Frida
Ana Fabijan (Sonja)
Spisala Sonja.
Izdano: Slovenski narod 20. januar 1906 (39/16), 1
Viri: dLib 16
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kavarna srednje vrste. Kakor običajno: rdeči obledeli divani ob stenah, dve vrsti mramornih miz in na sredi biljard. Na desni, glavnemu vhodu nasproti, je godba. Cigani igrajo. Urno, temperamentno. Vroča, opojna straši se preliva po akordih ... Kavarna je skoraj še prazna. Pri vratih sedi mlada, elegantna dama v beli svilnati bluzi, dragoceno lornjeto na zlati verižici. Vis-a-vis njen mož, poštar en, debel človek, rdečega, zabuhlega obraza. Zelo dostojanstven izraz mu je na licu, kot aristokratu, ki je stopil za kratek čas v predmestno ulico, da pogleda, kako živi „ljudstvo". Še dva človeka sedita poleg njiju; vsekakor znanca. Pri nasprotni mizi je suh majhen človeček. Sanjavo gledajo drobne očce, skoro na jok so zategnjena usta. Pogovarja se z dekletom, ki sedi na sosednjem divanu. Širok klobuk ima na glavi s trakovi in rožami kričečih barv. Ponošena, tesna obleka ji je od tanke, rožaste tkanine. Še pet drugih deklet je v kavarni. Zelo nemirna so dekleta. Vselej, ko vstopi nov gost, se vznemirijo. Bedasto mežikajo z očmi in se nasmehujo topo; polglasno spremljajo arije ciganske godbe ter se pregibajo z rameni v taktu. Na vseh teh umetno-sladkih obrazih je čitati vsiljiv kramarski izraz: Ej, ljudje božji, kupite! In polagoma prihajajo kupci. S pritikujočimi pogledi merijo dekleta in izbirajo ...

Prišel je lep, mlad oficir, ošinil vseh šestero z motrečim očesom in prisede! K lepi blondinki poleg godbe. Za nekaj trenutkov je bil na mizi šampanjec in krožniki slaščic. Plavolaska je vzela biskvit, se udobno naslonila na stol in obrnila po dvorani, da jo vidijo tovarišice.

"Glejte, jaz že jem!" so govorile okrogle, neumne oči. Kot bi trenil, je bil krožnik s slaščicami prazen.

"Kdo je ona?" je vprašal suhi človeček sosedo in pokazal na dekle, ki je sedelo samo ob mizi v kotu. Majhno je bilo in drobno, čisto neznatno; blede, bolehne, skoro prosojne polti. Samo oči so bile lepe; velike, temno-sinje, žalostne.

"To je Frida," je razlagala soseda. "Bolehna je in malo zasluži."

"Eh, siromaštvo je na svetu," je vzdihnil človek.

"Eh," je ponovilo dekle mehansko in zazdehalo.

Ali zdajci je vstopil velik, debel človek in dekle je oživelo. Nagnil je kupec glavo na strani in premeril blago od nog do glave. Nato je prisedel k dekletu.

"Moj Bog!" se je zgražala dama v svilnati bluzi "vse naj bi zaprli. Ne škodilo bi tudi, da jih obesijo. Ako noče delati, naj pogine od glada, ampak moške naj pusti pri miru! Kako vendar more zabresti ženska tako daleč!"

In razvil se je razgovor poln ostre, težke obsodbe. Le veliki, resni človek, ki je sedel dami ob desni, je molčal. Motril je mlado, lepo žensko in njenega postarnega moža in ironska poteza mu je zaigrala okrog ust.

"Kakšen razioček je med teboj in onimi tam?" je pomislil. "Kupčija, kupčija! Tu v zakonu, tam izven zakona; evo,to je razloček."

Vseh petero je bilo že preskrbljenih, samo Frida je še sedela sama. Na smeh so se držala usta, ali oči so se borile s solzami ... Suhemu človečku se je zasmilila. Prisedel je k njej.

"No, mala, pa si žalostna nocoj!"

"Saj vem, nisem za ta posel! — za nič nisem!" je zaihtelo dekle. "Pred tremi tedni me je zapodila modistka: Bog s teboj, pa ne prikaži se več! Ne najemljem deklet, da bi jih vsak hip pobirala iz omedlevice. Mati me proklinja. „Ubijem te," je rekla nocoj, „če mi ne prineseš vsaj šest grošev domov!""