Gašperček na Babilonskem stolpu
Gašperček na Babilonskem stolpu (Ob otvoritvi letošnje sezone »Slov. marijonetnega gledališča« v Mestnem domu.) Miran Jarc |
|
Da me zdajle vprašaš: »Koga si hočeš izbrati za spremljevalca po današnjem svetu oz. po današnji Evropi?«, ne bi niti za hip pomišljal in bi ti odvrnil: »Za najsrčnejšega sopotnika sem si že izvolil — Gašperčka, tega Cankarjevega Kurenta, oz. svojega godca Janeza!«
Burkeš Gašperček je star ko človeštvo. Smejal se je že onim očakom, ki so zidali Babilonski stolp in prav tako se smeje današnjim krpačem Evropskega stolpa. Gašperček je tudi Don Kihot, ki pa si lahko vsak hip sname svojo glavo, da jo zamenja s Faustovo, ali Hamletovo, ali Nietzchejevo ali pa s katerokoli glavo kakega evropskega civilisiranca. A vendar je to večno isti burkež, ki navzlic svoji ostroumnosti in zvitosti v svoji najtišji uri zakliče — ne morda na pr. »Kdo, kdo si duh zanjkar?« — temveč: »Presneto ... lačen sem, lačen ... takile zabeljeni žganci pa ...«. He, nasmehneš se: »To pa je banalnost!« Porečem: »Baš to ni banalnost«. Ni banalnost, če govorim o jedi in pijači, kajti to dvoje je bolj važen projekcijski aparat za našega duha, kot še tako učena razprava o ne vem kateri življenjski filozofiji. Vprašam, ali ni bolj banalno vse naše »oficijelno« spakovanje — da, naše »oficijelno« spakovanje! — O tej zadevi pa mora govoriti Gašperček sam. Baš to je njegova in njegove številne družbe naloga.
Glej, dokler si v tesni sobi ali pa v izbrani sprejemnici ali pa v poslaniški dvorani, kjer se ogrozevaš ob drami nerazumljivega misleca-iskalca, kjer ihtiš in drhtiš ob ljubezenski tragediji, kjer vzplamtevaš pri seji vseznalih in vsegamogočnih diplomatov — tedaj te preveva groza pred življenjem in ta strah skušaš omiliti z dotalnimi pokloni, z odišavljenimi besedami, z vijolinskimi kretnjami (doma sicer vzklikneš: »Uh, to je bil dolgčas!«) — toda dvigni se, bratec, zapusti izparjeno in zatohlo kvadraturo »resnega življenja« in poromaj v cerkev tolažnika Gašperčka, v marijonetno gledališče. To se boš zvijal v krčih smeha, kajti Gašperček ti pokaže prav isto življenje, a tako kot je v resnici: neumno in nesmiselno. Vzkliknil boš: »Kako, kako, da sem vzel vse tako resno ... ej, kaka glupa pa zabavna igra!« In to je: marijonete so svojo nalogo dovršile, če so iz tebe priklicale vzklik: glupa igra vse skupaj (... je življenje!), vzklik, ki ga pa ozarja sproščen smehljaj!
Lutke se igrajo s prividom in z resnico; Apolo in Dioniz rajata v složnem objemu in vrstoma ter sporazumno menjata svojo premoč. To rodovito, ritmično menjavanje sna in bdenja deluje na človeško zavest tako nekako kakor indukcijski tek na telo: draži nas in vznemirja, sunkovito nas trga iz okorelosti in dremavosti kakor — Dostojevski. Poudariti moram, da sem ob Pocciju, ob tem velikem klasiku lutkovnih iger, ob možu, ki je združeval v sebi dan in noč, odličnega citrarja in spačenega piščalkarja, — da sem se ob Focciju spomnil v prvem hipu na - Dostojevskega. Ali ne meče ta strašni ruski čarodej ljudi v isti vidov ples ritmičnih men?
To je romantika, a ne ona spominskih knjig z velikimi rožami in z osolzenimi verzi, temveč romantika E. T. A. Hoffmanna, romantika Cankarjevega »Pohujšanja«, romantika Gogoljevih »Mrtvih duš«.
Morda je samo Gašperček tisti čarodejni kraljevič, ki bo prebudil zakleti grad, vsekakor pa Trnjulčice nikoli ne bo predramil kak nemški profesor »specijelne filozofije«!
Po tridesetletni vojni so se pojavljali skakači in bičarji, njim na čelu je jezdil Gašperček ...
Šele po svetovni vojni se je Gašperček pojavil tudi pri nas. O, da bi ga razumeli, tolažnika in rešenika mrtvih duš!