Gašperček najdenček
| Gašperček najdenček Povest izza časov tlačanstva Anton Stražar |
| |||||||||||
I.
urediTesar Klemen je govoril svoji ženi: "Urška, ker nama Bog ne da otrok, sem ti ga nocoj jaz prinesel ..."
Tristo let bo kmalu minilo, ko so se naši zatirani predniki tlačani znova uprli in s svojim nerodnim in okornim orožjem zahtevali svojo "staro pravdo." Na podlagi ljudske govorice vam hočem napisati iz tistega časa povest o naših prednikih iz kamniškega — brdskega okraja in o njihovem voditelju Gašperčku najdenčku, ki je bil nezakonski sin pečavskega graščaka ter je vodil tudi četico upornih kmetov v letu 1635.
★
Tesar Klemen iz Prapreč se je v prijetnem pomladnem večeru zadovoljen vračal iz Moravč proti domu. Dogotovili se namreč kmetu Mrgusu novo hišo, zato so imeli običajni likof in marsikatero kupico dobrega vina je izpraznil tudi Klemen.
Na klancu pod Imenjami je sedel Klemen v mejo, da se malo dopočije, in zapel:
Kristus je od mrtvih vstav,
ud soje bridke martre.
To če nas veselit
ino k trošti bit
Aleluje, aleluja, aleluja!
Ko je tako sedel, je naenkrat začul prav v bližini sebe krepak otročji jok.
Klemen ni bil bojazljiv, ali je bil zelo praznoveren. Če bi mu vino ne dajalo poguma, bi jo bil najbrže takoj odkuril. A nocoj je bil pogumen in se ni bal ne čarovnic, ne vraga.
Od orodja, ki ga je nosil na hrbtu, je snel ostro sekiro in je pogumno korakal proti kraju, kjer je čul jok.
Z vso previdnostjo se je bližal velikemu grmu ob poti; ob svitu mesečnine je kmalu zapazil v sredini grma bel zavoj in iz tega je kukala otročja glavica. Tesar Klemen je obstal, nekam čudno mu je postalo pri srcu in ravnovrstne misli so se mu podile po glavi. Bogve, odkod se je vzel ta otrok. Ali je to sploh pravi otrok, ali kaj drugega. Naredil je kar tri križe zaporedoma in nato glasno zaklical: — "Vsak dober duh Boga časti, a zakaj ga ti ne?"
Ker pa je otrok še vedno jokal in ležal na mestu, se je Klemen odločil, da vzame revčka in ga odnese domov.
Z vso skrbnostjo je nesel ubogega otroka; ker ga ni nič odviljal, niti vedel ni, ali je fantek, ali deklica. Ko je korakal s črvičkom že proti hiši, si je polglasno govoril:
"Kaj takega pa še nisem prinesel svoji Urški z nobenega likofa, kakor ji bom nocoj. Prav tako se mi je godilo, kakor tisti faraonovi hčerki, ki je našla Mojzesa v reki Nilu."
Dosti časa je bilo treba, preden je priklical svojo ženo.
Kakor vselej, ga je skrbna ženica najprej dobijo oštela, zakaj tako dolgo hodi in ji dela nepotrebne skrbi.
Toda Klemen se ni to noč nič prepiral z ženo, temveč ji je veselo povedal:
"Urška, ker nama Bog ne otrok, sem ti ga jaz prinesel z likofa."
Žena se je zasmejala in se je hotela baš ponorčevati iz moža, a v tem je najdenček začel jokati.
Ko je mož odložil beli zavoj na klop pri peči in je Urška ob svitu leščerbe ugledala zdrav otroški obrazek, se je tudi ona začela križati in vzdihovati.
"O, nebeški oče! Bog zna, kaj se bo nama še vse pripetilo zaradi tega otroka. Čigav je? Ali je že krščen?"
Tudi Klemena so zopet obšle neprijetne skrbi.
"Urška, prav nič si ne delajva skrbi, saj Bog že vse tako ukrene, da je prav. Sedaj pa odmotajva tega črvička, bova vsaj videla, kaj je."
Razvijal ga je Klemen. Ko je bil otrok odvit, sta videla, da je fantiček treh ali štirih mesecev. Ko sta razvijala lepe platnene omote, sta dobila v enem tudi malo vrečico. Klemen jo je s tresočo roko razvezal, iz nje so se vsuli svetli cekini.
Naša dva zakonca sta nato šele ugibala in premišljala o neznanem imenu ubogega najdenčka. Kdo so njegovi starši in zakaj so ga tako pustili.
Več kakor dve uri sta zatem potekli, preden sta nahranila otroka in mu pripravila udobno ležišče. Nato sta se tudi sama podala k počitku.
Iz sladkega spanca so vzbudili tesarja Klemena, ki je ležal ob malem zamreženem okencu, polglasni glasovi:
"Dobro jutro, Klemen. Odprite malo! Rada bi z vami nekaj govorila."
Zaspani možak si je mel oči. Zelo čudno se mu je zdelo, kajti po glasu je takoj spoznal brhko Hrvatarjevo Jero iz Gorenj. Spoznal jo je pred par leti, ko je tesaril pri pečavskem graščaku in je bila tamkaj za kuharico.
"Za božji sveti čas, kaj pa ti hodiš v takem času okrog?"
"Klemen, samo odprite mi, pa vam vse povem."
Po par minutah je bila Jera v koči; kar skočila je k peči in je vzela spečega otroka v naročje, ga poljubila in mu med jokom govorila:
"O, ti ljubi, nedolžni Gašperček, kako naju preganjajo!"
Klemen in Urška sta kajpak od samega začudenja kar ostrmela in topo pogledala nenadni prizor.
Brhka Jera je čez čas skrbno položila fantiča nazaj, sedla k mizi na stol in pripovedovala svojo nesrečno zgodbo.
"Tri leta bo kmalu minilo, ko ste delali pri pečavskem graščaku vrtno uto in popravljali hleve. Saj se še dobro spominjate čmernega in bolehnega graščaka. Sedaj ga že ni ve na tem svetu, smrt ga je rešila trpljenja pred dobrim letom dni. Dobro leto zatem, ko ste vi delali za nas, se je povrnil z Nemškega njegov edinec Krištof. Še sedaj si ne morem tega raztolmačiti, kako je prišlo, da se je vnelo med nama ljubezensko razmerje.
Oh, kaj sem si uboga tlačanska reva mislila, da sem se dala tako daleč zapeljati! Poleg graščaka je hodil za menoj tudi valpet Boštjan. Zakaj se nespametnica nisem držala njega! Rad, prav rad me je imel Boštjan. Lahko bi bila postala njegova žena. Za vse to je vedel tudi zapeljivec. Ko sem se že čutila mater, se je hudobnež že ženil v Špitaliču. Nekoč, nikoli ne pozabim tega dne, me je poklical k sebi ter sladko govoril: 'Dušica, poprimi se, če imaš kaj pameti, iznova Boštjana. Sedaj ga še lahko varaš, a za vse, kar bosta potrebovala, bom že jaz skrbel. Ali nisem dober?'
V meni je zavrela kri. Nisem mogla drugače, kakor da sem od jeze in žalosti skoro kriknila:
'Proklet bodi, ti grdi zapeljivec! Graščak si, a tudi nad teboj ima Bog oblast, naj te kaznuje!'
Krištof je postal bled kakor mrlič. Ves se je tresel, skočil je k meni, me objel kakor mnogokrat in s tresočim se glasom govoril:
'Ljuba moja, ne preklinjaj me in odpusti mi, jaz te ne sovražim, Bog mi je priča, da ne, ampak tvoj smrtni sovražnik je moj stric Lambert, strmonški graščak. On je svetoval, naj tako povem tebi, da vzemi našega oskrbnika, da se s tem zakrije sramota, tvoja in naša ... Ti nočeš slepariti, ker si bolj poštena kakor mi vsi. Lepo te prosim, da se umakneš iz tega kraja tako daleč, da te ne bo on izsledil. Ti ga še ne poznaš, kak človek je on. Beži takoj!'
Z veliko naglico sem se odpravila iz grada. Krištof mi je pri odhodu še izročil večjo vsoto denarja, pa se jokal kot mal otrok. Šele dale doli na dolenjski strani sem se ustavila. Tamkaj sem postala nesrečna mati. Pa tudi tam doli nisem imela miru. Ko sem baš na potoku prala, me je nenadoma ogovoril nesrečni valpet Boštjan.
"O srečne moje oči, da so te našle, ljuba Jera! Tukaj si ti? Kar je bilo, naj bo pozabljeno, a sedaj boš moja, kajne da boš? Sicer se končam, a končam tudi tebe!"
Kaj sem si hotela pomagati sirota, lagati sem mu morala, da se vzameva. Še tisti večer sem pobegnila od tam in tako sem prišla neopažena v ta kraj. Videla sem vas v Moravčah in takoj sem sklenila, da vam podtaknem svojega nesrečnega otroka. Hitela sem pred vami in opazovala vas, ko ste jemali mojega Gašperčka iz grmovja. Sedaj veste vse!
Samo to vaju lepo prosim: Prav nikomur ne povejte, čigav je ta otrok. To bi bila nesreča za vaju, mene in otroka. Tukaj imate še pisanje, kako je otroku ime, da se izkažete, pa recite, da je bilo to pisanje pri otroku. Sedaj odhajam in se nekaj časa ne bomo videli. Tu imate še nekaj denarja. Prosim vaju, lepo oskrbujeta Gašperčka!"
Jera se je še poslovila pri otroku, a nato odšla z jutranjo zarjo v širni svet. Nesrečna mati je odhajala, a mali Gašperček se je zbudil in začel jokati ...
II.
urediSmrtni sovražnik malega Gašperčka, strmoški
graščak Lambert, je poslal hudobno Gorinovo
Majdaleno na oglede ...
V tistih dneh, ko sta tesar Klemen in njegova žena Urška vzela v oskrbo malega Gašperčka-najdenčka, so bili hudi in razburljivi časi. Divji Turki so se kar sprehajali po naših slovenskih krajih in pustošili. Oglasili so se tudi Benečani in hoteli vzeti Habsburžanom lepe naše kraje, ki so si jih tudi Habsburžani pridobili le z raznimi spletkami.
Ubogi naši predniki tlačani so bili veliki siromaki v teh časih, ko se je njihova sita in okrutna posvetna in duhovska gospoda med seboj preganjala, a vsi skupno so izžemali naše prednike.
Življenje poštenega človeka je bilo takrat trnjevo. Dobro so živeli le graščaki, razni visoki cerkveni dostojanstveniki, valpti, ovaduhi in razni sleparji obojega spola; vsi ti so se redili od kmečkih žuljev in pili njihovo kri.
Taka pijavka je bil tudi strmonski graščak Lambret, brat umrlega pečavskega graščaka ali stric mladega Krištofa, ki je bil nezakonski oče Gašperčka-najdenčka.
Kmalu za tem, ko je neznano kam odšla iz pečavskega gradu služkinja Jera, se je oglasil Lambret. Zelo nejevoljen je bil in je komaj čakal priložnosti, da je začel oštevati svojega stričnika:
"Hm, hm, taki ste vsi vi, ki pridete nazaj iz Nemškega. Z luterani se bratite, a doma se seznanjate s tlačanskimi dekleti in delate sramoto, ki je ne znate zakrivati! Če se je kateremu od nas včasih kaj takega prigodilo, smo znali drugače ravnati. Tako zapeljivko smo vrinili kakemu svojemu hlapcu za ženo. Če se je pa katera kaj zoperstavljala, smo ji pa znali pomagati z ječo. Nismo pa takih deklin kar tako spuščali v svet."
Krištofu je bilo skrajno neljubo to stričevo zbadljivo govorjenje.
"Stric, vašega vednega zabavljanja imam že zadosti! Vi ste zelo zagrizen nasprotnik protestantov, a rečem vam: v mnogoterih ozirih so protestanti večji poštenjaki, kakor smo mi vsi ..."
"No, sedaj pa vidim, da si se že popolnoma navzel Lutrovih naukov. Pa pustiva to! Krištof, le glej, da se boš poročil z Elizabeto Špitališko, čim prej, tem bolje, da te znova ne premoti kaka tlačanka. Dobro vem, da bo Elizabeta pazila dobro na tebe, da ne boš skakal čez zakonske ojnice. Pa še nekaj: Pazi se, da ne boš jemal kakega lutrovskega predikanta pod streho. Saj ti je znano, da hodi goreči naš škof Tomaž Hren od kraja do kraja in preganja to lutrovsko golazen. Bodi pameten in ne delaj sramote naši rodovini Pečavski!"
Krištof se ni upal ve ugovarjati svojemu stricu. Vedel je, da je stric zagrizen sovražnik protestantov, ne iz verske gorečnosti, nego zavoljo svojega dobička.
Nadležni stric se je še norčeval iz njega in ga vpraševal, koliko neki je dal denarja tej tlačanski ljubici in kam jo je poslal.
Krištof mu je zaman zatrjeval, da ne ve, kam je odšla.
Lambret se mu je posmehoval in končno samo rekel:
"Veš kaj, Krištof, če nam bo hotela ta tvoja deklina kaj vodo kaliti in govoriti po svetu, koder se potika, kaj o nas, ji bom jaz preskrbel prav varen prostor v svojem gradu."
Na večer tistega dne je odjezdil stric Lambret proti domu in menil pred odhodom:
"Krištof, še to nedeljo Odjezdimo v Špitalič, da te spravimo h kraju, da boš postal možak."
Mladi graščak je gledal še dolgo za svojim stricem in godrnjal:
"Moji tlačani, vem, me blagrujejo, ker sem graščak, a tega ne vedo, da so oni v marsičem bolj srečni kakor jaz. Oni se lahko svobodno med seboj ženijo, a jaz sem prisiljen, da vzamem to pusto Špitališko Elizabeto. Kako velika razlika je komaj med njo in Jero. Stric grozi tej nesrečni revi, da jo bo preganjal. No, pa te nakane mu bom že izpodbijal ..."
Prav tisto noč je neznano kam izginil njegov valpet Boštjan.
Ko je Krištof to zvedel, je bil zelo razburjen; v tem položaju si je iskal utehe v pijači, kajti pekla ga je vest, ker je naredil nesrečna dva človeka: valpta in Jero.
★
Na izhodni plati rožeškega hribovja grajskih razvalin v vznožju je bila tiste čase koča daleč naokrog znane Gorihove Majdalene. Vsi bližnji in daljni okoličani so poznali to žensko. Majdalena je zdravila ljudi in živali z raznovrstnimi skrivnostnimi zelišči in mazili. Vabljena je bila tudi na domove, kjer je s skrivnostnimi znamenji odganjala moro in zlodejstva raznih čarovnic. Praznoverni ljudje so seveda tudi njo imeli za čarovnico. Poznana je bila tudi po mnogoterih gradovih in dostikrat so tlačani videli Majdaleno, ko je hodila h grajskim na posete. Ljudje so se vsi zatekali k njej, a so jo tudi sovražili, kajti bilo Je dobro znano: Kdor se je njej zameril, se mu ni dobro godilo.
Prav z mrakom je do Majdalenine koče prijezdil strmonski graščak Lambret. Razjezdil je konja, ga privezal k vrbi, a nato je stopil do koče in zaklical:
"Majdalena, stopi malo bliže!"
Iz umazane in okajene veže je stopila Majdalena; kuhala je baš večerjo.
S prirojeno hinavščino in sladkobesednostjo je na dolgo in široko pozdravljala graščaka.
Ker sta po poti prav prihajala dva možaka, je Lambret stopil z njo v kočo.
V kratkem ji je Lambret vse povedal: Naj zapusti za nekaj časa domovje in naj poskuša izslediti, kam je izginila Kolenčkova Jera, ki je služila v pečavskem gradu. Ako jo izsledi, naj mu takoj sporoči, kje je. V svoji hudobnosti je namreč sklenil okrutnež: čim jo dobi v svojo oblast, jo bo zaprl. Potem jo bo prisilil, da mu bo povedala, kje ima otroka. Tega ji bo odvzel, njo pa bo dal postaviti pred sodbo, da jo bodo obsodili in usmrtili kot čarovnico.
"Dam ti lepo plačilo, a sedaj imaš za pot deset srebrnikov! Lahko noč, Majdalena."
★
Precej časa je poteklo, preden je pretkana Majdalena izsledila Kolenčkovo Jero, in še to čisto po srečnem naključju.
Zelo slabe volje se je Majdalena neko nedeljo po veliki noči vračala proti domu. Od utrujenosti se je ustavila v Tuhinju. Ljudje so se prav vračali od službe božje in je Majdalena skrivaj opazovala množico. Od veselja so se ji zaiskrile oči, ko je med drugimi v družbi žensk zagledala tudi Jero.
Čisto po mačje ji je sledila.
Majdalena se je nato zelo zadovoljna vračala, ne proti domu, ampak naravnost k strmonskemu graščaku.
Še preden pa je dospela do cilja, se je še sešla z njej nepoznanim pečavskim valptom Boštjanom.
Tako sta hodila skupaj in ker ju je žejalo, sta oba krenila v neko gostilno v Blagovici.
Dobro vino pa je Majdaleni razvezalo jezik.
Ker ni vedela, da je bil Boštjan zaljubljen v Jero, je povedala, da je bila srečna, ker je izsledila Jero. Izdala mu je tudi, zaradi česa jo išče.
Boštjan je vedel zadosti.
Odšla sta skupno z Majdaleno na strmonski grad. Premeteni Boštjan je še istega dne stopil v službo pri strmonskem graščaku.
Zelo zadovoljen je bil fant, ko je prvo noč spal v strmonskem gradu.
"Sreča je moja in Jerina, da moj novi gospodar niti najmanj ne sluti, da še vedno ljubim ubogo dekle. Jaz jo bom rešil, čeprav s svojim življenjem!" je govoril Boštjan sam s seboj.
III.
urediŽe petega dne je Kolenčkova Jera izginila iz ječe. Z njo je pa izginila iz ječe. Z njo je pa izginil tudi Boštjan.
Na prijaznem holmčku v bližini Tuhinja je bilo Srebotnikovo domovje. Srebotnikovi so bili zelo imoviti kmetje; poleg tega so bili, kar je bilo le malo komu usojeno, prosti tlake in desetine. To posebno prednost in pravico jim je pridobil že davni prednik, ki se je junaško boril proti Turkom in iz njihovih rok rešil uglednega viteza.
K tem ljudem je odšla Jera tisto jutro, ko se je poslovila od svojega sinčka pri tesarju Klemenu v Praprečah.
S Srebotnikovimi je bila Jera v daljnem sorodstvu. Pri teh prijaznih ljudeh se je Jera kmalu čisto udomačila; redno vsake tri ali štiri tedne je šla obiskat svojega otroka, ki je bil tri ure od nje oddaljen. Prav zadovoljna je bila, ko je videla, da se njenemu Gašperčku dobro godi.
Pa tudi Srebotnikovi so imeli radi pridno Jero; najboljši prijateljici njeni pa sta bili domači hčerki Tilka in Zalka, vrstnici njene starosti.
Toplo poletno popoldne je bilo, možaki so delali kopice, a ženske so grabile za njimi. Okrog pete ure, ko so Srebotnikovi baš bili pri mali južini, so po cesti prijezdili štirje oboroženi jezdeci, nato so pa krenili po stezi, ki je vodila na to senožet.
Ko je Jera ugledala možake, ki so bili že čisto blizu, je od groze kriknila.
Dva od njih, strmonski graščak in še eden, sta razjahala in graščak je izpregovoril s strogim glasom:
"Kdo izmed vas je tukaj gospodar?"
Srebotnik je vstal in se predstavil.
"Ali poznate to deklino, ki se tukaj valja po tleh? Ta grda in nesramna čarovnica!?"
Gospodar in vsi domači so kar zijali od začudenja, ko so to čuli.
"Plemeniti gospod, to bi rad vedel, od kod ste in kake dokaze imate za te besede, ki ste jih izrekli sedaj."
"Kdo sem, to je tebi malo mar, ti tlačanski pes! To čarovnico pa bomo vzeli s seboj, da veš!"
Pri teh besedah pa je Srebotnika minila potrpežljivost in vljudnost, zato je odgovoril:
"Jaz nisem tlačanski pes, ampak svoboden kmet! Bodite torej, kdor hočete, jaz vam to lahko dokažem, a tudi od vas hočem dokazov, ker tako oblastno in sirovo nastopate!"
Komaj pa je Srebotnik izpregovoril te besede, ga je že strmonski graščak udaril z bičem po obrazu in ukazal:
"Takoj mi odvedite to čarovnico!"
Graščakov spremljevalec je ugrabil omedlelo Jero in jo posadil pred sebe na konja. Kakor so jezdeci hitro prišli, tako so tudi hitro odjezdili z ugrabljeno Jero.
Do smrti so bili preplašeni vsi Srebotnikovi, a gospodar sam si je s predpasnikom otiral kri z obraza.
Šele čez čas je izpregovoril:
"Bodite mirni, ljudje, sedaj že vem, kdo je ta sirovež. Takoj jutri odidem v Ljubljano do oblastev, da rešim ubogo Jero."
★
Še pred večerom so se strmonski vrnili nazaj z ugrabljeno Jero. Po vsem gradu so takoj vedeli, da so privedli mlado čarovnico, tisto, ki je še pred nedavnim časom bila v službi v pečavskem gradu.
Graščak je bil ta večer tako dobre volje, da je napojil vse svoje služabništvo. Vsi razen Boštjana so se opili.
Ko je v gradu že vse spalo, se je Boštjan po mačje splazil po raznih hodnikih do strahotnih grajskih ječ. Čeprav je bil še malo časa v tem gradu, mu je vendar bilo znano, v katerem kotu se nahajajo one strahotne ječe za ubijalce, upornike in vse tiste, ki so bili obdolženi čarovništva.
Tu je čul milo vzdihovanje ženske. Splazil se je k zamreženemu oknu in zaklical:
"Nepozabna ljuba Jera, ne obupaj, jaz Boštjan, sem tukaj. Rešil te bom. Daj, oglasi se se mi!"
Iz globoke ječe so se zaslišale besede:
"Boštjan, Boštjan, reši me, ako ti je le mogoče! Kako si vendar prišel semkaj?"
Fant ji je povedal vso svojo burno preteklost in zaradi česa je stopil tu v službo. Povedal ji je tudi, da jo je Gorinova Majdalena izsledila in kako, mu je vse izdala.
"S čim te bom poplačala, ako me boš rešil?"
"Ljuba Jera, ti me vprašaš radi plačila? Povem ti: Moja žena boš morala biti!"
"Kako naj bom tvoja žena, ko nisem več dekle. Saj veš, kako sem bila nesrečna."
"Bodi to vse pozabljeno! Kar je bilo, je že minulo. Torej lahko noč in pripravljena bodi."
Boštjan je odšel.
Nesrečni Jeri se je užgala zvedica upanja in razjokala se je od samega veselja, da jo tako ljubi ta fant. Spoznala je, da ni vredna njegove ljubezni. A če se mu posreči, da jo vendarle reši, mu bo za vedno zvesta.
V grozi in trepetu je nesrečna ujetnica Jera prečula vso noč v temni ječi. Kamor je potipala z rokami, povsod je zadevala ob človeške okostnjake in ostudne podgane so begale sem in tja ter pričakovale nove pojedine.
Ko bi se njen nekdanji znanec ne oglasil in ji obljubil rešitev, bi bila zblaznela v tem živem grobu. Le to ji je dajalo moč, da se je vdala v svojo strašno usodo.
Že davno je bil novi dan, to je spoznala ujetnica po svetlobi, ki je prihajala k njej skozi malo okence, in po ropotu ter govorjenju ljudi, ki so hodili sem in tja po grajskem dvorišču. Nekako sredi dopoldneva pa je začula trde korake po hodniku. Od groze in strahu se je potrta, Jera vsa tresla. Kdo neki prihaja in kaj ji hoče?
Tisti, ki je prišel, je bil ječar Boltežar. Oglasil se je pri okenacu in začel:
"Dekle, graščak me pošilja po tebe, da mu poveš, kje imaš svojega otroka. Poveš lahko takoj, ali pa vsaj v štirih dneh. Če poveš, si takoj rešena; ako pa ne, te odvedemo od tukaj pred sodbo kot čarovnico. Kaj boš odgovorila?"
"Povejte graščaku, da bom o tem še premišljevala, kako bom odgovorila. Tudi to mu povejte, da sem nedolžna glede reči, katere me dolži. Nisem čarovnica!"
Ječar ji je porinil skozi linico vodo in kruh ter odšel.
Kakor bi bila že tedne in mesece v ječi, tako dolgo se je zdelo ubogi jetnici do tretjega večera, ko se je znova oglasil pri njej Boštjan.
"Draga Jera, sinoči mi ni bilo mogoče priti, a tudi sedaj kar odhajam. Lahko noč! Potrpi še do jutri zvečer in bodi pripravljena! Če nama Bog da svojo pomoč, boš rešena."
Jera bi bila še rada kaj govorila z Boštjanom, pa ji je samo rekel:
"Ne zadržuj me! Bilo bi v tvojo kakor v mojo pogubo, če bi naju zasledili."
Porinil ji je skozi linico nekaj kruha in nekaj mesa, pa hitro odšel.
★
Po težkem pričakovanju je vendar napočila četrta ali tudi zadnja noč, ki bi jo imela Jera prestati v strmonskem gradu v ječi.
Oj, s kakim koprnenjem je čakala rešitve in v kakih razburjenosti. Molila in vzdihovala je. Naposled vendar začuje korake: odprla so se tudi težka vrata ječe in rešitelj je komaj slišno zaklical:
"Hodi za menoj! Daj mi roko in tiho hodi!"
Jetnica je sledila svojemu rešjielju po številnih hodnikih in prišla sta pred neka železna vrata. Tudi ta je Boštjan odprl in znova sta hodila precej časa, dokler se nista znašla v gozdu. Boštjan jo je namreč vodil skozi skrivni podzemski vhod.
"Rešena sva, hvala Bogu!" tako je prvi spregovoril Boštjan, ko sta šla po gozdu dalje ..."
IV.
urediKer je strmonskemu graščaku Jera ušla, je znova s pomočjo vohunke Majdalene hotel izslediti njenega otroka.
Že na vse zgodaj v jutro petega dne je velel strmonski graščak Lambret ječarju Boltežarju, naj mu privede ujetnico Jero. Dolgo, zelo dolgo ni bilo ječarja nazaj; a ko je prišel, se je držal zelo čmerno.
"Kje pa imaš čarovnico?"
"Milostivi gospod, ni je več!"
Takrat plane graščak pokončen; skoči k ječarju, ga začne tresti za rame in kriči:
"Kaj govoriš, da je ni? Jaz te bom že izučil, le počakaj, pes!"
Graščak skoči k zidu, sname s kljuke žilovko in začne pretepati ubogega ječarja. Ko se je že naveličal, mu veli z osornim glasom:
"Izgini, pes!"
Potrti ječar odide iz sobane in soka od bolečin:
Lambret pokliče nato svojega strežaja.
"Vincenc, prinesi mi na jezo vrč najboljšega iz kleti, pa hitro!"
Ko je graščak pil, si poplakoval jezo in delal nove načrte, je šele zvedel, da je poleg Jere izginil tudi Boštjan.
Zelo so se oddahnili vsi grajski, ko je sredi dopoldneva odjezdil graščak z doma.
★
Gorinova Majdalena je sedela ob koncu svoje koče in ravno drobila neka zelišča, ko je do nje prijezdil strmonski graščak. Razjezdil je in privezal konja k vrbi, pa sedel poleg nje.
"Vsi pravijo, da imaš s samim hudičem znanje, pomagaj in svetuj mi sedaj! Veš, ta prokleta deklina, ki si jo ti izsledila, mi je ušla."
Babnica je od samega začudenja kar zazijala, preden je izpregovorila:
"Kaj, ušla je? Saj to ni mogoče! Kako naj uide?"
"Prav lahko. Pomagal ji je prokleti fante, ki sem ga vzel v službo. Majdalena, dobro si opravila zadnjič, čeprav se je vse pokazilo. Zdaj te pa prosim, izsledi mi, kje ima ta čarovnica svojega otroka. Ko zveš, pridi takoj k meni! Razumeš? Naravnost k meni! Tu pa imaš nekaj za potnino! Pusti vse, pa takoj se odpravi!"
Graščak je znova zajezdil konja in oddirjal, kakor bi ga podili Turki.
★
Po južini se je Majdalena odpravila na pot; odšla je kar na slepo srečo skozi gozde. Sredi popoldneva je prišla v Gradišče, še pred vasjo je došla beračico Štefkovo Barbo.
Marsikaj sta se pogovarjali stari znanki; navsezadnje je Majdalena Barbi tudi zaupala skrivnost, zakaj se je podala na pot.
"Majdalena, dobro, da si mi povedala to. Za nekega takega otroka jaz vem. Morda bo ravno ta pravi. Pojdi v Prapreče do Klemenove žene; ta ima nekega najdenčka."
Drugače skopa Majdalena ji je od samega veselja stisnila srebrnik v roko. Pod gradiško vasjo sta se razšli; beračica je odšla na desno v vas, a Majdalena kar po gozdih dalje v Prapreče.
Tesarjeva žena Urška je baš prala pred kočo, ko je k njej prišla Majdalena. Poleg sebe v košari je imela Urška malega Gašperčka, ki se je prav zadovoljno smejal.
"O, dober dan, Urška! Tako je prav, tako, no, sedaj se pa stari ne bo več jezil nad teboj, ko imaš tako prijaznega otroka."
"Imam ga, imam! Prav rada ga imava, čeprav ni najin."
"Kako pa vendar govoriš, Urška? Kdo naj te razume?"
"Vem, da se boš malo usedla, pa ti bom vse povedala!"
Majdalena je sedla v obližje perice stare znanke, in v kratkem ji je neprevidna in zgovorna Urška več povedala, kakor bi smela in kakor bi tudi ne, če bi bil njen mož doma.
Proti večeru je prav zadovoljna odšla Majdalena naravnost proti strmonskem gradu.
Skoro ves čas, ko se je razgovarjala klepetava Majdalena z lahkomiselno, a pošteno Urško, sta ju izza gostega grmovja poslušala Jera in Boštjan.
Takoj, ko je odšla Jera, sta prišla oba k Urški.
Ženica je kajpak takoj spoznala Jero, ki je takoj planila k svojemu otroku, a Boštjana ni poznala. Fant je samo rekel:
"Kar mirna dobi, Jera, jaz moram iti takoj za to babnico. Bodi brez skrbi, vse bom dobro opravil in kmalu se vrnem!"
Boštjan je hitro odšel. Še pred Vidmom je došel Majdaleno. Ker je bila tamkaj samota, se je ženica na vso moč prestrašila krepkega fanta, ki je z zapovedajočim glasom zaklical:
"Stoj in ne premakni se dalje!"
Šele čez čas je Majdalena vsa v strahu vprašala, kaj hoče od nje.
"Kam si sedaj namenjena? Vem vse. Ako mi ne govoriš po pravici, bo ta govoril!"
Boštjan je potegnil izza pasa kratko bodalce in ga držal nad njo.
V takem strahu še ni bila Majdalena, odkar je živela. Sesedla bi se bila od strahu na tla, če bi je ne prijel fant, ki ji je tudi malo bolj z mehkim glasom govoril:
"Ne boj se! A tja mi ne hodi, kamor si namenjena. Ti misliš iti k strmonskemu graščaku in izdati, kje je Jerin otrok. Ali ne?"
Kajpak je morala Majdalena priseči Boštjanu, da ne bo izdala graščaku Gašperčkovega bivališča.
"To ti povem, če prelomiš prisego, so ti štete ure! Ti ne poznaš mene; a jaz vem za tvoj brlog! Greš lahko k graščaku, pa mu natvezi, kar hočeš, samo resnice ne! Le poglej to bodalo, kako je ostro. Če prelomiš prisego, ti bo to bodalce podpisalo pot za drugi svet! Več ti ne govorim, srečno hodi!"
Boštjan se je vrnil, a Majdalena je hitela proti domu, kar je mogla, kajti V grad je ni veselilo iti. Skledila je: Ljubše mi je življenje kakor pa vsi graščakovi denarji.
Jera je bila vsa srečna, ko je bila znova pri svojem otroku. S svojim zvestim rešiteljem sta se zamudila pri Klemenu nekaj dni. To ju je poslušal tesar, ko sta mu pripovedovala svoje burne doživljaje.
Oba mlada človeka sta dobila službo v bližnjem, komaj četrt ure oddaljenem brdskem gradu.
Poročila sta se kajpak kmalu za tem.
Mladega Gašperčka sta kar pustila tesarju Klemenu. Boštjan je večkrat rekel tesarju:
"To vam rečem, Klemen, dokler bom živel, se otroku ne sme skriviti las na glavi."
Brhki Jeri so vselej ob takih besedah prišle v oči solze hvaležnosti, da ima tako dobrega moža.
V.
urediOb svitu ognjev je v temnem gozdu v polnočni uri govoril upornim kmetom njihov mladi voditelj: "Nič manjši sovražniki od divjih Turkov niso naši graščaki. V boj za Staro pravdo!"
Odkar sta stopila v grajsko službo na Brdu Boštjan in Jera ter v lepi zakonski slogi živela skupaj, je poteklo že nad dvajset let.
Tesar Klemen se je že postaral in bil udovec, a njegova krepka opora je bil njegov Gašperček najdenček. Skupaj sta hodila na delo, a če sta bila doma, je gospodinjstvo vodil kar njegov rejenec.
Toda v pozni jeseni tistega leta se je tesar Klemen zaradi plohe, ki ga je dobila na poti, tako prehladil, da je kar legel: ozdravil ni več. Dobre tri tedne za tem je umrl. Oj, kako je jokal in žaloval za njim njegov rejenec.
Nekaj dni po Klemenovi smrti je govoril Gašperček svoji postrežnici:
"Jaz odidem za nekaj dni z doma. Čuvajte vi dom ta čas, dokler se ne vrnem."
Pa je odšel žalostni in potrti fant tja v svet.
Taval je okrog ves dan in sam ni vedel, kako se je naenkrat znašel pred pečavskim gradom.
Pred gozdom na klopici pod košato lipo so sedeli graščak, žena in še dva odrasla mladeniča. Gašperček jih je pozdravil in vprašal, ali potrebujejo kakega hlapca. Omenil je še, da je vajen tudi tesarskega dela.
Grajščak je takoj sprejel krepkega fanta in ga vodil s seboj v sobano. Velel mu je sesti in ga vprašal, od kod je in kdo so njegovi starši.
Pa komaj je fant povedal, da je njegova mati pred tolikimi in tolikimi leti služila v tem gradu, pa da ji je bilo Jera ime, je graščak kar planil k njemu, ga objel in zaklical:
"Ti si, ti si moj sin!"
Dolgo časa sta se gledala oče in sin. Naposled je izpregovoril oče:
"Ali hočeš ostati pri nas?"
"Ostanem, ako sem všeč vam in vaši gospe!"
"O tem ni govorenja, saj sem jaz gospodar, svojih otrok pa tudi nimava. To pa je kazen božja, to vem," vzdihne graščak.
Pečavski je poklical svojo ženo; govorila sta nekaj po nemški. Večkrat je gospa po strani pogledala Gašperčka. Seveda ju ta ni razumel, kaj se pogovarjata, a spoznal je takoj, da ga mrzi. Odhitela je kmalu venkaj.
"Ona že ve, kdo si. Kar ostani! Kako ti je pa ime?"
"Gašperček sem. Po vrhu mi rečejo še najdenček. Ne vem, če bi ostal. Gospa me gledajo zelo postrani."
"Nič ne dene. Sčasoma se bosta že privadila drug drugega."
"Ne vem, kako bo," odgovori sin.
Že tisti večer je spal Gašperček v pečavskem gradu; šele po dolgih 24 letih pod streho svojega očeta.
★
Gašperčku ni nič primanjkovalo v gradu kljub hudim vojnim časom, ki so bili takrat.
Bilo je nekega mrzlega zimskega dne. Graščak pečavski in njegov nezakonski sin Gašperček sta sedela sama v toplo zakurjeni sobi in gledala, kako je mrzla burja vrtela sem in tja snežinke. Pa izpregovori otožno sin:
"Oče, meni ni več obstanka pri vas, gospa me ne more videti, a tudi vsa družina me gleda postrani. Kar posmehujejo se mi. Zato bom šel iz tega kraja proč, daleč proč."
"Kar hočeš iti v tem mrazu in teh hudih časih?" ga vpraša oče.
"K vojakom grem. Ako ste tako dobri, vodite me čim prej v Ljubljano!"
Par dni zatem sta odšla oče in sin v Ljubljano.
V isti sobi, kjer sta pred par dnevi sedela Pečavski in njegov nesrečni sin, pa so sedeli pri najboljši volji graščakinja Elizabeta Špitelska in njena dva sorodnika, ki jima je govorila:
"To je dobro, da je odšel ta bedak. Ti Konrad se boš oglasil tudi v kratkem v Ljubljani in boš pogledal, kje je vstopil v vojaško službo ta kmet. Govoriti znaš dobro; le glej, da dobiš njegovega poveljnika! Plačaj pa, kakor se spodobi, da ga bo dobro šikaniral, mu dajal pelina in ga kmalu spravil ... da se ne bo več priklatil nazaj ... To vesta, da je moj Krištof ves zaljubljen vanj."
Čez tri dni je v resnici odjezdil Konrad v Ljubljano in se zadovoljen vrnil.
Tisti večer je zaupno povedal svoji teti:
"Dobro sem opravil; bolje nisem mogel!"
★★★
Slučajno je Gašperček videl Konrada, ki se je pogovarjal s poveljnikom. Takoj je spoznal, iz kakega vzroka je prišel. Od tistega časa je začel poveljnik silno sirovo ravnati z Gašperčkom. To so opažali tudi njegovi tovariši.
Pri prvi priložnosti se je Gašperčku pridružil neki stari vojak, Peter Gorenjec se je klical, in mu govoril:
"Mladi fant, smiliš se mi! Ti imaš hudega sovražnika, veš kaj, pobegniva! Jaz bom to pot ušel že tretjič, a sedaj me živega ne bodo dobili več v roke ..."
"Kam hočeva pobegniti?"
"Ne vprašaj! — Jaz že vem, kam, samo če greš z menoj ..."
"Grem!"
Segla sta si v roke.
Dobrih štirinajst dni za tem sta jo že oba odkurila.
★★★
Novi tovariš Peter je vodil Gašperčka vso noč. Ko se je začelo svitati, sta se znašla daleč v tuhinjskih hribih in se ustavila pred neko kočo na samoti.
Peter je potrkal. Ko je povedal svoje ime, so se kmalu odprla vežna vrata in sta vstopila.
Preden sta od utrujenosti zaspala, je Gašperček že vedel, kje se nahaja; namreč pri kmetskih puntarjih, in sicer pri glavnem voditelju, ki je bil Petrov stari znanec.
Tako sladko že ni spal dolgo kakor v tej koči.
Pri oglarju Stržinu, kamor je privedel Peter Gašperčka, se je ta kmalu čisto udomačil. Skupno so hodili na delo in žgali kope, a ob temnih nočeh so imeli tajne sestanke; skoro vselej je prišlo več tlačanov na shode. Pogovarjali so se o vseh podrobnostih, kdaj bodo udarili po graščakih.
Stari in izkušeni vojak Peter je kmalu izuril malo, a dobro četo mladih, pogumnih fantov, ki so že poleti začeli napadati mala grajska krdela, in to največ v nočeh, ko so se pomikali po tuhinjski ali črnogrobniški, pa tudi po moravški dolini. Odvzemali so jim orožje pa tudi vse, kar so imeli s seboj. Ti napadi so postajali vedno pogostejši in že na jesen so se lotili gradov samih.
Med tlačani je vrelo in na zimo je postala kmetska armada že velika.
Ker že toliko množico upornih kmetov ni moglo voditi le par poveljnikov, so jih izvolili več in se urejali čisto po vojaško. Tako je bil na pomlad pri eni taki četici upornikov izvoljen tudi mladi in pogumni Gašperček za poveljnika.
Po veliki noči v letu 1635 je kmetski upor izbruhnil in začeli so kar odkraja v posameznih oddelkih napadati in pustošiti gradove.
Seveda tudi graščaki tega niso mirno gledali.
Proti koncu aprila je bilo.
V gozdu blizu Špitaliča je imel Gašperček zbrano krdelo upornikov, ki so kurili in pekli drobnico, pa se pripravljali na boj. Ob svitu ognjev je Gašperček govoril upornikom:
"Dragi tovariši, nič manjši sovražniki od divjih Turkov niso naši graščaki. V boj nad nje za staro pravdo!"
★★★
Dosti preglavic in strahu so gospodi tisto leto napravili uporniki, a kakor vselej, so tudi tokrat podlegli, kajti gospoda je imela orožje in je bila dobro izurjena v bojevanju. Tako so bili kmetje premagani in biči so še hujše padali po njih.
Ubogi tlačani so se morali zopet udati v svojo nemilo usodo neusmiljenim graščakom.
Le Peter, Gašperček in še več takih, ki niso imeli nikakega dovmovanja, so se še tesneje združili ter postali, žal navadna roparska družba, ki je napadala vse od kraja.
★★★
Bilo je nekoč pred novim letom. V zimskem popoldnevu sta stopala skozi vasi Rova, Dolenje in Raholče dva krepka možaka; starejši je bil Peter Gorenjec in mlajši Gašperček najdenček.
Ustavila sta se pred brdskim gradom in vprašala za Boštjana in Jero.
Že priletna ženica, ki je bila Jera sama, ju je vprašala, kaj bi rada.
Sin se ni mogel vec premagovati, objel je svojo mater in ji s solzami v očeh voščil srečno novo leto.
Živel je še tudi Boštjan.
Zaman je mati prosila svojega sina, naj zapusti roparsko družbo in naj se pokori gospodi.
"Mama, kako naj se ji pokorim, če me je že kot otroka preganjala? Ako bi se ji izdal, me usmrtijo. Čakajte, vse vam povem."
In nesrečni sin je povedal svoji materi vse svoje burne doživljaje.
S prijateljem Petrom sta se zamudila par dni v prijazni in topli grajski koči.
Nato sta zopet izginila in nihče ju ni videl več.