostjo kot Helena. Bil je preprostejši, a tudi resnejši kot ona. No, predsedniška služba je pač bolj važna kot tajniška.

Čakalo ga je še mučno iznenadenje. Ko so mladi naznanili staremu odboru, da so se organizirali, se je program ravno nagibal h koncu.

»Naši mladeniči in mladenke,« je kmalu nato predsednik starega društva naznanjal z odra, »so tukajle za odrom delali, ko smo mi govorili. Namesto da bi poslušali naš program, so si organizirali svoje mladinsko društvo. Osemnajst jih je v tem društvu in že imajo svoj odbor.«

V dvorani se je razlegalo ploskanje za vsakim stavkom.

»Za predsednika novega društva je izvoljen Frank Reven, ki vam bo povedal par besed.«

Po dvorani se je zopet razlegalo ploskanje, ki pa je kmalu utihnilo, ker vsi so pričakovali, da nastopi Frank. Le stara Revnova nista ploskala. Spogledala sta se, ker niti verjeti nista mogla, tako sta bila iznenadena.

»Frank je pa urno uspel,« je čestitala Zupanka. »Boljšega bi si ne bi mogli izbrati,« jima je zatrjevala.

Bog ne daj, da bi Revnu sedaj ne bi bilo po volji! Molčal je le zato ker iz presenečenja ni vedel kaj reči. Vendar pa mu je bilo jasno čitati z obraza, da je ponosen na sina.

Franka ni hotelo biti na oder. Niti sanjalo bi se mu ne bi bilo, da bo moral še govoriti, a zdaj stoji pred njim predsednik, ki mu prigovarja, da mora na oder. Tudi naznanil ga je že občinstvu. Frank ni vedel, kako in kdaj ga je stari predsednik spravil na oder. Dobro, da so ljudje med tem ploskali, se je vsaj nekoliko razbral.

Toda kaj naj bi rekel! Veliko ne bi mogel povedati. Kri mu je silila v obraz; gledal je v dvorano, videl nikogar. Bilo mu je, kakor da bi bil pijan. Nekaj vendar mora reči. Za prvi nastop še ni preslabo, besede res tečejo iz ust nekam zbegano in negotovo, tudi ustavlja se mu, toda nekaj pomena je vendar. Vsa dvorana mu odobrava.

»Bratje in sestre! …«

Začudil se je sebi, kako da sta mu prišli ti besedi na um. dvorana je med tem čisto potihnila.

»Bratje in sestre! … E … well! … Jaz sem izvoljen za predsednika.«

»Hurej, Frank!« se je nekdo oglasil iz dvorane, bržčas ne za to, da ga navduši, vendar je vzklik pomagal.

»Ustanovili smo novo društvo v katerega boste lahko vpisali vse sinove in hčere. To društvo bomo upravljali sami mladi, vendar pa ne bo ločeno od starejšega društva, ker delali bomo vedno skupaj, kadar bo kakšna veselica ali druga prireditev. Tako bomo lahko več storili za organizacijo kot bi drugače. Zdaj imamo vse organizirano.«

Mislil je, da ima vse povedano, pa vendar je bil v dvorani tak molk, kakor da vsi čakajo, da še kaj pove.

»Jaz sem izvoljen za predsednika,« je ponovil … »Well, nisem ravno hotel, toda ker so vsi želeli, sem sprejel. Nisem pa vajen društvenega dela. Nobeden izmed nas ne ve veliko. Zato pa starejši pomagajte in svetujte nam, ko boste videli, da bo šlo kaj narobe. Smo vsi mladi in neizkušeni. Poslovali bomo kmalu redno, a za sedaj so poleg mene izvoljeni: Okorn za zapisnikarja, Trdan za blagajnika, Helena pa za tajnico.«

Vsi, ki so ga poznali, so se spogledali. Nekdo je zaploskal in dvorana je sledila. Helena je čutila, da je malo nerodno povedal. Hitro se je umaknila od kulise, odkoder ga je pazno poslušala

Predno je Frank stopil z odra, je še v angleškem jeziku pozval mlade, naj se pridružijo novemu društvu, katerega pomen jim je na kratko razjasnil.

Govorila je za njim Helena in druga odbornika sta tudi prišla na oder. To je bil najlepši del programa, vsakemu je ugajalo, da se mladi začenjajo zanimati za društvo, katerega so sami ustanovili pred dvajsetimi leti.

Društvo je najelo za ples dve godbi. Mali orkester igra v večji dvorani, starejša godca s harmoniko in klarinetom pa godeta plesalcem v manjši, spodnji dvorani ali kleti. Dočim se na vrhu vrti največ mladina, se spodaj veseli starejši svet. Oba prostora sta polna, spodnji še bolj glasen kot gornji. Petja in plesa tu ne zmanjka. Ko se godca utrudita, se oglasi omizje v kotu ob steni. Najmlajši glas med njimi ima Pucelj, ki vodi, omizje mu odpeva in glas narašča, kolikor več se pridružuje pevcev.

Od druge stene se po odprtju oglasi drugo omizje, s tem ne gre tako krepko. Pravega tenorja nimajo. Pucelj se zaveda tega, zato zopet iznova zapoje naprej. Grlo mu je čisto, glas močan in lahko je peti za njim. Po vsaki pesmi mu pevci ponudijo pijače. Vsi ga imajo radi.

»Hej, muzikant, pomagaj!« veli Pucelj godcu, ki je ravno povabil tovariša s klarinetom, da opet zagodeta k plesu.

Harmonika se raztegne, dolgi zategnjeni basi se ujemajo z visokim tenorjem Pucljeve:

Dekle je po vodo šla
Na visoke planine …

Glasovi so ubrani, vse poje, še natakarja za baro. Petje je lepše kot pa so zapeli pevci na odru, vsaj zdi se vsem tako. A izmed vseh je razločiti Puclja. Zaveda se svoje važnosti, tudi to ve, da so se vsi naučili pesmi od njega, ki jo je prinesel od vojakov svetovne vojne. Še drugih pesmi jih je naučil, vendar kadar so to zapeli, je šlo najbolj gladko.

Po petju se zopet vse zavrti. Tako vesel in kratek čas je, da že dolgo ne tega.

Stari Reven se je danes čisto pomladil. Žena ga je posvarila, ko je videla s kakšnim veseljem se je spustil v družbo. Nikakor ga ni posvetila, da bi mu kaj očitala, le to jo je skrbelo, da bi ne izpraznil preveč kozarcev. Njej sami se zdi dobro, da se veseli.

»Takega časa pa še ne, že dolgo ne!« je vzkliknil nenadoma. »Pa še midva se zasukajva! Že dolgo se nisva!« se je obrnil k svoji ženi, ko je klarinet po odpetju zapiskal k poskočnemu plesu.

Stara ga dvomljivo pogleda, namesto odgovora se ji usta naberejo v smeh. Kot se že dolgo nista, sta se zavrtela med druge plesalce, zopet mlada in poskočna, smeh jima žari z lic, ki se nocoj ne zde tako nagubana.

Taka ju najde Frank, ki je ravno prišel iz zgornje dvorane sam. Če bi ga bili pogledali od blizu, ko je vstopil, bi opazili na njegovem obrazu komaj viden oblak nevolje toda pri tem pogledu se mu široko odpro oči, trepalnice mu zaigrajo v veselju, na glas se zasmeje in gleda plesoča očeta in mater skoro do konca plesa. Ne spominja se, da bi ju bil kdaj videl plesati. To ga zopet spravi v dobro voljo. Skočil bi k njima, ju objel in se z njima radoval. K mizi stopi, kjer je sedela Zupanka sama.

»Kje je pa Helena,« ga vpraša mati. »Kako da prideš sam doli?«

»Helena pleše,« ji odgovori.

»S kom pleše?«

»Oh, z nekim Angležem, s katerim se poznata iz šole. Rekla je, da bo prišla dol, ko preneha godba.«

Medtem se je zopet zazrl v očeta in mater. Mati ga je menda opazila in je hotela nehati, toda Reven hoče, da odplešeta.

Ker je miza prazna, stopi Frank k bari in naroči kvart vina. Vzame si dva kozarca zase in za Heleno, kupi par cigar in se vrne k omizju. Tudi starša sta medtem prenehala in se vrnila k mizi.

Vso zasoplo prime mater, jo posadi poleg sebe in ji ponudi kozarec vina.

»O mati, kako ste danes lepi,« ji de. »Plešeta pa bolje kot vse mlade skupaj.«

»Kje je pa Helena?« ga vpraša tudi ona.

»Pleše z nekom drugim,« ji odgovori. »Rekla je, da pride dol, ko neha godba,« doda, da skrije svojo nevoljo.

»Midva pa se bova morala še pogovoriti!« mu reče oče, ko prisede. Prav nič nevolje ni na njegovem obrazu, vendar mora nekaj reči sinu, da ga pokara za njegovo delo. Karanje je kajpada bolj pohvala kakor graja.

»Te so najboljše,« mu odgovori Frank, vtaknivši mu cigaro v usta. Zapali jo očetu in potem sebi.

Nato pa trčita kot nista še nikoli prej.

»Hoteli so, da bom njih predsednik in sprejel sem,« spregovori Frank, ko položi kozarec na mizo. »Jaz bi rajši videl, da kdo drugi prevzame, ker jaz se ne razumem nič, ampak nagovarjali so me vsi, tudi Helena.«

»Jaz ti nič ne očitam. Si še prav naredil vendar bi si bil mislil, da mi boš prej kaj povedal.«

»Saj bi vam bil, le prišlo je vse tako nenadoma, da nisem utegnil. Sicer pa bom predsednik le začasno, dokler ne pride poslovno dovoljenje iz Chicaga. Potem bomo volili reden odbor.«

»Meni je prav, da si predsednik. Vidiš, jaz tudi nisem vedel, da so to tako prijazni ljudje. Dolgo nisem bil med njimi, le naše pri cerkvi sem poznal. Zdaj vidim, da so ti ravno tako dobri. Še veselejši so.«

»Kaj sem bil zelo neroden na odru? Nikdar bi si ne bil mislil, da bom moral nastopiti. Kar k meni so prišli in me spravili na oder. Še sam ne vem, kaj sem govoril.«

»Dobro je bilo. Veseli me, da si še tako znal povedati. Zdaj pa le delaj z njimi, se boš že privadil. Ti ne veš, kako so bili vsi veseli, ko si jim govoril po slovensko. Tudi tisto, kar si povedal po angleško, je bilo dobro, ampak najbolj so bili vsi veseli tistega, kar si spregovoril po naše. Zaletelo se ti je res parkrat, a kaj za to! Veliko jih je, ki bi še tega ne znali povedati. Tudi Helena je lepo govorila.«

Helena, da Franku se je zdel njen govor najlepši, kar jih je še kdaj slišal. Vse se mu je zdelo modro in razumno. Da, in tega ji niti povedati še ni utegnil!

Jezil ga je oni Anglež, ker je bila Helena preveč prijazna z njim. Kar iz dvorane bi ga nagnal, če bi Helena ne bi bila z njim tako govorila. Še predstavila ju je.

Reven takoj ugane, da misli na njo.

»Kje je pa Helena?« ga vpraša, kakor poprej mati.

Frank mu pojasni in odvrne, da gre po njo.

Predolgo se mu že zdi. Godba na vrhu je gotovo že davno odigrala in morda začela iznova. Kako da Helene ni?

Ples je ravno začel iznova, ko Frank vstopi v zgornjo dvorano. Po plesalcih je ozira, katerih število se hitro množi. Vso dvorano preide, gledajoč po sedežih ob straneh, toda Helene ni v dvorani. Zopet in zopet pogleduje po plesalcih in hudo mu je, ko je ne more ugledati. Čaka, da bi prišla odkod, nazadnje pa razburjen odide iz dvorane.

Pred vhodom ga sreča Okorn. Njega vpraša.

»Helena je odšla iz dvorane z Rogersom,« mu ta odvrne. Rogers je Anglež, na katerega se Frank jezi.

»Poglej na cesto, zunaj je več ljudi,« mu svetuje Okorn.

V trenutku je Frank zunaj. Gologlav in razgret je, pa ne čuti večernega hladu. Urno sopi okoli poslopja, tu pa tam ga kdo obgovori, kajti sedaj ga poznajo vsi in mu tudi vsi izkazujejo prijateljstvo, toda Frank se ne zmeni zanje. Pred poslopjem je ni. Nekaj ljudi se sprehaja po cesti. Za njimi stopi. Hitro hodi in se ozira po mimoidočih, Helene vendar ne najde.

Neprijetne misli se mu vsiljujejo. Pregnati jih hoče, a vedno iznova sliši Okornov odgovor, da je Helena zapustila dvorano z Rogersom. Zakaj ni prišla k njemu, ko mu je še obljubila, da pride po prvem plesu. Mogoče se ona samo šali in misli, da ji sploh ni treba resno misliti nanj. Jeza izbruhne v njem pri tej misli, a obenem mu je hudo in čuti se krivega, da sploh kaj takega misli o nji.

Dalj časa je že hodil, ko nenadoma s ceste začuje svoje ime. Bilo je ravno pod obcestno žarnico. Kliče ga Helena z avtomobila, v katerem se pelje mimo z Rogersom. Pol streljaja dalje se avtomobil ustavi. Helena ga pokliče iznova.

Frank stopi čez cesto.

»Zakaj nisi v dvorani?« ga vpraša.

»Zakaj nisi ti?«

»Meni je bilo vroče, zato sem se peljala ven z Rogersom.«

»Midva bi se bila lahko peljala,« jo prekine po naše.

Njej nikakor ni ljubo že radi jezika, da ji tako odgovori. Odvrne mu vendar ne, le povabi ga, da naj prisede, da se skupaj peljejo v dvorano.

»Jaz grem peš nazaj,« odkloni Frank. »Če hočeš greva skupaj.«

Tako tesno mu je pri srcu, da jo skoraj prosi. Helena ga razume po glasu. Zahvali se Rogersu za vožnjo in mu reče, da bo hodila peš nazaj v dvorano. Ta se ji ponudi, da jo pelje domov, a Helena se zahvali, češ, da je v dvorani mati in da se odpeljeta skupaj.

Rogers je odpeljal, Frank in Helena pa sta se napotila peš proti dvorani.

»Ali si jezen?« ga med potjo prekine molčečega. »Saj ni nič narobe, če sem se odpeljala za pol ure?«

»Narobe seveda ni, toda zakaj si si odpeljala s tem človekom. Saj sem dejal, da bi se bila lahko midva peljala. V dvorani so me tudi vsi vprašali po tebi. Zakaj nisi prišla v spodnjo dvorano, kot si obljubila?«

»Ne bodi hud, Frank!« ga ustavi in prime za roko. »Saj sem mislila priti k tebi, toda ponudil se je, da se peljeva ven iz onega dima.«

Zadovoljen vendar ni. Še to bi hotel vedeti, kaj sta govorila.

»Moj sošolec je in govorila sva o šoli. To vendar ni nič hudega.«

Za Franka je hudo. Ne, da bi ji ne verjel! Da Helena ne govori resnice, bi si ploh ne mogel misliti. Toda muči ga, da je oni njen sošolec, ki se lahko pogovarja z njo o rečeh, katere Heleno zanimajo, dočim se on ne more.

»Helena, ti ne veš, kako je meni hudo,« jo ustavi na poti. Njegov obraz je potrt, govori ji zmajaje z glavo. »Tudi jaz bi bil rad tvoj sošolec. Učila bi se skupaj in se pogovarjala o šoli, o koncertih …«

Ni ga dobro razumela, vendar mu je potrdila, da bi bilo to res lepo.

V dvorani so ju iskali mladi člani. Nabrali so spet nekaj mladeničev in mladenk, ki so se vpisali v novo društvo. Neprijetnost sta pozabila z zapisovanjem in razgovarjanjem z novimi člani. Helena je pridno pomagala. Šele ko je prenehala zabava v gornji dvorani in se je nabiralo v spodnjih prostorih vedno več poznih veselih ljudi, katerim se ni ljubilo domov, sta šla doli tudi Frank in Helena.

Oče Reven je bil zdaj še bolj vesel, materi pa sta silili domov. Silili nista več toliko, ko sta videli mladi par objet v plesu po dvorani.

V.

Helena se je sprla s svojo materjo. Prišlo je do razpora vzklic ljubezni, katero je Zupanka gojila do svoje hčere. Dolgo se je že zibal naj njima oblak nesporazuma, mati ga je s strahom opažala in hči ga je prikrivala z izkazovanjem globokejše udanosti do nje. Zbala se je pogosto že samo misli, da bi morala kdaj biti trda napram materi, ki je vse dni delala in garala zanjo; toda zunanje življenje je vplivalo nanjo močneje kot lepa čustva do matere. Hčerina pota so bila drugačna od materinih; njena vzgoja, družba, mišljenje, vse jo je ločilo od matere.

Zupanka bi popustila v vsem. Preveč jo je imela rada, da bi ji ne ugodila. Toda sprememba hčere je bila zanjo prehuda; zahteve, da se prilagodi novemu življenju, so bile prekrute že ob zavesti, da zahteva od nje hči sama.

Vendar Helena ni videla drugega izhoda. Izšolala se je, dovršila je poslednje izkušnje in vložila prošnjo za učiteljsko službo. Misli na Franka so se ji sedaj zdele otročje. Včasih se ji je res zdelo, da ga ima rada, spomnila se je njegove ljubeznive plahosti toda takoj je zopet prepodila misli. Družba sošolk, neodvisno življenje, o katerem je začela resno misliti, predvsem pa Rogers, ki je bil šolan in primernejši za njeno družbo, vse to je pregnalo misli na Franka.

Tekmovalca je včasih primerjala. Zdelo se ji je, da bi Rogersu nikoli ne mogla biti tako naklonjena kot Franku, kateremu je vračala udanost z vso ljubeznijo, vendar ji je bil Rogers ljubši. V Rogersovi družbi se je sestala z ljudmi, katerih je bila vajena; Frankovemu svetu, posebno pa društvu, kateremu se je posvetil, se ni mogla prilagoditi. Slovenske zabave, veselice, seje, vse to ji jo bilo nadležno: mladi člani so ji bili preveč preprosti, stari pa neameriški, starokrajski, robati. Razumela jih ni in se tudi ni potrudila, da jih razume. V družbi z Rogersom ji je bilo lažje.

Da ljubi Rogersa, o tem Helena ni nikoli niti mislila. V šoli, v družbi, po gledališčih sta bila skupaj, poznala ga je bolje kot Franka in kateregakoli moškega. Običajno sta se pogovarjala o vsem kot zaupna prijatelja, vendar pa mu ni nikoli razkrivala svojih osebnih razmer doma, posebno pa odnosov s Slovenci. Ko je ob ustanovitvi mladinskega društva postala tajnica, si ni mogla kaj, da se je na smejala pri izpovedi. Vendar je on ni vpraševal samo to se mu je čudno zdelo, kako da se inozemci organizirajo zase in zakaj se nočejo prilagoditi ameriškemu življenju.

Po sporu s materjo se je Helena hotela izpovedati Rogersu. Danes se je imela z njim sestati v parku. Čakala je nanj.

Razveselila se ga je, ko ga je ugledala prihajati po peščeni poti parka. Živahno in ljubeznivo mu je stopila naproti.

»Kako, da si že tukaj? Sam sem misli, da bom prezgodnji,« se je začudil, pozdravljaje jo.

»Tu sem že precej časa. Vidiš, moški vendar ne morete očitati, da morate vedno čakati … Na trgu nisem imela več opravka, pa sem prišla v park.«

Razgreta od vročine sta sedla na klop v gabrovi senci. Med pogovorom ji je prijateljski stiskal roko. Dobre volje je bil, vesel in zgovoren.

Ogledal si je vso, pohvalil jo, da si je izbrala slamnik, ki ji lepo pristoja. »Na tebi pristoja vse,« je ljubeznjivo dodal, »a tako lepega kot je ta, še nisi imela.«

»Kako se znaš laskati,« ga je pokarala z nasmehom.

»Če bi se znal, bi govoril o tvojih očeh, ki so danes tako lepo zamišljene in resne. Kaj se ti je zgodilo? Da, partija te skrbi, še vem. No, jaz sem govoril z vsemi, katere si povabila. To bo veselja! Trije prinesemo inštrumente, da bomo tudi plesali. Ne pozabi: Prvi, drugi, tretji ples in potem vsak tretji bo moj.«

»Ne z menoj, sebičnež! Kdo bo tudi plesal, če bo taka vročina! Kaj so vsi rekli, da pridejo?«

»Vsi. Dela ne bo manjkalo. Ampak delali bomo vsi, tako da se boš ti le veselila z nami.«

Helena mu je povedala, da je v skrbeh radi prostora.

»Povabila bi jih bila še več, ves razred, s katerim bom skupno dokončala šolo. Saj so tudi mene povsod povabili, toda stanovanje je premajhno pri nas.«

»Bomo pa v vrtu za hišo.«

Pogovarjala sta se o pripravah. Zdaj pa zdaj je prekinil resni pogovor s šalo ali smehom, naklonil se je k nji, ko se je zagledala v trojico vrabcev, ki so se čvrče spustili na stezo pred njima in s kavsanjem zopet odleteli. Objel bi jo okoli pasu, a zdela se mu je preresna, skoro nedostopna.

»Kaj ti je danes?« jo je vprašal. »Zamišljena si kot da nisi izdelala skušenj in da imaš začeti šele jutri.«

»Skrbi me,« mu je dejala. Začela mu je pripovedovati o sporeku z materjo.

»Rada jo imam in si ne morem misliti, kako bi mogla živeti brez nje. Vendar je tako čudna! Jaz je ne razumem. Zadovoljna je, da pripeljem svojo druščino in da imamo partijo, vendar bi najrajše videla, da bi je ne bilo doma ob tej priliki. Kaj naj storim?«

Rogers se je začudil. Helene ni dobro razumel. Njene matere ni dovolj poznal in tudi pritožila se mu Helena nikoli ni čez njo. Dekle svoje matere v družbi sploh ni omenjala. Toda to pot je morala govoriti.

»Moja mati ni za ameriško družbo,« je dejala. »Čisto starokrajska je, ameriških navad ne pozna, v ameriški družbi se ne zna obnašati, angleško slabo govori in celo nosi se po starokrajsko. Včeraj sem se sprla z njo prav zaradi tega.«

Rogers, ki položaja ni prav dobro razumel, je mislil, da je Helenin spor z materjo kaj hujšega. »Boljše bi bilo res tudi zadnjo, da se priuči ameriškemu življenju,« je dejal, »toda kaj moreš, za to? Mati ni Američanka, zato ne moreš pričakovati, da bo taka kot so naše matere. Kako moreš pričakovati od nje, da bo drugačna? «

»Saj je v Ameriki že skoraj pet in dvajset let. Tudi ameriškemu življenju bi se bila že lahko privadila. Jaz je ne razumem in, povem ti, da me je skoraj sram, ko sem z njo v ameriški družbi.«

Rogersa je izjava neljubo zadela. Vedel je, da Helena resno govori in skoro žal mu je bilo. Prigovarjati ji je hotel, celo pokaral bi jo, naj ne govori tako, vendar ji je ne samo s tem ugovarjal, da morajo biti ameriški običaji tako slabi, da se jih priselniki ne morejo navzeti. Sam pri sebi je vendar mislil, da ima Helena tudi nekaj prav. Priselnikov sicer ni poznal niti toliko kot ona, a dovolj je slišal in čital, kako zakrknjeni ostanejo priselniki pri svojih običajih, da se ne poameričanijo in da se družijo s svojimi ljudmi pri društvih, tako da niso dostopni za ameriško življenje.

»Moja mati je kar zaljubljena v ta inzozemska društva,« je Helena pritrdila Rogersu, »še mene je bila toliko pregovorila, da sem jim pomagala ustanoviti eno. Saj veš, takrat ko si bil z menoj v domu na plesu, samo ustanovili društvo. Bila sem jim za tajnico en mesec, a sem vse pustila. Mati še hoče, da sem zraven in plačuje zame, a jaz bi že davno pustila.«

»Precej si se zanimala takrat,« je pripomnil Rogers, ki se je pri tej priči domislil, kako je bila stopila z njegovega avtomobila in se podala s Frankom Revnom peš proti dvorani.

Kakor da bi uganila njegove misli, se je opravičila. »Toliko so nam prigovarjali, da sem se bila navdušila. Ti ne veš, kako naši inozemci ljubijo svoja društva. Nič pa jim ni ljubše kot to, da obdržijo svoje otroke v društvih. Pravijo, da jim bo to pomagalo obdržati društva pri življenju, ker sedaj ne pridejo več novi priselniki iz Evrope, a jaz mislim, da v tem še ni glavni vzrok. Njim je glavno ta to, da njih tu rojena mladina drži z njimi.«

»To je vendar lepo,« ji pritrdi Rogers.

»Je in ni. Za inzozemce je najbolj potrebno, da se poameričanijo. 'V Rimu delaj z Rimljani.' Tudi za mladino ni koristno, da se toliko zanima za društva starih. Tako ne morejo poznati ameriškega življenja.«

»Dobro je pa vendar, da držijo s starši. In če je to najboljša pot, da so njih prijatelji, pa naj bodo z njimi v društvih.«

»Tega sicer ne ugovarjam,« je priznala Helena, »ampak svojih čudnih starokrajskih navad naj bi se odvadili. Moje matere nikakor ne morem navaditi, da bi se nosila po ameriško. Še sedaj si pokriva glavo z ruto. To je smešno. Zdi se mi, kakor da bi se pripravila za maškarado, zato me je res sram, ako jo tako vidijo ameriški ljudje.«

Rogers ji je ugovarjal.

»Prijetno mogoče res ni za te, če se mati tako nosi pred Američani, ampak kaj hudega to vendar ni. Praviš, kako rada te ima mati. To je vendar glavno.«

»Seveda je, ampak ti ne veš, kako je meni mučno, če jo vidijo moje prijateljice. Rečejo mi res ničesar ne, na skrivnem se pa posmehujejo.«

»Tvoja mati si najbrž sama ne zna pomagati. Mogoče je tudi preskromna, da se ne oblači tako kot ti želiš. Veš kaj, ti ji sama kupi primerno obleko. Boš videla, da ji ustrežeš. Kar se pa drugih starokrajskih navad tiče, tudi niso vse slabe. Vsaj kaj dobrega speči zna tvoja mati česar bi naše Američanke ne umele. Kako si že rekla tistemu kolaču, ki si mi ga nekoč dala pokusiti? … Potica?«

»Ne šali se!«

Pokarala ga je, ker je mislila, da ne jemlje njenih pritožb resno. Vendar pa je Rogers resno mislil in tudi nestrpen ni bil tako kot Helena sama.

Razgovor nikakor ni bil prijeten za njo, za Rogersa pa vse preresen. Vendar jima je ostali del popoldneva hitro potekel. Šla sta še večerjat v restavracijo in nato v gledališče. Ko je Rogers spremljal Heleno domov, se nista več pogovarjala o materi in njenih starokrajskih navadah, vendar pa je Helena medtem sklenila, da bo storila tako kot ji je svetoval Rogers.

* * *

Helena se je odločila, da mora amerikanizirati svojo mater. Ko se je spomnila, kako brezbrižna je bila vse doslej, se je čutila sama kriva, da ima mater, s katero bi je bilo sram pokazati se pred ameriško tovarišijo. Neznosno ji je bilo, ko je primerjala svojo mater z materami svojih prijateljic ki so bile vse 'up-to-date', v modernih nošah s kratkimi krili, svetlimi, brezrokavnimi bluzami, ozkimi klobuki in golimi oprsji. Njena mati pa je še vedno nosila dolgo temno krilo, bluzo z dolgimi rokami in ovratnikom ter je največkrat imela še ruto na glavi. Le kadar je šla z doma, na delo ali na trg, si je pokrila glavo s skromno, sivo pleteno čepico.

Posebno sedaj je Heleno zaskrbelo radi prijateljic, ko je pomislila na ruto in na dolga materina krila. Kaj bodo rekle, če bo njena mati taka na partiji. Prav bi pa tudi ne bilo, ako spravi mater ta dan z doma. Kaj naj stori?

Dan po sestanku z Rogersom v paru se je mislila pogovoriti z materjo takoj po povratku z dela. Pripravila je večerjo za obe, kajti mati je prišla iz tovarne precej pozno in izmučena, da bi se ji ne ljubilo kuhati. Navadno se je vedno lotila kakšnega dela, ko je prišla iz tovarne domov, toda danes je bila utrujena bolj kot druge dneve. Ne samo dolge delovne ure, tudi poletna sopara jo je izmučila. V obraz je vsa žarela in telesna vročina je kar puhtela od nje. Do kraja je bila zdelana, da je čutila, kako se ji šibijo kolena, ko je prihajalo po stopnicah. Bilo ji je kot tovorni živini, ki sluti, da mora pasti pod težo bremena in pritiskom vročine. In kakor se žival begajoča ozira po rešitvi iz takega položaja, tako je bil tudi Zupankin pogled ves zbegan. Oči so ji bile steklene in tema se ji je delala.

Helena vsega tega ni opazila. Pozdravila je mater, ko je vstopila, toda je površno se je ozrla po nji. Z rahlim gnevom v srcu ni mogla in še skušala biti prijazna s svojo materjo, kakor je bila druge krati.

Zupanka je obsedela na stolu pri mizi. Morala se je odpočiti. Segla je po kozarcu limonade na mizi, kjer je Helena že imela vse pripravljeno za večerjo. Voda jo je poživila.

»Vsa izmučena sem danes,« je potožila. »Uh, kakšna sopara je v tovarni. Ure so pa dolge kot večnost. Ne vem, če bom mogla zdelati še kakšen dan, ako vročina ne pojenja.«

»Pa res izgledaš izmučena, mama,« se je ozrla po nji Helena. Natočila ji je dodaten kozarec limonade. »Le odpočij se,« ji je rekla. »Takoj bova jedli.«

Snela je materi čepico z glave in pripravila pred njo vse, da se nji ni bilo treba truditi. Postajala je bolj prijazna, a brzčas bi bila še bolj, če bi slutila, kako je mati oslabela.

Pri večerji nista veliko govorili. Hči je mater silila, prigovarjala ji, naj vzame tega in onega, a Zupanka se je komaj dotaknila jedi. Nič ji ni šlo v slast.

»Pa ne hodi jutri delat, mama,« je priporočila Helena. »Telefonirala bom 'bossu', da ne moreš priti. Medtem pa lahko greva v mesto, da kaj nakupiva za partijo,« je hči pristavila, ko se je domislila, da bi tak enodnevni dopust prišel ravno prav. Odpeljali bi se z materjo v mesto, kjer bi skupaj izbrali primernega oblačila materi za partijo in druge potrebščine.

»Upam, da bom lahko šla delat,« odvrne Zupanka, »ampak če bi ne mogla, mi vendar ne bo treba hoditi v mesto. Saj sem ga itak sita vsak dan. Tisto postajanje po trgovinah pa me skoro bolj utrudi kot delo samo.«

»Ampak en dan tega tedna morava skupaj v mesto. Imeti moraš primerno obleko za partijo. Najboljše je, da greva skupaj, da ti pomagam izbrati.«

»Že zopet mi govoriš o obleki. Saj imam dovolj dobro obleko tudi za partijo … Bom pa potem kaj novega kupila, ko boš ti imela službo.« Rada bi zaokrenila pogovor na službo hčere ali na kaj drugega.

»Jaz ne govorim o nikakem lišpanju, mama. Kaj ne moreš razumeti, da se s tvojimi staromodnimi oblekami ne moreš in ne smeš pokazati pred mojimi sošolkami? Kaj bi vendar rekle!«

»Kaj bi rekle tvoje tovarišice,« trdovratno ugovarja Zupanka med pospravljanjem posode. Okrepila se je malo in zopet je na delu. »Kaj hočejo reči radi mene? Ti boš oblečena po njihovem, kar je dosti. Saj jaz nisem njih sošolka.«

»Njih matere tudi niso moje sošolke. Kdo to vpraša! Oblačijo se, kot se oblačijo ženske v Ameriki, ki niso sto let zaostale za drugim svetom. Zakaj mi vedno ugovarjaš, ko ti hočem kaj dopovedati radi obleke!« se razhudi nad materjo Helena.

»Zato ker se mi zdi smešno, ko mi toliko pripoveduješ, kako se nosijo matere tvojih sošolk. Kaj misliš, da je to tudi posebno lepo, ko ženska vse, kar ima, spravi nase?«

Helena nikakor ni mislila obmolkniti. »Če je lepo ali ne,« odgovori materi, »nosijo se vsak tako, da se ne more svet posmehovati njih staromodnosti.«

»Naj se svet le posmehuje, Helena, če se more! Vidiš, matere teh tvojih sošolk,« Zupanka pripoveduje hčeri, zroča jo z vso resnostjo, »te ženske se lahko postavljalo. Saj veš, da sem le uboga delavka. Kam bi pa midve prišli, če bi bila jaz taka kot so one ženske?«

Zupanka bi bila lahko dodala, da bi Helena potemtakem tudi sošolk ne imela, ker bi sploh v šolo ne mogla. Toda premislila se je. Čutila je, da bi bil to očitek; pa naj bi bil še tako upravičen, bi ga svoji hčeri ne izrekla. Še to ji je zoperno, da ji kaj takega pride na misel.

»Saj tu ni toliko vprašanje koliko obleka stane. Glavno je, da se enkrat rešiš tistih staromodnih in starokrajskih cunj.«

»Helena!« mati je proseče vzkliknila hčeri, ki je izrekla zadnje besede nenavadno trdo. Vendar je hči vztrajala.

»Da, tega mora biti enkrat konec. Predolgo si že v Ameriki, da ti moram to še dopovedovati.«

Zupanka ni odgovorila. Hčerine besede so jo zadele v srce. Tako hudo ji je! Vzbog vsega kljubovanja hčere ne trpi njena ljubezen do nje, vendar ji je vsak odpor, vsak ugovor nova žalitev, nova rana. Že sam pogled hčere, tiste tuje, postranske kretnje z očesom, jo zadevajo v srce kot no- ali naj se popolnoma uda na zahtevo hčere? Zakaj ne, saj zanjo bi storila vse. Toda zakaj je hči tako trda, ko ni treba, da bi bila? Zakaj ji vedno očita starokrajsko nošo in običaje, ko vendar sama ne vidi ničesar nečastnega v tem ne zanjo ne za hčer?

Njej je najljubše to, česar je navajena. Zdi se ji, da bi bilo šele oblačevanje tistih kratkih kril, kakor hoče Helena, nečastno za njo. Saj ne očita drugim ženskam nečimurnosti, toda da si se sama nosila tako kot se matere Heleninih sošolk, bi se ji zdelo spakovanje. Kako da Helena ne more čutiti tega, kar čuti ona? Oh, kako daleč je proč od nje! Vendar bi jo hči lahko razumela, saj je nadarjena in je dovolj hodila v šolo. Oh, ta šola!

Zupanka je molčala in tudi Helena dalj časa ni spregovorila. Obema je bilo prerekanje zoperno, a obe sta vztrajali pri svojem. Dekletu ni šlo v glavo, kako da ji mati sploh ugovarja radi obleke, materi pa se je hči z njenimi zahtevami zdela krivična. Razšli sta se od štedilnika k počitku, katerega je bila tolikanj potrebna. Pa časopisov ni pogledala, kar je navadno storila po večerji.

Hči je imela opravka v drugi sobi. Lotila se je svojega dela z navidezno vnemo in kakor da se ne briga za vse besede, katere je v nevolji izmenjala s svojo materjo. Toda s to navideznostjo je samo skušala prikriti jezo. Tako ji tudi govoriti ni bilo treba več. Parkrat je stopila k telefonu, da se odzove prijateljicam, s katerimi je bila nocoj nenavadno gostobesedna. Pozneje je, prišedža k mizi, začela pisati pisma.

Nekam soparen večer je bil. Zdaj pa zdaj je vendar zapihal hladnejši veter skozi okna. Tišino je ob takšnem vetru prekinilo šumenje listja v vrhu topola pred hišo. Včasih se je tudi zaslišal zamolkel ropot oddaljene poulične železnice, ki je tišino v sobi šele povečal.

Helena se je zaverovala v svoje delo. Čisto se je poglobila v pisanje svojim prijateljicam, opisujoč jim malenkostne doživljaje, včerajšnji sestanek z Rogersom, gledališče in priprave za partijo. Med tem pisanjem je popolnoma pozabila sporek z materjo. Zdaj je bila daleč proč od nje, pri prijateljicah, pri Rogersu. Da, zdaj je mislila nanj, kakor je nekoč mislila na Franka.

Vendar se je spomnila tudi nanj nocoj. Prišel ji je na um, ko je premišljevala, koga naj še povabi na partijo. Neprijetno ji je bilo, da se ga spomni ob tej priliki. Vstala je od mize in stopila k oknu. Na trenutek ji je bilo težko pri srcu. Mogoče je to povzročil spomin na zapuščenega Franka, ki ob tej priliki morda tudi misli na njo; mogoče ji je otožnost prizvalo žalostno šuštenje topolovega listja, ki je ob močnejši sapi postalo glasnejše. Lahko je tudi, da je Heleni postalo težko radi materinega vzdiha, katerega je razločno zaslišala iz spalnice.

Stresla se je. Med vsem tem časom, ko je pisala, je čisto pozabila na mater, ki je vendar tako žalostna odšla v spalnico. Šele sedaj je začutila svojo brezvestnost.

Ozrla se je na uro. Skoro je bila polnoč. Ves ta čas mame ni niti obgovorila. Ko sta se po sporeku razšli, ni niti skušala, da bi se z njo pobogala. Pustila jo je v bolečinah, vso utrujeno od dela, da sedaj radi nje niti potrebnega spanja ne more najti. Vest je zapekla Heleno samo. Skočila je v sobo k materi, da jo prosi odpuščanja.

»Mother!«

Materino vzglavje je bilo mokro od solza. Heleni je sedaj bilo, da bi mater prosila, naj pozabi vse tisto, kar je od nje zahtevala. Toda govorila je Zupanka sama.

»Helena, vse bom storila, kar želiš, samo dobra bodi z menoj. Tako sem slaba, ne smeš me zapustiti.«

Hči se je prislonila k materi in jo objela. Pobotali sta se nocoj, materi je odjenjalo in je lahko zaspala. Tudi hči je šla nato k počitku. Drugo jutro Zupanka ni šla na delo. Tudi na trg ni šla s Heleno. Ni bila sicer bolna, toda oslabela je od napornega dela. Hči je telefonirala za njo v tovarno, da je ne bo delat, sama pa je odšla na trg kupovat stvari za partijo in tudi novo obleko za svojo mater.

* * *

Zupanka je ostala skoro ves dopoldne v postelji, popoldne pa ni mogla več prestati na ležišču. Hčer je zagotovila pred odhodom v mesto, da ni bolna, le utrujena da je in da bo drugi dan zopet lahko šla delat.

Ves popoldan je opravljala gospodinjsko delo, pomijala je in snažila, likala, brisala prah s pohištva in urejevala knjige v Helenini knjižni omari. Med pospravljanjem knjig ji je prišel v roke tudi album s fotografijami, v katerem je hči hranila njene in svoje slike. Nehote se je Zupanka ustavila z delom in začela listati strani z nalepljenimi nekaterimi svojimi in dosti več Heleninimi slikami.

Zagledala se je v svojo poročno sliko. Sama je bila na nji prava podoba Helene, z visoko počesanimi lasmi, belo bluzo in temnim krilom. Slika je bila dobro ohranjena, skoro čisto sveža.

Z njenih lic odseva živahen dekliški sijaj. Lepa je bila takrat, mlada in brezskrbna, o zakonskem življenju ni vedela ničesar. Moža, ki je stal z njo pred oltarjem in nato pred fotografom, ne samo da ni ljubila, še dobro poznala ga ni. Njegovo sliko zdaj ogleduje bolj kot svojo. To je njen edini spomin na njega, z Heleno še govorila skoro nikoli ni o njem. Na sliki si držita desnici v znak zvestobe, katero sta si bila prisegla. Zakaj sta sploh prisegala, ko se nista poznala? Ona ga ni ljubila, on nje tudi ne. Zakaj pa je bil surov z njo?

Ostala je dalj časa pri sliki. Včasih je bil vendar blag, hotel je biti dober, da, mogoče jo je celo malo ljubil. Sama ni vedela misliti ni nikoli hotela o tem. Po sliki bi vendar sodila, da je bil dober. Tako moške postave je bil, širokih ramen in krepak. Priprosti njegov obraz je izgledal blag na sliki, le košate brke so mu dajale neko rezkost. Saj je bil lep človek. Po tolikih letih ga je vendar vzljubila radi Helene. Kje neki se nahaja sedaj?

Zaprla je album in ga mislila odložiti med knjige. Obsežna, debela fotografija je molela ven. Hotela jo je popraviti, toda bila je prevelika za album. To je bila fotografija novega društva za mladino. Slikali so se prvi mesec po ustanovitvi, ko je bila Helena njih tajnica. Zupanka je vzela iz albuma še to sliko in se zagledala ne v vse društvo, temveč v par na sredi, v predsednika in tajnico, v Franka in Heleno. Tudi onadva na tej sliki se dotikata z rokama, ona lepega, svežega lica, on pa postaven in resen. Kako lep par bi bila!

Nikoli ni spomin na lastnega moža Zupanke tako ranil kakor pogled na Frankovo sliko. Tako dober je bil vedno s Heleno, ljubezniv in blag, ona pa ga je zavrgla, ker je preveč priprost za njo. Kateri bi mogel biti boljši kot Frank? Rogers? Tisti gizdalinski študent, ki ne govori o drugem kot o igrah? Tudi Rogersova slika je bila v katalogu, slika mladeniča v plavalnih hlačah. Zupanka je zaprla knjigo, vzela iz nje fotografijo društva in jo postavila na omaro.

Ko se je Helena vrnila iz mesta, je Zupanka pospravila in počistila že vse stanovanje. Ličen red je vladal po sobah, kar je opazila tudi Helena, ko je vstopila vsa vesela in razgreta od popoldanskega solnca. Odložila je par papirnatih škatelj in zavojev, katere je prinesla s trga.

»Nič nisi počivala, mama! Zakaj si delala ves dan?« jo je pokarala, hiteč k nji, da jo poljubi. Medtem je zapazila sliko na omari.

»Čemu si postavila tisto na omaro!«

»Tako lepi ste vsi na sliki. Vesela sem vašega društva.«

»Eh, mar bi vrgla sliko kam proč. Jaz nočem spadati med nje,« je izrekla Helena. Materi je bil to nepričakovan udarec, vendar je bila vajena takega zaničevanja.

»To je vendar lep spomin, Helena, če že drugega ni.«

Helena se je zahihitala. Čim je odložila slamnik, je začela nestrpno odvijati zavoje. Mati je stala poleg nje in jo gledala.

»Nakupila sem ti vsega potrebnega. Pa še kako poceni sem dobila. Poglej slamnik!« je dejala, ko je odmaknila pokrov. Obračajoča lahko pokrivalo na kazalcu, je materi pripovedovala, da ga je kupila na razprodaji.

»Drugod bi stal najmanj deset dolarjev,« je dejala, »pa sem ga dobila za štiri. Kaj ni to 'bargain'?«

Spretno je odmotavala druge zavoje. Iz enega je potegnila kratko, tančičasto obleko svetle barve, z velikimi pisanimi rožami.

»Tak je najnovejši tisk na satenu,« je pripovedovala materi, razkazujoč ji kupljeno obleko. Če je materi po mislih ali ne, na to ni mislila. Radi miru ji je mati zjutraj dovolila, da lahko gre v mesto in stori po svoje. To ji je zadostovalo. Tudi ko se je spomnila sinočnjega dogodka, se na trgu ni hotela premagati. Srečna je nakupila, kar je mislila, da bo najboljše za mater, da bo lepo oblečena za partijo.

Zupanka se je mislila obrniti proč, ko jo je hči prehitela, da takoj pomeri nova oblačila. Z nebrzdanim veseljem se je lotila dela, da pomaga materi spraviti novo odelo nase. V razposajenosti in zadovoljna, da doseže, kar je toliko časa zahtevala od svoje matere, je spravila z nje staro oblačilo in ga zavrgla v kot. Z glave ji je spulila ruto, katero si je bila Zupanka nadela med brisanjem prahu s pohištva. Bila je stara, temna ruta, radi katere se je tolikrat jezila. Ne da bi pomislila, kaj dela, je zmečkala ruto v rokah in jo vrgla v pečko za premog.

»Vidiš, mama, tako bova napravili z vsemi starimi cunjami!« je vzkliknila.

»Helena!« Zupanka je slabotno vzkliknila. Več ni mogla. Gledala je hčer vedno bolj nemo. Obhajala jo je tista slabost, katere se je zbala včeraj, ko je prišla z dela domov. Toda Helena vsega tega ni videla. Brezglavno je hitela z oblačenjem svoje matere.

Posadila jo je na stol in ji nadela nove tanke nogavice, spravila je nanjo kratko tanko brezrokavno oblačilce v svetlih barvah in z golim vratom, in stavila ji je na glavo klobuk, kakršnega ni Zupanka še nikoli nosila. Z vzhičenim odobravanjem, smehom, popravljanjem potez na obleki, je vodila mater pred ogledalo. Odstopila je od nje in jo pogledala od daleč. Nič drugega ni videla kot živo pisane rože na svetli obleki svoje matere. Kakšno gorje se godi pod temi pisanimi rožami in novim klobučkom, tega ni vedela, ni razumela.

»You're a real American lady now,« je vzkliknila materi, ki pa ni mogla odgovoriti.

Malce nevoljna je Helena postala, ko je opazila, kako se je mati nerodno okrenila pred ogledalom. Pristopila je k nji, jo prijela pod pazduho in se z mamo čisto približala steklu. Sedaj jo je šele pogledala. V ogledalu je opazila poleg pisanih rož tudi obraz svoje matere. Zgrozila se je. Glas ji je zastal v grlu. Materin obraz v ogledalu je bil zbegan, oči so čisto posteklenele, ustnice so se pregibale, toda glasu ni bilo čuti.

»Helena!« se je Zupanki izvil komaj slišen stok.

Obupana je Helena vjela svojo mater in jo nezavestno posadila v naslonjač. Pretrgan jok kratki, obupni vzkliki, tresenje matere, vse to je spremljalo spoznanje, ki je udarilo v brezumno hčer kakor nevidna sila.

Skočila je po vodo, močila mater, tresla jo, prosila odpuščenja, klicala z najslajšimi imeni.

Zupanka je odprla oči, a bile so motne, brez življenja. Odvesti jo je morala v posteljo.

Vsa Helenina in zdravniška nega, vse kesanje in prošenje odpuščanja ni pomagalo. Zupanka je dokončala svoje življenje.

Dolge noči bedenja, zavest, da je spravila mater na smrtno posteljo s svojim brezglavim amerikaniziranjem, katerega si je očitala, je slabo vplivalo tudi na zdravje Helene. Mati ji je sicer vse odpustila, toda tri dni po dogodku je, ranjena od kesanja in bolesti, legla tudi Helena.

Namesto veselih sošolcev in sošolk, ki bi se imeli veseliti na partiji, so četrti dan prihajali kropilci Helenine matere. Namesto ameriške družbe je Helena videla okoli sebe same Slovence, društvene brate in sestre svoje matere, ki so jo tolažili.

VI.

»Hej, zaspanec mestni, ne boš več spal!« Frank je potegnil Okorna za oba palca na nogi, ki sta mu gledala Izpod odeje. Rano je, še zdanilo se ni, a že ga kliče pokonci in na delo. Ob tej uri ni več časa za spanje, vsaj danes ne. Na delo morajo ob zgodnji uri, dokler je hladno, čez dan bi bilo prevroče na polju za ljudi kakor za živino. Tudi Okorn mora na delo. Prišel je na deželo Franku na počitnice, toda pri Revnovih posebno stara dva ne poznata počitnic za nikogar. No, saj Okorn si sam želi, da opravlja s Frankom kmečka dela. Še prav bi se mu ne zdelo, če bi ga ob tej uri ne poklical. Toda tako lepo je zjutraj malo poležati. Urno vstane tudi Okorn, oblečeta se in odideta iz hiše k hlevu pomagat staremu Revnu.

Dan se še ni zaznaval in zvezde še niso začele bledeti, samo belkasti rob proti jutru naznanja konec kratke poletne noči, ko se vsa Revnova domačija budi k življenju In delu. Petelini so se že prej oglasil.

Iz oken kmečkega doma sije luč. Zdaj pa zdaj se začuje udar vrat, hoja, govorica. Stari Reven je že v hlevu, ogovoril je konja, kakor da živalma vošči dobro jutro.

»Sta se nazobala? No, Jerry,« potrpa po vratu visokega, rdečega konja in se pod njim stegne z roko k Foksu ter ga poščegeta po nozdrvih. Med prigovarjanjem živini okomata in ju odvede na plano. Mladeniča mu pomagata vpreči. Delo gre urno izpod rok, kakor žival nemirno stopica, tudi vsi trije moški podvižejo. Nihče ne govori veliko. Ali se jim v svežem jutru, ko bi se še najlepše spalo, ne ljubi, ali pa se jim tolikanj mudi na delo.

Voz s plugoma, kolicama in drugim orodjem je bil naložen še prejšnjega dne, vendar Reven še enkrat vse pregleda. Le par trenutkov še in iskra konja zavijeta izpred hleva preko širokega polja.

Danica spremlja na delo zgodnje orače. Vsled urne vožnje jim postane hladnejše na vozu, toda to jih le osveži in okrepi. Frank drži za vajeta. Okorn mu sedi ob strani, zadaj pa oče. Govorili bi, če bi začel Frank, toda njemu se ne ljubi. V svežem, hladnem jutru se spomni poznega vasovanja pri Heleni, ki je zdaj izgubljena zanj.

Bolelo ga je spočetka In še zdaj se ne sme prav zamisliti v izgubo, vendar mu ni več tako težko. Skušal je, da čisto pozabi na njo. In čestokrat se je boril sam a seboj. Včasih je mislil, da bi ji pisal pismo, da bi jo pozval na telefon, da bi šel k nji nepričakovan, toda zavest, da mu je naravnost rekla, da ne more biti njegova, ga ne samo odvrača od takih namer, temveč Frank sam skuša izbeči vsem mislim na njo. Toda vedno iznova se vračajo misli in zapečejo ga vedno.

Prijatelj Okorn ve to. Odkar so osnovali društvo, sta si najboljša prijatelja. Vse si zaupata, skupaj delata za društvo in pri tem ju veše vedno ožja prijateljska vez. Ko je Okorn dobil počitnice, še pomišljal ni, da bi šel iz mesta kam drugam kot k Franku.

Okorn je med vožnjo začutil, kakšne misli so odvzele Franku govorico. Ne ve, ali bi ga prekinil iz misli ali ne, še sam molči nekaj časa, pa ga kmalu dregne iz in se z njim pošali:

»saj se tudi ti menda nisi naspal, ko še sedaj sanjaš.«

»Lepo je sanjati, pa čeprav so sanje lažnjive,« mu po premolku odvrne Frank. »Vendar tudi sanjam ne več, kot sem včasih, ko sem še verjel v resničnost sanj. Otročji sem bil, kaj ne?«

Okorn ga dobro razume.

»Pa bi bil tudi sedaj, če bi si gnal k srcu.«

Pogovarjata se komaj slišno, da stari Reven na zadnjem delu voza le težko ujame kakšno besedo.

»Saj si ne ženem k srcu, pozabiti hočem. Toda čim bolj si želim, toliko pogosteje mislim na njo in toliko težje mi je. Včasih mi je, da bi pustil vse in odšel po svetu, v kraje, kjer bi se niti spomniti ne mogel več na njo. Storil bi bil že to, a ostal sem radi staršev. Kaj bi počela brez mene? Mater bi to umorilo.«

Žalostno mu odvrne Frank. Glas se mu trese. Okorn prav dobro ve, kako trpi prijatelj, zato mu je toliko težje in jezi ga, ker mu ne more pomagati. Sicer ne more dobro razumeti, kako da se je mogel Frank toliko zagledati v Heleno, ki se njemu vendar ne zdi nič posebno lepa, a bol prijateljeva muči tudi njega. Jeza, katero je včasih čutil do svojih sestra, ki so se družile z ameriškimi prijatelji, se ga poloti tudi ob tej priliki. Kakor je včasih zlasal svojo sestro Ančko, bi storil tudi z Heleno. A najbolj ga jezi Rogers.

»Frank, veš kaj, onega bomo nabili. Sem že govoril s fanti.« Oči mu švigajo v jezi. Desnica s katero se je dotaknil Frankove roke z vajeti, stisne prijatelju obe roki, kakor da mu zagotavlja pomoč in vero.

»Nič več ne bo hodil za njo!«

Frank se je prestrašil Okornove izjave. Ozre se po njem, ki mu je priklical v spomin neznano misel. Da, veliko prijateljev ima. Vsi fantje v društvu so z njim in storili bi zanj vse. Zanj bi napadli in strli Rogersa! Potem bi Helena …! Kaj bi storila Helena? Strese ga mraz, ko se domisli nje.

Ne! Kaj takega se ne sme zgoditi. In vendar bi sam strl Rogersa. Kakor s kleščami bi ga stisnil.

Okorn je začutil, kako Frankovi sta pesti krčevito stisnili vajeti. Divje veselje zaigra v prijatelju. Že si misli, da je Frank pridobljen, toda pesti voznika popustita. Frank se je zopet spomnil na Heleno in črni naklepi so v njem nemogoči.

»Ne, prijatelj! Ne bo treba ne tebi ne drugim. Podam se. Kakor jo še vedno ljubim, bi tega ne storil. Pridobil bi je ne s tem in tudi če bi jo, nočem. Dasi mi je težko tako, da bi ti ne mogel povedati, vendar se podam. Naj se imata rada. Jaz tako nisem za njo. Prav je imela, ko me je zavrnila. Kaj hoče s kmetom, taka družba ni zanjo. Saj jo bom pozabil.«

Frank je izgovoril te stavke tako trdo in prepričevalno, da je Okorn skoroda verjel, da je res tako. Toda v srcu mu je kljuvalo. Zatrl je glas srca in se lotil dela, v katerem je našel pozabljenje. Čutil je v sebi silo orjaka, ko je sam dvignil plug z voza in ga z lahkoto, skoro z eno samo roko, prestavil na strnišče. Okorn je dodal k plugu kolica, a stari Reven je skoro pozabil na delo. Zagledal se je v sina, ko je ta prestavil plug z voza in s tiho radostjo je za trenutek postal. Pri tem pa je bilo tudi njemu hudo radi sina in Helene. Tudi on je gojil upe. Njemu bi bilo Heleno lažje pozabiti, a z ženo si je čestokrat potožil radi sina.

Delo je pregnalo težke misli vsem. Rezilo je začrtalo pot čez novo strnišče. Plug, katerega vodi spredaj Frank, obrača debele brazde črne prsti, ki medlo rdečkasto odseva v prvem zaznavanju dneva. Krepko stopa rdeči Jerry, skoro da ga mora Frank pridržavati, železje pa enakomerno obrača prst. Franku je kretanje pluga kakor igrača.

Okornu ne gre tako gladko. Vajen ni. Stari Reven bi sam oral, toda dobro ve, kako bo mladeniču ustregel, da mu izroči plug s Foksijem. Uči ga skraja. Zdaj pa zdaj ga posvari, da prenerodno drži lemeže, ali da mu rezilo odskaka iz tal, ker ne uporablja otike. Vendar želja, da dela skupno s Frankom, veselje do dela, kakršnega ni nikoli niti videl v mestu, bodrita Okorna bolj kot Revnove besede. Kmalu postaja tudi njegova brazda gladka in enakomerna. Le preveč opravila ima in to ga muči, da mu teče pot s čela. Zdaj mora pridrčavati konja, zdaj vpeljavati kolica ali šistiti rezilo. Pa saj ga delo samo uči.

Ko pride do konca vrste, je izmučen in zasopel. Ali bo sploh mogel zdelati? Kako dolga je bila prva brazda? Trudil se je, hitel kot pri nobenem stroju v tovarni ni vendar ni prišel nikamor. Frank bo kmalu za njim, vse okoli njive je že preoral. Toda odjenjati ne sme. Vživeti se hoče v delo in ne zamuditi nobenega potrebnega gibljaja. Toda čim bolj misli na delo samo in na svoj nedostatek, bolj se mu zdi, da gre v nered. Le ko pozabi na delo, ko sam postane del pluga, katerega vleče močna žival, so brazde lepe, ravno prav široke. Toda pri tem ne misli na delo in na brazde ter kako slab delavec je. Samega sebe pozabi. Nič več ne ve, da mu kapa znoj s senc, nič ne misli na to, da orje, temveč samo koraka za plugom in opravlja potrebne gibljaje. Žival sedaj enakomerno vleče in Okorn dela skoro teku lepo kot Frank, toda nič ne ve za to, da dela.

Nad načetim strniščem se razgrinja dan. Solnca še ni izza nizkega holmca nad logom, a vse vzhodno obzorje šari v zlatem pasu pod rožnatim nebom. Za hip se zazdi, da vse drevje holma, vsa planjava s strmcem in celo črna preobrnjena gruda zatrepeta pred novorojeno lučjo. Zdi so kot da narava z napeto nestrpnostjo pričakuje jutranjega solnca. Še en nestrpen trepet rastlinstva, še enkrat bledo ustavljanje mraka, in zlata luč se razlije izza javorja na holmu preko vse kotanje. Mirijada biserov zablesti po strnišču. Nočni hlad jih je pustil, da se zasvete in izginejo v solncu.

Solnce je zbudilo prebivalca iz konca resora ob strnišču. Kakor da letita predvsem naproti žarkemu solncu, sta se pevajoč dvignila zavojito više in više v sinjo višavo, da ju je komaj opaziti s prostim očesom. Pevajoč se spuščata zopet nizdol, umolknila sta in se spustila na razorana tla. Nič nista zbegana radi spremembe na strnišču, vajena sta oračev. Kot bi se zagrebla v črno prst, sta obmolknila in zdaj brskata in hitita, pridno pobirata s kljunčki vse, kar je vžitnega in slastnega za zajtrk. Šele po prvem bogatem zalogaju se zopet dvigneta in zletata nad mladima oračema, pozdravljajoč ju z milim petjem.

Črna površina se širi in narašča. Ob strani se že suši in sivi. Nad njo se trese ozračje vsled izhlapevajoče pare. Solnce se dviga više in više, vroče postaja.

Orača sta ustavila ob kraju in izpregla. Konja ženeta k javorju v senco. Frank jima nasuje rumenega ovsa, pohvali vsakega posebej in prisede v senco k vozu, kamor je mati pogrnila koc in postavila malico.

»Toliko sta že izorala,« ju hvali. »Kje si se pa ti naučil orati?« s priznavanjem vprašuje Okorna.

»Ti bi bil boljši za farmarja kot za fabriškega delavca,« ga hvali stari Reven.

Okornu dobro de pohvala, a še bolje pa malica, ki po delu tako prijetno diši. Skupaj sta sedla s Frankom. Trudna nista, vendar tudi njima oddih dobro de. Okoren pa pohvali mater:

»Take dobre slanine še nisem jedel v svojem življenju. Pri nas je nikoli tako dobro ne pripravijo.«

Vsem gre v tek. Revnovka je res dobra kuharica, a največ pa k dobremu teko pomaga napor, delo na prostem, ki najbolj izlačni človeka.

Revnovka je prinesla z malico tudi Frankovo pošto. Ekspresno pismo je od tajnika starega društva. Frank se začudi, kako da je pismo naslovljeno na njega, kajti v vseh društvenih zadevah se tajnik starega društva obrača na Okorna, tajnika novega društva. Radoveden, kaj neki more biti, da je pismo prišlo z brzo pošto, Frank takoj odpre kuverto.

Tudi Okorn je radoveden. Franka gleda, ko ta čita, in na njem opaža silno razburjenost. Kakor da ne verjame, se Franku širijo oči, zbegano zmaja z glavo in lica mu blede. Roka se mu trese, ko drži v rokah razgrnjen papir, tudi spregovoriti ne more.

Oba stara Revnova in Okorn zro vanj. Dobro vedo, da se je moralo zgoditi nekaj strašnega. Nemo izroči Frank pismo Okornu.

»Čitaj, jaz ne morem.«

Okorn čita:

»Cenjeni sobrat, Frank Reven!

Obračam se do Tebe in do Vašega društva radi pogreba članice našega društva sestre Ivane Zupan, ki je nocoj umrla. Takoj ko sem bil obveščen o smrti, sem se podal do tajnika Okorna, da se pogovorim z njim, toda njegovi so mi povedali, da Okorn stanuje med počitnicami pri Tebi. Dogovoriti se je treba, če hočete sklicati društveno sejo in skupno z našim društvom oskrbeti pogreb. Upam, da prejmeta to obvestilo dovolj zgodaj ter da skličeta sejo Vašega društva, če ste pripravljeni z nami sodelovati.

Smrt sestre Zupan je nastopila po pardnevni bolezni, o kateri naše društvo še vedelo ni. Vsled tega je za nas toliko hujši udarec, kajti pokojna sestra Zupan je bila zelo delavna članica. Kakor Ti je znano, je delovala tudi za ustanovitev Vašega društva. Zato še toliko bolj želimo, da Vaše društvo sodeluje in se udeleži zadnje poti naše naklonjene pokojnice.

Še drug vzrok je, radi katerega bi priporočal, da nam pomagate pri pogrebu. Zbolela je tudi pokojnice hči Helena Zupan, Članica Vašega društva, ki jo je nesreča do smrti potrla. Skrb radi bolnice bo moralo prevzeti Vaše društvo, a naša želja je, da že z društveno udeležbo pri pogrebu izkažete zlasti sožalje svoji članici.

Izredno sejo radi pogreba je naše društvo sklicalo za jutri zvečer. Vaše društvo jo lahko skliče istočasno, tako da se pogovorimo radi pogreba, ki se bo vršil pojutršnjem ... «

Sledilo je več podrobnosti in navodil, katerih pa Okorn ni takoj prečital. Tudi nanj je neprijetno vplivala nenadna vest o smrti. Dalj časa so molčali vsi. Revnova mati si je obrisala solzni očesi, hudo pa je bilo vsem.

Kaj se je z njima zgodilo? Tako nenadno je prišlo vse! Zupanka, dasi že proti koncu srednje starosti, je bila krepka, živahna in trdnega zdravja, pa jo je tako nenadno pokončala smrt. Vse drugo bi lahko pričakovali prej kot tak konec; pismo se zdi skoro neverjetno, pa vendar ne more biti drugače.

Stara Revnova ja vest o smrti res hudo zadela. Odkar je prišlo do spora med Heleno in Frankom, se Zupanke sicer nista rada spominjala, odtujila se jima je tudi mati Helene, vendar je bila prenenadna, da bi jo mogla sprejeti brezbrižno in brez globokega čustvovanja v spominu na pokojnico in na njeno hči.

Franku pa se je zazdelo kakor da mu je zakrknilo srce. V sebi je čutil za trenutek odpor proti čustvovanju radi matere nekdanjega svojega dekleta, a v istem hipu je mislil na Heleno. Skrbelo ga je. Kaj ji je? Ali je hudo bolna? Sedaj je čisto sama, nikogar nima, da bi jo tolažil. Takoj bi šel k nji, ponudil ji pomoč in jo prosil oproščenja? Toda zakaj? Ali mu ni sama rekla, da ne more biti njegova in da je med njima vse končano? Česa naj sedaj išče pri nji? Zakaj naj jo skuša tolažiti? Njegova tolažba bi ji bila samo v nadlego.

V sebi je čutil boj. Svetal spomin na njo se je porajal med trmastimi ugovori, da sedaj nima nobenega opravka več z njo. Ne, tudi smrt matere ju ne more zbližati več. Vse bo storil, da se društvo udeleži pogreba in preskrbi za Heleno vso potrebno, toda sam ne bo zraven, vsaj s srcem ne.

Kaj bo imel od tega? Naj Heleni tudi odpusti, naj se dela, da je zanj vse minilo, toda bo Ii mogel kdaj pozabiti? Nikoli ne. Saj Helena ne more biti drugačna kot je bila.

Pa če bi bila dekle sedaj drugačna? Da, sedaj, ko je nad njo nesreča. Sprememba ne sme priti sedaj in tudi pogoja zanjo ne more dati nikakega. In vendar bi si spremembe tolikanj želel. Samo rekla naj bi in zopet bi bil pri nji.

Zavedal se je misli, ki so se mu podile po glavi. Kako da se mu v tej uri sploh porajajo, kako more biti toliko sebičen? Zdaj ko je Helena v največji nesreči, pa misli samo nase in celo na to, kako more njena nesreča zanj izboljšati položaj. Saj Helenina bolezen utegne biti tudi opasna.

Zresnil se je. Močnejša kot sočustvovanje je bila skrb za Helenino zdravje. Ves zbegan je bil. Starša in Okorn niso slutili, kako ga skrbi. Ko je dejal, da takoj gresta z Okornom v mesto sklicat za večer sejo, so mislili, da je to v glavnem radi pogreba, toda Frank ni mislil na drugega kot na Heleno in njeno zdravje. Radi pogreba je bilo treba ukreniti potrebno in dobro je bilo, da je imel to nalogo.

Nekaj velikega, prej nepoznanega je obdalo Franka. Vsi pomisleki, vsa trma in vsi zoperni občutni radi Helenine zavrnitve so ga minili. Nikake osvete ni iskal, prav nič neprijateljskega ni bilo v vsem njegovem mišljenju. Ko se je s prijateljem vozil po mestu na stanovanja članov svojega društva, je vsakomur skoroda proseče naročal, naj gotovo pride zvečer na izredno sejo.

Pozabljeni so bili vsi ugovori, prav nič ni mislil na to; da dela zanjo, ki ga je zavrgla. Če to rodi dobro ali slabo, ni mislil.

Tako žalostnega pogreba že dolgo ni bilo v naselbini. Vršil se je civilno. Precej pozno popoldne je že bilo, ko je nenavadno velika gruča ljudi pokrila razriti del pokopališča z novo jamo. Solnce še ni zatonilo, vendar se je skoro delal mrak radi gostih oblakov na zapadu.

Sredi gruče se nad glavami dviga zastava starega društva. Vsi so prišli. Tudi mlado društvo je vse navzoče. Le Helene ni, kajti v bolnišnico so jo morali odpeljati. Vsi pogrebci vedo to in žalost njih je zato dvojna. Društveni predsednik je prečital pogrebno slovo za članico, se poslovil od nje z vrženjem prgišča rjaste prsti na krsto v grobu. Vsi člani store tako. Frank je med zadnjimi. Za Zupanko mu je sedaj hudo kot da so mu zagrebli lastno mater, a še bolj hudo mu je za Heleno, katere ne more videti, dasi si to iz srca želi.

Med najzadnjimi pogrebci je mož, katerega je sprva poznalo le par pogrebcev. Med obredom je šla o njem govorica od ušes do ušes. Kmalu so vedeli vsi, kdo je. Prijel je z desnico prsti, da jo vrže na rakev, prodno grobarji začno s zasipanjem jame, a roka se mu trese, da le s težavo spusti grudo v grob. Obraz mu pači bol, mogoče prepozno spoznanje, ki peče kot ogenj. Da bi vsaj nekaj dni prej prišel! Morda bi se bil še z njo pobotal. Ni mu bilo dano, da bi jo bil še enkrat videl živo. V naselbino je prišel ravno na dan, ko se je razširila med rojaki vest, da je umrla njegova nekdanja soproga.

VII.

Vršila se je seja mladinskega društva. Že precej pred osmo so se člani zbirali prod dvorano. Pripeljali so se z avtomobili. Nekateri so vstopili, da še pred sejo vplačajo mesečne prispevke, drugi so se zunaj razgovarjali, šalili so in ustavljali dekleta, ki so prihajala na sejo v skupinah. Marsikateri se jo z avtom zopet odpeljal. Tovariši so mu povedali za slovenskega mladeniča ali mladenko, ki še ni pri društvu In katerega bi bilo lahko dobiti, pa se je takoj odpeljal ponj, da ga pregovori in ga pripelje na sejo, če ne drugače vsaj kot gosta. Veliko zanimanje se je ustvarilo za društvo med mladino v mesecih, odkar obstoja. Vedno nove goste pripeljejo na sejo in vedno nove kandidate predlagajo za sprejem.

Nocoj imajo na seznamu za predlagane člane deset imen. Odborniki so morali pridno delati, da so jih toliko dobili. Pa tudi nekaj prestoplih iz mladinskega oddelka pri starejšem društvu. Zadnji s prestopno karto pa je mož, ki se je udeležil Zupankinega pogreba. To je stari Zupan. Prišel je iz druge naselbine komaj nekaj dni pred smrtjo svoje žene.

Zupan se ni povrnil, da bi iskal tod delo. Zadaje čase je bil zaposlen po rudarskih naselbinah, kjer res ni bilo posebno dobrega zaslužka, vendar ni bilo tako slabo, da bi moral iskati delo drugod. Nekaj drugega je bilo. Poskusil je veliko, veliko potoval, a vedno bil sam. Pa so je naveličal samskega življenja; da bi se ženil vnovič, se mu ni ljubilo. Namenil se je pobotati s svojo ženo, ako je pripravljena, da se vrneta v zakonsko življenje. Dolgo časa je dozorevala ta misel v njem, davno se je že odločil, da pojde, toda vedno je odlašal. Tako težko mu je bilo, ko je mislil na zopetno zbližanje. Ali sklep je vendar postajal čedalje trdnejši in končno se je odločil.

Prišel pa je prepozno. Čakal je seje, da prestopi k staremu društvu, kamor spada Zupanka, toda predno je prišla okoli mesečna seja, je izvedel o njeni smrti. To ga je potrlo kakor da bi bil vedno živel s njo ali še bolj. Sklep je bil tako trden kakor da bi se že bil namen uresničil, zato je bil udarec toliko hujši.

Zupan ni prestopil k staremu društvu, čakal je seje novega društva, pri katerem je bila članica Helena.

Skoro boječe se predstavi Okornu.

»Dobrodošli!« mu čestita Okorn veselo in mu stisne roko, kakor da sta še stara znanca. Okorn je pač največji družabnik mladega društva, vse ga ima rado, z vsakim zna občevati in največ uspeha ima on pri dobivanju novih članov. Takoj predstavi Zupana Franku, ki je ravno vstopil.

»Mister Zupan, zdaj naš brat!« predstavi Zupana Franku. Frank je še slišal, kdo je Zupan. Tesno mu je pri srcu, ko stisne roko očetu Helene.

»Kaj res? K nam pristopite? Prav vesel sem, brat Zupan.« Začuden in resnično vesel je Frank. »Smo sicer sami mladi, ampak sprejmemo vas vendar zelo radi.« Pripomnil bi še, da je tudi Helena pri društvu, toda to mu ne gre iz ust. Tudi Zupan bi se opravičil, kako da ni prestopil k starejšemu društvu, ali pretežko mu je to izreči. Zdi se, kakor da se Zupan in Frank razumeta, da si v mislih dopovesta, kar besede ne morejo izreči.

Seja je nenavadno živahna. Čestokrat mora Frank opozarjati razposajence, da so tiho in da sledijo poteku, a mlada kri se ne da krotiti. Tam pri vratih se vedno iznova začuje šepet in nemir, ki pa vsakega toliko časa poleže, ko Frank s kladivom v roki svari k posluhu.

Zupan še ni videl take seje. Včasih se je oglasil na društvenih sejah in kaj povedal pri razpravah, toda na tej seji bi nikoli ne mogel priti zraven. Pa kaj bi tudi hotel! Saj mladi vse opravijo! Lepo jih je videti, ko se tolikanj zanimajo, le preveč nemirni so.

Seja vendar poteka precej hitro. Mudi se jim. Za dvorani, v kuhinji je par mladih članic, ki vsako toliko časa pogledajo izza vrat. Prigrizek pripravljajo za druščino po seji. V kotu je tudi muzikant, mladi član s harmoniko, ki komaj čaka, da bo seja potekla, ko bo zagodel k plesu.

Prečitana so poročila. Okorn nato poroča o bolnih članih. Nakaznico ima za Heleno Zupan. Ko je prišla nakaznica na vrsto, je vse potihnilo, čeprav Frank ne opozarja k miru. Precej mladih članov, posebno tisti, ki se najbolj zanimajo in so pri društvu že od početka, ve o razmerju med Heleno in Frankom. Frank jim je drag, tudi za Heleno so se navduševali ob začetku, toda za društvo se pozneje ni zanimala. Zdi se, da je vsem v dvorani nekam mučno.

»Kaj mislite o bolniški nakaznici?« vpraša Frank koliko mogoče hladno, ko Okorn prečita.

Več se jih oglasi, da se bolniška podpora izplača. Nekatere članice povedo, da so šle Heleno obiskat v bolnišnico. Ugovora proti izplačilu torej ne more biti. Takoj je sprejeto. Toda pri tem zadeva še ni končana.

»Helena Zupan je ustanoviteljica našega društva,« se oglasi neka članica, ko je bolniška podpora že odobrena. »Pridno je delala, ko smo se organizirali, in veliko je pomagala, da je društvo danes močno in da raste. Vsi vemo, kakšna nesreča je Heleno zadela, saj smo bili pri pogrebu. Poleg bolezni mora trpeti še na strašni izgubi, katero bo le težko prebolela. Šli smo jo sicer obiskat in tudi podporo smo ji odobrili, toda to nikakor ne zadošča. Potrebno je, da jo večkrat posetimo in jo tolažimo. Jaz predlagam, da društvo kupi Heleni lep šopek cvetlic ter da ji še kaj drugega poklonimo v imenu društva. Vedno se moramo izkazati dobre brate in sestre napram članom v potrebi, a tu je še izreden slučaj, da moramo storiti vse, da olajšamo sestri trpljenje.«

Članica je govorila lepo in odobravali so vsi njen govor. Niti z besedo ni omenila tega, se je Helena zadnje čase takorekoč zapustila društvo in da je nikoli ni bilo zraven. Deloma je vedela za vzrok, da Helena ni prihajala na sejo tudi radi Franka, in med govorim se je tega tudi spomnila, kajti sredi govora se je pomembno ozrla proti Franku, ki je stoje zrl v predsedniško mizo.

Med govorom je Franku utekel pogled v smeri proti Zupanu. Mož je bil ves nesrečen. Lepi govor članice ga je ranil, da je s silo zadrževal solze. V hipu sta se spogledala s Frankom, oba nesrečna in zapuščena. Oba bi rada k nji, toda kako se približati? Oba se čutita kriva: Frank v svoji ljubezni, Zupan radi izgrešene poti svojega življenja.

Članica še ni dobro izrekla svojega govora, že je bil predlog podpiran. Oglasila se je še članica, ki je predlog podpirala.

»Ne smemo pozabiti, da Helena nima nikogar. Če se naše društvo ne potegne zanjo, nima prav nobenega človeka, ki bi ji pokazal, da z njo čuti in jo ljubi.«

Mogoče je s tem mislila Franka, mogoče ga je hotela s posredovalnimi besedami pridobiti zanjo, toda zadela ni sami Franka, toliko hujše so padle besede na Zupana, dasi tega ni bila v svesti.

Okorn je razumel ves položaj. Ko je bil predlog sprejet, se ni mogel premagati, da bi članom ne povedal o Zupanu. Mogoče bi tega ne bil storil, da ni imel Heleninega očeta baš pred seboj, da mu je z obraza bral nesrečo. »Oče gotovo ne bo oporekal, če ga izdam,« si je mislil Okorn.

»Helenin oče je med nami, bratje in sestre!« je izjavil. Nastala je popolna tišina. Mehanično je Zupan vstal, edini stari član med vsemi zbranimi, ki bi ga bili itak spoznali, samo da je Okorn izpovedal. Zupan se ni mogel zahvaliti z besedami, ki so ga dušile v grlu. Nejasne besede so društvu povedale, kako mož trpi in kako hvaležen je, obenem pa izpoved, da se bo vrnil k Heleni.

Po vsej dvorani je vladala tišina. Mlade, brezskrbne člane, ki so v kritičnem momentu dobili vpogled v neznano trpljenje, je za kratek čas navdalo čustvovanje za starega Zupana. Kaj vse bi storili za Heleno! Začutili so v tem hipu, da spadajo skupaj, da so eno, neločljivo in trdno.

Zupan je bil sprejet v društvo, Frank je z njim spregovoril še par besed po seji, a mož se je kmalu poslovil, da se mladina zabava in veseli sama.

* * *

Zupan je obiskal Heleno drugi dan. Dekle skoro ni mogla verjeti. Kako bi bila sprejela očeta prej, je težko reči, toda sedaj je potrebovala človeka. Oklenila se je očeta kakor da bi bila vedno živel skupaj. Po očetu je prišlo tudi končno zbližanje s Frankom. Prvo je prišla Revnova mati, ki ji je prinesla razkošne hrane in poznega cvetja z velikim šopom rožmarina, katerega ji je bil vrgel Frank, da ga vsadi sredi grede. Za njo je prišel Frank. Nestrpno je čakal pri vratih bolniške sobe, iz katere se je Helena že odpravljala. Revnovka jo je skrivnostno pripravila nanj. Z ljubeznijo ji je Frank pregnal bolezen, krivico storjeno materi pa je popravila na Revnovem domu z ljubeznijo do svojega očeta.