Fuj Polka
| Fuj Polka. Januš Golec |
| |||||||||||||
V predvojnih časih ni bila nemškutarija globoko ukoreninjena le po Dravski dolini, Ptujskem polju ter deloma po Savinjski dolini, ampak še prav posebno v krajih ob Sotli ter po Zagorju.
Hrvatski Zagorci so tržili z živino ter svinjami na Gornje Štajersko. Komaj je polukal Zagorec malo med Nemce, je že nemškutaril. Ako je bival par let. krog Leobna ali Knittelfelda, doma ni črhnil več hrvaške ali slovenske besede.
Nemščina je bila tudi za Hrvate nekaj višjega. Oni, ko ji je divanil švabski, je bil gospon! Priprostemu in celo zagorskemu narodu so bili vsi oni, ki so se vračali v domovino kot izdajalci materinščine, trn v peti. Ljudje so brili norce iz nemškutarjev na tihem, večkrat prav očito.
Žučkov Petrek iz Babjega sela je čutil v sebi poklic za nekaj več, nego je običajna zagorska beda. V Knittelfeld jo je mahnil in se začel uriti za mesarja. Ob večjih praznikih je rad pogledal domov, a seve je kmalu metal zagorščino ter nemščino v eno torbo. Ko je bil prost mesarskega uka, je domači jezik popolnoma zatajil. Ker je bil bolj brihten ter zanesljiv, so si ga izbrali gornještajerski mesarji in prekupci za nakupovalca svinj med Hrvati in Slovenci ob Sotli.
V dostojanstvu stalnega nastavljenca je bil še vse kaj druzega nego poprej. — Oblečen je bil strogo zgornještajersko. Za zelenim klobukom metlasti "gamsbart", jopič z zelenimi našivi, na traku, ki je držal preko prs skupaj obe naramnici napis: Hoch die Berge! (Živele planine!) In hlače, oh te Petrekove hlače, so bile iz usnja, kazal je gola kolena in pri šlicu so bile na dva gumba, ali kakor so jih imenovali pri nas na — polko! Gamsbart, polka hlače, gola kolena, v roki palico z zakrivljenim ročajem iz jelenovega roga, in pri tej opremi pa na kvišku potegnjena — preklasto suha postava Žučkovega Petreka. Še nema živina je bulila v to švabsko prikazen in kako bi se jej ne čudili ljudje s pametjo!
Ni kupil Žučko dveh trajb svinj, je že bil — Polka Peter. Jezil se je sicer na ta prekrst, vendar namišljeno usiljenega nemškutarskega prepričanja ni pustil v obleki, še manj v besedi. Dasi je imel polno posla z najbolj priprostim narodom, je dajal na vsa vprašanja odgovore v jodljajoči nemščini. Drugi so kresali z njim obsotelščino; Polka Peter se je spakoval v gornještajerščini ih postal baš radi neraškutarije še bolj smešen nego radi neprikladne noše.
Pred nekaj desetletji je bilo po zakotjih ob Sotli težko dobiti kako žago na vodni pogon. Kmet, ki je rabil brune ali deske, si je najel zagorske Žagarje. • Prišlo jih je navadno pet. Najprej so za prežaganje določene hlode obtesali na štiri ogle. Nato so jih z rdečo barvo požnorali po dolgem, kakor so se pač razžagovali. Hlod so postavili pošev na kvišku, ga na
- sredini pritrdili, istotako spodaj podprli
z drogi in se lotili žaganja. Vodja Žagarjev je stal na hlodu in vodil žago, spodaj pod hlodom so vlekli rezilo štirje. Ko je bila polovica dožagana, so hlod obrnili in razparali še drugo polovico. Delo je bilo v primeri z moderno žago počasno ter mučno, a je imelo tudi svojo solnčno plat. Ubogi Zagorci so zaslužili in bili priljubljeni po štajerski strani, ker je bil navadno vodja Žagarjev zgovoren, šaljivec in sploh zabaven človek. Poleg plače od klaftre so bili pri dobri Jirani in obilni pijači, ker se je vršila štera žaganja v toplejšem letnem času.
Debelakov dom tik ob Sotli na Štajerskem je bil glede imovine za spodnje kraje prava trdnjava. Radi tega so najeli Debelakovi nekega dne hrvatske Žagarje in štajerske terice obenem. Pri debelem hrastu na dvorišču je bila sušilnica za lan. Krog mogočnega hrasta so postavili v krog stope za trlice.
Žagarji so obdelovali s sekirami hlodovje nekoliko proč v senci drugega košatega drevesa.
Debelak je pustil žagati bruna za nove svinjake in izkopati globoko in celo obzidano gnojnično jamo.
Si predstavite kakih dvanajst teric in pet zgovornih Hrvatov na skupnem dvorišču, kak sejm je bil to!
Povrh še povabijo v trenje starejše in posebno jezične ženske, katere nalašč dobro postrežejo, da zaplava imovitost domačije na najbolj valovitih jezikih daleč preko mej domače fare.
Onega prazničnega dne so oblajali pri Debelakovih vsacega, ki je usmerjal korake mimo teric in Žagarjev.
Ženske so tekle za, moškimi in jim skušale obesiti za klobuk ali na hrbet rep (odpadki pri trenju). To je običajna šala, katere tericam nikdo ne zameri. Ako moški beži pred repom in ga babnice ujamejo, ga celega povaljajo po pezdirju.
Kako tuje dekle ali ženica pa se sploh ne upata blizu, ako slišita ropotanje in klopotanje teric.
Dan trenja je nekaka poletna ohcet. — Veselo razpoloženje prav nič ne poleže, če tudi trpi to nekako praznično opravilo po dva ter več dni, kakor je bilo to na primer običajno pri premožnih Debelakovih.
Sam ljubi Bog si ga znaj, kako je dolgopeti potegon Polka Peter pozabil na običaje pri trenju.
Debelakove terice so ga videle že od daleč, kako je birjgljal njegov gamsbart iz Hrvatske proti Štajerski in so izzivala njegova gola kolena izpod grdo prekratkih polka hlač.
Poverile so pri pogledu na novo žrtev Finguštovi Bari, da se loti Polka Petra z repom.
Saprament, Zagorec ni hotel razumeti narodne šale, Bara ne prizanesljivosti. V nemščini je zmerjal terice za frdamane babnice, ki ne poznajo nobene olike in se zaganjajo v moškega pri belem dnevu.
Finguštka ni marala ostati gosponu nič dolžna in mu je skraja lepo prigovarjala, češ:
"Kaplana in grajskega oskrbnika smo že ovenčale z repom, pa bi tebe ne."
Polka ni upal bežati, ker se je bal, da bi ga jezičnice ujele in mu natlačile bodečega pezdirja za na široko odprte hlačnice. Umikal se je Bari ritenski ter počasi in jo porival od sebe s palico. Udariti se ni drznil po ženščetu, ker se mu je rogalo od druge strani pet močnih sorojakov.
Finguštka je tiščala vedno bolj v Petra, ta pa ritenski nazaj — terice so nehale s klopotanjem, Žagarji s tesanjem, celo dvorišče je bilo uprto v dvoboj med Slovenko in zagorskim Gornje Štajercem.
Še par sto korakov ritenski in par surovih nemških psovk — gospon je štrbunknil V pred kratkem izkopano gnojnično jamo, "da je pljusknila črna brozga vsled naglega in preobilnega Petrovega pritiska daleč na okrog po dvorišču. Je trpelo nekaj časa, predno se je pokazala iznad globoke jame človeška glava — brez gamsbarta, in jo je pozdravil gromovit krik iz ženskih ter moških grl.
Kaj je hotel ubogi Polka Peter v tako mučnem in še povrh nevarnem položaju? Oprijel se je z obema rokama obronkov ograje in se potegnil iz črne kopeli. Ko je stal na trdih tleh, mu je lila iz prekratkih hlačnic gnojnica, klobuk z gamsbartom je iskal in zaklel vsem razumljivo:
"Proklete babe, to vam bom že še plačal!" Slovensko zmerjanje iz Petrovih ust je bila voda na mlin škodoželjnih gledalcev.
Bara ga je obmetavala s pezdirjem in mu zabijala v ušesa: "V gnojnici si pustil nemškega gospona! Sedaj šele znaš, da si navadna — Fuj — Polka!"
Zgornještajerski klobuk z gamsbartom ter palico je pustil Petrek' v usodepolni gnojnici. Pobral je oštrafotane ude svojega rojstva in krenil nazaj, kjer ga je rodila — narodno zavedna majka.
Joj, je bilo smeha na Fuj Polkin račun pri Debelakovih še drugi in tretji dan veselega trenja in zgovornega žaganja.
Slovenske, terice po obsotelskem Štajerskem; gostobesedni Žagarji po hrvatskem Zagorju — v gnojnico zašli Žučkov Petrek je bil prekrščen v Fuj Polko!
Pa si je tudi zapisal Petrek Debelakovo črno kopel na dno srca.
Ni poizvedoval nikdar za klobukom z gamsportom, pustil je palico z jelenovim ročajem Debelakovim in izginil tjakaj, kjer je prodal svoj materni jezik ...
Za Žučkovim Petrekom je poskusil še marsikateri v gornještajerski noši v obsotelskih krajih mešetarski posel. Že vsak s košatim gamsportom je bil "Fuj Polka"; kako bi ga že bili ožigosali, ako bi se bil upal v te kraje z nemškim govorom in golokolenih — polka hlačah!