Galicija
Galicija Maks Simončič |
|
Že nekaj dni dežuje a s takšno čudovito vztrajnostjo, da zaradi svinčenosivega zastora, valujočega z neba na zemljo, ne razločujemo stvari niti za ped pred seboj. Vsa zemlja okoli nas je podobna velikanskemu ožganemu kotlu, napolnjenemu z umazanosivo brozgo. Iz te brozge dviga star, že skoro podrt listnjak svoje od granat raztreskano ostrešje proti nebu, kakor obrana rebra neznane predpotopne živali.
Ta listnjak je že tri dni bivališče četrtega voda šeste stotnije. Je precej prostoren in napolnjen skoro do polovice z listjem in s smrdečo, od dežja preperelo slamo. Granate in šrapneli so ga oklestili, da se je skrivenčil kot stara, nebogljena ženica, a v zgornjem koncu, kjer smo si pripravili ležišča, je kljub temu ostalo nekoliko suhega prostora.
Zgodaj zjutraj bi bili morali že oditi. Vojaki pa, ki so bili poslani iz zaledja, da izpolnijo število polka, zaradi slabih poti niso mogli pravočasno priti. In tako smo še vedno tukaj.
Od skoro šestih tisočev mož, ki jih je imel polk pred prvo bitko na Krasni Poljani, nas je zdaj, komaj po treh tednih, še kakšnih dva tisoč. Tudi pri drugih polkih naše brigade ni mnogo bolje. Vsa nesposobnost naših poveljnikov, katerim smo zgolj nekakšna klavna živina, je bila v hipu odgrnjena našim očem.
Nasproti mene se nekaj zgane pod listjem. Slišim godrnjanje in prhanje. Kmalu nato zagledam dvoje dolgih, suhih rok, ki se počasi stegajo kvišku, kakor bi hotele prijeti nekaj nam drugim nevidnega.
»Ej, Strgulc!« se nekdo oglasi v nasprotnem kotu. »Kam pa siliš s svojima rokama ? Vendar ne v nebesa?«
»Me še prav nič ne mika na oni svet,« odgovarja Strgulc počasi, kakor da prežvekuje vsako besedo. Leno si otepa listje s prekljaste postave in mežika z globoko udrtimi, od spanja še omotenimi očmi predse.
»Ali si ti, Habič?«
»Ne vprašuj, budalo, če že veš!« se spet oglasi prejšnji.
Oba, Strgulc in Habič, sta doma tam nekje blizu Bizovika. Kot dobra soseda se kaj rada obregavata drug ob drugega.
Te besede so predramile spečo tišino. Vedno glasneje šumi suho listje, iz katerega lezejo še druge postave.
»Prava dolina Jozafat,« se zasmeje Žgur France, pristna ljubljanska srajca. Vedno je vesel in razposajene volje. Mala rdeča ustna, nad katerimi poganja komaj nekaj ptičjemu mahu podobnega, namrgodi kot zajec in vpraša precej zajetnega prostaka, ki sedi zraven njega:
»Češnik, ali si že opazil, da ti vampek plahni? Niai hotel verjeti, ko sem ti pravil, da boš kmalu suh kot fižolova preklja; zdaj sam vidiš, da sem imel prav.«
»Kaj tebi mar moj vamp!« godrnja Česnik skozi zobe. »Si dal kaj zraven, da ti je tako napoti?«
»Kaj mi bo napoti! Narobe. Še koristen mi je,« se brani Žgur povsem resno. Oči pa se mu svetijo v pritajenem veselju. »Kolikokrat sem že mislil v zadnjih dneh sam pri sebi, kadar so mi od večnega marširanja že skoro odpovedale noge: ‚Kakšna sreča, France‘, sem si govoril, ‚kakšna sreča, da imaš za seboj Blaža, ki s svojim trebuhom tako sopiha, da te kar njegova sapa nosi!‘ — Resnica, prav tako sem misli in ti bil iz dna duše hvaležen. Zato pa ni lepo, da se za vsako besedico zaletavaš v mene kakor mlado, renčavo ščene.«
»Jezik za zobe, gobezdalo! Sam pri sebi si lahko misliš, kar hočeš, mene pa pusti v miru. Sploh pa...«
»Že vem, že vem, kaj imaš na jeziku. S takimi mlečnozobci se nočeš prerekati. — No, pa ne. Povedal sem ti samo, kar sem mislil.«
Besede švigajo sem in tja. Nekateri ju poslušajo in se jima smejejo. Včasih vrine ta ali oni izmed poslušalcev kakšno opazko in besedičenje zopet oživi.
Česnik, ki je po poklicu mesar in gostilničar nekje blizu Kranja, je bil v začetku vojne dodeljen oddelku za nabavo klavne živine. Nekoč se je uprl povelju provijantnega poročnika Tomschka in bil zato kazensko prestavljen v našo stotnijo. Pravica je bila sicer na njegovi strani, a kljub temu je Česnik lahko hvalil Boga, da se je vse tako mirno izleklo, brez hujših posledic.
»Vse skupaj je velika lumparija,« je zarobantil Habič ko nam Češnikovo stvar razloži. »Tudi Če bi bila dobila naša stotnija tistega prešiča, ki ji je bil namenjen in ga ne bi bili požrli ofeiraši, ga mi vseeno ne bi jedli.«
»Glej, glej, saj fant ni tako zabit, kakor izgleda,« je zabevskal rezek, cvileč glas desetnika Skočirja izpod listja. »Naši želodci se res ne bi sladkali s prešičkovim mesom, kajti naš računski podčastnik, ta prekleti falot, bi ga prav gotovo prodal kakšnemu zavaljenemu čifutu, denar pa pospravil v malho.«
»Tomschik lahko dela, kar hoče, ko ve, da ni tej naši nemčureki pokveki prav nič mar za stotnijo,« ugotavlja Skočir, ki se je med te nesrečno skobacal iz svoje luknje. Oblečen je v modrosivo, že obnošeno častniško suknjo, s katere je potrgal našitke. Njegova slabotna postavica se vsa trese od mraza. Izpod širokega, nizkega čela njegove ploščate glave gleda dvoje sivih, bistrih oči, pod njimi pa štrli v svet velik, kljunu podoben nos.
»Ali je danes že stikal okoli naše beznice?«
»Prej, ko ste še vsi spali, je bil tu,« odgovarja Habič. »Nekaj je zabavljal, češ, da ne delamo drugega, kakor poležavamo ves božji dan. Potem je odbral osem mož in odšel. Kam so šli, ne vem.«
»Najbrž dobimo spet nekaj več patron, da ne bo tele na hrbtu preveč odskakovalo pri hoji.«
»Ne verjamem. Bo gotovo kaj drugega, ker je vsak mož moral vzeti s seboj puško in pet patron.«
»Potem pa ne vem, kaj naj bi bilo. Ali je šel Kovač z njimi?«
»Da.«
Govorjenje za nekaj časa utihne, slišati je samo šum dežja in debeli glas Češnika, ki odgovarja Strgulcu na neko vprašanje:
»Seveda bo bolje; če ne prej, takrat — ko nas več ne bo.«
Počasi leze mrak na zemljo. Dež je nekoliko ponehal. Samo posamezne kaplje še padajo v umazanorjavo greznico, v katero je spremenjena vsa ravan, in zopet odskakujejo kakor v strahu, da se ne umažejo. V našem kotu je že skoro povsem temno. Okoli zakajene hlevske svetiljke s smrdečo lojevo svečo, ki le slabotno razsvetljuje majhen del našega bivališča, sedijo Skočir, Žgur, Češnik in neki poddesetnik prvega voda. Žgur je pobral v neki beznici v Pržemislani stare umazane karte, katere od takrat premetavajo med vsakim odmorom.
» Feuer!«
»Skočir ima res vražjo srečo pri igri,« ugotavlja Žgur.
»Vraga, ne pa srečo. Prava reč, če dobiš par plesnivih grošev. Doma bi bilo to drugače. Igrali smo včasih vso noč in v banki je bil tudi večkrat stotak, ali pa še več. Ampak jaz sem imel smolo, vam rečem. Kmalu bi šlo vse posestvo k vragu, če me ne bi v pravem času srečala pamet...«
Za hip utihne in prisluhne z nami vred. Na drugi strani kolibe slišimo nerazločno govorjenje.
»Okrepitev iz zaledja!« vzklikne nekdo.
»Ah, kaj, najbrž bo Kovač s svojimi možmi.« se domisli Skočir.
In res, takoj zaslišimo glas, podoben hripavemu pasjemu lajanju. »Kaj ste vsi poginili ali kaj, da ga ni človeka, ki bi malo posvetil?! ... Ali bo kdo zganil svoje kompete?!...
Strgulc že hiti s svetilko. Ob njenem mežikavem svitu riše Strgulčeva suha, trhla postava dolgo, nejasno senco, ki se prihuljeno plazi po nasprotni steni. Čeprav že nekaj časa več ne dežuje, teče od vseh, kot bi jih kdo pravkar potegnil iz vode in postavil med nas. V svitu trepetajoče luči je nejasno videti njihove mokre obraze, ki se svetijo, kakor da so obliti s solzami.
Četovodja Kovač, visok, zastaven Gorenjec, je počasi zmetal svoje mokre cape raz sebe. Zdaj sedi, ograjen v široko, temnosivo odejo, kraj mene. Z okroglo glavo, majhnimi otroškimi očmi in dolgimi košatimi brki, ki mu žalostno vise čez usta, je še najbolj podoben morskemu psu. Tudi drugi so se izluščili iz svojih cunj in s posinelimi, skremženimi obrazi počasi posedajo okoli svetilke.
»Ste ga že dobili čorba?« pretrga molčanje Miniussi.
Furlan je, doma iz Cervignana. Vitke, precej visoke postave, podolgovatega, od koz razoranega obraza, čez katerega se mu vleče prav z vrh čela pa do konca brade široka rdeča brazgotina.
»Ne še,« mu odgovori nekdo.
»Ej, danes ne bo samo kava, temveč še nekaj zraven,« se glasi Žgur, vesel, da more povedati nekaj, kar po njegovem mnenju tudi druge zanima. »Malo prej sem bil v kuhinji, pa mi je Ličan povedal, da kuha guljaž in sicer pravi pristni svinjski guljaž. Govoril je tudi o nekakšnem rumu, pa mu ne verjamem vsega, ker ta kuharska mrcina rada laže.«
»Potem te je pa gotovo tudi z guljažem potegnil, « godrnja Bogataj, sključen v dve gubi, da je videti samo njegove suhe, kosmate noge, ki jih moli izpod odeje, in pa veliko štirioglato glavo, poraščeno s plamenastordečo, gosto grivo.
»Ne boš kaše pihal! Če moj nos nekaj zavoha, potem se lahko zaneseš, da je resnica.«
»Pustita guljaž in vee drugo. Kar ti bodo dali, boš žrl, pa čeprav bo gnoj,« se vrine Skočir v njun pogovor. Naj raje kdo pove, kod ste se potikali.«
»Aha, to te mika zvedeti? In vas druge tudi, kaj ne? Se mi je koj zdelo,« mu odgovarja Kovač. Njegov glas je zadirčen, skorajda sirov. »Saj je pa tudi vredno, da slišite. Svinjarija! Če bi hudič že danes vse odnesel, bi bilo prepozno.«
»Kaj se jeziš? Saj ti nihče nič žalega noče.«
»Ali se mogoče jezim nad teboj? Tako je, kot sem rekel. Če bi odnesel vse skupaj vrag, bi bilo prav,« se razvnema Kovač. »Podbregarja od druge poznate, kaj ne?«
»Enoletnik?«
»Da.«
»Seveda ga poznamo. Kaj je z njim?«
»Nič. Samo tako sem vprašal. Vidite, midva, Podbregar namreč in jaz, sva doma iz iste vasi. Še predno smo šli v Galicijo, mi je večkrat pravil, da vojna ni nič drugega kot sama lumparija. Nasujejo ti v lahkoverno bučo polno najneumnejših laži, zraven prilijejo še malo žganja in godba ti zaigra »Radecki marš« ali pa »O, du mein Oesterreich«, da si bolj zmešan. In greš, streljaš in kolješ ljudi, ki ti niso nikdar storili žalega, in divjaš, kakor da so te starši samo za to zredili.«
»Kaj hoče,« mu odgovori Skočir po kratkem prevdarku, »saj na drugi strani tudi ne delajo drugače.«
»Seveda ne delajo. Saj so tam prav taki tepci, kot smo mi. Misliš, da jih drugače dresirajo kot nas? Le meni verjemi, oni tam prav tako sveto verujejo, da smo mi same krviželjne roparske zveri, kakor so nam natvezili, da so oni nekakšni divjaki, katerim je največja slast moriti in trpinčiti ranjence, skruniti ženske in kaj vem kaj še vse. Vse to mi dozdaj ni delalo sivih las in zato tudi nisem Podbregarju vsega verjel. On je zmerom rad udrihal čez Avstrijo, zato sem se mu že nekaj časa previdno izogibal. Saj veste, kako je. Moja glava mi je bila navsezadnje od vseh drugih še zmerom najljubša. A zdaj...«
Za hip umolkne, kakor da se hoče oddahniti, potem zopet nadaljuje:
»Še davi sem lahko trdil z mirno vestjo, da sem poštenjak. Rad bi ga poznal, ki bi se bil upal trditi nasprotno! Zdaj je pa naenkrat vsega konec. Že prej med potjo, ko sem se vračal, sem si neprestano drgnil roke ob obleko, da bi obrisal z njih kri. Pa ne gre in ne gre. Kako naj bi tudi šlo? Saj krvi sploh nikjer ni in nihče je ne vidi. Jaz pa jo čutim. Čutim z grozo in studom. Nikar ne mislite, da ne vem, kaj govorim. Čutim tisto kri, ne samo čutim, tudi vidim jo in vem, da se tega ne bom mogel več otresti; če ne drugače, v sanjah mi bo kri zmerom pred očmi. — Ali naj, fej, s tema krvavima rokama objemam ženo in otroke, ko pridem domov?! To bi bilo huje, kakor če bi jih preklel.«
»Govori tiše!« ga opozori Strgulc, ki prisluškuje v skrbeh, da ne pride odkod nepovabljen gost. »Če te nepoklicano uho sliši, tvoja glava ni več vredna počenega groša. In tudi naše glave bi se pocenile.«
»Kdo te sili, da me poslušaš, strahopetec?! Teci hitro k staremu, teci in mu povej, če misliš, da se ti bo potem vest ohladila! Morda dobiš še odlikovanje, da se boš lahko doma z njim izstavljal.«
»Ne razburjaj se po nepotrebnem,« ga miri Skočir. »Sam veš, da je Strgulc poštena duša. Nazadnje pa ima on kar prav. Postali smo res preglasni. Človek, ki pravi, da je pamet boljša kot žamet, še ni strahopetec.«
»Imaš prav. Sam ne vem, zakaj me danes vsaka beseda tako hitro razdraži. Tukaj moja roka, Strgulc. Ne zameri!«
»E kaj se boš opravičeval,« ga moško zavrne Strgulc. »Saj nisem tako lačen, da bi pregriznil vsako besedo. Kar pripoveduj naprej, jaz pa stopim ven, da vidim, če je vse varno.«
»Ta je še najbolj pametna,« [nejasno] Manfreda, medtem ko tlači tobak v usta.
Vsi se stisnemo še bolj skupaj in Kovač nadaljuje nekoliko tiše.
»Popoldne, ko ste vi spali, zagledam našega starega, kako švedra proti naši šupi. No, si mislim, že spet kakšna neumnost. In res. Komaj me zagleda, me pokliče k sebi. ‚Vzemite sedem mož‘ mi pravi, ‚pa pojdite z mano! Vsak mož karabinko in pet patron!‘
Na koncu vasi, tam, kjer je zbirališče ob alarmu, je zdaj vse polno voz. Sam ne vem, kje so pobrali vso to brklarijo. Civilnih voz več kot vojaških, na njih pa pohištvo in vsa mogoča ropotija. Babe, stare in mlade, napol gole ko ciganke, se smučejo med njimi. K nekaterim vozem so privezane živali; vmes koze, krave in celo prešiči. Pravo pravcato mesto vam rečem! Šumenje in rvenje ko v čebelnjaku. Z eno besedo: sodni dan.
Sedli smo in zijali, kajti čakati smo morali starega, ki se je izgubil nekam med vozove. Kmalu se prismuče k nam neka deklina. Morebiti nas je hotela kaj vprašati, pa si ni upala.«
»Pan, pan! je rekla,« seže Kovaču v pripovedovanje Micheluzzi, »pa sem si ga mislil, da govori italijanski, pa sem ji ga povedal, da ga nimamo kruha pri sebi. No, ona nič ne rekla, samo šla nazaj.«
»Beži no!« ga zavrne Manfreda, medtem ko premetava z jezikom tobak v ustih z ene strani na drugo. Doma je s Poljubina, majhne vasi pri Tolminu in zna nekoliko laško. »Pan je pan, to se pravi, pan je pri Poljakih to, kar po naše gospod, ne pa kruh, kakor si ti mislil.«
»Mi ga je že povedala cugsfirar.«
»Pustita to za pozneje!« zagodrnja nekdo.
»Pa res. Molčita, da skonča Kovač!«
»No torej, kot sem že rekel,« nadaljuje Kovač; »sedimo tam in prodajamo zijala. Minulo je četrt ure, ko jo je stari spet primahal. Pa ni bil sam. Za njim sta v spremslvu dveh kanonirjev, izmed katerih je eden nosil dve lopati, šla dva civilista. Prvi okoli petdeset let star, drugi pa mlad, še skoraj smrkavec. Roke sta imela zvezane na hrbtu in še drug k drugemu sta bila zvezana.«
»Aha! Eksekucija!«
»Tudi jaz sem takoj uganil, kaj je s stvarjo. Imel sem občutek, da mi je nekdo prismodil krepko zaušnico.«
Res! Postal si rdeč ko kuhan rak,« potrdi Jošt Omahen. »Hotel sem te napumpati za cigareto, pa sem se premislil, ko sem te videl tako čudnega.«
»Kaj pa potem?«
»Potem sta nam vojaka izročila lopati, nadporočnik pa nam je povedal, kam moramo iti. ‚Tam jima roke razvežite,‘ mi pravi, ‚da si lahko izkopljeta grob. Vsak zase. Jaz moram še v bataljonsko pisarno. Če bosta opravila, preden se vrnem, me počakajte! Govoriti z njima je prepovedano,‘ je še pristavil in odšel. Mi seveda tudi. Saj nam drugega ni kazalo.
To vam je bila žalostna hoja. Sicer ni bilo daleč; iti smo morali do onega gozdiča, gotovo se še spominjate, kjer smo zadnjič pred prihodom počivali; kljub temu snio se precej zamudili. Zemlja je tako prepojena z dežjem, da se ti vdirajo nogo, kakor da bi mesil testo. Fant je samo vekal; kaj pravim vekal, tulil je in sicer tako čudno, da me je bilo groza. Stari pa je omahoval, da sem mislil, zdaj zdaj se zgrudi na tla.
Pa pravim Omahnu: ‚Ti, Jošt, pomagaj staremu. drugače sploh ne pridemo pred nočjo tja!‘
‚Kaj praviš,‘ mi odgovori Jošt, ‚ala ne bi bilo pametneje, da ju razvežemo? Uiti nam itak ne moreta!‘
Pogledam naokrog. Nikjer človeka... Potem je šlo res nekoliko lažje. Čez dobre pol ure smo bili tam.
Dal sem jima lopati in jima z bajonetom zaznamoval, koliko naj skopljeta. Pa nista mogla. Roko in noge so se jima krčevito tresle. Izkopali smo jima grob sami. Omahen je oprezoval, da bi nam pravočasno naznanil prihod naše pokveke. Staremu sem dal cigareto. Povedal nam je, da sta Rusina. Oče in sin.«
»Pa zakaj sta bila obsojena?« je hkratu vprašalo več glasov.
»Zakaj... Tega sama nista vedela. Prav za prav vedela sta že, zakaj, samo razumeti nista mogla. Prejšnji večer so ju v onem gozdiču zalotili huzarji. Imela sla s seboj vsak po eno rusko laterno za signaliziranje. Ena je imela rdeče, druga pa belo steklo. Trdila sta, da sta pobrala svetilko v zapuščenem ruskem zakopu. Nosila sta ju s sabo, da sta si svetila v temi, ker so jima bila pota neznana. Od doma sta ubežala, ker so začeli Rusi obstreljevati vse okoliške vasi.«
»Potem pa sploh nista nič zakrivila!«
»Seveda ne, če bi jima bili verjeli. Pa jima niso. Nista imela nobenega izkazila od naše komande, ki je v bližini onih vasi.
Rekli so, da je dokazano njuno vohunjenje v korist sovražnika. S svetilkama sta baje oddajala sovražniku znake, v katero stran se pomikajo naše čete.«
»Saj tu v bližini vendar ni sovražnika.«
»To sta tudi onadva zatrjevala, pa jima ni nič pomagalo. Ampak poslušajte dalje. Ko smo jamo odkopali, je kmalu prišel naš stari. Rusina sta morala odložiti suknjiče in postavili smo ju kakšne tri korake pred jamo. Omahen in Sušnik sta jima zavezala oči. Obsodbo so jima prebrali že prej v taborišču. Potem so morali štirje izmed nas poklekniti, drugi štirje smo stali.«
»Sprednja vrsta naj meri na srce, zadnja na glavo!« je zaklical nadporočnik. »Ko spustim sabljo, ustrelite!«
»Med to ceremonijo sta Rusina kot pribita stala na mestu. Čeljusti pa so jima s tako silo udarjale druga ob drugo, da smo razločno slišali šklepetanje zob. Tudi jaz sem se tresel, kakor v mrzlici. Videl sem, kako so se zibale puškine cevi sem in tja, kakor da jih zanaša veter. A že je nadporočnik dvignil sabljo in zamahnil. Takrat je stari poskočil, kakor da ga je nekaj dvignilo s tal, in kroglje so se mu namesto v glavo in srce — zarile v trebuh in vrat. Videl sem ga, kako je padel. Cunja, s katero je imel zavezane oči, mu je pri padcu zdrknila in takrat se je zastrmel v nas s čudno sovražnim pogledom. Iz rane na vratu se mu je vlila gosta črna kri.
V tem hipu, veste, me je obšlo, kakor da imam roke umazane od te črne, goste krvi. In nekaj me je grabilo za goltanec, da sem skoraj slišno požiral sline, ki so se mi neprestano zbirale v ustih. Videl sem še, kako je stopil nadporočnik s samokresom k starčkovi glavi, potem... potem je vse utonilo v gosto meglo.«
Žgurjevo prerokovanje se je uresničilo do pičice: guljaž, kava in na vsakega moža skoraj polna čutara ruma...
»Kakor za božične praznike, samo potice nam še manjka!« slovkuje Strgulc s polnimi usti.
»Če ni naš krapar danes opravil dolge spovedi in hoče zdaj naenkrat z dobrimi deli popraviti prejšnje krivice, potem res ne vem, kaj naj bi to pomenilo. Naj samo pokusi eden to kofedro. Vam rečem, v nobeni ljubljanski kavarni ne dobi človek boljše,« zatrjuje Žgur z obrazom, ki mu kar žari od zadovoljstva.
In v resnici je bila kava, čeprav konzervna, imenitna, niti sladkorja ji ni manjkalo.
»Da bi ta njegov kes le držal kaj časa,« vzdihuje Bogataj. »Pa jim ni zaupati tem ljudem.«
»Seveda jim ni,« mu živahno pritrjuje Zmuzne s svojim hripavim, zadirčnim glasom. »Vsak ti samo gleda, kako bi si kar največ in čimprej nagrabil skupaj. Boste že videli, še predno bo konec vojne, bodo že imeli vsak svojo vilo.«
»Kako tudi ne,« se v razgovor vmeša tudi Kovač, saj nam skoro vse pokradejo, te pijavke! Ves čas ko smo zunaj, nam je šele dvakrat izplačal tiste bore solde. Sedaj nam je že dvajset dni na dolgu, pa se še zmeni ne.«
»Ali veste, kaj je naredil zadnjič?« se oglasi mali, rdečelični Lebinger. »Namesto, da bi nam že prvega izplačal, kakor je ukazano, je denar lepo zadržal, ker je pri komandi izvedel, da pridemo drugega dne v ogenj. Naših je potem v resnici mnogo padlo — tako si je na lahek način prisleparil lepe denarce.«
»Ta pa že ne drži! Saj mora vendar imeti njihove podpise,« mu odgovori Kovač.
»No, teh si lahko preskrbi, kolikor hoče! In potem je še mnogo drugih poti, da se okoristi. Marsikaj sem včasih videl, ko sem mu pomagal v pisarni. Ko je šel zadnjič Šmuc s transportom ujetnikov v zaledje, mu je dal s sabo dvatisoč kron, da jih nese njegovi ženi, ki je tam nekje na Štajerskem. Mar misliš, da so bili to njegovi prihranki? Prihranki so res bili, a ne od njegove plače. Samo zlato je bilo, sami cekini, in še nekaj srebra. ‚Papir,‘ je rekel, ‚se ne izplača pošiljati, ker bo tako kmalu izgubil vso veljavo.‘ E, to so ti tiči, ti župarji, da jim ne najdeš para, če ga z lučjo iščeš pri belem dnevu!«
»Pobesiti bi jih morali vse!« se razhudi Češnik.
»Ne bi dosti pomagalo,« se smeje Žgur. »Kmalu bi prišli drugi na njihova mesta.«
»No, potem pa še te,« se oglasi za nami narednik Zahrastnik, ki je najbrž že delj časa poslušal razgovor. »Ampak fantje, pametni bodimo, pametni! Vojska je vojska in vpitje in nezadovoljnost nam nič ne pomaga. Kvečjemu lahko kdo kaj stakne, kar mu gotovo ne bo všeč. Z večerjo ste bili nocoj zadovoljni, ne?«
»Dobro je že bilo. Le malo več bi moralo biti,« se oglasi Štrukelj, katerega priimek pa ni v skladu z njegovo suho, usločeno postavo. Na tankem vratu mu čepi majhna, navzgor zožena glava, podobna zelenkastorumeni nezreli citroni.
»Tebi je itak vedno vsega premalo,« se smeje narednik. »Samo usta in trebuh so te kot vsakega Ižanca. Zdaj pa dovolj! Ti, Kovač in še dva moža pojdita z mano! Odeje vzemite s seboj. Vsak dobi še dvajset patron. Če bi pozabil, me spomnite, da vam dam tudi konec sveče. Potem pa vsi spat, kajti skoro gotovo odidemo že ponoči.«
Ko je narednik Zahrastnik s tremi možmi odšel, ni nekaj časa nihče izpregovoril besedice. Šele potem, ko že ni bilo več slišati njihovih korakov, se je oglasil Skočir s pritajenim glasom:
»Ali mislite, da bo kaj gofljo otresal?«
»Kdo? Zahrastnik? Saj veš kako!« ga zavrne Habič. »On te kanclijske dihurje prav tako težko vidi kot mi. On, jaz, Simončič in Omahen smo skupaj služili pri četrti. Ni mu bilo kaj reči. Samo hvalil se je strašno rad. In oštriglan ti je bil zmerom kakor za »Ausgang«. Včasih nam je pripovedoval, kako krasno službo lahko dobi v civilu. ‚Nekateri trgovci se kar trgajo zame,‘ je trdil; ‚kar ne vem, za katerega bi se odločil.‘«
Habič si pomane roke in se široko zasmeje:
»Veste, vedno je trdil, da je bil v komi, pa sem izvedel od nekega rekruta, da je bil samo nekakšen sluga v prodajalni. Že ni bila kaj prida tista služba, zato se je narednik raje zatekel k župci. Drugače pa je, kakor rečeno, poštenjak.«
»Kdo pa je brez napak!?«
»Ni ga pod soncem. Pa je nazadnje tudi bolje, da ga ni, drugače bi bilo med ljudmi preveč razlike. — Zdaj pa grem pospravit svojo ropotijo. Ponoči je nerodno, pa še časa človek nima.«
»Tudi jaz še nisem ničesar pripravil. Spredaj pri tornistri se mi je utrgala kljuka, zdaj mi pa ta mrha pri hoji skače po hrbtu kakor obsedena. Pa sem si že eno omislil: kar žebelj bom lepo ukrivil, pa ga porinem skozi pas. Bolje nekaj ko nič.«
Tudi drugi urejajo svoje stvari. Njihove temne sence švigajo sem in tja, se prerivajo in sučejo, kakor da se že pripravljajo na odhod. Strgulc si je natovoril telečjak; zdaj mu nateguje jermenje, ki je nekoliko popustilo. Ves čas mrmra nekaj predse. Najbrž moli, kajti on je globoko pobožen.
Tudi Kovač je že prišel nazaj. Hodi od moža do moža in razdeljuje strelivo.
»Viš,« se razhudi Strgulc, »na tega vrabca sem pa čisto pozabil. Zdaj naj pa še enkrat prekladam in tako lepo sem si že vse uravnal.«
»Kar v torbo zabaši, pa je!« mu svetuje Habič.
»Saj res, vidiš ga! Tako bo še bolj priročno.«
Nekateri že legajo k počitku in le tu pa tam je še slišati pritajeno pomenkovanje. Tudi jaz ležem. Vse tiše in tiše postaja krog mene. Samo Kovačev glas še slišim, ki nekomu šepetaje pripoveduje o svojih otrocih. »Pravim mu: ‚Nič ne jokaj, Janezek, saj bom kmalu nazaj.‘ Bob ob steno. Ni se pustil utolažiti in se ni pustil. In šele tri leta ti ima paglavček.«
Tudi moje misli vasujejo doma. A čedalje globje se pogreza vse — — —
Začuden odprem oči. Zunaj je že svetel dan. Sonce sije s takšnim žarom, kakor da hoče nenadoma nadomestiti vse ono, kar je zamudilo v deževnih dneh. Prvi hip me zaskele oči, da jih moram nehote zapreti. A kmalu spet pogledam. Ne, moj strah je bil odveč. Tudi drugi še spe. Z odhodom spet ni bilo nič, kakor je videti.
Pri vhodu zagledam neko postavo.
Štrukelj je. V roki drži svojo skodelo, iz katere se kadi, da mu je ves obraz kakor v tenčico zavit. Ko me zagleda, mi začne nejevoljno pripovedovati, da je imel Bogataj čisto prav, kajti »kesanje « računskega podčastnika v resnici ni trajalo dolgo.
»Čorba je danes spet podobna prevretim pomijam,« jezno zarenči. »Če ne bi bilo zastran želodca, kateremu je treba malo gorkega, bi najraje vse vkup treščil ob tla. Takšen falot! Človek ne bi godrnjal, če bi bilo to v zakopu ali kje na poti. Tam človek že potrpi, ko ve, da drugače ni mogoče, tukaj pa... Kakopak, njegovo veličanstvo pa pijejo čokolado! Fej!«
Ob teh besedah se namrdne in pokloni nevidnemu »veličanstvu« — računskemu podčastniku.
»Ličan mi je pravil, da je moral čokolado kuhati za njega prav posebej z mlekom. Mleko je dobil tam za vasjo nekje, pri beguncih. Še oficirji pijejo čokolado samo z vodo kuhano, za njega pa mora biti seveda z mlekom.«
»Malo ruma kani v kavo!« mu svetujem.
»Da bo potlej še rum zanič. Sicer pa... čeprav bi hotel narediti, kar mi svetuješ, ne bi mogel, ker sem že sinoči ves rum popil...«
Zunaj je že vse živo in tudi v našem listnjaku postaja čedalje glasneje. Nekateri so vstali že prej in zdaj prihajajo drug za drugim s svojim zajtrkom.
»Veste kaj, ta je pa imenitna!« vpije Žgur, ko nas zagleda in usta se mu raztegnejo v smehu, kakor stare harmonike. »Mi čakamo tukaj tiste cucke iz zaledja, oni si pa medtem že najbrž ogledujejo matuško Rusijo. Človek bi počil od smeha... Skupaj z vlakom so jih zajeli Rusi kakor tiče v gajbi. Še izstopiti jim ni bilo treba, samo strojevodjo so zamenjali.«
Skodelo je med pripovedovanjem postavil na tla. Smeje se, da so mu oči zalite od solz. Nekaj tako razbrzdano veselega je v tem njegovem smehu, da tudi nam drugim nehote lezejo usta narazen kakor premehko vmeseno testo.
»Kdo ti je pa vse to povedal?«
»Slišal sem, ko je stotnik Dobnik pravil našemu staremu. Klel je zraven tako, da se je gotovo še pri nas doma za Krimom bliskalo. Trdil je, da so pri glavnem poveljstvu sami norci: ‚Eine blöde, nichtenutzige, vereoffene Bande.‘ O častnikih pa, ki so se pustili tako neumno ujeti, se je izrazil, da so, eine verlotterte Hurengesellechaft.‘ Ko je potem opazil mene in videl, kako mu živahno pritrjujem, mi je vrgel celo peklo z belcebubom po vrhu v podkrižje. Hitro sem se izmazal, da mi ne bi še kaj dodal.«
»Hahaha, ta je pa dobra!« se zasmeje Kovač.
Medtem vpije nekdo zunaj: »Četrti vod, nastop!«
Počasi lezemo iz brloga in se postavljamo v dvostop. Z nasprotne strani prihaja nadporočnik v spremstvu narednika.
Četovodja Kovač javi: »Četrti vod, 31 mož. Vse v redu!«
Nadporočnik nam zapove, naj takoj pospravimo svoje stvari, kajti po menaži odidemo.
»Pa bo šla spet vsa noč k vragu!« vzdihne Štrukelj, ko nadporočnik odide. »Bi rad vedel, zakaj moramo ravno ponoči trapati okrog, kakor da ni dal Bog noči za spanje.«
»Vprašaj starega, morebiti ti pove!« mu hinavsko svetuje Žgur, katerega jezik ne more nikoli mirovati.
»Tebe gotovo ne bom, si lahko brez skrbi, kajti v tvoji zelnati buči itak ni nobene pameti.«
»Buča gor, buča dol; rajši jo imam še vedno kot pa tvojo gofljo!«
Štruklju se to prerekanje zdi najbrž že preneumno, zato mu ne odgovarja. Tudi Žgur odide; pravkar je ugotovil, da ima v žepu še nekaj grošev, ki ga očitno grozno tišče. Tudi Skočir je že nekaj časa premetaval nervozno karte po rokah.
Dolgočasno je.
Svoje reči si je uredil vsak že prejšnji večer, zato zdaj samo premišljujemo, kako bi izkoristili čas pred kosilom. Nekateri pišejo pismo, drugi se pogovarjajo ali pa sede tiho sami zase. Vsem pa hitijo misli tja v nedogledno daljavo, kjer žive njihove matere in očetje, njihove žene in otroci, od katerih so jih odtrgali morda — za zmerom.
Pripravljen za odhod stoji polk na travniku konec vasi. Tako dolgo že stojimo, da so nam noge zlezle skoraj do gležnjev v mehko, spolzko zemljo.
Voz za vozom drsi mimo nas po izvoženi, od dežja zrahljani in razriti cesti. Kakor pijanci, ki iščejo ravnovesja, se zibljejo zdaj na desno, zdaj na levo, se stresajo, ustavljajo za trenotek in spet hite dalje. Nepregledna vrsta jih je. Nenadoma, kakor da so zrastli iz tal, se nam prikažejo izza ovinka, hite mimo nas, se oddaljujejo, dokler se nekje daleč ne razlezejo v črno, nejasno črto. To so ogromni vojaški vozovi za prevoz živil, streliva in bogve kaj še vsega, nasajeni na prevelika, nerodna kolesa; vmes so majhne, zverižene telege. Skoro na vsaki telegi sedi zraven razcapanega domačina še vojak ali orožnik s puško v rokah, na kateri se prihuljeno sveti golo bodalo. Njim sledi nekaj sanitetnih voz, z velikimi rdečimi križi na umazanorjavih ali belordečih črtastih zavesah, kakršne rabijo mesarji, da pokrivajo v mesnicah stene, na katere obešajo zaklano živino. Takoj za njimi poljski topovi, dolgi in tanki, potem nekaj kratkih in debelih topov, katerih žrela zijajo v nas kakor velike, izglodane očesne votline. Včasih vsa ta procesija naleti na nepričakovano oviro in za hip obstane, potem pa se med vpitjem in kletvami v najrazličnejših jezikih pomika še hitreje dalje.
»Stojimo že ne vem koliko časa tu na mestu in še ni videti konca te bežeče rajde,« se jezno oglasi za mano Štrukelj.
»Mene zebe v noge,« položi Strgulc.
Tudi jaz čutim, kako mi leze mraz po vsem telesu. Čeprav sije solnce z vso močjo, se vendar ne moremo ogreti, kajti v močvirnati, z dežjem napojeni zemlji je postala obutev skoz in skoz premočena. Od stoje in mokrote so nam noge popolnoma otrpnile.
»Sedite na tornister kakor jaz!« svetuje Česnik. »Saj se pred nočjo itak nikamor ne bomo premaknili...«
Nazadnje je tudi tega čakanja konec. Mimo nas drdrajo zadnji vozovi. To so železni podolgovati sodci, ki imajo spredaj nasajene majhne dimnike, iz katerih se neprestano kadi. Za vsakim korakata dva vojaka.
»Kakšnega vrabca ti pa vozijo tukaj?« vzklikne Strgulc, ki začudeno ogleduje te, njemu do sedaj neznane vozove.
Ko mu pojasnim, da je to vojaška pekarna in da lahko v teh vozovih pečejo kruh tudi med vožnjo, mi noče verjeti. Od strani me previdno pogleduje, če se morda norčujem. Šele potem, ko ga četovodja Kovač vpraša, če res še nikoli ni videl takšnih voz, verjame. Kljub temu pa govori še vedno sam s seboj: »Ne, kaj takšnega pa še ne! Pekarija na vozu... Kaj bo rekla moja Mica, ko ji to povem? Saj mi ne bo verjela!«
Zadnji vozovi so medtem izginili v daljavi. Počasi se premaknemo tudi mi. Izza ovinka že prihaja pehota in zato hitimo, da se zagvozdimo še pravočasno med njo in vozove.
»To je jako pametno,« zadovoljno pokima Skočir. »Čim bolj si spredaj, tem prej stakneš kaj užitnega za želodec.«
Pokrajina okoli nas je kakor izumrla. Tu in tam nekaj porušenih hiš — znamenje, da je tod že divjala vojna vihra. Drugače pa je vse prazno. Le ponekod vidimo tudi goste jate vran, ki hripavo vreščeč odskakujejo od tal. Naš mimohod jim gotovo ni nič všeč.
Noči in jutra so že hladna in meglena, dnevi pa so še vedno vroči kakor sredi poletja.
Skrivnostno šumi nad nami gozd. V božajočem vetru se stresajo vrhovi dreves kakor v čudni, nepojmljivi grozi.
Pred nami v dolini ležijo zlatorumena žitna polja, osamljena in pozabljema. Na desni strani, naslonjena na grič, stoji obsežna pristava. Nikjer glasu. Vse tiho in svežanoresno kakor v nedeljskih popoldnevih na vasi.
Skoro dva dni smo že neprestano na nogah. Kuhinje so ostale nekje za nami, tako, da na jed niti misliti ne moremo. Zjutraj smo dobili dovoljenje, da lahko pojemo vsak po eno mesno konzervo. A to mrzlo konzervirano meso — brez kruha — nam ni utešilo gladu.
Že ponoči smo se razkropili na vse strani. Tod je zdaj razen našega polka samo še četrti gorski polk iz Celovca in neki lovski bataljon. Zjutraj smo slišali z več strani živahno streljanje. Sovražnik mora biti nekje v bližini, kajti vsako glasno govorjenje in celo kajenje je prepovedano.
Nedaleč od nas spi stotnik Neumayer. Še vedno je pijan. Njegov sluga, trdijo nekateri, ne nosi v nahrbtniku drugega ko samo žganje. Čez ožgana, stekla ustna se mu cedijo sline ter počasi polzijo v rokav.
»Bog mi grehe odpusti! Če pogledam to kanaljo nemarno in se spomnim včerajšnjega dne, bi ga najraje pohodil kot gosenico,« mi zašepeče Strgulc v uho.
»Ali si bil zraven?« ga vprašam prav tako tiho.
»Seve. Tik za njegovim hrbtom sem stal. Ko je padel s konja, sem ga šel pobirat.«
»Tudi jaz sem bil zraven,« se oglasi Žgur. »Nesel sem mu kapo, ki jo je izgubil med padcem. Takrat je bil oni od pete kompanije, ki je bil prvi ustreljen, že mrtev.«
»Kako pa je pravzaprav bilo s to rečjo? Jaz sem bil tačas že na tej strani potoka, zato nisem mogel videti. Slišal pa sem streljanje.«
»Kako je bilo? Zlezi bliže, da nas stari ne bo slišal; saj veš, da je prepovedal govoriti o tej stvari, « šepeče Strgulc.
»Ko sem mrho pijano pobral, je prišel nasproti tisti voz. Saj se ga gotovo še spominjaš. Tak majhen voz je bil, kakršne imajo tukajšnji kmetje. Telege jim menda pravijo. Še umakniti sem se mu moral s ceste, kajti prav pri onem ovinku je bila pot zelo ozka. Pa sem videl, kako je ponujal Štrukelj tistemu kmetu, ki je sedel na vozu, bankovec za deset kron, z drugo roko pa je že držal velik hleb kruha, katerega je vzel z voza. V tem hipu sem zaslišal, kako je nekaj počilo in videl to mrho pijano, kako je držala v roki samokres, iz katerega se je še kadilo. Prisluhnil sem, pa razen besede ‚Dieb‘ nisem razumel ničesar, ker je kričal nemško. Samo to sem videl, kako je potem skočil še proti Štruklju in je ta padel pred njim na kolena ter ga nekaj prosil s povzdignjenimi rokami. On ti je pa spet izpalil tistega svojega vraga. Štrukelj se je s presunljivim krikom zgrabil za glavo in videl sem, da ima vso roko krvavo. V meni je vzkipelo od groze, studa in gneva. Skočil sem čez voz in zakričal Štruklju, naj beži. Pa ni. Gotovo me ni slišal, ali pa je bil že čisto ob pamet. Samo o svojih otročajih je še nekaj blebetal in o svoji ženi ter prosil, prosil...«
Strgulcu so med pripovedovanjem nevzdržno lile debele solze po umazanih, shujšanih licih. Ustnice pa so mu krčevito podrhtevale, da sem v strahu pričakoval: zdaj zdaj se zjoče na glas. Pa se je premagoval. Ko si je z rokavom otrl solze in obrisal nos, je dokaj mirneje nadaljeval:
»Pa revežu vse prošnje niso pomagale nič. Mrcina se je znova zakadila vanj, čeprav je od pijanosti komaj stala na nogah. S cevjo samokresa je nekaj časa besno suval ranjenega Štruklja v obraz, potem pa je sprožil še enkrat... Štrukelj se je zavalil na tla in zahropel v smrtnem boju. Šele takrat sem opazil še onega drugega, ki je ležal že mrtev nedaleč od njega. Zavrtelo se mi je v glavi. Strašen srd me je obšel. Hotel sem zatuliti in planiti naprej, da bi na mestu maščeval oba. Pa so me drugi pravočasno odrinili nazaj. To je bila moja sreča, kajti gotovo bi tudi jaz dobil kroglo v glavo.«
»Ali ni bilo nobenega višjega častnika v bližini, da bi bil vse to preprečil?« ga vprašam.
»Pa še koliko jih je bilo! Še celo oberst Zahradniczek in tisti mali, debeli general, ki je naš brigadir, sta bila poleg. A nihče ni niti s prstom mignil. Veš,« hitro pristavi, kakor da je to, kar mi hoče povedati, posebno važno, »čeprav sem miren in ne storim rad komu žalega, ampak, če bi name takole streljal kakor na Štruklja — jaz bi podivjal! Na vsak način bi najprej padel on, potem šele jaz — Bog mi odpusti greh!«
Ognjeni krst
urediStotnik Dobnik stoji pred našim starim in mu nekaj živahno pripoveduje. Z roko kaže v dolino.
Tudi jaz pogledam, a ne opazim ničesar vznemirljivega. A nimamo časa premišljevati. Nekaj hitrih povelj in že stojimo vsi na robu gozda, kjer čakamo nadaljnih ukazov.
Spodaj pod nami, tam, kjer se začenja polje, se plazijo od leve strani sključene postave. Vedno več jih je, vedno več, kot bi lezli iz zemlje.
»Saj to so vendar naši!« vzklikne nekdo.
Res so naši. Črnovojniki so. Lahko jih je spoznati, ker imajo na puškah nasajena dolga, široka bodala, katera nam je baje poslala Nemčija. Po eni strani so ta bodala zobčasta, podobna žagi. Počasi se plazijo in raztegujejo v dolgo, tu in tam pretrgano črto.
Za to prvo črto se plazi druga, za njo tretja in zdajci se začne vse tiho pomikati dalje. Vse okoli nas je polno nekakšnega pridušenega, mrzličnega življenja.
»Naprej! — Vsak naj skuša neopaženo doseči ravnino!«
Lahko je reči: »Neopaženo!« Ali kako? Vzdolž vsega hriba nobenega grma, nobenega kritja. Vseprazno, kot bi hodil po strehi brez dimnikov.
Počasi se odtrgamo od gozda.
Nekaj časa stopamo malomarno navzdol. Tihoto motijo samo naši koraki. Že smo skoro v dolini. Nenadoma pred nami preglušujoče zagrmi. V nas se vsujejo krogle, debele ko toča. Začnemo teči. Še nekaj skokov — in krogle brenče čez nos.
»Salamihensko se jim je mudilo!« zarezgeče Skočir, ko se po trebuhu plazi mimo mene.
»Pa kje tičijo mrcine, da jih ni videti?« vprašuje Manfreda. »Ko smo sedeli v gozdu, sem ves čas zijal v dolino, da bi bil kmalu oči izgubil, pa nisem opazil nič sumljivega.«
»Kmalu jih bomo imeli vsi na grbi,« se prisiljeno nasmehne Bogataj.
Nadaljne besede pregluši nečloveško rjovenje, s katerim se v hipu napolni ozračje. Pred nami, na naši desni in levi vzvalovi ravan, kakor prebujena iz spanja. »Kvišku!«
Vstanemo in se zaženemo dalje. Povelja švigajo sem in tja, a v splošnem hrupu jih ne razumemo. Okoli nas je vse živo. Žvižga in sika nam okoli ušes, brni in šumi nam mimo glave kakor roji čebel.
»Jezus!«
Na moji desni zakrili nekdo z rokami in telebne na tla.
Vsi tiščimo glave med ramena, kakor da smo lako bolj varni, in drvimo dalje.
Čedalje glasneje tuli planjava in čedalje gosteje se vsipa svinec na nas od vseh strani.
Obstanem za hip, kajti čutim, da ni pohaja sapa.
Gneča postaja večja in večja. Ljudje okoli mene padajo kakor snopi. Nekateri se ne dvignejo več, drugi so takoj spet na nogah in dirjajo dalje. Dirjajo s spačenimi obrazi in s krvjo zalitimi očmi. Dirjajo in kmalu spet trdo in leseno telebnejo na tla kakor odžagani hlodi.
Vidim Miulussija, kako beži mimo mene s široko razprtimi, prestrašenimi očmi. Obraz mu je ves poten in brazgotina čez obraz mu žari kakor pravkar vsekana rana. V naslednjem hipu se že zavrti kakor plesalec in zgrudi k mojim nogam. Hočemo ga dvigniti, a nov val me zgrabi in nese dalje.
Oni, ki so bili v sprednjih vrstah, so se že spopadli s sovražniki in tudi mi smo jim že blizu. Vidim njihove rjavozelene obleko, ki se motajo v klobčiču in mešajo z umazanosivimi oblekami naših tovarišev.
Vse ozračje je napolnjeno z osladnotrpkim vonjem izpuhlevajoče sveže krvi. Prod očmi mi migota in pleše, da skoraj ne ločim ljudi naokrog. A že se tudi sam mičem v vrtincu hropečih in borečih se ljudi in bijem, bijem... In čudo: v glavi mi je tako čudno jasno kot še nikdar. Vidim, kako nekateri sujejo kakor blazni v te žive kepe mesa. Bijejo po svojih tovariših in po sovražniku kar vsevprek — kakor da so slepi.
Tik pred seboj zagledam tovariša, ki vrže puško na tla in se zagrohota, tako grozno in obupno zagrohota, da se nehote poženem naprej, samo, da uidem temu strašnemu smehu. Nekje poleg mene nekaj zahrešči, kakor če razcepiš staro, trhlo desko, in nekaj gorkoga mi sikne v obraz. Niti toliko časa nimam, da bi se obrisal. Nič premišljevati, nič se obotavljati — dalje, dalje, dalje!
Vrvež pred nami polagoma pojenjuje. Vse se je prevalilo nekam na levo. Zopet je slišati posamezne strele; tu pa tam še za kratek hip zavalovi in zaječi planjava, a vedno redkeje, vedno slabeje.
Oddahnemo se. Trudni smo in željni počitka.
Zagledani našega nadporočnika kako maha z rokami in nekaj kriči, a ne morem razumeti, kaj. Mimo mene ženejo nekaj ruskih ujetnikov. Visoke, krepke postave. Vsevprek govorijo in se skušajo sporazumeti z našimi, kakor da so si že stari znanci. Ponujajo jim kruh in prepečenec, katerega imajo mnogo s seboj.
»In to naj bi bili sovražniki?« se za mano oglasi četovodja Kovač in me s svojo veliko, težko roko potreplja po rami. Obraz ima ves umazan od krvi in blata, da sem ga komaj spoznal.
»Ali si ranjen?« ga vprašam.
»Jaz? Ne! Pač pa tile tukaj.« Pokaže kup razbitih in krvavih teles ter odkoraka proti parobku gozda, kjer se zbira polk.
Od naše stotnije jih je obležalo sedem in dvajset. Od našega voda je padel samo Miniussi.
»Toliko, da je spopolnil številko regimenta, pravi Česnik, ki si z mokrimi cunjami obklada glavo. Udarec s puškinim kopitom mu je posnel nekaj kože z lasmi vred. »Nič posebnega tole,« dostavi, kakor da se opravičuje; »skeli me pa vseeno, po buči mi brni kot bi ropotala mlinska kolesa.« In se nenadoma široko zasmeje: »Ampak, hitro smo jih namazali, kaj?«
»Se koj vidi, da si danes prvič ovohal smodnik, ko se ti zdi že takale praska nekaj velikega,« se repenči Žgur. »Pa to ni vse skupaj nič. Počakaj, da prideš v pravo godljo, potem boš lahko govoričil! Seve je še vprašanje, če ti bo potem še sploh ostalo časa za govorjenje.«
Poslušam jih in sam ne vem, zakaj se mi zde taka in enaka prerekanja vedno smešna, če ne naravnost nespametna. Mogoče zato, ker je vse to, kar si lako pripovedujejo z nekakšnim posebnim poudarkom, vendarle sama laž. Prav to namreč je čudovito v vojni, da skoro nihče na smrt resno ne misli. Vidimo sicer tovariše, ki so bili še pred nekaj trenutki živi, ležati mrtve pred nami, a vendar ne verujemo, da že v naslednjem trenotku tudi mi lahko ležimo tako negibni in brez življenja. Ranjeni? — Da! Mrtvi. Ne! Življenje, ki polje v naši notranjosti, ne dopušča lakih misli. Marsikdo sicer trdi, ko pride iz ognja, da je trdno prepričan, da prihodnjič več ne odnese zdrave kože a vse to so same besede; nekje na dnu mu še vedno gori svetlo upanje...
So ljudje, katerih osebnost se je tako tesno spojila z njihovim poklicem, ali mogoče narobe: poklic se jo spojil z njihovo osebnostjo v tako nerazdružljivo celoto, da si ni mogoče mislili prvega brez drugega. Kamorkoli postaviš takega človeka, vedno ti ostane to, kar je v resnici. Spremenili ga ne more niti obleka niti kakšna druga stvar. On je, kar je. In ostane to vse življenje.
Gledam Strgulca ki prihaja ves sključen in upehan z bojišča, kjer je pomagal odnašali ranjence. Ta je že eden izmed onih, ki ne spadajo sem. V tem ozračju, napolnjenem z dimom in vonjem krvi, ni za njega pravega prostora. Tudi za nas druge ne za njega pa najmanj. V duhu ga vidim, kako orje upognjen in vas prepoten na njivi, kako stopa okoli hiše z dolgima, v kolenih sključenima nogama, kako kleči zvečer v krogu svoje družine in moli rožni venec. Da, to je on. A tukaj?. Res, da so ga oblekli v te sive cunje, mu dali puško v roko, a on kljub temu ni vojak. Opravlja sicer svoje dolžnosti kakor drugi, mogoče še natančneje, a vendar ni vojak. In čim bolj ga gledam, tem bolj sem prepričan, da imam prav. Resnično: Strgulc ni vojak. Vojak mora biti povsem drugačen.
On je samo kmet. Te cunje, katere mu tako malo pristojajo, le še bolj izrazito razodevajo njegov kmetski značaj. Eden izmed onih kmetov je, kakršnih ima naša slovenska domovina, hvala Bogu, še vedno dovolj. Delaven in veren, trd po svoji zunanjosti, a duša mu je mehka in občutljiva kakor duša otroka.
»Na, spravi to-le!« mi pravi in obstane ves zasopljen pred menoj. V roki ima dvoje velikih čutar in mi jih moli pod nos. »Pa le hitro, veš, da drugi ne zagledajo. Za vse bi bilo premalo. Samo po Kovača in Habiča še stopim, potem si razdelimo.«
Kmalu se prizibljejo vsi trije. Povlečemo se malo v stran, da nismo drugim pred nosom.
»To vam je žganje!« pravi Strgulc, ko pretaka zlatorumeno tekočino v naše čutare. »Samo požirek, veš, pa kar lažje stopaš.«
»Sakramiš! Ta pa, ta!« se oblizuje Habič in mežika s svojimi porednimi očmi. »Kakor olje. Kje si ga pa sunil?«
»Kaj misliš, da sem ga ukradel?«
»Kaj ukradel? Kdo zdaj sploh še govori o tatvini?! Takšna grda beseda. V vojni pravimo temu rekvirirati, ne pa krasti,« ga poučuje Habič.
»Naj se pravi tako ali drugače, jaz ga nisem ukradel,« se brani Strgulc in z obraza mu berem, kako hudo mu je že ob sami misli, da bi kdo dvomil v njegovo poštenost. »Dal mi ga je prostovoljno nekdo, ki sem mu rane prevezal.«
»Hej, saj so to ruske čutare!« vzklikne Kovač.
»Kakopak da so ruske, saj je bil tisti, ki mi je dal, tudi Rus. Pa še celo oficir. Nekaj takega, mislim, je moral biti, kot je pri nas lajtman.«
»Kako si pa prišel z njim skupaj? Ali si ga ujel ali kaj?« vprašuje Habič.
»Saj bom povedal, samo nikar tako ne vpij! Res ni treba, da slišijo vsi. Ne vem namreč, če je bilo to, kar sem naredil, čisto prav. Pa ne smete misliti, da mi je žal. O ne, tisto pa ne!«
»Saj ti verjamemo,« se nasmehne Kovač njegovemu živahnemu zatrjevanju, »ampak najprej nam moraš povedati, kako je bilo, potem bomo šele mislili. Govoriš, kakor da nam je že vse znano.«
»Torej poslušajte! To itak že vsi veste, da sem moral ostati doli, ker mi je feldvebel rekel, naj pomagam sanitejcem. Pa tudi mrtve smo zagrebli. Kar zmetali smo jih v tisti jarek, v katerem je bil poprej skrit sovražnik. Je šlo hitreje od rok. Na našem koncu smo kmalu končali. Miniussija sem pustil zadnjega. Pa sem ga potem vlekel malo v stran. Hotel sem ga pokopati posebej. Navsezadnje se ti takle človek, s katerim si bil vsak dan skupaj, zdi kakor tvoj brat.
Res dobim tam — malo vstran od drugih — jamo, kakor nalašč za njega. Pa sem ga lepo zagrebel in še za njegovo dušo sem nekoliko pomolil, kakor se spodobi. Hotel sem oditi, kar mi padejo oči proti pristavi. Kakor, da se je nekaj premaknilo tam gori, se mi je zdelo. Pa nisem razločil, ali je bila žival ali človek. Radoveden sem bil, pa sem stopil pogledat. No, in sem videl tistega ruskega lajtmana, ali kaj že je bil, ko je šel v skedenj. Ni me slišal, ker sem hodil zelo tiho. Nobenega orožja ni imel pri sebi, še sablje ne. In sem kar stopil k njemu ter mu rekel, naj gre z mano, ker je ujet. Grozno se je prestrašil, ko me je zagledal in me začel milo prositi, naj ga pustim, da se lahko vrne k svojim. Skoro vse sem razumel, kar je rekel, vam rečem, ne tako, kakor te naše kljukce, ko ti čvekajo tisti svoj »havdr-havdr«, da nikoli ne veš, kaj hočejo od tebe. Kazal mi je svojo desnico, ki je bila razmesarjena, pa sem koj vedel, da mi hoče s tem reči, da ne bo več za vojsko. Nisem si mogel pomagati. Pokleknil sem kraj njega in sem mu obvezal roko, kot sem pač vedel in znal.
Ko sem hotel oditi, mi je dal ti dve čutari. Sprva jih nisem hotel vzeti, ker je bil on dosti bolj potreben okrepčila kakor pa jaz, in sem mu to tudi povedal. Pa ni odnehal. Tudi cigarete mi je dal, polno pest. Kar razdelite si jih med sabo, ker jaz itak kadim samo pipo!«
»Ali veš, starina,« se obregne vanj Habič, ko je Strgulc končal, »kaj bi naredil s teboj naš stari, če bi izvedel, kako si tebi nič memi nič izpustil ruskega ofcirača?«
»Vi mu tega ne bodete nesli na ušesa, drugi pa itak ne vedo. Saj mogoče res ni bilo čisto prav, če to reč presojamo z vojaške strani, toda povej mi po pravici: ali bi storil ti drugače? Gotovo ne. Te predobro poznam. Še spremil bi ga k njegovim, če bi sam ne mogel hoditi.«
»Saj ti nisem nič očital. Le vprašal sem te, ali veš, kaj bi naredil s teboj naš stari, če bi kaj zvedel o tej stvari,« se opravičuje Habič in se zraven zadovoljno muza. Očitno mu je všeč, da ima Strgulc tako dobro mnenje o njem.
»Zdaj je že, kar je,« pripomni nazadnje tudi Kovač. »Prav pa ni bilo, kar si naredil, Strgulc, da veš! Kamor jo že obrneš to stvar — prav ni bilo! Ampak lepo pa je bilo, zelo lepo celo. Od danes naprej, veš, se mi zdiš desetkrat več vreden!«
Ko smo prišli nekako o polnoči na kraj, kjer so že stali naši vozovi, smo biti tako utrujeni, da se ni nikomur ljubilo čakati menaže, čeprav je bila že skoro kuhana. Popili smo malo kave, ki so nam jo razdelili takoj po prihodu, se zavili v naše odeje in v naslednjem trenutku že spali...
»Takle počitek ni dosti prida,« mi razklada Sušnik zjutraj, še preden sem dobro odprl oči. »Noge imam kar lesene in iz nosu mi teče venomer kakor smrkavemu konju.«
Pogledam ga in se ne morem vzdržati smeha. To, kar je pri navadnem zemljanu nos, je pri njem samo nekak košček stisnjene, rjave gobe, prilepljene v sredino prav tako stisnjenega, zveriženega obraza, redko posejanega z debelimi, rjavordečkastimi kocinami.
»Ja, ja,« potrdi on še enkrat in se tudi zasmeje, overjen, da sem se smejal njegovemu pripovedovanju, »kakor smrkavemu konju mi teče iz rilca; pa še revmatizem sem si nakopal. Če vzdignem nogo mi poka v kolenu kakor majhna pištola.«
Tedaj prikolovrati Manfreda s kotličkom, polnim kave.
»Vzel sem ga še za tebe,« mi pravi. »Nisem te hotel buditi, ko sem videl, da še spiš. Se bo prileglo nekaj gorkega, kajti hladno je.«
V resnici je precej hladno. Še zelo zgodaj mora biti, kajti vse je še ovito v gosto, dušljivo meglo. Včasih se ta debela siva stena nekoliko razmakne in iz nje počasi prileze sključena postava, ki se prav tako počasi spet oddaljuje in nazadnje razbline v megli.
»Najpametneje bi bilo, da bi odšli!« zagodrnja Bogataj. Tudi njega trese. Hodi sem in tja ter otepa z rokama okoli sebe, da bi ogrel prezeble ude.
»Pri vojakih je vedno vse narobe,« potrdi neki glas. »Če je mraz, postajaš in posedaš, v vročini te pa gonijo kakor psa.«
»Kaj hočeš, je pač treba potrpeti,« pravi Strgulc, ki je pravkar prišel s svojo skodelico in sedel pred mene.
»Seveda je treba potrpeti, ampak malo bolj po pameti naj bi vse šlo!« mu odgovarja prejšnji glas.
»Pameti pa pri vojakih zastonj iščeš!« se oglasi Omahen, medtem ko vlaga odejo, v katero je bil ponoči zavit, pod pokrov telečjaka.
»Po tvojem smo torej tukaj sami norci?«
»Kakopak! Če še nismo, pa bomo.«
»Jaz mislim, da smo že,« beseduje nekdo iz megle. »Če bi ne bili, bi rajše skrbeli doma za svoje družine, ne pa pohajkovali tod okoli.«
»Ne gobezdaj take prismodarije!« zalaja Zmuzne s svojim hripavim glasom. »Kdo nas je pa vprašal, če hočemo iti? Če si bil že prej tako odprte glave in ti ni Sveti duh šele zdaj razsvetlil tisti tvoj zakajeni pisker, zakaj si pa potlej prišel semkaj? Zakaj si šel, te vprašam, aaa?! So ti smrdela tisti zrna, ki bi ti jih drugače poslali pod kožo, kajne?«
»Jaz sem tako mislil... Če bi rekli vsi, da nočemo...« odgovarja oni drugi nekoliko tiše.
»Kaj vsi! Vsi se pravi v takem slučaju — eden in eden se pravi — vsi. Pa ni bilo tistega enega, pa ni bilo vseh. Pa še, če bi bil kje tisti eden, tako močan in korajžen, da bi se upal začeti, bi kljub temu najbrž ne bilo nič. Tako je, vidiš in nikoli ne bo drugače, zato ker smo vsi kakor tovorna živina. Kamor nas poženejo, tja gremo. Pa žival se vsaj brani, če jo vlečejo v klavnico, ker voha kri; mi pa smo vriskali in peli, ko so nas peljali sem, kakor da gremo na svatovščino.«
»Tako je! Zmuzne ima prav. Hlapci smo, Slovenci pa še prav posebej, kakor je že rekel Cankar! « pripomni Žgur, ki se je ravnokar prizibal od nekod in se hotel s to pripombo nekoliko postaviti.
»Mene Cankar nič ne briga, kajti tega moža sploh ne poznam; ampak, če je rekel tako, je imel prav,« mu odgovori Zmuzne. »Še vse slabši smo. Če bi bil jaz kdaj svojemu hlapcu rekel, naj gre takole za mene po kostanj v ogenj, bi mi bil lepo fige pokazal.«
»Kaj pa domovina?« vpraša nekdo s čudno zateglim glasom.
»Prav takšno strašilo!« se oglasi Česnik. »Če imaš svoj košček zemlje, je to tvoja domovina in nihče ti je ne vzame, če je sam ne zapraviš. Pravijo (spremeni glas in oponaša našega starega): — Prideš pod Srba, ali kaj vem pod koga. — Pa pridemo, no, in mirna Bosna! Slabše nam ne bo, boljše pa tudi ne, naj nam vlada ta ali oni.«
»Res je to!« jezno pritrdi Skočir. »Pripovedujejo nam same traparije, ki nimajo ne repa ne glave. Ali se se kdo spomni, kako nam je v Gorici govoril tisti naš komandant — vrag si zapomni njegovo ime — preden smo odšli v Galicijo? Naj bomo hrabri in samozavestni in naj ne pozabimo, kakšna čast bo za naše družine, če pademo.«
»Še pes ne povoha take časti.«
»Če bi bila meso, bi se zastrupil z njo!«
»Ko je potem na koncu govora rekel, da ni na svetu slajšega, kakor umreti za domovino, je ta šema — ganjen nad lastnimi besedami — zajokal kakor baba, da so še meni stopile solze v oči,« se norčuje Možina.
»Zato jo je pa potem tudi pošteno skupil tam pri Przemyslani, če sem prav slišal,« pravi Habič.
»Desno nogo je pustil tam,« potrdi Žgur. »Bil je tako deležen samo košček od njega tolikanj hvalisane sladkosti, pa ima najbrž že te preveč..«
»Ali slišiš,« mi polglasno reče Kovač, »kako ti zabavljajo! Kadar gre za res, se ti pa bijejo, kakor bi bili iz železa. Nikjer nimajo mere, ne v zabavljanje ne v junaštvu. Kakor otroki so. — Si poslušal Skočirja? Če bi ga slišal kdo, ki ga ne pozna, bi si prav lahko mislil: zato govori tako, ker se boji. — Pa bo v kratkem že drugič dekoriran za hrabrost. Je že stari podpisal, mi je pravil feldvebel. Saj si gotovo slišal, kakšne je uganjal pri Bobrki in Grodeku. Jaz sem kar zijal, ko sem gledal to zeleniko.«
»S poti, teleta, s poti, da vas ne pohodimo!« zakriči neki glas iz megle. Prikaže se najprej debela, čokata postava, ki je vodila konje za povodce, za njim pa druga tretja...
»Eha, Jože!« kriči Zmuzne, »kaj že gremo?«
»Mi že, kakor vidiš, če nisi slep,« se mu roga debeluhar.
»Šema kvatrna! Iz tebe ni mogoče spraviti pametne besede,« se jezi Zmuzne. »Vsaj to povej, kam pojdemo, če si kaj ujel v svoja kosmata ušesa!«
»Radimno se pravi gnezdu, če sem dobro slišal,« vpije oni že daleč spredaj.
»Kje pa je to?« vprašuje nekdo.
»Naj bo, kjer hoče. Zaradi mene je lahko na drugem koncu sveta,« odgovarja drugi.
»Saj je res vseeno, če veš ali ne,« potrdi Strgulc. »V kratkem bomo itak tam — potlej bomo še predobro videli, kje je!«
Zemlja žari.
Razpokana od silne vročine leži pred nami negibna in mrtva, a vendar živa in gibajoča se, kakor prenasičen nestvor. Od prahu in potu vnete oči strmé topo v tla. Hrbti se krivijo pod težo bremena. Tako stopamo dalje, s trudnimi, opotekajočimi se koraki, ovijajoči se vsak hip v oblake prahu, podobni zleknjenemu truplu velikanske zmije.
Prah, ki se oprijemlje naših obrazov, nam jih počasi spreminja v čudno tuje, sive maske, v katerih se svetijo edino oči, a še te so kakor preprežene z umazanosivo pajčevino.
»Kakor v peči,« vzdihuje nekdo za menoj.
»Pa še poldan ni,« toži drugi.
Solnce stoji skoraj navpično nad nami. Kakor velika, razbeljena plošča visi na nebu in siplje na nas svoje žareče iskre.
»Le kanc vode da bi mogel človek dobiti, ali pa čik tobaka, pa bi bilo takoj bolje!« vzdihuje zraven mene Manfreda. Obraz mu je od vročine skoraj višnjev kakor obraz obešenca.
Imam še precejšen zavitek kislih sladkorčkov, katere mi je dala mati, ko sem se poslavljal. Ponudim mu jih nekaj in kmalu opazim, da mu je za spoznanje laže.
»Če bi bil vedel,« mi pravi, »kako takale stvarca dobro dé, bi jih bil kupil celo kilo. Pa kdo se je takrat spomnil!«
Res, kdo je mislil na take malenkosti? Od nas, ki smo odhajali, najbrž nihče. Mati? Da, mati misli na vse. Ne ve sicer, kaj je vojna, toda njeno srce ve, da je njen otrok v nevarnosti in živi prav za prav edinole še zanj. Samo nejasno zasluti ob slovesu vse trpljenje, ki te čaka in ti da na pot še nekaj malenkosti. Brezpomembne stvari, si misliš in jih vlačiš s seboj pač samo zato, ker so od nje. Nenadoma pa, v največji stiski, spoznaš vso korist tistih malenkosti.
Da, mati! Dva dni in dve noči je presedela na kolodvoru, samo da ni reva zgrešila vlaka, ki me je pripeljal iz Gorice, in ji je bilo tako mogoče pritisniti me še enkrat na svoje ljubeče srce...
V tem hipu čutim njeno bližino, njene mehke, božajoče roke in lahko mi je pri srcu. Kakor da sem se iznebil nekaj one teže, ki mi je dozidaj krivila hrbet.
Vročina je neznosna in ta bela, bliskajoča se cesta, ki zija neprestano v nas, nam reže v oči kakor nož. Vleče se nekam v daljavo, sivo in nedogledno, kjer se druži zemlja z nebom v eno samo ozko črto.
Z vsakim korakom pustimo koga za seboj na cesti. Zavleče se malo v stran in obleži tam kakor mrtev. Nekateri so izčrpali svojo moč prav do konca, talko da jim je ni preostalo niti toliko, da bi se mogli preobrnili na hrbet. Glavo zarito v prah se oddihavajo, vsi srečni, da se lahko odpočijejo vsaj za kratek hip.
Včasih zagledamo kje ob potu kakšno zapuščeno in požgano vas, tu in tam celo kakšen vodnjak. Večina vodnjakov pa je zasuta, ali pa visi kraj njih na drogu deska s svarilnim napisom: »Nicht trinken! Wasser vergiftet!«
Pravkar korakamo mimo nekega močvirja. Vse je posejano z mrhovino, tu in tam kakšen mrtvec, napet in svetel, kakor napihnjen mehur. Trupla ležeča v tej mlakuži, izpostavljena žgoči solnčni pripeki, so že vsa razpokana. Voda okoli njih je zelenkasto rjava in mastna, preprežena s tankimi, tankimi žilicami.
Nekateri so so kljub prepovedi splazili k močvirju in sedaj goltajo, ležeči na trebuhu, v sebe to okuženo tekočino z največjo naslado.
»Vidiš,« mi pravi Kovač, »pri takšnih stvareh naj bi bili naši višji strogi! Noben človek, ki ima količkaj soli v glavi, bi jim ne zameril. Pa oficirji v takšnem slučaju raje zamežijo na obe očesi, samo da ne vidijo. Njim je glavno, da nas čim manj zaostane; za bolezni, ki potem izbruhnejo, se ne menijo.«
Potrdim mu. Častniki sicer vpijejo in odganjajo ljudi, a vse nekako neresno, brez volje. Mogoče tudi, da že njih same opaja pogled na vodo, čeprav so oni mnogo na boljšem kot mi, ki smo pri tej neznosni vročini še otovorjeni kot težaki.
Le počasi še rinemo dalje. Skoraj nihče več ne dviga nog, samo vlečemo jih še za sabo. Prah se nam je vgnezdil v očeh, ušesih, nosu, ustih in povsod, tako da smo že sami podobni brezoblični kepi prahu, ki se vali po cesti.
»Prav gotovo ima današnji dan osem in štirideset ur, ali pa se je solnce kam zataknilo, da ne more naprej« se skuša šaliti Žgur, a tudi njegov glas je hrapav in trd. Venomer otresa svojo otročjo glavo, s katere mu curkoma lije znoj.
Samo Strgale molči. Njegova prekljasta postava se ziblje enakomerno naprej in nazaj kakor nihalo stenske ure. V kratkih presledkih si briše z rokama pot z obraza, ki je že ves marogast, kakor obraz objokanega otroka.
Daleč pred nami nekje slišimo kričanje, ki se ponavlja od polka do polka, od stotnije do stotnije.
»Izstop na levo! Pol ure počitka!« zakriči tudi pred nami neznan glas.
In kakor da nam je v tem trenutku izplahnel zadnji ostanek moči iz telesa, cepamo na prašno ožgano travo in obležimo.
Drugi so že pred dobro uro odkorakali dalje, a mi smo še tu.
Ukazano nam je zbrati vse zaostale in jih privesti k njihovim oddelkom. — Deset mož nas je, sicer razen treh vsi od naše stotnije. Od našega voda sva Strgulc in jaz. Kot vodnik nam je prideljen enoletni prostovoljec, ki se pa ne spozna kdo ve kaj na karto, katero ima s seboj. Slišim ga namreč, kako izprašuje desetnika Mežnariča za njegovo mnenje glede poti, po kateri moramo iti.
»Brez skrbi!« pravi Mežnarič. »Dokler je dan, lahko vidimo po sledovih, kje so se vlekli. Ni jih mogoče izgrešiti. Če pa jih ne dohitimo do noči, je najbolj pametno, da počakamo spet jutro, kajti bi lahko zlezli naravnost Rusom v naročje.«
Precej časa je poteklo, preden smo se mogli odpraviti na pot. Nekateri so bili še sedaj tako slabi, da na hitrejšo hojo ni bilo mogoče misliti. Malo pred mrakom smo prišli do nekega gričevja, čez katerega so skoro gotovo šle naše čete. V visoki travi, ki je bila precej na široko pohojena, so se vlekle riže prahu, katerega so pri hoji otresali s sebe.
»Za danes bo treba napraviti konec temu kolovratenju,« se oglasi Mežnarič spredaj pred nami, kajti noč je pretemna. Sledi ni več mogoče razločiti in kar lako na slepo nima pomena hodili dalje.«
Vsi smo njegovih misli. Trudni smo že. Nekajkrat smo tudi že slišali nekje pred seboj streljanje. Bojimo se, da pridemo sovražniku preblizu.
»Ela, ti kaprol!« kliče pritajeno neki glas, »Na griču se nekaj sveti!«
Gledamo in res zapazimo nekje na vrhu slabotno, medlo svetlobo.
»Hiša bo,« pravi Strgulc, »kajti luč je vedno na enem in istem kraju.«
»Najbrž bo res«, pritrdi Mežnarič, »ampak bog ve kdo je v tej hiši. Kaj praviš ti?« se obrne k enoletniku.
»Najbolje bo, če pošljemo dva ali tri može na prežo. Če so v hiši naši ali pa kakšni civilisti, pojdemo gori. Boljše je vsekakor spati pod streho kot pod milim nebom. Če bi pa kaj smrdelo, bo pa še vedno dovolj časa, da se umaknemo kam drugam.«
Odbral je dva moža in odkorakal z njima proti vrhu.
Čakamo na njihov povratek in ugibamo, kakšne vesti nam prinesejo.
»Sami civilisti so v hiši,« nam pove enoletnik, ko pride nazaj. »Ampak vse je tako natlačeno, da ni nikjer praznega kotička. Zraven hiše je sicer še nekakšen hlev; prenočiti v njem pa ne bo mogoče, kajti blata je na tleh nekaj pedi visoko. Vseeno pa je zgoraj boljše kot tu. Prvič že zato, ker smo na vrhu in torej bolj varni, drugič je takoj za hišo potok z dobro pitno vodo in tretjič je v hiši veža in v tej veži ognjišče, na katerem že gori. Skuhamo si lahko črne kave, ki se bo gotovo vsem prilegla. Daleč pa tudi ni.«
Res smo kmalu na vrhu.
Hiša je dolga in nizka. Od časa do časa slišimo nerazločno šumenje, kakor da govori več ljudi hkrati. V temi odložimo prtljago in postavimo puške v piramide, da jih imamo za vsak slučaj pri rokah.
Straže so že razpostavljene. Nekateri bolj utrujeni so legli takoj k počitku. Strgulc je odvezal svoj kotliček s telečjaka. Odzibljeva se v kuhinjo, kjer si hočeva skuhati kave.
Vse črno jih je že okoli ognjišča, na katerem se cmeri nekaj mokrega vejevja.
»Kar vse štiri zavitke butnem v vodo, bo vsaj kaj zaleglo!« vzklikne nekdo v trenutku, ko vstopiva.
Tudi Strgulc je dobil na ognjišču malo prostora. Porinil je tja svojo posodo, potem pa odkrevsal v drugi konec hiše, da pogleda, pri kakšnih ljudeh je — tako se je izrazil.
V kuhinji je ropotanje, kakor da kuhamo bogzna kakšne posebnosti, in prirevamo se iz kota v kot kakor na kmetski svatbi.
»Zlomek vendar, že toliko časa gori, voda pa noče zavreti,« se krega nekdo.
Po kuhinji se vlači gost dim, ki nam jemlje sapo, da hrkamo in bljujemo, kakor bi hoteli izpljuvali pljuča. Drug za drugim hodimo prod vrata, da se nadihamo svežega zraka.
»Če bi hren ribal, bi se ne mogel bolj kisati kakor v tem vražjem dimu,« se huduje Mežnarič in si otira solze iz oči.
»Jaz sem že scmaril žlobodro,« se hvali neko zavaljeno človeče, ko nese mimo mene posodo s kadečo se kavo.
Tudi v najinem kotliču pričenja voda vreti. Vsujem konzervo in odmaknem posodo od ognja, da mi ne prekipi. Tedaj začutim, da me vleče nekdo za rokav.
Ozrem se in vidim: Strgulc je. »Ti,« mi pravi, »pojdi v izbo in oglej si sodrgo, ki je v njej zbrana. Smrad je takšen, da mi je kar sapo jemalo!«
»Pazi medtem na kavo,« mu pravim, »bom takoj nazaj!«
Izba je natlačena ljudi: moških in žensk, odraslih in otrok. Zrak v njej je zadušljiv. Plamenček v majhni, zakajeni svetilki, ki je pritrjena na stropu, poskakuje, kot bi hotel vsak hip ugasniti. V drugem koncu izbe se drenjajo ljudje okoli nekoga ali nečesa in od tam prihaja tudi ono nerazločno šumenje, katero sem slišal že ob prihodu. Molijo, če se ne motim. Mogoče kdo umira, si mislim, ko vidim, kako se ljudje vedno sklanjajo nad tisto, meni nevidno stvar. Skušam se pririniti malo bliže. Nekateri se mi umikajo, a le bolj neradi. Njihovi pogledi so temni in sovražni. Ko se vzpnem na prste, da pogledam čez one, ki še stoje pred mano, kaj je v kotu, zagledam na deskah, ki so položene čez dve leseni kozi, mrtvo neko žensko. Vsaj tako morem presoditi po obleki, ki jo ima na sebi, kajti namesto glave ima samo kepo krvavega, razbitega mesa, brez vsake podobe. Zraven te strašno zmaličene glave, v katere laseh se lepijo možgani, pomešani s strjeno krvjo, pa leži majhno, komaj dve leti staro otroče s srčkano, zlatolaso glavico. Spi. Mimo in sladko spi kakor angelček in kakor da je vse to okoli njega samo sen in ne resnica.
Hitro odstopim. Ta prizor mi je tako čudno tuj, da me spreletava grozaica.
Povprašam staro ženico, ki sedi ob zidu na nekakšni klopi, kaj vse to pomeni. Ne moreva se sporazumeti. Govori nekakšno čudno mešanico poljščine in ruščine in še to mešanico zaradi brezzobih čeljusti nerazločno. Vprašam zato nekega možakarja, ki mi pove, da je mrtva ženska, ki tam teži, gospodinja te hiše, otročiček pa njena hčerka.
Danes smo hoteli oditi v Przemysl, če ga še niso obkolili Rusi,« mi pripoveduje. »Tukaj nam ni več obstanka. Že nekaj časa sem se skoro vsak dan bijejo na teh gričih. Včeraj pa je prišel k nam neki general in ta nas je pustil sklicati (veste, naša vas leži onstran griča v dolini) in nam razdelil neke listine, izkaznice menda, da bi nas spustili v Przemysl.
Še pred solnčnim vzhodom smo hoteli oditi. Upali smo, da pridemo tja neopaženo, ker so nam vsa pota dobro znana. Saj smo v mirnem času skoro vsak teden vozili razno zelenjavo na trg v Przemysl.
Mi iz vasi smo bili že vsi pripravljeni, samo na gospodinjo te hiše smo še čakali. Ko pa je le od nikoder ni bilo, nas je zaskrbelo, da se ji je kaj pripetilo. In zato je stopil Čirikov, vidite ta starec ob peči, sem in jo našel takšno, kakor jo vidite zdaj, tam zadaj za hišo pri potoku. Vedrico za vodo malo v stran... Gotovo je hotela zgodaj zjutraj v naglici še kaj skuhati za malo, pa je od nekje priletel oster izstrelek in ji razmesaril glavo...«
»Sicer,« doda po kratkem premolku, »tako zgodaj navadno ne streljajo; pa se je to lahko zgodilo že včeraj zvečer, ali pa...« Pogleda me nezaupno in zamahne z roko, kakor da se je premislil izreči svoje sumnje.
Tudi jaz molčim nekaj časa, potem ga vprašam:
»Mislite,« mu pravim in mu gledam naravnost v oči, »da je to naredil kdo od naših? — Namenoma? Tako mogoče radi... saj me razumete?!«
»Če mislim?!« odgovori po daljšem obotavljanju, »če mislim?! ponovi še enkrat in obraz se mu raztegne v zaničljive gube. — »Nič ne mislim! Vem! In tudi lahko govorim, saj mi nihče ničesar ne more. Sicer pa... sodeč po vašem obrazu, ste pošten človek.«
»Veste,« nadaljuje svoje pripovedovanje in v njegovem glasu čutim pritajeno jezo, »včeraj so bili tukaj huzarji. Samo kakšnih šest, sedem. Tudi ko so drugi vojaki že odšli, so se oni še vedno podili tod okoli. Vse mogoče in nemogoče stvari so hoteli imeti od nas. Ker jih nismo razumeli, so si jemali kar sami. Tudi proti večeru, ko smo odhajali, sem še videl enega, ki je vohal okoli hiše. Visoke postave in črnega obraza je bil kot cigan. Stopil sem nazaj in svetoval ranjki, naj gre raje z nami v vas, kjer je bolj varno ko tu na samoti. A ni hotela... Zvečer so nekateri izmed naših slišali presunljive krike, pa si nihče ni upal iti pogledat kaj je. Saj veste, ponoči, pa še v takšnih časih!«
»S tem še nikakor ni dokazano, da jo je ubil. Kričanje je lahko prihajalo tudi od drugod. Prav mogoče je, da jo je ubila iver od granate, katero je slučajno naneslo vstran,« mu ugovarjam, čeprav sam ne verujem tem domnevam.
»Se motite!« me zavrne z odločnim poudarkom, kakor bi se hotel zavarovati proti vsakemu ugovoru. »On jo je ubil! Vedrica, ki je ležala zraven nje, je bila vsa okrvavljena in ob njenem spodnjem robu so se še držali kosci kože in šopi las. In potem... Pojdite z menoj!«
Vzame svetilko s stene in stopi k mrliču. Z roko previdno odstrani lase, ki ji pokrivajo desno sence in vzklikne:
»Poglejte!«
Na koščku bele, prosojne kože, ki je v razmesarjenem obrazu ostala vidna, zagledam razločen odtis podkvice, kakršno imajo vojaki pribito na petah svojih čevljev.
»Ste zdaj prepričani?« me vpraša, ko je obesil svetilko nazaj na prejšnje mesto. »In najhuje je to,« povzame takoj spet besedo, »da je tudi njen mož v vojni in da jo je prav za prav ubil njegov tovariš, njegov brat. A Bog ga bo našel! Njemu se ne bo skril. Kajnovo znamenje nosi na čelu in to ga bo ugonobilo in hujša bo njegova smrt, kakor je bila smrt nesrečnice!«
»Kaj, ali ni čudno tam notri?« me vpraša Strgulc, ko sedem kraj njega in mi ponudi kavo, ki jo je med tem prelil v skledico.
»Ne samo čudno, ampak tudi grozno,« mu od govorim in mu povem, kaj sem videl in slišal.
»To je res grozno,« mi pritrdi, ko je po svoji navadi dolgo sam zase razmišljal o tem, kar je slišal. »Zmerom sem trdil, da je hudoben človek slabši od samega bognasvaruja! Ampak reci kar hočeš, čudno je to,« razpreda dalje svoje misli, »da nam je posamezen človek, kakor na primer Štrukelj ali pa ta ženska več kakor vsi tisti tisoči, ki jih puščamo za sabo.«
»Mogoče zato, ker so ti posamezniki povsem nedolžni, med tem ko mi, četudi le prisiljeni, z mislijo na uboj dvigamo roke proti svojim bratom,« mu zamišljeno odgovorim in v mojem srcu je čudna razdvojenost.
»Ali je kdo od vas slišal, da so šli naši tod mimo?« vprašuje Mežnarič.
»Šli so, šli!« pokima eden izmed onih dveh ki sta šla z njim na poizvedbo. »Ko si ti odšel po druge v dolino, sem vprašal neko staro baburo, ki je prišla iz hiše. Ta mi je povedala, da so se utaborili za onim gričem, ki leži pred nami.«
»Lahko bi bil to že prej povedal! Čemu potem straža na oni strani?! Pojdi zdaj kar lepo sam po onadva moža! Povej jima, da ni treba več stražiti. — Pa še nekaj! Ker smo že skoraj vsi skupaj, bom povedal po vrsti, kdaj bo kdo stražil, da ne bo ponoči nepotrebnih sitnosti. Straže lahko zmenjavamo vsako uro, ker nas je tako več ko preveč. Drug za drugim pridete na vrsto, kakor ležite. Pramenjaval jih bom do polnoči sam, od polnoči do dveh boš na vrsti ti!« se obrne k meni. »Za tabo do četrte ure frajtar Možina, za njim pa Strgulc.«
Sedimo na dolnjem koncu hiše in gledamo v daljavo. Razločiti sicer ni mogoče ničesar, kajti noč je precej temna in zvezde le redko posejane; a tam daleč pred nami se od časa do časa nekaj posveti, nekaj kakor velik žareč utrinek, ki takoj spet izgine. Kadar potegne veter od one strani, slišimo tudi zomolklo bobnenje topov.
»V Przemyislu poka.«
»Slišal sem, da nameravajo tudi nas spraviti v tisto gnezdo,« se oglasi nekdo iz teme.
»Lahko bi bili zadovoljni, če bi bilo to res!« pravi Mežnarič. »Pa ne verjamem. Po bitki pri Grodeku sem tudi kar naenkrat slišal, da pojdemo nazaj v Ljubljano, bojdá zato, ker je imel naš regiment prevelike izgube. Dokazoval sem tistemu tepcu Orehku, ki mi je to pravil, da to ne more biti res, on pa je sveto verjel.«
»Kaj hočeš! Vsak raje verjame boljše ko slabše.«
»Ko sem Šel z doma,« se spet oglasi nekdo, »sem samo na to mislil, kako se bom vrnil iz vojne s samimi križci in kolajnami. Pa so mi oča koj rekli: ‚Le pamet, France, pamet! Raje pazi, da boš tisti križ, ki ga nosiš na hrbtu, prinesel cel domov!‘«
»Jaz pa,« pripomni drugi, »na medalje nisem mislil. Ampak, veste, nekoč sem slišal od starega očanca iz naše vasi, ki je bil leta 1866 v vojni tam v Italiji, kako je neki vojak rešil svojega ranjenega komandanta, da ga niso ubili Lahi. Bil vam je to nekakšen grof. Pravil je, da mu je ta potlej, ko so prišli domov, nasul toliko denarja, da si je lahko kupil posestvo. Pa sem si mislil, da bi tudi meni kaj takega ne hodilo napak.«
»Ta je pa lepa! Ti bi torej celo rad obogatel v vojni?« se smeje nekdo.
»I, zakaj pa ne?! Ampak, zdaj vidim, da ne bo kruha iz te moke. Kadar te tako podijo in šviga nad teboj in pod teboj, ree ne misliš na to, kako in kaj je z drugimi; vesel si, če moreš sam svojo kožo spraviti na varno.«
»To je dobro, da ne mislijo vsi tako kakor ti, drugače bi morali poginiti vsi ranjenci!«
»Kaj misliš, bedak, da ne poginejo?!« se razhudi prvi. »Kdor je tolikanj slab, da ne more sam nazaj, naj napravi testament! Kdo naj ga reši? Sanitejci mogoče? Visoko starost bi lahko dosegel, kdor bi nanje čakal. Takrat, kadar se sovražnik umakne in gre vse lepo brez nevarnosti, morda res katerega poberejo, če je še živ, drugače pa ne.«
»To si pa prav povedal!« zarenči neki glas, kot bi prihajal iz votlega soda. »Ti faširmeserji so ti res prava golazen. Zreti ti znajo, mrhe, za drugo rabo pa niso.«
»Da vam nekaj povem!« se vmeša drugi. »Zadnjič mi je pravil eden od teh črnohlačnežev, da so v večni smrtni nevarnosti. Enega izmed njih da je ubilo, ko je porival nosila z ranjencem v voz. — Ja, za vraga, sem ga nahrulil, ali ste vi mar prelepi, da bi vas ne smelo zadeti?! — Pa mi je mrcina tako zameril, da mi ni hotel dati niti malo octa in olja za zeljnato solato, čeprav je že držal steklenico v rokah.«
»O, oni imajo v tistih svojih vozovih vsega dosti s seboj, kakor dobra gospodinja v kašči,« se oglasi zopet basist. »Kakšni vam pa tudi hodijo?! Zavaljeni in tolsti kakor prasci.«
»Jaz pa tem še ne zamerim preveč,« pristavi poddesetnik Možina. V mirnem času niso delali drugega ko poležkavali na blazinah. In kadar jim je bilo naročeno, so stresli bolniku v usta tiste praške.«
Molčijo nekaj časa, potem se oglasi nekdo: »Meni se zdi, da dobimo spet kmalu dež.«
»Kadar smo na potu, mi je dež ljubši ko solnce,« zagotavlja nekdo, »če bi le ne bilo tega vražjega blata potem. Kamor greš v tej umazani Galiciji, nikjer ne vidiš drugega ko blato in prah.«
»Zadnjič,« se oglasi oni z ženskim glasom, se mi je potrgalo na desnem čevlju jermenje, pa bi moral kmalu pustiti čevelj v blatu. Če sem se le prestopil, sem ga že moral popravljati, kakor da je v zemlji kakšen nebodigatreba, ki mi ga vleče z noge.«
»Jaz se pa na blato nič ne jezim,« pripoveduje senca, ki se je pravkar prikazala pred nami. »Samo blatu se moram zahvaliti, da sem še živ. Poslušajte! Na umiku sem se mimogrede ustavil v Bobrki. Vse podajalne so bile sicer zaprte, a vendar sem videl, da so naši nosili iz hiš same takšne stvari, kakršnih že dolgo nisem imel pod zobmi: kruh, sir, vino in podobno. Nekdo mi je potem povedal, da so prodajalne od zadnje strani odprte in da se dobi vse, kar si človek poželi.
Res je bilo vsega dovolj, a težko je bilo priti zraven. Toliko nas je bilo notri, da smo stali drug drugemu na nogah. Žid, ki je prodajal, se je tudi vlačil počasi kakor megla, da ni šlo skoraj nikamor naprej. Samo lajal je zmeraj v neko umazano babše, češ: naj pazi, da kdo česa ne odnese. Nazadnje sem vendarle prišel na vrsto; a ko stopim na cesto, je malo manjkalo, da se nisem spremenil v kamen, kakor tista ženska v svetem pismu. Ves trg nabasan z Rusi. Kar nič nisem premišljal, ampak ucvrl sem jo, kolikor so mi dopuščale kompete. Bil sem že pri zadnjih hišah, ko mi spolzi v blatu in — štrbunk! — sem ležal na tleh. Hotel sem se pobrati, a že so cvrčale krogle čez mene kakor razdraženi sršeni. — A tako, sem si mislil, potem je pa čisto prav, da sem na tleh. Kar valil sem se naprej po blatu kakor pujsek, dokler nisem srečno prikobacal za hiše; potem sem jo pa ubral, da se mi je kar bliskalo pred očmi. Od takrat pa ne zabavljam več čez blato.«
»Jaz mu pa nisem dolžan nobene zahvale, zato lahko zabavljam čezenj,« se pošali nekdo.
»Zabavljati je zdravo,« zamodruje drugi, »drugače bi te še raznesla jeza, ki se nabira v tebi.«
»Res je,« mu pritrdi bas. »Kadar se pošteno nazmerjaš, ti je takoj laže pri srcu.«
»Se bodete pa jutri pomenili naprej!« se oglasi Mežnarič. »Ura gre na polnoč. Čas je, da zlezemo pod odejo. Bogve, kaj nas jutri čaka!«
»Imaš uro?« me vpraša, ko so se drugi že razšli.
»Ne!«
»Potem vzami mojo! Kadar pa pojdeš spat, jo daj Možini, drugače še vedla ne bodeta, kdaj je čas premenjati straže. Polnočno lahko že kar zdaj premenjaš, saj manjka tako samo par minut. Preden jih zbudiš, bo itak polnoč.«
Sedim sam za hišo in buljim v temo. Vse okrog mene je tiho in mirno, le od časa do časa zabobni tam nekje v daljavi in iz hiše, kjer čujejo ljudje ob mrliču, je slišati pritajeno mrmrjanje —
Nenadoma se zbudim. Nekdo mi vliva vodo na glavo.
Pogledam... Nebo je odprlo vse zatvornice, kar jih ima na razpolago. Hitro se skobacam iz odeje. Zbiram svoje stvari in poslušam tovariše, kako rentačijo.
»Na, le poglej!« toži nekdo z jokavim glasom. »Edina čista srajca, ki sem jo imel — kakšna je zdaj! Preobleči sem se hotel danes, zato sem si jo dal pod glavo, da ne pozabim. Zdaj pa imam!«
»Kaj boš bevskal zaradi srajce! Jaz se še preobleči ne maram, tudi če bi jo imel. Imam tako večji mir pred ušmi,« godrnja nekdo medtem, ko hiti zbirati svojo šaro. »Jaz imam večjo smolo. Polno vrečico sladkorja sem še imel. Včeraj zvečer, preden sem legel, mi je ta vrabec padel iz tornistre, pa je nisem mogel najti, ker je bilo pretemno. Mislil sem si: jo pa najdeš jutri. — Zdaj pa poglej to godljo! Prav vse mi je šlo v nič.«
»Preberi, če je še kaj suhega,« mu svetuje tovariš.
»Tako brihten sem tudi sam brez tebe; raje mi povej, če si že tako pameten...«
Ne slišim ju več, kajti srečno sem dobil vse svoje stvari in jo ubiram proti kuhinji, kamor so se tudi drugi že zatekli. Le s trudom se prerinem skozi gnečo k Strgulcu, ki ima na klopici kraj sebe še malo prostora. Tja položim svojo prtljago.
Po zajtrku odhajamo drug za drugim. Deževati je sicer prenehalo, a nebo je še vedno temno in visi tako nizko nad nami, kakor da se nam hoče obesiti na rame. Pot vzdolž hriba je težavna, ker je zemlja tako spolzka, da bolj drsimo po zadnjicah, kakor pa hodimo.
»Če bi bilo zdaj še malo ledeno, potem bi bila to vožnja, da malo takšnih!« se norčuje nekdo in pobira kosti svojega rojstva od tal.
»Kaj pa onile brundeš tam straši?«
Z razbitim žrelom stoji malo od nas 75nik in gleda klavrno v dolino. Nekaj trupel je raztresenih okoli njega, a predaleč smo, da bi jih mogli razločiti.
»Kadar bo konec vojne, kmetom še zemlje ne bo treba gnojiti,« se oglasi nekdo spredaj.
»Zdajle mi je prišlo na misel,« pravi Možina, »kako takole v mestih in še pri nas na deželi celo, iztičejo in izbirajo prostor za pokopališče. Zaradi zraka, pravijo, in zaradi bolezni. Pa še nekakšne postave imajo, kako mora biti jama globoka in kaj vem še vse. Celo vsaka zemlja jim ni všeč. Zdaj pa tukajle poglej! Še če je časa dovolj, da pokopljejo mrtve, nasujejo nanje komaj toliko zemlje, da jim pokrije nos; če potem pade malo moče in se zemlja usede, prikukajo vsi mrliči spet lepo na svetlo.«
»Vojska ne pozna postav.«
»Napak si povedal!« se širokousti njegov sosed.
»Oni, ki so vojske krivi, ne poznajo postav, ali še boljše: njih se postave ne tičejo, ker so jih sami napisali.«
Srečno smo prikolovratili v dolino. Še nizek griček nas loči od naših čet. Tla so razrita in poteptana. Kamor se ozremo — sami mrtveci. Na nekaterih mestih so nametani drug na drugega, naši in Rusi, vsi lepo složno skupaj. Ob takšnem kupu človeških trupel stoji velik top, zraven njega pa leži par razmesarjenih konj. Sredi konj so razcefrane umazane cunje, ki pokrivajo nekakšno črnordečo zmes, zgneteno iz blata in mesa, brez vsake oblike. Poleg teh preostankov teles, ki izpuhtevajo zatohel, plesniv vonj, stoje zaboji za streljivo, kakor majčkene, bele otroške rakve. Jate vran vzprhutavajo zategnjeno vriščeč od tal, se zaženejo nekoliko naprej in nato spet sedajo in kljujejo v razmetane dele človeških trupel.
»Le poglej vraga črnega!« vpije nekdo in kaže z roko vrano, ki še med vzletom vleče svoj plen, velik kos črevesja, za sabo.
»Jaz te mrhe sovražim, da bi jih vse naenkrat pobil, če bi le mogel!« zarenči drug glas. »Ta zlodej že vnaprej voha kri, če te le vidi. In komaj se dvigne, če jo odženeš; pa še potem sovražno zija v tebe, kakor da protestira in te kliče na odgovor, s kakšno pravico si jo zapodil...«
Z gričevega vrha zagledamo naše čete, ki so že na pohodu. Prav do nas se razlega vpitje voznikov in škripanje voz.
»Kje so se pa ti vzeli?« vprašuje drobno, šibko človeče, ko zagleda vozove. »Pa menda vendar niso plezali kar čez hrib, kakor koze?«
Ko se privlečemo v dolino, stoji tam samo še nekaj voz, drugo je že vse odšlo.
»Kakor nalašč,« se slini komandant trena, nadporočnik Grünbaum, ko Mežnarič javi, da smo dospeli z zaostalimi. »Mi že zelo primanjkuje moštva za varstvo voz. Kar porazdelite se, bom že javil spredaj, da sem vas jaz pridržal.«
Govori hitro, presekano. Izraelit v obleki avstrijskega častnika. Debele, napete ustnice, precej močan upognjen nos, katerega konica podrhtava pri govorjenju, in svetle, črne oči, čez katere vise zgornje veke do polovice, kakor da venomer dremlje. Na svojem kljusetu niha zdaj na to, zdaj na drugo stran in nam polagoma izginja izpred oči, kajti naši vozovi se pomikajo le počasi. Večina konj je bolnih. Nad kopitom se jim spuščajo gnojne bule, ki jih mučijo in ovirajo pri hoji.
Ne hodimo še dolgo, ko se mi pridruži Možina.
»Ali imaš kaj prostora v svoji malhi?« me vpraša in pripoveduje, da je na vozu, ob katerem je hodil, vse polno jedače. »Zaboji so razrešetani, da vse iz njih leti.« Kavnih in mesnih konzerv ter sladkega oficirskega prepečenca je vse polno. Samo roko je treba stegniti, pa ga imaš. Jaz sem si že napolnil torbo in vse žepe. Mežnarič je že tudi ves nabasan. Zdaj ga prinesem še tebi, za druge pa ne bom kradel. Sami bi lahko imeli toliko pameti, da bi malo poškilili v vozove!«
Pot se vije čez obširno planjavo. Po malem spet prši z neba, a tako rahlo, da skoro ne čutimo. Na desni od nas, vzporedno s cesto, se vije zapuščen strelski jarek. V njem in ob njem leži vse polno mrtvih. Največ je Madjarov. Obrazi nekaterih so rumenkasto črni in zabuhli, drugi skoro apneno beli in udrti; skoro vsem pa se že zbira okrog ust, nosu in oči zelenkasto svetlikajoča se sluznica, po kateri migota vse polno ogabno belih črvov.
Nekateri leže navidez v pokojnem miru, z rokami ob truplu ali pod glavo, kakor v spanju; drugi so še vedno kakor živi v otrplosti. Vzbočenih hrbtov, z rokami oprti ob zemljo, kleče tam, kakor da se hočejo že v naslednjem hipu pognati naprej.
V majhni vzboklini jarka, mimo katerega korakamo, stoji postava, ogrnjena v razdrapan častniški plašč. Z glavo, naslonjeno na roko, strmi še vedno negibno v nasprotno stran, kjer so morale hiti sovražne postojanke.
»Tik nad očmi ima luknjo,« pojasni Strgulc, ki je skočil na drugo stran jarka, da si ga natančneje ogleda. Bližamo se majhnemu gozdu. Čim bliže prihajamo, tem gosteje je vsa planjava pokrita z mrliči. Gotovo ležijo že več dni, ker je na mestih, kjer telo ni pokrito s capami, videti prhneče meso, vse penasto in napihnjeno. Nekaterim so ustnice že popolnoma odžrte; pošastno režeč se nam kažejo svoje golo, onesnaženo zobovje, med katerim gomazi vse polno ostudnega mrčesa, kakor bi ga pljuvali iz sebe.
Na tej strani so gotovo divjali topovi, kajti gozd je strašno opustošen. V ospredju gozda je zemlja v šir in dalj vsa razorana. Trupla so tako razmesarjena, da jih ni moči spoznati. Napadeni so bili najbrž hkratu od več strani, ker je še v sredini gozda, skozi katerega vodi naša pot, brez števila mrtvih — naših in »sovražnih«.
»Le poglejte tamle honved kaprola, kako kaže svoj poročni prstan!« nas opozori tovariš.
Ozrem se v ono smer in zagledam zastavnega možaka, ki leži znak. Desno roko, na kateri se v resnici sveti zlat obroček, dviga v krčeviti otrplosti kvišku, kakor da ga kaže vsemu svetu z nemim krikom: »Prokleti, ki ste mi uničili družinsko srečo!«
Zrak v gozdu je prenapolnjen s smradom razkrajajočih se mrtvecev in mrhovine.
Radi bi bili že daleč od tega strašnega kraja, obenem nas pa privlačuje neka nerazumljiva radovednost. Obstanemo in si pozorno ogledujemo mrtvake. Mnogi so še v istem položaju, v katerem jih je dohitela smrt. V smrtnem krču ali zaradi hitre izkrvavitve so v hipu otrpnili. Drugim pa sta trpljenje in obup zadnjih trenutkov spačila obraze v strahotne maske, polne nedoumljive groze in sovraštva.
Nedaleč od mene si gruče tovarišev ogledujejo nekaj, kar je moralo prav posebno zbuditi njihovo pozornost. Slišim živahno govorjenje in prerekanje.
»Samo še enkrat naj mi kdo reče, da je vojna potrebna,« vpije nekdo s hripavim, zateglim glasom.
»Če bi mogel, bi mu vrgel ta dva med gobec, pa bi ga takoj minilo vse navdušenje in junaštvo!«
»Potrpi! Ne bo več dolgo, pa bomo sami takšni, če ne še slabši. Človeku je treba samo to, da čuti nevarnost, pa podivja kakor žival. Če bo trajala vojska še nekaj časa, se nam bodo še živim obrazi spremenili, da bomo podobni vsemu prej kakor ljudem.«
»Saj naš še ranjen ni,« ga prekine tovariš, ki si je ogledal mrliča od vseh strani.
Zvita, kakor dvoje razjarjenih zveri, kolena potegnjena skoro pod brado, ležita na tleh: plečat orjak Rus in majhna, neznatna postavica honvedskega prostaka. Z zobmi se je zagrizel v sovražnikov goltanec, da je zazijala v njem široka odprtina, ki je oba oblila s krvjo. Prostakove oči so kakor v blazni bolečini izpahnjene iz votlin, vendar tudi jaz nikjer ne opazim sledu kakšne rane.
»Mogoče ga je pa zadela srčna kap?«
»Čakajte!« pravi Mežnarič in ga skuša prevaliti s kopitom puške na drugo stran. »Mogoče ima na tej strani rano.«
A mrlič se brani in takoj spet zleze v prejšnjo lego. Nekaj, nam nevidnega, ga drži na mestu, toda pri premikanju mu je zlezla suknja nekoliko v stran — in mi se zgrozimo. Pogled je preogaben in pregrozen, da bi ga opisoval. Prostak je moral izdihniti med najstrašnejšimi bolečinami, ki si jih moremo misliti. Orjaški Rus mu je v dvoboju na pesti dobesedno razmrcvaril in iztrgal spodnji del trebuha...
»V nevarnosti postane človek žival, čisto navadna žival!« daje nekdo duška svojemu ogorčenju.
Razvije se dolga in ostra debata, v kateri izmenjujemo svoje misli in mnenje.
V enem smo si edini vsi: takšen način boja ni človeški...
Glas, votel, kakor da govori iz groba, mrko konča naš spor: »To kar doživljamo zdaj, se bo vleklo za nami kakor prokletstvo. Mi vsi, ki smo tukaj, se ne bomo mogli vsega tega nikoli do kraja otresti. Morda bo vse to zboljšalo življenje onim, ki pridejo za nami, morda — jaz ne verujem...«
S težkimi koraki zapuščamo gozd. Pred nami se spet razprostira planjava, pusta in zapuščena. Tu in tam še kakšen mrlič; to so oni, ki so hoteli ubežati moritvi v gozdu, potem pa so tukaj počasi izkrvaveli. Kmalu je tudi to za nami, kakor moreč sen.
Mračen dan turobno umira. Kmalu je z vseh strani obdan od črne, sovražne noči, ki se zgrinja, kakor velikanska mrtvaška odeja na vse.
Taborimo v dolgi močvirnati globeli, ki se vleče stisnjena med dve visoki peščeni steni kakor napol izsušena rečna struga. Naš polk je bil prvi na mestu, zato je še pravočasno zasedel večino višje ležečih krajev. Tu smo vsaj toliko na boljšem od drugih tovarišev, da ne čepimo v vodi, ki je poplavila vso nižavo.
Proti večeru je začelo spet močneje deževati. Šumenje dežja, padajočega na napete strehe naših šotorov, je podobno zamolklemu ropotanju strojnic. — Kuhinjski vozovi in vsi drugi vozovi so se zarili nekam v spodnji konec globeli, proti kateremu kolovratimo z našimi posodami po večerjo. V neprodirni, zgoščeni temi, se sujemo in pehamo, oprijemljemo drug drugega in padamo na spolzko, razgneteno zemljo. Pritajeno zmerjanje in preklinjanje sledi vsakemu padcu, ki nas pridrži kratek hip na mestu. Potem se vsa ta živa stena spet zgane in polzi dalje v dolino, iz katere se pomika proti njej spet druga živa stena. Za hip se obe združita, potem pa obe oddaljujeta v nasprotnih smereh.
»Motovilo nerodno!« kriči nekdo. »Ali si zdaj zadovoljen, ko si mi prekucnil vso menažo?! Takšno bi ti prismolili...!«
»Maul halten!« sika zapovedujoč, oster glas iz noči.
»Seve, to teslo mi je zlilo vso večerjo, jaz naj pa molčim ko Tusla!« renči oni mnogo tiše.
»Zakaj pa v tej egiptovski temi vlačiš večerjo s seboj. Požrl bi jo bil tam, v trebuhu takšno reč laže nosiš!« ga uči tovariš.
Za nekim ovinkom zagledamo nekaj dremajočih lučk, okoli katerih mrgoli ko v mravljišču.
»Če se mi hitro ne postavite vsi v vrsto, preneham z razdeljevanjem menaže!« zagrozi računski podčastnik Škerl. »Kdor jo je že dobil, naj se izgubi, da ne bo delal drugim napotja!«
»Le poglej, kako Škrla radi ubogajo, čeprav vsak dobro ve, da njegovih groženj ni jemati resno,« govori nekdo za mano.
»Saj prav zato pa! Misliš, da vojak ne čuti, kdo samo sitnari, kdo mu pa...«
»Skočir. Bižal...« zažne Kovač citati listo našega voda.
»Skočir, Žgur, Lampret in Omahen so šli na stražo,« je oglasi Habič zraven mene.
»Dobro! Hitro drugi naprej!«
Mož za nožem pristopa in spet odstopa, zagrinjajoč se takoj v temo, kjer v naglici pogolta menažo.
Pot nazaj je skoro težavnejša, kajti lesti moramo navzgor po tej zglajeni poti, na kateri nam polzijo noge kakor na ledu.
»Zlomek vendar,« se jezi zadirčen glas, kaj ne bo že konca te poti?! Če napravim srečno korak naprej, zdrsnem takoj spet dva koraka nazaj.«
»Potem pa raka posnemaj!« se norčuje nekdo.
»Nisem te vprašal za svet. Pazi sam nase, da se ne spodtakneš ob jezik!«
Pred mano razlaga nekdo, kateri narod po njegovem mnenju najbolj preklinja.
»Mi Slovenci smo, kar kletve tiče, še najbolj pošteni,« ga slišim pripovedovati. »Kakšen preklet hudič! ali pa prmejduš — kaj hujšega sploh ne slišiš. Tudi Švabom v tem oziru ni mnogo očitati. Ampak če slišiš Madjare ali pa Italijane! Posebno zadnje. Litanije, prave pravcate litanije, vam rečem! Pri porka začne, pri madona pa neha.«
»Res je! Tem polentarjem ni nobena reč sveta.«
»Kadar jim pa frči okoli glave, pa samo tarnajo in vzdihujejo.«
»Strahopetci so pač.«
»Zraven pa prasci, da jim ne najdeš para.«
»Meni je samo žal,« pripomni drugi, »da se ne bijemo z njimi. S temi bi pa že imel človek svoje veselje.«
»Morda se pa še bomo?!«
»Ne vem, če bo kaj. Saj veš, da so z nami v zvezi.« »Ta zveza je na zelo trhlih nogah!« povzame zaničljiv glas. »Samo temu kacelmoharju nikarte verjeti! Zdaj lepo čaka in oprezuje na vse strani, kakor mačka pred mišjo luknjo. Kadar pa pride zanj pravi trenotek, pa — lop! Po kom? Po tistem, ki bo slabši, pa naj bomo to mi ali pa kdo drugi.«
Hrupno mu pritrjujejo, kajti vsi so njegovih misli.
Med pogovorom smo se nekateri zagnali predaleč naprej. Mahnemo jo hitro na levo, kjer morajo biti nekje naši oddelki. Po dolgem iskanju in klicanju jih srečno najdemo.
»Kakšna tema!« zabavlja Sušnik. »Človek lastnega nosu ne vidi pred sabo.«
Tudi Kovač je že prisopihal za nami.
»Veste fantje,« nam pravi, »pravkar je naš stari naročil feldveblu Mamiloviču, naj vzame trideset ljudi od naše kompanije, da ugotove, če je most čez reko Sano še v redu. Stari je sicer rekel, naj vzame le tiste, ki se bodo prostovoljno javili, ampak jaz mislim, da je najpametnejše, če gremo kar vsi od našega voda. To sem feldveblu Mamiloviču tudi že omenil in on je bil zadovoljen. Še vedno je boljše, če gazimo eno ali dve uri po blatu, kakor da nas poženejo na kakšno stražo.«
»Brez onih štirih, ki so na straži, nas je sedaj dva in trideset,« se oglasi Bižal, ki je med Kovačevim pripovedovanjem sam zase ugotavljal število moštva pri našem vodu.
»Kot nalašč! Strgulc in Vodnik ostaneta pri naši ropotiji, kajti teles ne bomo vlačili s seboj; tako nas ostane ravno trideset.«
Vodnik je zadovoljen, kajti ožulil si je nogo in zato težko hodi. Strgulcu pa ni nič kaj všeč, da bi ostal za varuha.
»No, pa naj ostane Habič!«
A tudi Habič noče ostati in sploh nihče. Tako odidemo nazadnje vsi razen Vodnika, ki ostane pri prtljagi kot čuvaj.
Prilezli smo iz naše kotanje na plan, kjer se hitro uvrstimo. V gosti temi ceste sploh ne vidimo pred seboj, pač pa jo čutimo pod nogami.
Nekje na desni se mora odcepiti pot, ki vodi k reki. Težko jo bo najti. Čez železniški tir se vlečemo dalje po cesti in kmalu zagledamo svetlikanje nekakšne luči ali ognja ne daleč pred nami. Tudi človeške glasove že slišimo. Ko se približamo, zagledamo nekakšno hišo. Med vrati, skozi katera lije medla svetloba na cesto, stoji gruča živahno mahajočih in čebljajočih postav — samih Židov.
»Most čez reko Sano? Kar vrnite se! Ga ni več. Razrušen! Ves v ognju!« Odgovarjajo vrišče na naše vprašanje skoro vsi hkratu. »Zadnji oddelki Moskalov so se še pred jutrom umaknili za reko, most pa zažgali. Nekaj zaostalih se morda še potepa in skriva tu v okolici, toda čete so že vso prešle na drugo stran.«
»Koliko jih je?«
»Nemogoče prešteti. Vse polno.«
Cesta na to stran je slaba. Na vsak korak se spodtikamo ob mrtvake, različno posodo in drugo ropotijo, ki leži raztresena po cesti. Gazimo in valjamo se po kotanjah, izgrebenih od granat in napolnjenih z zredčenim, vodenim blatom in drugo nesnago.
V presledkih stoje ob cesti majhne, pritlične bajte. Včasih tudi kakšno večje poslopje. Nekatere so razsvetljene in sij luči, ki pada na cesto, še zgoščuje temo pred nami. Pred nizko, s slamo krito kočo stoji gruča topničarjev in baranta z majhnim, umazanim Židom za pijačo.
»Naj bo, ker ste naši! Drugače bi vam ne dal niti kaplje!« ga slišimo bevskati v slabi nemščini. »Moskalom sem vse prikril. Tudi kapljice niso dobili od mene, čeprav so mi ponujali srebro. Pri Bogu, mnogo srebra, samega dobrega srebra!«
»Prav gotovo je prej isto zatrjeval Rusom,« se zasmeje narednik Mamilovič, »toda hišo si kljub temu dobro zapomnimo. Nazaj grede se lahko spet oglasimo. Malo žganja nam ne bo škodilo, samo če imate čutare s seboj.«
»Imamo jih!« se oglasimo v zboru.
Skozi temo opazimo kmalu na to rahel svit požara. Čedalje bolj se mu bližamo. Pred nami stoji nakopičenih nekaj poslopij, izza katerih bruhajo od hipa do hipa velikanski snopi isker, ki jih veter razganja na vse strani.
Zadaj za to kopo hiš, ki jih že tudi oblizujejo ognjeni jeziki, zagledamo most. Ne več most, temveč samo njegovo zoglenelo, tu pa tam še žareče ogrodje, katerega posamezni deli se še zmerom odkrhavajo in lomijo; pogrezajo se v reko, ki jih sprejema v svoj naročaj z glasnim sikanjem in šumenjem. Tudi hiše kraj mostu so večinoma že same razvaline. Iz njih se vali debel, črn dim, motno ožarjen od ognja, ki ovija sosednja poslopja. Vse okoli nas poka, prasketa in puha v nas svojo žgočo sapo.
V tem svetu, ki se usiplje z vseh strani, so vsi naši obrazi nekako smešno spremenjeni: tolsti in rdeči kakor zabuhli obrazi pijancev.
Narednik nas podi nazaj v zatišje.
»Ni pametno, da smo se postavili tako lepo v luč,« se smeje in nas potiska nazaj. »Če se sovražnik ni že pomaknil kam v stran, potem je neumen, ker se ni poslužil lepe prilike. Takih tarč ne bo spet zlepa videl!«
Umaknemo se za hišo, kjer je že zbranih nekaj topničarjev. Nekje v bližini imajo svoje postojanke.
»Srečo ste imeli,« nas pozdravljajo v švabščini, »da vam ni poslal sovražnik kaj med rebra! V mraku, ko so se menjavale obrežne straže, so jih par prekucnili.«
Kmalu se ločimo od njih. Čas hiti. Predolgo se ne smemo muditi.
Mezgamo nazaj po vodeni, razriti cesti, ki nam jo še nekaj časa osvetljuje temnordeči odsvit ognja, dokler se vse ne razgubi v pusti, mokrotni noči. Pred razsvetljeno pritlično hišo obstanemo in vprašamo možaka, ki stoji pred vrati, kje bi mogli kupiti malo žganja.
»Žganja? Dobrega, finega žganja bi hoteli gospodje?«
Mlaska z jezikom in si mane roke.
»Pri Bogu! Nimam ga! Zastonj bi vam ga dal, gospodje, zastonj, vam rečem, če bi ga imeli Pa ga nimam. V resnici ga nimam. Ampak moj sosed Baruh ga ima. Takšnega žganja, mm! — ne dobite v vsem mestu! Vas povedem k njemu. Takoj vas povedem. — Sara! Slišiš, Sara!« zakriči v vežo »Takoj pridem nazaj. Ne boj se! Gospode Avstrijce popeljem k Baruhu.«
Slaboten ženski glas mu nekaj odgovarja, a ne razumemo, kaj.
»Boji se Moskalov,« nam razlaga in že cepeta pred nami po cesti. Tudi spotoma še vedno tolaži svojo Saro, dasi ga ona ne more več slišati. »Le molči, Sara!« mrmra sam pri sebi. »Takoj pridem, Samo k Baruhu stopim. Da. da. Samo k Barunu. Nič se ne boj!«
Še par korakov in na mestu smo.
»Kar v hišo, gospodje! Baruh bo takoj prišel. Kajne, Baruh? Ej, Baruh!«
Slišimo škripanje vrat in Baruh stoji pred nami. Majhen, debeluhast Žid s svederci ob ušesih. Suče se okoli nas kot vrtavka.
»Torej žganja žele gospodje? He, he! Kakšnega: krepkega, mehkega? Takoj postrežem. Vas je mnogo, he? Trideset? Dva in trideset, he, he! Kar polne čutare, kajne? Bo najboljše. Hehehehe!«
Heheta se venomer in nam prha v obraz svoje sline. Medtem nam jemlje čutare iz rok, jih polni in spet vrača. Gibčen je in spreten kot natakar. Narednik Mamilovič hoče vedeti račun.
»Račun? Hehe, ne bom računal. Je že dobro. Baruh ne prodaja svojega žganja. Moskalom sem ga srečno utajil, a vam ga dam zastonj, hehe ...«
»Neverjetno, da je na svetu človek in zraven še Žid, ki se brani denarja!« se zareži narednik, ko smo spet na cesti.
»Da, da!« svetohlinsko vzdihuje Lebinger. »Tudi dandanes se še gode čudeži!«
»Pustite čudeže in Žida! To vam je pijača!« Zmuzne pohvali žganje. »Vse grehe ti postrže z duše, tako je osato.«
»Čudno, da se človek temu vrabcu v vojni tako lahko privadi,« se oglasi Kobal, ki navadno molči, kakor da je mutast. »Doma ga še pokusiti nisem mogel, zdaj pa mi kar dobro stori, če ga srknem požirek.«
»Samo preveč se ga nikar ne navadite cuzatl!« nas svari narednik. »Vam bo v škodo pozneje, ko se vrnete iz vojne domov.«
»Če se vrnemo! Mislim, da bo do takrat steklo še precej vode v morje ...« brunda Bogataj.
»No, veš kaj, celo večnost pa tudi ne bo trajala ta komedija!« mu ugovarja Smole. »Ne rečem, da bi se ne znalo vleči še tja do velike noči; delj pa gotovo ne. Eden bo moral odnehati, pa naj bo to Rus ali mi.«
»Kaj bi si belili glave z ugibanji, kdaj bo konec!« poseže spet vmes narednik. »Vse nič ne pomaga.«
»Res ne kaže drugega, kakor potrpeti. Kadar bo, pa bo!« potrdi Manfreda.
»Slaba tolažba.«
»Res ni najboljša, vendar edina, ki ti jo more kdo dati.«
»Smo že na glavni cesti!« se v tem hipu oglasi Kovač, ki je hodil nekaj korakov pred nami.
»To je šlo pa hitro,« se zadovoljno oddahnemo.
Dež je medtem skoro povsem prenehal. Zato je tudi tema ni več tako gosta, kot je bila prej. Čez železniški prelaz je cesta zaprta. Iz teme zadoni ukazovalen glas: »Stoj!«
»Kaj pa delaš tam, France?« se zasmeje Kovač, spoznavši po glasu Žgurja.
»Aaa, vi ste?!« se zasmeje tudi Žgur, a glns mu prečudno drhti. Počasi prileze izza čuvajnice in nam odrine zaporo, ki je spuščena čez cesto. — »Malo prej so nas porinili sem,« nam razlaga, ko se prerinemo na drugo stran, »ker stražljo onstran postaje zdaj topničarji.«
»Pa te vendar ni strah, fant?!« se norčuje Habič iz njegovega drhtečega glasu.
»Šema neumna!« ga zavrne Zgur, a ne repenči se tako, kakor je njegova navada. »Prav za prav malo čudno mi je res nocoj,« prizna kot nato.
»Veste, gospod feldvebel.« se obrne k naredniku Mamiloviču, katerega je šele zdaj zagledal, »na onile postaji je videti marsikaj. Če se vam ljubi, pojdite pogledat, saj ni daleč. Največ dvesto korakov. Tudi Skočir in Omahen sta tam za hišo.«
»Kaj pa je tako posebnega?«
»Počakajte, da boste tam! Samo konček sveče bi morali imeti, kajti notri je tema ko v rogu, mi smo pa svojo že požgali.«
Toda sveče nimamo.
»Jaz moram imeti nekje še droben košček, ampak kadar človek potrebuje, gotovo ne najde tega šmenta,« rentači Intihar, medtem ko preiskuje svoje žepe.
»Bah, pustimo to! Bolj pametno bo, če gremo spat!« svetuje nekdo.
Večina pa je radovedna in hoče videti, kaj je posebnega na postaji.
»Da se nisem spomnil že prej!« se nenadoma spet oglasi Žgur in se udari ob glavo. »Saj ima eden izmed topničarjev, ki stoje na oni strani, majhno kolesarsko acetilenko. Kar pojdite! Pa bolj sredine se držite!« kliče še za nami, ko odhajamo. »Ob straneh je razmetano vse polno žice. Se lahko kdo pošteno ravsne ob njej!«
A tudi po sredi je vse polno navlake. Razsuti železniški vozovi, navzgor zakrivljene tračnice, razbito pohištvo, steklovina, nekaj smrdeče mrhovine; vsa mogoča šara je na železniški progi.
»Sreča, da je tema nekoliko popustila,« meni Strgulc, »drugače bi se še izgubili med to ropotijo.«
Nn obeh straneh proge, katere omrežje se proti kolodvoru vedno bolj širi in prepleta, vstajajo polagoma iz teme črne slone železniških poslopij.
»Kaj po vas nosi tod okoli?« nas pozdravljata Skučir in Omahen, ko ju je narednik poklical.
Povemo jima, zakaj smo prišli.
»A takisto!« pravi Skočir. »Ogledali bi si radi. Bom pa skočil po tisto laterno; toliko vam pa rečem, da bi dosti lažje spali, če bi ne lezli v to bajto.«
Tudi Omahen je njegovega mnenja.
»V začetku mi je bilo tako čudno tesno, da bi jo bil najraje pobrisal. Zdaj sem že malo pozabil.«
»Kaj pa je tako strašnega tam notri?« vprašuje Bogataj.
»Prav za prav nič takšnega, česar bi še ne videli; samo da je to vse bolj...«
»Kaj čvekaš!« ga prekine Skočir, ki se je medtem vrnil s prižgano acetilenko. »Povedati se to ne da. To mora človek videti z lastnimi očmi !«
Stopamo za žarom beloblesteče luči, ki riše v daljavi, kjer se njena svetloba polagoma preliva v temo, pošastno trepetajoče sence. Ostuden smrad nam udarja v nosove in postaja tem hujši, čim bolj se bližamo postajnemu poslopju.
»Za nosove je še najbolje, če jih zamašite s kakšnimi cunjami,« nam svetuje Skočir, »ker drugače ne boste vzdržali. Žgur bi bil kmalu vrgel želodec iz sebe, čeprav je bil samo par trenotkov notri.«
»Saj tudi mi ne mislimo ostati celo večnost.«
Skočir zamrmra nekaj, kot bi hotel reči: »No, saj bomo videli!« in zleze v notranjost poslopja.
Tam je vse razbito, vse razmetano. Kovinaste plošče, telefonska žica, zvita v svitke kakor kače, raztreskano pohištvo, razni deli brzojavne naprave; vse leži križem kražem po tleh. Vmes plasti človeškega blata, vsejanega med umazano perilo in železniške vozne listke; ostanki jedil in različna vojaška drobnarija.
S pogledom hitro premerim sobo, ki je bila prej postajenačelnikova pisarna. Na steni je še vidna razrezana in z nesnago obmetana podoba njegovega veličanstva cesarja Franca Jožefa...
Po tlakovanem hodniku hitimo najprej za lučjo, ki nas vodi nekam v nasprotno stran poslopja. Nenadoma nam vtem zastane korak kakor na ukaz. Prvi hip sem ves omoten od silnega mrliškega smradu, ki je dosegel tu svoj višek; a pogled tega, kar se razgrne pred našimi očmi, me hitro strezni. Omahen je imel prav, ko je dejal, da smo videli takšnih stvari že več ko dovolj, kajti drugega ko trupla padlih vojakov tudi v tej prostorni čakalnici ne vidimo. Pa je to vendar vse drugače, tako nedoumljivo strašno in presunljivo, da bi človek zatulil od gneva in blazne bolečine. Zunaj v naravi je pogled na vojake, ki leže ubiti na mrtvih poljanah, vsaj kolikor toliko naraven. Tem mrtvakom pa so vtisnile zločinsko roke nekakšen dojem gibanja, ki je po smrti nenaraven, zato tembolj grozen. Skoro vsi sede razvrščeni ob stenah, so ukvarjajo kljub svoji otrplosti in nepremičnosti z raznimi opravili: urejajo svoje torbe in telečnjake, pijejo in jedo: nekakšna zbirka voščenih figur v panoptikonu... Nekaterim so glave odsekane in zamenjane. Tako zverinsko zmaličeni strmijo zdaj z osteklenelimi očmi v nas... Neki četovodja drži iztrgano drobovje v lastnih rokah, kakor da ga tehta... Drobovje je prevlečeno z belo sluzasto plastjo, ki mu polzi iz razparane trebušne votline, črne in ostudne, da se nam obrača želodec... Oster blesk karbidne luči, ki osvetljuje ta razpadajoča, očrnela trupla, je zbudil goste roje muh. Zamolklo brenčeč so se dvignile z mrtvakov in začele krožiti okoli nas... Skozi razbita okna se od časa do časa zažene v notranjost te človeške klavnice močan val vetra. Posamezni udi mrtvakov se za hip zganejo, kakor da so oživeli, in se takoj nato spet pogreznejo v nemo brezgibnost. Mrtvaško tišino, ki vlada na tem kraju smrti, moti le enakomerno drsanje neznanih človeških stopinj. Kmalu zagledamo povzročitelja tega nemira: dolgega, izmozganega prostaka. Obešen z žico na železno klinovje okna, katero nam je dozdaj zakrivala široka železna peč, visi, za spoznanje dvignjen od tal, in niha počasi, drsajoč s petami ob zid, kakor da pleše pošastno onemogel mrtvaški ples...
Ne moremo več vzdrzati. Drug za drugim pobegnemo iz tega strašnega, okuženega ozračja na prosto in z nami gre vse prekletstvo vojne.
Narednik Mamilovič sproži misel, da je treba vso stvar naznaniti poveljstvu. »Treba jih je na vsak način pokopati, ker je smrad že zdaj kakor nalašč za kužne bolezni.«
»Radoveden sem, kdo je bil, ki jih je tako razvrstil in našemil,« zmaje nekdo z glavo. »Ta norčavost presega meje človeške dostojnosti.«
»Morda pa je hotel s tem pokazati vso grdobijo vojne vsakemu,« se oglasi Kovač.
»Nujbrž bo tako,« potrdi Smole.
Molče korakamo dalje. Vsi smo pogreznjeni v težke, mračne misli.
Skočir, ki nam je svetil do ceste, se začne poslavljati:
»Vam je že dobro, ko greste spet lenarit; mi se bomo morali pa še par ur potikali tod okoli.«
»Ne bo več take sile!« ga tolaži narednik, ko pogleda na uro. »Je že skoro enajst. Še dve urici, pa boste tudi vi štirje rešeni.«
Uberemo jo naprej po cesti, potem se pa zavlečemo počasi navzdol v našo kotlino. Tam je še vse budno in na nogah, kajti oddelki, taboreči v nižini, ki je sedaj spremenjena v nekakšno majhno jezero, odhajajo pravkar v spodnji konec globeli, da si poiščejo prikladnejših prostorov.
Vreme sitnari, kakor da smo v aprilu. Zjutraj je še deževalo, zdaj pa že spet sije solnce. Nebo nad nami je jasno in čisto ko pravkar umito zrcalo. Kotlina je vsa živa ljudi, ki stopicajo sem in tja, zdehajo in se pretegujejo, ne vedoč, kako pregnati dolgočasje. To nesmiselno brezdelje nas živčno ubija.
Zmuzne, ki je med najnezadovoljnejšinri, godrnja že ves čas. Pravkar je osnažil svoj pihalnik in zdaj se jezi, ker mu je cev zarjavela.
»Ampak nič strahu! Bom že povedal feldveblu svoje; samo reče naj mi žal besedo!« se širokousti proti Intiharju, ki mu leno prikimava s svojo ogromno, sršato butico.
»Ti pa že, ti! Si ravno eden izmed tistih, ki so že toliko povedali,« ga vleče desetnik Skočir.
»Kaj mar nimam prav?« se mu skuša Zmuzne izviti z vprašanjem. »Masti ali olja ti ne dajo, cevi zamašiti tudi ne smeš, coprati pa ne znam!«
Visoko v zraku nekaj drdra in ropoče in se nam bliža z veliko hitrostjo. V širokih kolobarjih kroži nad nami obsevano od solnca, ki mu srebri ogromno telo in peroti.
»Samo poglejte tega ptiča, kako se zna vrteti!« nas opozarja četovodja Kovač. »Mršnja nas je že zagledal. Zdaj se pa kar lahko pripravimo na pozdrav.«
»S tem vrtenjem najbrž daje svojim znak, kje se skriva sovražnik,« ugane Skočir. »Že parkrat sem opazil, da nas je potem začela obstreljevati artelerija.«
V tem hipu že zapiska in zasika nad nami.
»Ali sem imel prav ali ne?« se prisiljeno zasmeje Kovač. »Komaj sem dobro izgovoril, pa je že tu. Samo majčkeno predaleč nas iščejo,« olajšano pristavi, ko vidi, kako se je izstrelek zaril več ko dvesto korakov pred nami v nasprotni breg, kjer je obtičal v mehki ilovnati zemlji.
A že mu sledi drugi. Razločno ga slišimo, kako se vrta in smuče skozi zrak, ki se mu tožeč in cvileč umika.
»Hola! Ta je pa že nevarnejši!« zarenči Sušnik.
»Saj je dovolj neumno, da smo sploh prilezli semkaj,« godrnja Zmuzne. »Če bomo takole kolebali iz enega kraja v drugega, potlej pa spet nazaj, ne bo nikoli konca te drekave vojne.«
»Počakaj, da se pošteno začne, potlej boš šele cvilil!« ga draži Lebinger. »Takšne ti uganja, kakor da ni drugega človeka pri stotniji razen njega,« nam razklada medtem, ko si grize nohte. »Čez dan samo godrnja in mrmra, ponoči pa smrči, da bi še mrtvega zbudil; živ človek pa sploh ne more zaspati ob takšnem grmenju. Danes ponoči sem ga najmanj desetkrat sunil pod rebra, pa se še zmenil ni; šele potem, ko sem z blatom zamašil tisti njegov meh, je bilo nekoliko bolje.«
»Ravno prav, da vem, kdo je bil tisti prasec,« grči Zmuzne, pa se premaga, ko opazi, da se drugi smejijo. »Vrnil ti pa bom, to ti že naprej povem! Še sam ne boš vedel, kdaj jo boš izkupil.«
»Pustita no te neumnosti!« se huduje narednik Zahrastnik. »Ti, Zmuzne, si dovolj star, lahko bi te že pamet srečala!«
»Saj prav zato, ker sem star, ne pustim, da bi me takile otročaji zafrkavali,« se usaja Zmuzne, ki se ne more pomiriti. »Vse narobe je dandanes na svetu. Takile otročaji hočejo več vedeti ko stari, izkušeni ljudje.«
»Le mir, le mir!« miri narednik, ko vidi, da hoče Lebinger odgovarjati. »Takrat, ko boste prinesli zdravo kožo domov, se kavsajte, tukaj pa si bodite tovariši in ne babnice, ki ne znajo drugega kot brusiti jezike. Navezani ste drug na drugega, vsi morate enako trpeti — mladi in stari.«
Mir je trenotno res sklenjen, toda take pridige navadno ne rodijo posebnega sadu. Takšna majhna prerekanja so že nekaj vsakdanjega in zato jih tudi nihče ne vzame preresno, ker niso tako hudo mišljena, kakor se slišijo. Nejevoljni smo pač, jezni sami nase in vsemu temu moramo dati duška na ta ali oni način.
Oster, kovinast pok, kateremu sledi živahno brenčanje in potem spet pok, trd in rezek. Vidimo nekakšne črne, velike kepe, ki se motajo po močvirju, in ljudi, ki bežijo proti spodnjemu koncu struge.
In spet preseka zrak suh udarec, kakor bi počil z bičem v hladnem, meglenem jutru, samo postoterjen v svoji moči, prodirajoč ušesa, da kar zaboli v glavi. Njemu sledi drugi, tretji in potem spet: eden, dva, tri; eden, dva, tri — v kratkih presledkih, kakor na vežbališču. Za vsakim strelom vzplava nad nami belordeč oblaček; gnan od vetra se podi proti zapadu, kjer nam počasi izginja izpred oči.
»Zaradi takega pikanja se pa že ne splača dirkati,« se norčuje nekdo iz bežečih, ko je bombardiranje končano.
»Onele tam je pa le prekobalilo,« kaže Bogataj na črne kepe, ki leže nepremično v vodi ne daleč od nas in katere skušajo sanitejci spraviti na suho.
»Zdaj, ko so nas zavohali, nam bodo še večkrat posvetili,« meni narednik Zahrastnik, ki je pravkar prišel s spodnjega konca k nam. »A vse kaže, da se ne bomo več dolgo mudili tukaj.«
Danes zjutraj, ko smo že stali na cesti in čakali, da so odvlekli vozove po močvirnati, globoko ugrezajoči se zemlji mimo nas, je kar naenkrat spet začelo sikati in bljuvati na nas. Prva granata je prihrumela naravnost v kuhinjski voz tretje stotnije, ki je še stal v dolini. Zazvenelo in zapelo je v zraku, kakor da je nekdo z orjaško močjo udaril ob kovinsko ploščo. Po zraku so zavihrale cunje in železni okleščki, ki so nato zlovešče sikajoč padali okoli nas. Konja, oparjena od zavrelice, ki je pljusknila iz razbitih kotlov, sta kakor besna zdirjala dalje. Z okrajki železja, upognjenimi in razcepljenimi od eksplozije, sta mimogrede sejala grozo in smrt med vojake, ki se jima niso utegnili umakniti. Medtem pa je nad nami šumelo in hrumelo, cvililo in jokalo kakor na sodni dan. Od časa do časa je z ostrim žvenketom udarjalo v vozove, ki so kakor zagvozdeni stali v blatu, ubijalo ljudi in konje, raznašalo ostanke njihovih trupel na vse strani ter škropilo okolico s temnordečo, toplo krvjo.
Počasi, sunkovito so se bližali zdaj ti ostrokljuni, kovinasti ptiči tudi cesti. Visoko v zrak so bruhali črne stebre prsti in blata, za sabo pa puščali odprte lijake, ki so se hitro zalivali z zredčenim blatom, s katerim je bila poplavljena cesta.
»Komaj smo odnesli pete!« sopiha Lebinger, ko smo pritekli že precej daleč od obstreljevanega ozemlja. Zdaj čakamo, da preneha sovražnik škropiti kotlino. Nekateri bodo morali še nazaj, da izvlečejo nepoškodovane vozove in oskrbe prevoz ranjencev, katerih je gotovo mnogo. Tudi pri našem vodu manjka devet mož, ki so pomagali riniti vozove in med obstreljevanjem niso več mogli prilezti za nami.
Pri včerajšnjem obstreljevanju smo izgubili dva moža: Smoleta in Kozlevčarja. Prvi je bil sicer še živ, ko so ga našli, a je takoj potem umrl.
»Granata mu je prizanesla,« pravi Kovač, »toda voz je padel nanj in mu zmečkal prsni koš. Tako je bil ploščat kakor opresen kruh. Ko smo ga potegnili izpod voza, nas je samo gledal, toda spoznal nas najbrž ni, kajti oči je imel že napol steklene. Takoj nato se mu je vlila iz ust kri, kakor bi kdo močno odprl vodovodno pipo, in že je bilo po njem. — Kozlevčarja pa spočetka še najti nismo mogli. Jaz in Zmuzne sva medtem, ko so se drugi sukali okrog voz, pomagala sanitejcem. Vse sva pretaknila, če bi ga bilo mogoče zaneslo v stran, pa ga ni bilo nikjer. Zmuzne mi je rekel, da jo je skoro gotovo pravočasno odkuril. Tedaj pa sva v nasprotnem koncu globeli zapazila nekakšno umazanosivo kepo, ki je kolebala po blatu. Ko sva se ji približala, se je kepa že umirila. Bil je Kozlevčar, toda mrtev. Prvi hip ga nisva spoznala. Spodnje čeljusti ni imel več, iz raztrgane trebušne votline pa so mu še mrtvemu lezla čreva... Malo proč od njega je ležalo še troje mrtvakov, katerih pa nisva spoznala. Eden izmed njih se je zaril z glavo v močvirno brozgo. Z otrplimi rokami je krčevito grebel predse, kakor da se hoče iztrgati iz neprijetnega objema. Hotela sva ga izvleči, pa je malo manjkalo, da se nisva sama prekobalila, kajti telo mu je bilo samo prislonjeno k zemlji. Njegova glava, skoro gladko odrezana od telesa, se je zarinila še globlje v umazano godljo in je nisva mogla več najti.«
Potisnili so nas na zadnji konec polka. Žgur pravi temu »pasji rep«. In res moramo vedno migati sem in tja. Včasih pomagamo vozovom, ki se cijazijo za nami, da ne obtičijo v blatu, potem pa spet lovimo polk, ki se je medtem že precej oddaljil od nas.
»Prekleto življenje!« vzdihne nekdo za nami in vsi mu molče pritrjujejo.
»Neumnost!« se obreguje drug glas. »Saj to sploh ni življenje. Ko si mlad, ničesar ne razumeš, ko pa doraseš in misliš, da boš imel kaj od življenja, je pa že konec vsega.«
»In kakšen konec!« vzklikne Habič, ki je ta dan izredno slabe volje. »Drug za drugim bomo obležali v tej umazani Galiciji. Jaz vem, da še po smrti ne bom imel miru, če se bom moral valjati v tem blatu. Takšna dežela! Jaz bi jo tistemu ruskemu carju zastonj zabrusil pod zobe, pa še kaj bi mu dodal za nameček, če bi jo le hotel vzeti! Le kako pride pošten Kranjec do tega, da se mora pretepati za te umazane židovske capine. Včasih me že takšna prime, da bi pokazal vsemu svetu osle, pa šel kam daleč, da bi ne videl več teh bedastih ljudi okrog sebe.«
»Le nič se ne jezi, Miha!« ga tolaži Strgulc. »Se bo že spet na bolje obrnilo.«
»Danes kar nič ne jezikaj, če me nočeš pošteno zjeziti!« mu zagrozi Habič. »Sem že sklenil, da povem tvoji Mici, kadar pridemo domov, kakšen si bil. — Ali si sploh kakšen mož? Otroke ima ta škarpet doma, pa ženo; babnico vam pravim, da ji kmalu ne najdeš para. Samo garala in garala je od ranega jutra do pozne noči, se ukvarjala z otroci in živino, da bi se njen ljubi možiček, tale fižolova preklja, preveč ne pretegnil; on pa kakor da mu je vse deveta briga: ‚Bo že boljše‘ in ‚kar bo, pa bo‘ — samo to ti venomer čveka!«
Gleda ga od strani, da bi opazil, kako so učinkovale njegove besede, toda kmalu uvidi, da se Strgulc danes ne zmeni za te opazke in to ga še bolj razdraži.
»No,« nadaljuje posmehljivo in strupeno, »nazadnje imaš pa kar prav, da si nič ne storiš iz vsega, kajti tudi našim babnicam se gotovo ne toži preveč za nami. Saj je še dosti drugih doma, ki jih bodo lahko tolažili... Kajne, Strgulc?!«
Toda Strgulc, ki je drugače v takšnih stvareh silno rahločuten, je danes povsem ravnodušen.
»Danes si nataknjen, pa te bo že minilo!« mu pravi čez nekaj časa in se skuša nasmehniti; toda samo oči se mu stisnejo nekoliko, da je videti, kakor bi ugriznil v kislo jabolko, drugače pa ostane ves nespremenjen.
Oba utihneta. Kmalu nato slišim Kobala, ki stopa tik za mano in razklada Zmuznetu svoje misli:
»Kamor pogledaš, ne vidiš drugega ko same vojake. To se pravi same ljudi, večinoma kmete in delavce. Veš, kadar jih gledam, kako se vlačijo tu po cestah trudni in zbiti, medtem ko doma vse delo zastaja, se nehote sprašujem, čemu vse to? Kdo bo imel od tega korist? Pa čim bolj si s temi vprašanji ubijam glavo, tem manj razumem.«
»Tudi meni se je nekaj časa tako godilo,« odgovarja Zmuzne, »zato pa zdaj več ne mislim. Se ne splača. Nekateri sicer trdijo, da bo potem, ko mine vojna, vse boljše, ampak jaz ne verjamem. Če boš ljuliko sejal, ne boš žita žel! Pa tudi z nami bo vse narobe, če sploh pridemo še kdaj nazaj. Še tedaj, ko sem prišel iz aktivne vojaške službe domov, nekaj časa nisem bil za nobeno rabo. Zdaj bo pa še slabše. Ubijati in krasti ti ne bodo več pustili, drugega pa znal ne boš.«
»Ti vidiš vse prečrno,« mu ugovarja Kobal, toda Zmuzne se za to ne zmeni. Nekaj časa stopa molče, zatopljen v svoje misli, potem pa se namrdne, sune Kobala s komolcem pod rebra in prezirljivo sikne: »Šema!«
Po neprestanem »strategičnem« umikanju pred sovražnikom smo včeraj zvečer utrujeni in zmučeni prišli v Przemysl.
Tako daleč je že za nami prejšnje življenje, da smo v prvem hipu vsi mislili, da vse to, kar vidimo pred seboj, sploh ne more biti resnica, temveč je le nekakšen privid, ki se bo vsak trenotek razblinil v meglo...
Korakali smo po krasno razsvetljenih ulicah, mimo razkošno opremljenih izložb, mimo gostiln in kavarn, natlačenih z vojaštvom in civilisti, ki so nas radovedno ogledovali skozi okna. Med hreščeče glasove godbe, ki je igrala pred nekim poslopjem, se je mešalo preglušujoče kričanje pijanih vojakov in cvilenje prešernih žensk, ki so se metale okoli njih kakor veše okoli luči.
»Tukaj pa ne bo napačno!« se reži poleg mene Žgur in me sune pod rebra. »Ali si videl, kakšna fejst dekleta so! In pa tiste torte v izložbi? — Me le skrbi, če niso narejene kakor tiste torte v teatru. Nekoč sem statiral pri neki igri, ko sem bil še mule. Igral sem nekakšnega slugo ali kaj je že bilo. Pa so mi dali tudi torto v roke, naj jo nesem na oder. Hotel sem jo že oblizniti, pa sem še pravočasno opazil, kako se je iz nje vsipalo — navadno žaganje.«
»To je pa goljufija! Kako so pa potem jedli tega zlomka?« se razburja nekdo za mano.
»Saj ga niso,« se smeje Žgur. »V teatru je takšna reč napravljena samo za oči.«
»No, tam notri morajo biti prava teleta,« pripomni prejšnji glas. »Mene takšna jedača, ki je samo za oči, ne pa za trebuh, lahko piše v uh!«
»Mene tudi,« mu resno pritrdi Žgur. »Upam, da so tukaj bolj pošteni ljudje in nas ne bodo pitali s takšnimi dobrotami.«
»Saj se bomo lahko prepričali, če ostanemo kaj časa tu,« mu pravim. »Pa če bi bile torte v izložbi samo za reklamo, v prodajalni prodajajo gotovo prave.«
Toda torte in upanje, razsvetljena gostilniška in kavarniška okna, pijača in dekleta, vse to ostaja za nami. Mi korakamo dalje, dalje. Izginile so široke, razsvetljene ceste in spet gazimo po temi in blatu. Nekam navzgor nas vodi pot, mimo vojaških straž, ki nas od časa do časa ustavljajo.
»Ta križev pot ima pa prav gotovo več kot štirinajst postaj,« ugotavlja Bogataj poleg mene.
»Tako sem zbit, da komaj še prestavljam noge.«
»Misliš, da nam drugim same odskakujejo,« se huduje Skočir. »Zmerom so nam govorili, da bo vojna z Rusi navadna igrača. Samo da nas zagledajo, so prerokovali, pa bodo že bežali kakor zajci. In časopisi? Lažejo, da sami sebi verjamejo. Včeraj sem imel kos takšne krpe v rokah. Kamor sem jo obrnil — povsod same zmage. In Rusi? Strahopetni zajci. Samo umikajo se. Če bo šlo še nekaj časa tako naprej, bomo kmalu pred Moskvo. — Takšnih in še hujših oslarij je bilo tam notri toliko, da sem postal od same jeze ves driskav.«
»No, potem so ti pa prišle cajtnge kar prav!« se smeje Žgur.
Navadili smo se že dremati stoje kakor fijakerska kljuseta. Vso noč smo kolovratili sem in tja, da smo si zjutraj lahko ogledali Przemysl od nasprotne strani. Tukaj sicer ni bilo razkošnih prodajaln in kavarn, temveč samo nekaj umazanih židovskih beznic, pa smo po temeljitem slikanju kljub temu ujeli še marsikaj užitnega za naše izstradane želodce. Tudi žganja ni manjkalo. Okus je bil sicer zelo neprijeten, ogrelo nas je pa vseeno. Siti in zadovoljni smo se raztegnili po močvirnati zemlji, pozabi vsi vse križe in težave. Včasih nam je sicer zanesel veter pod nos val smradu, kajti ne daleč od nas je bila tovarna mesnih konzerv in kupi prhnečih kosti so okuževali zrak daleč naokoli. Pa nas vse to ni motilo in kmalu smo pospali.
Bilo je že pozno zjutraj, ko sem se zbudil, v snu sem hodil po ljubljanskih ulicah in zato sem bil v prvem hipu povsem zmeden.
»Si bil pa že spet doma pri ženi!« se md smeji Žgur in mi moli skodelo z menažo pod nos. »Sem si takoj mislil, da bo kaj takšnega, ko sem gledal tvoj zadovoljni obraz. Nisem te hotel zbuditi, pa se je to motovilo od Bogataja zaletelo ob tvoje kompete... Nazadnje pa ti menaža tudi ne bo škodovala.
Počasi se zavem.
Cesta je natrpana z vozmi in vojaštvom. Kolona za kolono. Sami pešci. Nepregledne, nepretrgane vrste. Izmučeni, zavaljani in raztrgani se vlečejo mimo nas. Konjeniki, v živobarvnih oblekah, korakajo z neenakomernimi, težkimi, zibajočimi se koraki, otovorjeni s sedli konj, ki gnijejo na galiških poljanah. — Nemci, Madjari, Čehi, Poljaki, Rusini, Slovaki... Babilonska zmešnjava.
Žgur mi pripoveduje razne novosti, ki jih je nabral medtem, ko sem jaz spal.
»Vojna je res postavila vse na glavo, modruje. »Najbolj poštena dekleta bo izpridila, če bo šlo tako dalje. Ali veš, da za hlebček kruha ali za pol kile sladkorja dobiš najlepše dekle? Pa ne kakšno takšno s ceste — iz poštene, ugledne družine!« Za hip prekine svoje pripovedovanje, nato pa nadaljuje: »Tisto pa, veš, kar smo videli v prodajalnah, je sama farbarija. Dobiš sicer že, toda imeti moraš sakramihensko nabasano mošnjo. Če ti pa manjka denarja, potem smeš samo zijala prodajati in sline požirati. Vojaštvo požre vse, civilisti se pa morajo zadovoljiti z različnimi ostanki, ki jih dobijo pri vojaških kuhinjah. Oni, ki pridejo prvi na vrsto, še nekaj dobijo, h koncu so pa porcije vedno manjše, da za zadnje večkrat nič ne ostane. Ti reveži se morajo potem ravnati po znanem receptu: vležejo se na solnce z odprtimi ustmi, pa čakajo, da se jim menaža prejšnjega dne spet segreje v želodcu... Ja, pa še to ti moram povedati,« se domisli in hiti: »Veš, neki kanonir mi je pravil, da ima njihov narednik takšno brhko dekle, da mu jo vsi zavidajo. Vedno tiči pri njej, medtem ko mu žena doma obupuje in joka za njim ter mu vsak dan pisari zaljubljena pisma. Kanonir mi ga je pokazal. Namreč tega feldveblna. Debel vampež je, izpitan kakor prase. In veš, na kaj je deklino ujel? Na sladkor kakor muho. Doma ima deklina bolno mater, pa se udaja tej barabi, samo da ujame za mater kakšen priboljšek. Drugi seveda niso nič boljši. Pri računovodstvu, mi je še povedal kanonir, je neki podčastnik, ki krade, da je grdo. Prejšnji teden je odposlal kar dva vagona pohištva, ki ga je pokradel po hišah. Nisem mu hotel verjeti, pa so potrdili tudi drugi. Vedeti moraš namreč, da imia računovodstvo spravljene hišne ključe od mnogih družin, ki so se izselile in tako si lahko izbirajo ti falotje po mili volji.«
»Kaj pa, če ga dobe?«
»Prav tako sem vprašal tudi jaz,« mi odgovori, »pa so mi rekli, da je v tem oziru lahko brez skrbi. Sploh pa so vsi prepričani, da Przemysl ne bo mogel dolgo kljubovati. Že takrat, ko so ga Rusi prvič obkolili, jim je tako primanjkovalo živeža, da je še celo vojaštvo dobivalo zadnje dni samo četrti neke porcije. Zdaj sicer ni vež čutiti pomanjkanja, ker redno dobivajo iz notranjosti države toliko živil, da so vse shrambe z njimi natrpane do vrha. Ampak, če bi Rusi Przemysl spet obkolili, zadostuje ves ta živež komaj za nekaj tednov.«
Proti večeru se zganemo tudi mi.
Tokrat gre nekoliko hitreje. Brez ovire korakamo dalje v temo, ki se hitro zgoščuje pred nami. Skoro vesdnevni odmor nam je sprostil korak, hoja nam je prožna in lahka.
Žgur se je pravkar znebil neke mastne in že začenja drugo. Same izmišljene dogodivščine, katerih resničnost skuša podkrepiti z natančnimi imeni krajev in oseb.
»Ali je kdo poznal Meliharja od druge?« ga slišim vpraševati.
»Hornista?«
»Mislim, da je bil nekaj takšnega, saj so ga zato tudi vtaknili k sanitejcem. — Pa ti gre po bitki pri Gorlicah in ogleduje, če bi slučajno našel kje še kakšnega ranjenca, ko zasliši naenkrat, kako ga z bližnje kotanje nekdo kliče. Gre bliže in zapazi oficirja-žida, sedečega v luknji. Zazdelo se mu je, da si skuša obvezati nogo, ki je bila precej razparana. Skoči k njemu in zasilna obvezaje kmalu narejena. S trudom si ga potem okomota na rame in jo tako maha na obvezovališče. Zmučen in prepoten ga srečno prinese tja, toda ko ga previdno položi na kup slame, opazi, da mu manjka — glava.«
»Komu?« vprašuje Bogataj, ki bi Žgurja rad podražil.
»Prismoda! Ranjencu vendar, komu pa drugemu. Sam Melihar mi je rekel, da je bil tako jezen, ko je to videl, da bi mu najraje eno prismolil po glavi, če bi jo še imel, tako pa je ostalo vse skupaj samo pobožna želja. ‚In še vprašal sem oficiraša,‘ mi je dejal, ‚če je morebiti še kje drugod ranjen, pa je rekel, da ne; nazadnje je pa temu nepridipravu še glava manjkala. Pa naj še kdo potem kakšnemu židu verjame.‘«
Nekateri se smejejo, drugih pa se polagoma spet loteva utrujenost. Večina ima od telečjaka in puške obdrgnjena ramena, drugi imajo noge tako ožuljene, da samo drsajo z njimi po tleh, kajti vsaka stopinja jim povzroča pekoče bolečine. Tudi griža razsaja vedno huje. Slaba pitna voda in poležkavanje na mokrih tleh kakor tudi nezadostno kuhana hrana jo pospešujejo. V začetku so bolnike pošiljali v bolnišnice, zdaj je tudi temu konec, kajti bolnišnice so potrebne ranjencem, katerih število se množi vsako uro, medtem ko z grižo v zadnjici še zmerom lahko streljaš.
Stokajo in vekajo, držeč se za svoje zvotlene trebuhe, toda ne hodijo iz vrste, kajti ponoči je to nevarno. Kri in sluz izcejajo kar spotoma v hlače, puščajoč že pri živem telesu za seboj duh trohnobe. Podnevi je drugače. Žde ob cesti, orumenelih, skoraj sivih obrazov, napenjajoč se v drgetajočem krču do skrajnosti, da iztisnejo iz sebe še ono malce krvi, ki jim je ostala v izmozganem telesu. V hujših primerih se jim utrga črevo in takšni reveži čepe po prestanem napadu na vseh štirih, kakor velike, neokretne živali, in čakajo, da jim zleze črevo nazaj.
Zdravijo jih na prav poseben način. Nekaj kapljic opija in par krepkih udarcev s trstiko, katero imajo zdravniki in tudi častniki vedno v golenici, da jim je v primeru potrebe hitro pri roki, poženejo takšne siromake naprej, da zopet nekaj časa marširajo; vseeno pa jih mnogo obleži. Nihče se ne zmeni zanje, kajti v vojni je med umreti in pasti precejšnja razlika. Prvo je po mnenju predstavljenih nečastno, skorajda kaznivo, kajti bolezen si skoro gotovo nakoplješ zaradi lastne malomarnosti; pasti pa je junaštvo.
Najbolj čudno je to, da je tudi večina izmed nas tega mnenja. Ne čutimo trpljenja naših tovarišev, ki jim krč trga drobovje in čreva; iz njihovih, od bolečine spačenih obrazov se norčujemo, kajti zde se nam samo zvito preračunjene krinke, ki naj bi jim pomagale, da se srečno primuzajo v zaledje.
Bilo je že čez polnoč, ko smo prekoračili zadnje trdnjavske nasipe.
Stopamo po široki, izvoženi cesti, ob kateri stojijo tu in tam straže, opozarjajoč nas s klici na različne ovire; pa se kljub temu marsikdo zvrne v granatne kotanje, katerih je tukaj vse polno. Na obeh straneh ceste se razprostira nekakšen gozd, o katerem sem slišal pripovedovati, da so ga postavili šele zdaj, kajti zaradi izdajstva polkovnika Redla je bilo treba marsikaj spremeniti. Košatil se je prej na vzhodu, toda posekali so ga in premestili na zapad.
Počasi se gozd redči in zopet stopamo po planjavi. Mnogo laže mi je, kajti v tem prostranstvu, ki ga vidim pred seboj, je nekakšna odkritosrčnost, medtem ko človeka v gozdu plaši vsak šum, vsaka senca.
Na levi in desni srečujeruo do tal porušene vasi, katere je trdnjavsko poveljstvo ukazalo požgati, da bi v primeru napada ne služile v kritje sovražniku.
Z vzhoda je slišati butanje topov in ves nebosklon je oblit s krvavim žarom, ki podrhteva, kakor bi ga stresala nevidna orjaška roka.
»Kličejo nas,« pravi Habič.
»Če bi le hotelo biti res, da bi se človek vsaj spet enkrat pošteno odpočil! Tega prokletega lazenja sem in tja imam že več ko preveč,« godrnja Jošt in vsi mu pritrjujejo. »Nazadnje je v zakopih in jarkih le boljše kot pa to večno umikanje.«
Toda cesta se vije v nasprotno smer in za vsakim korakom postaja grmenje zamolklejše, nerazločnejše.
»Če bi se lepo držali te poti, bi morda prišli koncem koncev še domov,« se smeje Kovač.
»Prav radoveden sem, kam nas peljejo,« se oglasi tudi Skočir, ki je dosedaj molčal. »Slišal sem marsikaj.«
»Tudi jaz,« mu pritrdi Kovač, »pa je prelepo, da bi človek verjel.«
V hipu je vse kakor prebujeno. Vsak bi hotel vedeti, kakšne so te novice. Kovač molči, zato odgovarja Skočir.
»Baje nas porinejo na Madjarsko, kjer počakamo dopolnila iz zaledja. Neki telefonist v Przemyslu mi je celo pravil, da je že konec vojske. Pa to drugo že ne bo res, kakor je videti, prvo bi pa še sam verjel.«
Vse je razburjeno. Tako mikavno je vse to, da ga skoraj ni med nami, ki bi ne verjel. Habič se že tako obnaša, kakor bi bil doma.
»Madjanska in Kranjska?! Skočiš čez Donavo, pa si doma,« se smeje ves razigran.
»To si pa pametno povedal! Samo dobro se moraš pognati, da ne obtičiš kje srodi pota,« se norčuje Žgur.
Habič ga ne posluša. Njegove misli se sučejo samo še okoli dobrot, s katerimi si upa v kratkem natrpati svoj že popolnoma izsušeni želodec.
Nekateri se še nekaj časa pomenkujejo pritajeno med sabo, toda kmalu utihne vse in slišati je samo nerazločen šum naših drsajočih korakov, ki hitro zamira v tej pusti, enolični planjavi.
Noč je hladna in čeprav korakamo hitro, se vendar ne moremo ogreti.
Zapustili smo cesto. Čez travnike in njive se vlečemo dalje, vedno dalje. Na vzhodu se temna modrina neba počasi preliva v nekakšno mlečnobelo svetlobo in v tem rahlem jutranjem svitu zagledamo na daleč pred seboj nekaj hiš. Čim bliže prihajamo, tem več jih je.
Oddelek za oddelkom se trga od celote in koraka v različne smeri. Ličan, ki je šel naprej, da bi nam preskrbel prenočišča, nas čaka pred vasjo. Vodi nas nekam v spodnji konec vasi, kjer sta za našo stotnijo že pripravljena dva velika hleva.
»Kuhinja je takoj zadaj za bajto. Lahko takoj pridete po kofedro, je že vse pripravljeno,« nam še pravi, ko vidi, kako se hitro kobacamo v brloge. V hlevu je prijetno toplo in še diši po živini. Prvi hip ne razločimo ničesar. Prerivamo se sem in tja, dokler se oči počasi ne privadijo temi. Sedaj šele opazimo, da je ves hlev nastlan s čisto slamo. Kolebamo drug čez drugega, kajti vsak bi si rad priboril čim udobnejši prostorček. Žgur se je zaril v zgornji konec hleva, kamor vabi tudi mene.
»Tukaj je mnogo boljše, ker ne vleče od vrat,« mi razklada med neprestanim zehanjem. »Na tisto kofedro se pa po kašljam. Sem tako zaspan, da bi me še kaj boljšega, kot so tiste Ličanove pomije, ne moglo premotiti.«
Večina je njegovih misli. Urejajo si ležišča, medtem ko so se drugi popolnoma zarili v slamo, da je videti samo njihove prosto ležeče glave, kakor odsekane od trupla. Posamezniki sicer odhajajo po zajtrk, pa se spet kmalu vračajo, se raztegujejo po slami, dokler se polagoma vse ne umiri. Kakor iz dalje slišim še Strgulčev mrmrajoči glas:
...prosi za nas, grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.«
Takoj za hlevom je vrt, kjer si je Ličan s pomočjo kamnov in opeke postavil nekakšno začasno ognjišče.
»Vse bi še šlo, če bi bila le voda malo bliže,« mi pripoveduje medtem, ko podpihava ogenj, ki mu noče pošteno zagoreti. »Sicer je konec vasi nekakšna kotanja, v kateri je še precej vode, pa je že vsa onesnažena s človečjakom. Zajtrk sem moral tudi jaz kuhati s to brozgo, ker nisem imel druge pri roki. Kaj hočeš, saj tudi rečna voda ni dosti čistejša. Polno je v njej mrtvakov. Nazadnje mi škodovati ne more bogve kaj, ker jo pred uporabo pošteno prekuham in počakam, da se umazanija v njej uleže.«
Tik za vrtom je cesta, ki se za vasjo v velikem loku obrača proti jugu. Polna je vojaštva in voz, natrpanih z ranjenci, ki kakor nametana polena leže drug vrh drugega. Njih posineli, brezkrvni obrazi so brez vsakega izraza. Negibno, kakor mrtvaki, leže na vozovih, upirajoč motne, okrvavljene oči nekam v praznino. Za vozovi črede sestradane in utrujene goveje živine, ki jo z neprestanim suvanjem in kričanjem poganjajo dalje.
Česnik je ves divji: »Le kaj jim je storila ta uboga živad, da jo tako pretepajo?! Pa jim povej to — tem mulcem madjarskim, ki ne znajo drugega jezika kot tisti svoj zmešani hindr-hondr!«
»Ti si moral biti pa res čuden mesar,« se ponorčuje Bogataj. »Kako si pa prodajal meso, če niši živali prej zaklal?«
»Tele zagamano! Klati in trpinčiti pač ni vseeno. Kadar boš kupil par poštenih, da ti bo duša na vseh koncih uhajala iz telesa, boš lahko sam presodil, kdo izmed naju je imel prav.«
Mimo nas drvi kolona avtomobilov. Spet ranjenci. Ležijo in sedijo drug poleg drugega, onesnaženi z blatom in krvjo, ki se jim lepi po obrazu, rokah in obleki. Med njimi so tudi mrtveci. Odlagajo jih za vasjo, kjer so zanje že izkopani skupni grobovi. Trideset in še več jih zmečejo v eno jamo, posujejo jih s klorovim apnom, na vrh namečejo plast zemlje — in pogreb je opravljen.
Habič, ki se je že ves čas motovilil nekje za vasjo, jo počasi maha proti nam s cigareto v ustih. Zadovoljno se reži in puha goste oblake dima skozi raztegnjene nosnice, kakor da posnema lokomotivo.
»Kje zlomka si jo staknil?« ga vprašuje Žgur in z očrni in ustmi požira dim, ki se vali iz Habičevih nozdrvi.
»Z neba mi gotovo ni priletela,« se košati Habič, videč naše poželjive poglede. Tudi meni se je prileglo ležati in lenuhariti, pa sem se še o pravem času spomnil, kako nam je učitelj zmerom pridigoval, da je rana ura zlata ura. Pa se nisem urezal, kakor vidite!«
Nihče mu ne ugovarja, kajti skoro vsak izmed nas bi bil rad deležen blagodejnega vonja njegove cigarete. Habič to dobro ve. Posmehljivo se razkorači pred nami in izpljune čik, da odfrči v velikem loku čez naše glave. Nato seže z graciozno kretnjo španskega granda v notranji žep svoje umazane in razcapane suknje ter privleče iz njega škatljo cigaret, katere začne deliti med nas »da bomo imeli vsaj pet minut zamašene gobce.«
»Sunil sem jih tri škatlje z voza,« mi pripoveduje spotoma, in bi jih bil še več, pa je — na vozu sedel tudi krapar. Nahrulil me je kakor psa še za te tri, zato sem jo kar ročno pobrisal. Ko sem jo mahal zadaj za vasjo, sem pa staknil še nekaj boljšega. Nekakšen gradič. Hotel sem si ga natančnejše ogledati. Sprva nisem mogel noter, ker so okna zamrežena, vrata pa iz hrastovine in zaklenjena. Nazadnje sem pa le staknil tik pri tleh na zadnji strani vratca, skozi katera sem se zmuznil v klet. Hej, kaj vse je tam notri! — Zaboji, polni jajc, pa tudi prekajene mesnine visi še precej pod stropom. Nekaj teh dobrot sem si kar kaj privoščil, potem sem se šele razgledal po notranjosti. Rečem ti: nebeško! Postelje kakor pri najfinejši gospodi. Če se skobacaš vanje, se ti zdi, kakor bi te angelčki pozibavali. Ogledal sem si skoro polovico gradu, pa me je nazadnje premagala žeja. Mislil sem si: kjer je meso, bo gotovo tudi pijača. Res, nisem se zmotil. Kakor vojaki pri paradi so stale steklenice druga poleg druge v kleti. Še zdaj ne razumem, kako je mogoče, da jih ni moj nos takoj zavohal. Dvema sem zavil vratove, druge sem pa pustil za nocojšnjo požrtijo.« Pogledam ga, če se norčuje, pa vidim, da mu je hoja res dokaj nerodna. Tudi obrz ima ves zaripel. Sveti se mu kakor zrel paradižnik.
»No, kaj praviš k vsemu temu?« me vpraša čez nekaj časa. »Mislim, da je bila Kolumbova Amerika figa v primeri z mojo najdbo. Drevi jo mahnemo tja. Pa nas ne sme biti preveč, da se stvar ne raznese. Jaz, ti, Žgur, Strgulc in morda še Skočir, Manfreda in Bogataj. Kovaču sem tudi rekel, pa si ne upa, ker bi ga naš stari pogrešal. Mu bomo kar semkaj prinesli, zato nas bo pa on poklical, če bi prišlo slučajno kaj vmes. Tudi drugim damo lahko nekaj gnjati, saj jim ni treba obesiti na nos, kje smo jo ujeli.«
Zadnji štirje dnevi so minili kakor v snu. Najbolje jih je izkoristil Habič, ki se skoro ves čas ni ganil s postelje. Obložil se je s steklenicami in gnatjo, da je imel vse takoj pri rokah, ko se je zbudil. Če je moral na potrebo, je javkal in stokal, kakor da mu vsaka stopinja povzroča nepopisne bolečine.
Že osem ur smo na potu in še se ni popolnoma streznil. Ko smo zjutraj odhajali, je kričal in razsajal, da je privabil celo starega. K sreči so razgrajača pravočasno odvlekli v hlev, kjer se je nekoliko umiril, drugače bi jih bil izkupil.
»Toliko vode sem mu skupaj znosil, kolikor sem jo le mogel dobiti, pa je vso požlampal,« nam pripoveduje Strgulc. »Še zdaj lahko slišite, kako mu plajha v trebuhu.«
Habič mu ne odgovarja. Govorjenje mu baje povzroča prehudo žejo. S povešeno glavo se vleče naprej in tiho momlja nekaj sam v sebe.
Vasi, mimo katerih korakamo, so še obljudene in s polja in njiv pobirajo ljudje zadnje pridelke.
Nekaj jih stoji tudi ob cesti. V vseh žepih imajo skrite steklenice z žganjem, katerega nam ponujajo, kadar ni častnikov v bližani. Cene so oderuške, toda nihče se za to ne zmeni, kajti največkrat je tudi za denar težko kaj dobiti.
»Sama ničvredna pakaža tod okoli,« zabavlja Žgur. »Navihanci, da jim ne najdeš para. Le poglejte! Skoro nad vsakimi vrati visi cesarjeva podoba, ali pa Srce Jezusovo in Marijino. Ko pa mi odidemo in zavohajo Moskale, pa brž vse v kot, namesto njih pa obesijo ruske ikone in carja in druge takšne ruske cucke na vrata. Sam sem videl to na lastne oči.«
»Kaj hočeš; vsak si skuša ohraniti svojo kožo, kakor pač ve in zna.«
»Je že res, toda zaupati jim vendarle ne moreš. Če bi jaz imel kaj besede, bi pustil izprazniti že zdavnaj vse vasi tod okoli. Vsi ti ljudje niso prav za prav drugega kot špijoni. Treba je samo, da se kdo nekoliko spozna v vojaških stvareh, pa lahko vse obesi Moskalom na nos.«
»Nam pa tudi,« mu odgovarja Zmuzne.
»Če bi hodili ritenski,« se norčuje Žgur.
Za vasjo je na nekem drevesu obešen mlad mož. Okoli vratu ima tablico z napisom »vohun«, v nemškem, rusinkem in poljskem jeziku. Oblečen je pol mestno, pol kmetsko. Izpod prekratkega telovnika mu visi umazana srajca. Glava mu je dezla na prsi in izza pol priprtih trepalnic bolšče osteklenele oči. Okoli zateklih in osinelih ustnic se podijo muhe in drug mrčes. Kraj drevesa stoji nekoliko ljudi, med njimi precej postarana ženska. Obraz ji je ves zabuhel od joka.
Morda njegova mati.
Morda.
Pogled na obešenca je zopern.
Še vedno se v vsakem kraju, kjer se ustavimo, takoj sestane vojno sodišče in tudi smrtne obsodbe niso redkejše kakor v začetku. Vse pa se izvrši tišje in obsojence navadno po usmrtitvi takoj pokopljejo.
V prvih dneh je bilo to drugače. Ko smo vkorakali v Gorlice, so jih obešali toliko, da je zmanjkalo prostora. Po dva, tri in še več so jih obesili na eno drevo. Med njimi tudi nekaj žensk. V svarilen zgled preostalim so morali viseti več dni, zato so bila njihova trupla že vsa gnila in napihnjena in so s svojim smradom okuževala vso okolico. Nekaterim se je vrv že tako globoko zajedla v vrat, da je bila glava skoraj odtrgana od trupla. Jate vran so se med šumom in krikom poganjale z enega obešenca na drugega in se trgale za žalostne ostanke razpadajočih teles.
Koliko je bilo med temi siromaki pravih krivcev, ne bo nihče nikdar mogel dognati, zakaj največkrat je bil vzrok ovaduštvu osebno sovraštvo, kar pa ni zanimalo gospodov sodnikov. Ovadba je bila tu in ovadbi je sledila smrt. Za natančnejše poizvedbe o krivdi ni bilo niti časa niti volje.
Okoli poldneva smo prekoračili Dukla prelaz. Nihče ne ve, kam nas ženejo. Sedaj počivamo ob vznožju Karpatov. Levo od nas je troje dolgih, lesenih barak, polnih vojakov, ki imajo razne kužne bolezni. Krog barak so žične ovire, kajti vstop je strogo prepovedan.
Duh lizola in drugih razkuževalnih sredstev zasmraja zrak daleč okoli. Zadržujemo dihanje, kakor bi se bali, da z vdihavanjem vsrkamo bolezen.
»Boljšega prostora res niso mogli izbrati,« rentači Lebinger. »Ves sem že trapast od tega prokletega smradu.«
»Tudi menaža je smrdela po temu zlomku,« se hudujejo nekateri. »Še tistikrat, kadar dobiš kaj za žreti, je vse takšno, da bi človek najraje urha klical...«
Spredaj pred nami se že okomotavajo. Počasi vstajamo tudi mi. Pot pelje sedaj nekam severovzhodno, mimo nepreglednih močvar, ki se raztezajo desno od nas v nedogled.
»Domov gremo,« se ponorčuje Žgur in pomežikne Habiču, ki je šele zadnji hip prilezel izza bližnjega grmovja.
»Piš me v r...!« godrnja oni in si težko sopeč tlači srajco za hlače. Odkar je spraznil zadnje ostanke graščinske zaloge je siten, da ga skoraj ni prenašati. Tudi obraz mu je zadnje dni nekam porumenel in le s težavo se vlači za nami.
Že par dni natn zopet nagaja dež, zato je vedno več bolnih. Tudi z našim starim ni nekaj v redu. Nič več ne bevska na nas za vsako malenkost in danes ga še sploh ni bilo na spregled. Kovač trdi, da ga je videl pri trenu ležati na nekem vozu. Sicer mu ne želim slabega, toda če bi ga ne bilo več k stotniji, mislim, da bi nihče ne žaloval za njim.
Le počasi se pomikamo naprej. Nekateri imajo že vse preluknjane podplate in blato jim pri vsakem koraku uhaja v obutev. Od neprestane vlage jim je že vsa koža na podplatih razjedena in napihnjena. Le s težavo drže z nami korak. Pred bitko na Krasni Poljani nam je bilo ukazano odložiti telečjake z vso ropotijo, kajti po mnenju naših generalov bi bilo vse to prevelika ovira pri zasledovanju sovražnika. Da se bo zgodilo popolnoma nasprotno, ni mislil nihče izmed njih in tako je ostalo skoraj polovico naše šare v rokah sovražnika. Nekateri so si v poznejših spopadih zopet spopolnili svojo prtljago — deloma s krajo po raznih prtljažnih vozovih, deloma pa tudi z ostanki zaloge svojih padlih tovarišev — toda le redkokdaj je bila vmes obutev. Z nog padlih se pa ne splača vleči škarp, ker navadno niso dosti boljše od naših.
Hitro, skoraj neopaženo se spušča noč nad to obupnopusto pokrajino.
Vlečemo se dalje, sujemo se in zadevamo drug ob drugega, mokri, premraženi in utrujeni. Obleka, premočena od dežja je težka in se nas oprijema kakor oklep.
Habiča smo pustili zadaj. Le s težavo smo ga pregovorili. Držal se je do zadnjega, čeprav ga je krč zvijal s takšno silo, da ni mogel več hoditi. Ko je videl, da res ne gre več in je začel bruhati, se je udal. Kakor, da je v hipu izgubil vso moč, se je zvalil kraj ceste in nam žalostno mahal v slovo, dokler nam je mogel slediti z očmi. Strgute je ostal pri njem in ga srečno spravil na voz.
»Če bo imel srečo, ga porinejo še v kakšno bolnišnico,« razmišlja polglasno Bogataj. »No, jaz bi si že znal pomagati,« modruje dalje. »Ne bi me več videla fronta, ne. Človek pač nima sreče. Včasih stradaš, da si že ves neumen, drugič se pa spet na prazen želodec nažreš kakor svinja, pa kljub temu ostaneš zdrav kakor riba v vodi.«
Mimo nas drdrajo različni vozovi in nas porivajo na desno, kjer se skoro do gležnjev pogrezamo v mehko, splozko glino, da skoro ne moremo prestavljati nog. Včasih nas mimo drveči avto oštrka z blatom in oster svit njegove luči nam plane v oči, da se kakor pijani opotekamo v stran.
Daleč pred nami migota nekaj slabotnnih lučk. Oddelek za oddelkom se ustavlja. Nadporočnik Saxl, ki je zaradi bolezni starega prevzel poveljstvo stotnije, nas venomer naganja naprej. In tako gazimo, trdi od mraza, držeč se drug drugega, da ne zabredemo v gosti, po nafti smrdeči megli, kise vleče po vsem barju. Luči pred nami postajajo čedalje močnejše in izrazitejše. Stopamo čez železniške tire, mimo obsežnih stavb z visokimi dimniki na neko dvorišče, kjer obstanemo.
V hipu se vržemo na tla, da si ukrademo vsaj nekaj minut počitka, toda že nas nadporočnik spet goni dalje. Nekateri zabavljajo in godrnjajo, večini pa se niti to ne ljubi.
Kmalu smo na mestu. Skozi velikanska vrata se usipljemo v nekakšno veliko skladišče, ki ga motno razsvetljuje slabotna električna žarnica. Stegnemo se po mrzli, razmočeni opeki, s katero je tlakovan ves prostor. Nekateri že prinašajo od nekod otepe slame in jo razgrinjajo po tleh. Vsi se prerivamo in sujemo. Vsak bi hotel dobiti čim boljši prostorček kje v zatišju, kjer bi bil varen pred vetrom, ki ostro brije skozi razbita vrata.
Naš vod se je srečno prerinil do udobnega kotička, katerega zdaj branimo pred tujimi vsiljivci. Strgulc, Omahen, Bižal in Jošt se pravkar vračajo s slamo, katero so odšli iskat za naš vod. Ni je na pretek, zato se stisnemo kolikor mogoče skupaj.
»Vsega sem že naveličan,« mi toži Strgulc, ki leži zraven mene. »Če bi le mogel še enkrat videti svojo staro in otroka, pa prav rad umrjem. Tudi brez mene se bodo rinili naprej. Zemlja ni slaba, moja stara pa delovna kakor mravlja. Nazadnje pa naj bo, kakor je že pač božja volja,« momlja komaj slišno še medtem, ko že napol spi.
Tudi drugi so že večinoma pospali. Tu in tam je še slišati pritajeno šepetanje, toda kmalu se vse umiri.
Hotel bi spati, pa ne morem. Moti me zategnjeno, cvileče hropenje Zmuznetovo. Kakor grgranje umirajočega človeka.
V odsvitu te žalostne luči gledam obraze tovarišev, ki so bledi in ostri, kakor da je smrt že vsem vtisnila svoj pečat. Samo poslednja ura še ni določena. Pa odbije kmalu. Prav gotovo odbije — temu prej, drugemu pozneje. Vsem. Vsem, tudi meni.
Veke so mu trudne in težke. Lahka megla mi zagrinja oči in le motno blešči skozi njo tanek odsev luči. Ležim v nekakšnem polsnu in sanjani. Zmoti me glasno govorjenje. Skoraj tik mene. Prisluhnem. Razločno slišim stotnika Dobnika, ki bere nekomu armadno poročilo, samo ne vem, kje.
»Nowe Miasto. Šest tisoč mrtvih.«
»Alarm!«
Slišim, toda ne morem takoj planiti pokoncu. Ves omoten sem še. Nekdo mi pomaga in mi obeša telečnjak na rame. Mimo mene drve tovariši in me porivajo dalje. Kmalu smo na dvorišču. Še vedno noč, temna in žalostna. Oster veter nam meče v obraz debele curke dežja, da ne vidimo niti koraka pred seboj. Od vseh strani vpitje in vpraševanje.
»Šesta stotnija sem!« kriči nekdo za mano. Sledim glasu in kmalu zagledam v nekem kotu ob svitu dogorevajoče plamenice nadporočnika Saxla in četovodjo Kovača, ki zbirata ljudi okrog sebe. Med suvanjem in prerekanjem se hitro postavimo v četverostop in že cepetamo neznano kam v to črno, nepredirno temo, ki se razteza vse naokrog brez konca in kraja. Oddelki strojnih pušk se pode mimo nas, nas odrivajo, sujejo in prehitevajo, preklinjajoč nas in živali, ki se utrujene le s težavo pomikajo.
»Prokleta mulbaterija!« kolne Zmuzne in se pobira s tal, kamor ga je butnila mula s svojo strojnico. Puška mu je zdrknila z rame in zdaj brodi z rokama po blatu in jo išče, kajti v tej strašni temi ne razloči ničesar.
Čedalje hitreje gremo. Dihanje nam postaja težje in hitrejše. Kljub mrazu smo kmalu že vsi prepoteni.
»Ali se nam mudi!« godrnja Bogataj ves zasopljen. »Kakor vse kaže, gre topot zares.«
»Če bi človek vsaj vedel, kam nas ženejo, takoj bi mu bilo lažje,« tarna Skočir, ki nas z največjo težavo dohiteva s svojo drobno postavico. »Bezljamo naprej kakor teleta v klavnico.«
Iz noči se počasi trga bledosiva svetloba. Dež je nekoliko ponehal. V ostrem jutranjem zraku se cefra megla in visi nad nami kakor umazane cunje.
»Četrt ure oddiha! Desno izstop!«
Cesta pred nami je v hipu kakor izumrla, ampak samo za kratek čas; takoj spet oživi. Med traščem in krikom, peketanjem konj in preglušujočem škripanju koles drvi mimo nas topništvo. Nepregledna rajda vzdolž vse poti, ki smo jo pravkar prehodili.
»Dobri smo do večera!« zabavlja Omahen, ko vidi to brezkončno vijugo, ki se vleče mimo nas. »Človek ima res smolo. Če bi bil kanonir, bi se zdajle prav tako gosposko vozil tod mimo; tako pa švedram in švedram po tem blatu, da sem že ves krevljast od samega revmatizma.«
Cesta se polagoma prazni. Videti je samo še posamezne prtljažne in bolničarske vozove, ki nam pa tudi hitro izginjajo izpred oči. Daleč zadaj je videti oddelke pehote. Že hitimo na cesto, da se še pravočasno vrinemo med nje in vozove. Kolikor je v naši moči, pospešimo korake, da se vsaj nekoliko ogrejemo. Govorjenje je povsem utihnilo. Kakor izgubljeni tavamo po umazani sivini, ki se vleče pred nami in okoli nas.
Ob razpotju se ustavimo. Z vseh strani se vali vojaštvo in nam seka pot. Vmes prtljažni vozovi, civilni in vojaški, vozovi s strelivom, topništvo, konjenica, sanitejci. Povsod prerivanje in zmerjanje.
Pravkar koraka mimo nas ostanek 17. pešpolka. Od Krasne Poljane do Grodeka, od Boberke do Lvova in Tarnopola, povsod je pustil svoje mejnike, kopice mrtvih trupel, ki gnijejo na teh žalostnih, močvirnih planjavah, daleč proč od doma in svojcev.
S topimi, brezizraznimi obrazi gredo mimo nas, zavaljani in umazani, kakor so, so prej podobni premikajočim se kepam blata, kakor živim bitjem.
Žgur se je prerinil v ospredje, če bi kje zagledal svojega brata.
»Kje je dvanajsta?« vprašuje mimoidoče in bulji vsakemu v obraz, toda ne dobi odgovora.
Z vseh strani se zgrinjajo trume vojaštva in silijo v smer, ki je bila nam dozdaj še povsem neznana. Že od ranega jutra neprestano grmi in buči okrog nas.
Korakamo ob vznožju nizkega gričevja, ki je vse natrpano s topništvom. Kamor seže oko, top ob topu v malenkostni razdalji. Skladovnice granat in šrapnel, ki jih pa še neprenehoma dovažajo, bašejo črna, nenasitna žrela. Ta žrela bruhajo smrt v kope bednih, izmučenih ljudi, ki se skrivajo onstran razsežne doline in katerih edina »krivda« je — njihova pokorščina.
Pred širokim precepom gričevja obstanemo. Ukazano nam je, da moramo neopaženo priti na drugo stran. Vržemo se na tla in se plazimo po vseh štirih, podobni veliki, neokretni golazni. Skoro z vsem telesom se vdiramo v močvirje, ki nas vleče vase, kakor da smo že sedaj, ki še živimo, njegov plen.
»Prav tega nam je bilo še treba!« godrnja nekdo za mano. »Mi se tukaj plazimo in skrivamo kakor otročaji, medtem se pa onile tam lepo sprehajajo kaikor na promenadi.«
Pogledam in res vidim nekaj postav, kako se levo od nas pomikajo nazaj proti cesti, ki vodi v zaledje. Hodijo posamič, drug za drugim, oh širokem, plitkem potoku, z negotovimi, omahujočimi koraki kakor pijanca.
Ranjenci so.
Nekaj korakov vstran od drugih šepa umazano, zavaljano človeče, ograjeno v star, razcefedran častniški plašč. Kolena mu klecajo ob vsakem koraku, a še se žene naprej. Nehote opazujemo vsi njegov obupni boj z borim preostankom življenja, ki se mu počasi izceja iz telesa. Opoteče se še parkrat, roke mu zakrilijo po zraku kakor peruti velikanske ptice, omahne in se brez glasu zvali v potok...
Praplazili smo vrzel. Vstajamo in hitimo dalje čez nizek hrib, na katerem stoji še nekaj golega drevja. Pod hribom stoji petorica ali šestorica umazanih ilovnatih bajt.
Okrog trhlega lesenega vodnjaka sedi nekaj topničarjev. Med njimi je debela, čokata deklina z visoko spodrecanimi krili. Med smehom in vpitjem si jo trgajo drug drugemu iz rok, jo objemajo in otipavajo z rokami, drhtečimi od pohote. Povsem so pozabili na bližino smrti, ki se jim zlovešče reži v obraz...
Nekoliko globlje v dolini sta prislonjeni k hribu dve bajti. Nad vrati visi bela cunja z rdečim križem v sredini.
Divizijsko obvezovališče.
Ves prostor je prenapolnjen z ranjenci. Ležijo in čepijo vsevprek, čakajoč v nemi apatiji, da pride vrsta nanje. Le zdaj pa zdaj je slišati zategel krik ali zamolkel stok, ki pa hitro zamre v ozkem prostoru, katerega neprestano pretresa grmenje topov ter ropotanje pušk in strojnic.
Že prevezani ranjenci imajo na jopičih pripete listke. Zdijo v nekakšnem polsnu in čakajo na telege, ki jih odvažajo nekam skozi gornji konec doline.
Močan vonj sveže človeške krvi, s katerim je prenasičen ves zrak, nas omamlja in sili želodce k bljuvanju.
Za hišo stoji »operacijska miza«: čez dvoje lesenih kobil poveznjena deska. Nanjo polagajo hudo ranjene. Nekaj korakov od nje je globoka in široka jama, že skoraj do polovice napolnjena z odrezanimi rokami in nogami. Ob steni griča leži nekaj mrtvih. Nekateri so tako razmrcvarjeni, da bi jih lastna mati ne spoznala. Pravkar jim kopljejo skupen grob. Takih skupnih grobov je že mnogo. V naglici stesan križ je njihov nagrobnik.
Dva štabna zdravnika v sumljivo belih, onesnaženih haljah s privihanimi rokavi, okrvavljena do komolca, begata od ranjenca do ranjenca in jih preg!edujeta. Sanitejci stopicajo ob strani in jih preobvezujejo. Nekatere izmed ranjencev odnašajo za hišo, kamor izgineta tudi oba zdravnika, a se kmalu spet vračata nazaj še bolj okrvavljena.
Neki sanitejec nam pripoveduje, da nista zadnje tri dni počivala niti eno uro. Ker nimata nikogar, ki bi ju nadomestoval, si morata pomagati z injekcijami, da ne omagata.
Od časa do časa zašumi in zasika nad nami izgubljen šrapnel, ki se razpoči v zraku in pušča za sabo bel oblaček.
Tam, kjer se končava globel, zavijemo na desno. Pot se vleče navzgor. Kraj male vsedline stoji kopica štabnih častnikov. Med njimi je tudi naš brigadir. Nihče se ne zmeni za nas. Strmijo nekam v drugo stran doline, ki je vsa ovita v debele oblake dima. Od časa do časa jo razsvetli jarka svetloba bliskov in pretrese ostro zveneč udarec izstrelkov.
Hitimo dalje mimo teh dolgih verig gričev, natrpanih s topništvom in pehoto.
Spet smo v dolini.
Na grič, ki stoji osamljen nekoliko vstran od drugega gričevja, vlečejo topničarji ogromnega »butca«. Moramo jim pomagati. Z vrvmi čez rame se pehamo v hrib, ki je ves razrit in prevrtan od izstrelkov. Pod vrhom je že izsekana ploščad, na katero porinemo top, medtem, ko se moramo sami utaboriti nekoliko niže, kajti dodeljeni smo jim za kritje.
Desno od nas, tostran doline stojijo precej goste gruče hiš: Nowe Miasto.
Vso noč smo vlačili topove na vrh, kjer stoje zdaj drug poleg drugega, pokriti z vejami; na veje smo naložili še ruševine, da skrijemo topove pred izvidnimi letali sovražnika. Imamo dve poljski havbici s 16 cm širokimi zredi in štiri poljske topove.
Polovica stotnije je morala že ponoči onstran griča, da še pred svitanjem izkoplje strelske jarke in pripravi primerna kritja. Pravkar se vračajo z narednikom Zahrastnikom. Blatni in utrujeni legajo poleg nas na tla in drug drugim zaspijo kakor ubiti.
V jutranjem svitu bledé zadnje zvezde in se izgubljajo hitro, kot bi jih kdo brisal z nebesnega svoda.
Zebe nas.
Še v snu se stiskamo drug k drugemu, da se nekoliko ugrejemo, kajti mokra ilovnata zemlja pod nami je skoro bolj mrzla kakor zrak nad nami.
Zbudi me glasno kričanje, spremljano s krepkimi brcami. Pogledam: tik mene prekljast topničar. Urno se umaknem njegovi sumljivo dvignjeni kompeti in sedem kraj poti.
V pletenih košarah nosijo mimo nas naboje in jih odlagajo poleg topov v obširno vdolbino, izkopano ponoči.
»Preklicana svinjarija,« godrnja Zmuzne. »Prav pod nos nam vlečejo tega zlodja. Naj butne vanj poštena ruska granata, pa se sam vrag ne bo spoznal v tej godlji.«
V majhnem gozdiču, kakšnih sto korakov pod nami, se je utaboril Ličan z dvema kotloma kave. Vsak jo lahko dobi, kolikor hoče. Kovač deli cigarete. Vsak mož dobi deset komadov, podčastniki petnajst. Še celo ruma ne manjka.
Zadovoljni lezemo nazaj in posedamo okoli naše ropotije. Roke stiskamo k skodelicam z vročo kavo, da si ogrejemo premrzle prste, hrbte pa obračamo proti soncu, ki počasi leze izza gričevja. Vseokrog tihota in mir, samo nekje v dolini se razlega zateglo, hripavo pasje lajanje.
»Če ne bo hujšega, bi prav rad tukaj počakal konec vojne,« se smeje Žgur in zadovoljno puha goste oblake dima skozi razširjene nosnice.
Le počasi se budi fronta.
Tu in tam posamezni streli iz pušk, katerim odgovarja zamolklo reglanje strojnic. Pa vse spet hitro zamre v jutranji megli, ki se še vedno plazi nad dolino.
»Najpametnejše je, da še malo zaspimo!« svetuje Skočir in se zavija v svojo razdrapano odejo.
»Ura je šele osem in pred deseto Rusi ne začenjajo.«
Uiiiit! zastoka v tem hipu v zraku in se raztreskne z zamolklim pokom desno od nas. Visok, temnorjav steber prsti plane proti nebu in se razprši daleč naokoli.
»Glej ga vraga,« zarenči Skočir in plane pokoncu. »Ali so izgubili pameti?«
»Škandal res! To je proti vsem predpisom,« se norčuje Žgur, ki še vedno lenuhari s cigareto v ustih. »Uradne ure od 10—12 in od 2—5, izven teh ur obiskov ne sprejemamo.«
Uiiiit! mu odgovarja kakor v posmeh, sikne mimo nas in se zarine nekam v vznožje hriba. Za njo druga, tretja... Mirno, v kratkih presledkih. Uiiiit-bam, uiiiiit-bam! Desno, levo, spredaj, zadaj. Blatna, ilovnata zemlja, pomešana s kamenjem in železnimi drobci, frči po zraku, pada nazaj in nam pljuska v obraz. Nekdo kriči... Vedno bliže prihajajo izstrelki; počasi sicer, kakor da nam puščajo še nekaj časa v premislek, vendar pa z natančno odmerjeno brzino.
Uliiit-bam!
Nekaj me sune v tilnik in mi butne glavo z vso silo ob tla. Zvalim se v stran. Oči in usta so mi polna prsti in blata. Hržem in pljujem in si z rokavom otiram obraz. Oči se mi solzijo, da jih ne moreni odpreti. Počasi pojenjuje bolečina. Pogledam: ne daleč od mene razmesarjena kepa mesa. Vidim tovariše bežati vzdolž hriba, toda vsepovsod se odpira zemlja, jim suje prst v obraz in jim zapira pot.
Mimo mene drvi Skočir. Poskakuje kakor vrabec in kriči z zateglim, presunljivim glasom, medtem ko mu iz odtrgane levice lije kri v debelem curku. Hočem ga ustaviti, da bi mu pomagal, pa me ne vidi in ne sliši. Kakor slep skače naprej, pada, vstaja, se peha še nekaj časa, potem pa negibno obleži.
Skušam vstati, a v meni ni ne moči ne volje. Vsi udje so mi kakor raztrgani, čeprav ne čutim posebne bolečine. Slednjič se ojunačim. Počasi se vlečem proti vrhu. V neki votlini čepijo topničarji. Imajo sami pičlo odmerjen prostor, pa se mi vendar umaknejo toliko, da zlezem noter.
»Ne bo hudega!« pravi eden izmed njih in mi pomoli čutaro z žganjem. »Artilerija samo išče. Mislim, da nas še niso izvohali. Gotovo bodo kmalu prenehali, kajti mi ne bomo začeli pred nočjo.«
In res. grmenje v našem oddeljenju že nekoliko pojenjuje. Zavleklo se je nekam na desno od nas, kjer zdaj treska in poka s podvojeno silo.
Iz gozdiča pod nami lezejo sanitejci z nosilnicami.
Polagoma je oživel ves hrib.
Stopam navzdol. Z vseh strani ječanje in stokanje. Nekatere že odnašajo. Na nekih nosilnicah leži Bogataj. Z obrazom navzdol. Odtrgana mu je leva stran hrbtišča, da vidim vse drobovje. Sunkoma mu skače srce, medtem ko leži sam negiben, brez zavesti.
Takoj ob njem leži Intihar. Drobec granate mu je raztrgal koleno. Ves obraz mu je poten od bolečin, pa je kljub temu dobre volje.
»Veš,« mi pravi, ko se poslavlja; »ni posebno prijetno kolovratiti z eno nogo po svetu, vseeno pa še zmerom pametnejše, kakor imeti obe — pa ležati mrtev na fronti.«
Mrtvih je mnogo. Pri našem vodu dva: Skočir in Omahen. Pokopali smo ju v gozdiču. Skočirja brez roke, kajti nismo je mogli najti.
Ure se vlečejo naprej počasi kakor dnevi. Kmalu popoldne so nas pričeli Rusi spet obstreljevati, toda brez posebne škode.
V mraku so nam privlekli iz doline žganja. Vsak mož je dobil polno čutaro in četrt hleba kruha. Večerja je izostala...
Zdaj ležimo zaviti v raztrgane cunje in dremljemo.
Čakamo nadporočnika, ki je odšel nekam v dolino. Pravkar se vrača z narednikom Zahrastnikom.
»Auf!« Okomatamo se kolikor mogoče tiho in stopamo navzdol proti gozdiču, kjer zavijemo okoli hriba. Pred nami zazija dolina, pusta in temna, osvetljena samo tu in tam z bežnimi bliski strojnic. Previdno se plazimo dalje in stopamo v precej globok jarek, izkopan prejšnjo noč. Iz prvega v drugega in tako dalje, dokler ne dospemo prvi do desnega zavinka, kjer se utaborimo. Neprekopano zemljo med enim in drugim delom jarka si moramo zdaj sami izkopavali. Z malimi lopatami, ki jih imamo obešene za pasom, režemo mehko, ilovnato zemljo in jo z rokami polagamo vrh jarka. Delo je zamudno, kajti vsak ropot je prepovedan. Kdor konča, si skuša v temi kolikor mogoče udobno urediti svoj kotiček, kjer kmalu zadremlje.
Zavit v odejo buljim v praznino. Daleč onstran doline je vse nebo ožarjeno s krvavordečim svitom, iz katere štrli ostro očrtano hrbtišče gričevja.
Enakomerno drdranje strojnic me utruja. Zleknem se kraj Strgulca, ki čepi ves sključen v kotu in moli, zavit v šotorovino, na katero si je prišil odejo.
»Kar name nasloni glavo in zaspi!« mi pravi. »Bo še vseeno mehkejše ko na tleh in tudi bolj toplo.«
Zgodaj v noči se zbudim. Zebe me. Zavijem se tesneje v odejo in skušam spet zaspati, pa ne morem. Veter, ki piha čez dolino, prinaša s seboj osladen duh gnijočih trupel, katerih je polna vsa planjava. Obupni klici ranjencev in zaleglo, tožeče hlipanje poginjajočih konj se oglaša z vseh strani, pojema in spet narašča. Šele proti jutru utihne. Ostane samo še osladnotrpki smrad mrličev, ki sili skozi nos v usta, dobiva okus in sili želodec k bluvanju.
Zdim v nekakšnem polsnu. V tihoti zbujajočega se jutra slišim razločno stopicanje topničarjev nad nami, čeprav v temi še ne morem ničesar razločiti. Iz sprednjega konca našega zakopa je slišati polglasno mrmranje, ki prihaja vedno bliže.
»Ušesa zamašite! Povej naprej!« šepeta Zmuzne in mi pritiska v roko zavojček bombaža. Razpolovim ga in dam polovico Strgulcu, ki pravkar zgrinja svojo odejo in jo baše pod pokrov telečnjaka.
»Rrram!«
Oster udar, da nas zaboli v ušesih. Drvi čez nas, tuli in hrope nekam v daljavo, kjer se razkrehne z gromovitim pokom.
Rram! Rram! Rram!
Naša artilerija besmi, bluje in sika, grmi in ropoče, da ne slišimo lastnega glasu.
V ilovico, nametano vrh okopa, vrtam z ročajem lopate luknjo in opazujem nasprotni konec doline, ki je ves zavit v sivo meglo, iz katere sikajo proti nebu ogromni črni stebri, ožarjeni z rezkim bliskom.
Vedno gosteje, vedno pošastneje tuli okoli nas. Granate in šrapnele nore in se love po zraku, bljuvajoč svoja smrtonosna žela v skrivajočega se sovražnika.
Zemlja pod nami rohni in se stresa kakor mrzlična. Nič več ne ločimo posameznih strelov, samo nepretrgano grmenje in tulenje okoli nas in nad nami. Niti tega ne vemo, če strelja tudi sovražnik ali pa samo naši.
Skozi izdolbeno strelnico opazujem sovražnikove zakope, katerih črni robovi se zdaj v svitu vzhajajočega solnca ločijo od drugega ozemlja. Oddaljeni komaj dvajset metrov drug od drugega, se vijugajo skoro vzporedno nekam v gričevje, kjer se polagoma izgubljajo. Zdaj so zagvozdeni že nad eno uro med zaporni ogenj naše artilerije, a nič se v njih ne zgane. Leže tamkaj mirni in negibni, kakor izumrli.
Obstreljevanje s topovi pojenjuje. Od časa do časa še posamezni streli, nato pa tišina, težka in moreča.
»To ti je svinjarija!« mi v uho zabobni Žgurjev ogorčeni glas. »Pomisli, kakšno premoženje so pravkar spustili v zrak in vse za prazen nič. Jarki tam nasproti so zdaj tako prazni kakor naše malhe.«
Morda ima prav, kajti z desne in leve strani gričevja se že trga naša pehota in se v gugajočih, strnjenih vrstah bliža sovražnikovim zakopom, ki ostajajo kljub temu tihi in mrtvi.
Zaspnno so oglaša sovražnikova artilerija, obstreljujoč sredino doline, katero so naši že srečno prekoračili. Levo krilo naše pehote je že skoro tik sovražnikovih žičnih ovir. Njeni kovinasti kolci, proti katerim se pomika tudi desno krilo in sredina, prihuljeno mežikajo v odsvitu jutranjega solnca.
Vedno hitreje in močneje spet grme sovražnikovi topovi in orjejo sredino planjive s svojimi izstrelki.
Zaporni ogenj.
Oblaki dima in bruhajoče zemlje so nas kakor umazana stena odrezali od naših. Ne vidimo jih več.
Prisluhnem.
Med rjovenjem topov razločim rezko lajanje strojnic. Divje, ostro in presekano. Planjava tuli in ječi. Kakor pobesnela zver se zemlja pred nami zaganja kvišku in gazi pod sabo ljudi, ki kakor zblazneli prodirajo njeno rušečo se steno, padajo, vstajajo in z divjim kričanjem begajo po planjavi.
Sovražnikove granate jih podijo ni lovijo, sekajo, mečejo kvišku, cefrajo njihova uboga telesa, ki izkrvavljena padajo in se pogrezajo v umazana močvirnata tla.
Zdaj se bliža ta strašna, pošastna stena tudi nam. Grozeče in neizprosno se bliža kakor smrt. Zemlja okoli nas in nad nami se trga kakor plaz in nas zasipa s kamenjem in blatom. Čepimo v dnu jarka in se stiskamo drug k drugemu kakor čreda splašenih ovc.
Nekaj grozeče zdrsi nad nami. Nehote se še tesneje stisnemo skupaj.
Rrrrum — bim!
Zvihram po zraku kakor brez teže in letim, letim brez misli in brez občutja. Neznana sila mi spodbije noge in me trešči v stran, kjer obležim. Prvi hip sem ves omoten, toda kmalu se zavem. Pod mano se nekaj premika in kriči, vendar ne vem, kaj naj bi to bilo. Zvalim se v stran.
Nekdo mi pomaga kvišku, pa mi v glavi šumi in brenči, da bi najraje spet legel na tla.
»Bodi no pameten! Tukaj vendar ne boš ležal!«
Po glasu ga spoznam. Žgur je. Trudim se, da bi odprl oči, pa so mi trepalnice kakor zlepljene.
»Čakaj,« mi pravi.
Pljune si nekajkrat pošteno v roko in mi s slino otira oči. Levo oko je kmalu prosto, toda desno je še vedno zaprto in zdaj čutim tudi bolečino.
»Ne bo hudega!« me potolaži, ko vidi, kako si otipavam obraz. »Samo majhna oteklina, ki bo pa kmalu zginila. Zdaj pa glejva, da smukneva čim prej nazaj v našo luknjo.«
Pogledam okoli sebe in vidim, da stojiva povsem na prostem, nekaj korakov nad našim jarkom, ki se vijuga kakor kača pod nama. Tik ob meni leži še nekdo. Z iztrganega goltanca mu še vedno lije kri. Vsa zemlja okoli njega je onesnažena s to krvjo. Tudi obraz je kakor pobarvan s črnordečim sokom in spremenjen v smešno, ostudno masko.
»Zmuzne je,« pojasni Zgur. »Ko sem prišel, je že izdihnil.«
Pokleknem kraj njega, da bi mu odvzel njegove stvari, toda Žgur me goni naprej.
Rrr — bam!
Telebnem na zemljo in že zažvižga čez naju in se zarije nekam v pobočje hriba.
V skoku se poženeva dalje. Hip na to sva spet na tleh.
Rrrr — bam! Rrrr — bam! Rrrr — bam!
Udar za udarom, skoraj istočasno, na levi in desni, vsepovsod.
Kakor dvoje velikih kep se valiva proti jarku in se spustiva čez rob. Nikjer človeka. Pred nama val zemlje, za njim pa zija ogromen lijak. V njem leži nekaj sesekanega mesa, pomešanega z okrvavljenimi cunjami in blatom. Prihuljeno se vlečeva v nasprotni konec zakopa, odkoder zaslišimo mrmrajoče glasove.
Rrrrum — bim!
Pritisk zraka je tako silen, da mi zastane dihanje. S hruščem se odpira zemlja, vzvalovi navzgor in se mi že v prihodnjem trenutku sesuje na glavo in hrbet, ter me pritiska k tlom. Smrad žvepla in smodnika mi sili skozi nosnice v pljuča, me davi in mi dviguje želodec. Zarit v zemljo bruham, dušeč se nekaj časa v lastnem izmečku. Počasi se luščim od blata, ki me oklepa od vseh strani in mi obtežuje dihanje.
Za mano sopiha Žgur in leze izpod nakopičene zemlje kakor krt iz luknje. Z rokami si lušči z obraza plast ilovice in godrnja nekaj sam v sebe.
»Hvala Bogu, to pot sva odnesla zdravo kožo!« vzdihne in se zlekne kraj mene.
Oddahneva in spočijeva se za prvo silo, potem pa spet gaziva dalje. Prisluškuje sumljivemu sikanju nad nama, odmetava prehode v jarku, kajti plezanje čez odprta mesta bi bilo nevarno.
Žgur je že daleč pred mano. Sikanje in rezko škrtanje v zraku postaja močnejše. Nenadoma zagrgra tik mene granata. Plosko se stisnem k zemlji. Komaj nekaj metrov pred mano se zarije v zakop, vzvalovi zemljo v ogromen vrtinec. V tem vrtincu, ki se divje vzpne kvišku, zagledam Žgurjevo truplo. Z razprostrtimi rokami grabi okoli sebe, kakor da hoče uloviti odtrgano glavo in jo posaditi nazaj na strahotno zevajoči, okrvavljeni vrat. V žgočem gnevu zatisnem oči, skrčim pesti in pri srcu mi je, da bi preklel mater, ki me je rodila, da gledam to ogabno, spačeno sliko sveta.
Sedem dni že ždimo v jarku, katerega smo počasi toliko razširili in poglobili, da se zdaj vsaj pošteno lahko zleknemo po tleh.
V prvih dveh dneh je imela naša stotnija precejšnje izgube. Zdaj imamo že skoraj pet dni popoln mir. Sovražnik obstreljuje sicer še vedno dopoldne in popoldne vse naše postojanke, toda v levem zavinku jarka, kamor se pravočasno umaknemo, imamo pred njim mir.
Včeraj je naše levo in desno krilo še enkrat poizkusilo izpad, toda sovražnikova artiljerija je posegla s takšno srditostjo v boj, da je bila planjava kmalu kakor pometena. Imeti morajo ogromno množino streliva, kajti celo posameznike, ki so kakor nori dirjali čez planjavo, so lovili in podili z granatami.
V noči je odšel v dolino oddelek pijonirjev kopat nove zasilne jarke, v katere še nocoj odidemo. Ves čas njihovega dela je obstreljevalo naše topništvo sovražnikove okope, da je bilo vsako prisluškovanje in opazovanje z one strani nemogoče.
Hrana je bila te dni nekoliko boljša in tudi dobivali smo jo še dokaj redno. Zvečer pa dobimo celo žganje, če Ličan ni lagal. Lelbinger pravi, da je to slabo znamenje, kajti generaliteta navadno zahteva za kapljico žganja polne škafe krvi. Morda ima prav, ker smo razen prirastka dvajsetih mož, ki so prišli ponoči, dobili zjutraj še vsak po pet kartonov patron.
Med prirastkom so tudi trije dobrovoljci. Vsi iz Ljubljane. Mladi fantje, še skoraj otroci. Porazdelili so jih med nas, kjer se skušajo udomačiti. Cerar, ki seda kraj mene, mi pripoveduje o Ljubljani.
»Živeža je sicer še dovolj, toda vsak dan je dražji. In vsega tudi ni več mogoče dobiti. S prikrivanjem zvišujejo trgovci cene blagu, s prikrivanjem, da ga potem s čim večjim dobičkom prodajajo onim, ki imajo dovolj denarja.«
Ne more verjeti, ko mu pripovedujem o našem umiku.
»Doma smo mislili, da ste že davno v Rusiji. Skoraj vsak dan smo morali izobešati zastave in slaviti zmage.«
Streljanje ga razburja. In tudi druge. Sunkovito podrhtevajo, stiskajo glave med ramena in opazujejo s široko odprtimi očmi oblačke izpljuvanih šrapnel, ki krožijo po zraku kakor napihnjene blazine.
Med govorjenjem in pripravljanjem za odhod ugaša dan. V rahlem odsvitu solnca, ki se krvavordeče potaplja daleč za nami, je videti umazane krpe megle, ki se počasi trgajo iz močvirja pred nami. Razgibane v večernem vetru se vlačijo sem in tja kakor blodne duše mrtvih, katerih trohneča trupla pokrivajo vso dolino.
Z mrakom prihaja tudi hlad. Preperele in oguljene odeje, v katere smo zaviti, nam ne pomagajo dosti. Nepotrpežljivo čakamo Ličana s kavo.
Priracajo s precejšnjo zamudo, ko že stojimo zgneteni pred izhodom rova, pripravljeni na odhod. V raztegnjeni vrsti se molče pomikamo mimo njega, oddajamo prazne čutare in jih, napolnjene s kavo in žganjem, bašemo hitro v krušnike. Nimamo časa večerjati, četovodja Kovač, ki stoji ob izhodu jarka, nas priganja dalje.
»Če vzide luna, preden jo primahamo v zakop, lahko kaj doživimo,« s pridušenim glasom ponavlja, medtem ko cepetamo z griča navzdol po spolzki stezi, stiskajoč krušnike in bajonete k telesu, da kolikor mogoče zadušimo vsaik ropot.
V temi, ki se liže okrog nas, ni mogoče ničesar razločiti, čeprav smo že blizu doline, kajti zmerom mehkejša postajajo tla pod nami in močvirna kaluža, po kateri brodimo, klokota in grgra pod našimi stopinjami.
Baz!
Nekaj zacvrči pred nami in sikne v zrak, kjer obvisi nekaj trenutkov, oblivajoč vso dolino s svojo mrliško-bledo svetlobo.
Raketa.
V njeni slepeči luči se vržemo na zemljo, ki se odmika pod težo naših teles, zalivajoč nas z gosto, smrdljivo brozgo. Nekaj korakov pred nami se odražajo nazobčani robovi novega strelskega jarka, proti kateremu sedaj čofotamo, plazeč se po vseh štirih.
Že od pete ure zjutraj razsaja naša artiljerija. Neprespani in premraženi stojimo skoraj do kolen v smrdljivi mlakuži, ki sili od vsepovsod skozi zemljo. Pripravljeni na izpad, čakamo in strmimo v nasprotni konec globeli, kjer se v temi ližejo krvavi jeziki izstrelkov.
Iz umazane sivine, ki se vzpenja nad nami, prši droben dež, ki se skozi obleko počasi vsesava v naša telesa.
Za gričevjem se trga ozek trak svetlobe.
Vedno močneje rohni naša artaljerija.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Kje so naši?
Prisluškujem v temo, toda nikjer glasu. Vse je potopljeno v to monotono pošumevanje deževnih kapelj. Vmes zategnjeno cvilenje vetra, ki se lovi po planjavi in mi otipava telo in obraz s svojo sapo. Mrzla je ta sapa, kakor so mrzli obrazi mrtvecev, čez katere se podi.
Planem kvišku in se zaženem v temo. Groza mi je stisnila goltanec. Zakričal bi, pa ne morem. Samo grgrajoči glasovi, podobni hripavemu pasjemu laježu, se trgajo iz mene.
Naprej!
Čez mrliče, ki mi izpodnašajo noge, se bijem, gazim. Vseeno kam, samo proč, proč odtod! Skušam preplezati stene jarka, toda blato mi polzi pod rokama, se trga od zakopa in me suje nazaj. Utrujen sedem. Hlad mrtveca pod mamo md leze v kosti in mozeg in me požene kvišku.
Naprej!
Toda mrtvecev je vedno več, vedno več. Nagromadeni drug na drugega mi zastavljajo pot, me ne pustijo odtod.
Izmučen obstanem. Naslonjen ob steno jarka, stojim pogreznjen skoro do kolen v mrzli mlakuži in pričakujem dneva. Slabost me premaguje. Le z največjim naporom držim oči odprte. Zona me spreletava ob misli, da bi spal med temi mrliči, ki jih sicer ne vidim, katerih bližino pa čutim z vsakim vdihom. Duh njihovih razkrajajočih se trupel je tako močan, da se borim med zavestjo in omedlevico. Za hip se mi zapro veke, pa jih takoj spet odprem. Najprej eno, potem spet drugo. Nazadnje omagam.
Spim.
Izpod neba lije dež. Vedno višja postaja mlakuža pod mano.
In blato raste do neba.
In mrličev je kakor listja in trave. Podijo se čez mene. V gostih, nepreglednih trumah se podijo in se mi režijo v obraz. Reži se mi njihovo golo, od čeljusti ločeno zobovje, njihove izglodane očesne votline, njihove odprte lobanje, njihova razbita telesa. Vse, vse se mi reži, se podi čez mene in mi puha v nos svoj smrdljivi dih, ki mi sili v grlo, v želodec in se odondod spet dviga navzgor, mi stiska prsni koš in grebe v možgane. Nevidna moč me grabi za vrat in me duši, duši...
V smrtnem strahu zakričim.
Noč se počasi preliva v umazano sivino, ki se od vzhoda razpreda čez nebo.
Dež lije, lije...
Z nogami, otrplimi od mokrote in mraza, se leno vlečem proti izhodu jarka. Vsepovsod sami mrtvaki. Naši in Rusi. Voda jih napihuje in dviga kvišku. Nekateri ležijo tu najbrž že več dni, kajti njihovi zabuhli obrazi so podobni že kepam očrnelega, razpokanega svinca. Oči so jim zlezle nekam v notranjost glave, ali pa so jim jih izglodali črvi, ki so se zaplodili v njihovi gnilobi. V debelih klopčičih gomazijo vsevprek po teh razpadajočih truplih.
Nikogar od njih ne poznam. Tovariši so daleč nekje za menoj. Ko sem jih zapustil, je bila že noč. Zdaj so že najmanj štiri in dvajset ur mrtvi. Kmalu bo smrad po gnilobi udaril tudi iz njih. Črvi, ki jih bo priklicalo v življenje razkrajajoče se drobovje, bodo začeli dolbsti in glodati njihova uboga trupla. Najprej oči, usta, nos...
Bog ve, koliko jih je, odkod so in kaj so? Tam daleč nekje v zaledju sanjajo morda o njih lepe dekliške oči in jih vidijo v prividu, kakor so bili nekoč: mladostno čili, zdravi, sveži, močni... Oni pa ležijo zdaj tu — brezoblične kepe gnilobe, izpuhtevajoč neznosen smrad, hrana črvom...
Jaz še nisem med njimi. Zdaj še ne. V meni še polje življenje, v meni še bije srce. Toda koliko časa še?
Onstran jarka copotanje korakov in polglasno govorjenje. Povzpnem se na kup mrtvakov. Čez okrajek zakopa, previdno opazujem planjavo pod seboj.
Nekaj sključenih postav se mota po megli. Sklanjajo se k zemlji in spet vstajajo.
Samitejci so.
Naši.
S seboj imajo prepečenec in žganje...
Okrepčan se počasi vzpenjam v hrib.
Pol ure kesneje sem spet med svojimi tovariši.
Pozno v noč smo se privlekli v Sanok.
Izpred hiš, ki s svojimi motno svetlikajočimi se okni strme v noč, se trga voz za vozom in izginja nekam v temo.
Ranjenci.
Motovilimo se med vozovi in razno navlako, s katero je napolnjema cesta.
»Šesta!«
Iz teme se izlušči črna senca. Sledimo ji. Ob slabo brleči leščerbi obstanemo. S posodami najrazličnejše oblike se prerivamo proti puhajočima kotloma, iz katerih zajema Ličan z veliko zajemalko čudno brozgo in nam jo meče v nastavljene črepe. Nadporočnik nas s sikajočim glasom priganja, naj hitimo.
Lezemo nazaj na cesto, odkoder smo prišli, in kar spotoma srebljemo skisano godljo, da si vsaj za silo napolnimo prazne, kruleče želodce. Pod cesto na travniku, desno od nas, se pomika nepregledna kolona voz.
Begunci.
Že nekaj dni romajo z nami, se ustavljajo z nami in nas spet spremljajo — kakor blodne sence, brez volje, brez moči. Na svojih majhnih, zbitih telegah, na katerih je nakopičena vsa mogoča šara, ki jo skušajo rešiti pred grabežljivostjo vojske, čepe ali leže drug poleg drugega možje in žene, starci in starke, koze in prasci, nebogljeni otroci in že odraščena dekleta. Nekateri so komaj za silo pokriti s konci raztrganih, umazanih cunj. Ponoči skušajo posamezniki prekoračiti cesto, ki nas deli, da bi si izprosili vsaj skorjico kruha, toda straže, razpostavljene kraj ceste, jih hitro poženejo nazaj. Zaradi kolere in drugih nalezljivih bolezni, ki razsajajo med begunci, nam je vsako občevanje z njimi prepovedano. Kljub prepovedi pa se marsikdo z naše strani zmuzne skrivaj k njim, kajti že za košček kruha, nekaj kock sladkorja ali polovico konzerve si lahko kupi za vso noč dekleta. Vojna je večino izmed nas poživinila. Nobenih ciljev nimamo več pred seboj. Vso lepoto in veličino življenja so v nas zadušili. Živimo samo še od danes do jutri...
Strgulc si skoro ves čas, odkar hodijo begunci z nami, ne privošči skorjice kruha. Vse, kar dobi, razda otrokom beguncev, ki se kakor sestradani psi stepejo za vsak grižljaj. Njegova visoka, upognjena postava se je sesedla na kup; le s težavo se še vlači za nami. Motne, utrujene oči so se mu pogreznile globoko pod čelo in žalostno strme nekam v daljavo... On je med tistimi redkimi, ki je ostal sredi najhujšega klanja in živinske razbrzdanosti svojih tovarišev — človek.
»Habič je umrl,« mi je pripovedoval drugi dan po oni zame tako strašni noči. »Za kolero. Tudi major Gobanz. Dober možakar je bil. Služil sem pod njim aktivno. Takisto Čeme in Krušič. Ne vem, če si jih poznal. Sami fejst fantje. Mi smo sicer še tu, toda koliko časa še? Ne verjamem, da bom se kdaj videl domačijo... In koliko jih je spet padlo včeraj... Bižal, Mežnarič, Sušnik, Jošt. Tudi tisti mladič, ki je hodil s teboj. Cerar, če se ne motim, se je pisal. In potem Kovač... Obe nogi mu je odbilo. Ko je padel, sem skočil k njemu. Kri je kar drla iz njega. Hotel mi je še nekaj povedati, toda ni mogel, tako hitro so ga zapuščale moči. Samo jezik je še nekaj časa vtrtel po ustih, pa razen hropenja ni spravil nobenega drugega glasu iz sebe. Sušniku je pa krogla raztrgala želodec. Tako grozovito je tulil, da smo vsi zbežali od njega. Neznansko je moral trpeti, kajti z lastnima rokama si je paral trebuh. Vsakogar, ki je prišel v bližino, je prosil, naj ga ustreli, zato si nismo upali blizu. Kdo mu je potem dal tisto krepelce, ne vem. Ko so prišli sanitejci, da bi ga odnesli, je bil že mrtev. Glava mu je bila trikrat preluknjana, orožje pa je ležalo kraj njega... Tudi tebe sem že štel med mrtve. No, hvala Bogu, zmotil sem se. Lahko mi verjameš, da mi je bilo takoj lažje pri srcu, ko sem te spet zagledal. Pa navsezadnje vse skupaj nič ne pomaga. Če odneseš zdravo kožo danes, prideš na vrsto jutri.« Zamislil se je in pogled mu je splaval znova nekam v daljavo. Mogoče je v duhu gledal vijugaste parobke Golovca, pod katerim se beli njegova rodna vasica. Majhne, ljubke hiše, obdane z vrtovi in ovite z zelenjem, stoje ob cesti in mežikajo s svetlimi okni v zahajajoče solnce. Tamkaj — skoro zadnja na desni, skoro tik pod hribom, vsa majhna in ponižna, kakor nebogljeno pišče, se skriva tudi njegova hišica. Veter, ki pihlja iz gozda, jo boža s svojim dišečim vonjem. Samo zdravje je v njem. In na pragu pred hišo?... Ali ne stoji tam njegova Micona? in njegovi otroci? Micka in Janezek? In še Joško? Le poglej tega frkolina, kako ti kobaca okrog hiše, ko je vendar komaj zlezel iz krilca! Še prekucnil se bo, debelušček nemarni. In ta glas... Človek božji, prisluhni! Ali ni to zvon Marije Device v Polju? Zdravo Marijo zvoni... Čuj! Zdaj se mu je pridružil še sv. Urh s svojim zvonkim, sladkim glasom. Nehote se mu orosijo oči. Pobožno se prekriža in kakor da je doma, v krogu svoje družinice, začne moliti naprej... In žena in otroci mu odgovarjajo... Čisto razločno in natanko jih sliši... Vsakega posebej. Tudi Joška, ki venomer ponavlja samo dve besedi očenaša: »Cescena Malija«. Naprej sirotek še ne zna...
Na zemljo se počasi spušča mrak. Druga za drugo tonejo v njem hišice, tonejo ljudje, polja in gozdovi. Noč, puščobna in gluha, se okoli nas gosti, se oži, nas zagrinja v svoj objem kakor očrnele stene mrtvašnice — — —
Ze več ko teden dni se vlačimo po tej dolgočasni, prašni cesti. Zdaj na levo, zdaj na desno, brez cilja.
»Po starem receptu,« godrnja Lebinger. »S temi prokletimi marši ubijejo človeku vsako voljo, da mu je nazadnje že vseeno, ali ga ustrelijo na mestu ali pa mu milostno dajo še kratek rok... Potem se pa še čudijo, če ta ali oni noče čakati, da mu zarine sovražnik kroglo v butico in se raje obstreli sam. Je to vsekakor bolje. Takle košček svinca, ki si ga poženeš pod kožo, ti lahko prinese, če nisi preneroden, vsaj nekaj mesecev dopusta.«
»Ali pa smrt!« se norčuje Možina, ki koraka za njim.
»Kako to misliš?«
»Tako, kot sem rekel. Saj si vendar slišal, kaiko so napravili z onimi od 97tega pri Sadowi Wiszni?«
»Misliš, da je bilo to res?«
»Seveda je bilo! Saj mi je pripovedoval bolničar, ki je videl na lastne oči. Lahko ranjene, ki so sami prišli na preobvezovališče, so zdravniki kar sortirali. Kdor je bil le količkaj sumljiv — na levo, vsi drugi na desno. In potem je »levičarje« odpeljala četa vojakov na neki travnik zunaj mesta. Nobenih posebnih ceremonij ni bilo. Vojaški avditor je hitro prebral njihova imena in obsodbo; kratko povelje, salva in — konec.«
»Pa so morali biti veliki tepci, da so se dali kar tako ujeti!«
»Kaj se pravi: tepci!? Je šlo vse tako hitro, da nihče niti misliti ni utegnil. Bolničar mi je povedal, da se je zdravnikom zdelo najbolj sumljivo to, da so skoro vsi ranjenci imeli strel skozi roko. Bogve kaj se tile naši mazači na rane ne razumejo, toda tako zagamani pa tudi niso, da ne bi znali razločevati, ali ti je bil strel izpiljen pred nosom, ali pa sto korakov proč.«
»E, saj se da tudi to tako urediti, da ti ne morejo do živega.«
»Ne bom trdil, da ne, toda izpodleti ti vseeno lahko. Pri Grodeku sem zašel med neki regiment in sem bil priča, kako si je desetnik nastavil pihalnik k zadnici. Je mislil, da si jo bo samo malo prevrtal, pa se je uštel. Naravnost v trebuh mu je zaneslo kroglo. Da ste ga videli, kako se je potem zvijal! Kakor črv. Tovariši, namesto da bi mu pomagali, so se norčevali iz njega. Še sanitejci se niso dosti brigali zanj. Obvezali so ga sicer, a ga pustili kar tam na mestu. Kako je bilo potlej z njim, ne vem, ker so koj na to Rusi potisnili naše nazaj in sem komaj odnesel svoja šila in kopita.«
»Kaj pa je drugače novega? Se kaj sliši, da bo vojne konec?« povprašuje Čebin. Komaj par dni je šele med nami — prišel je z zadnjim prirastkom —, pa se je že naveličal te komedije.
»Ne gobezdaj tako neumno!« se razjezi Lebinger. »Dokler je na obeh straneh takšnih oslov, ki se streljajo in morijo, ne da bi vedeli zakaj, dovolj, toliko časa na mir ni treba niti misliti. Kdaj se bodo pa vsi ti med sabo poklali in postrelili, lahko izračunaš sam, če si kaj prida računar.«
Leno tonemo v mrak, ki se počasi zgoščuje okrog nas. V temno modrino neba se mešajo krvavi prameni gorečih selišč.
»Vsi na desno!«
V ostrem diru švigne mimo nas temna senca in se izgubi v noč, ki jo pogoltne kakor gladna pošast. Slišati je samo še oddaljen jek konjskih kopit.
»Bo pa že spet kakšna neprijetna vest,« vzdihne Lebinger in prisluhne v noč. Rezki glasovi se trgajo iz nje in gredo kakor odmev od stonije do stotnije.
»Stoj!«
Obstanemo in posedamo kraj ceste. Z nami tudi nepregledna kolonija beguncev. Slišimo njihove vriščeče, hripave glasove ter škripanje in cvilenje ustavljajočih se voz.
Le kratek čas. Po zraku sikajo presekani klici nasprotujočih si povelj. Poženejo nas kvišku in kmalu se vsa ta brezkončna veriga človeških teles in voz začne spet pomikati nazaj v smer, iz katere se je pravkar prikotalila. Utrujeni in neprespani se pehamo v noč, spodtikajoč se nad svojimi lastnimi nogami.
Noč se vije v brezkončnost. Oster severnjak nam orje obraze in nam reže izsušeno kožo. Jutranja zarja vstaja. Bleda in ledenomrzla se počasi lušči iz nočne črnine, ki se sunkoma umika pred nami.
Desno od nas se razteza gozd. Top za topom leze v njegovo notranjščino, kakor procesija mravelj v mišjo luknjo...
Tudi mi se že prihuljeno plazimo ob parobku gozda. Z glavami, upognjenimi skoro do kolen. Na kraju, kjer se gozd v ostrem kotu odkrhne proti zapodu, obstanemo.
V bledikavi sivini prebujajočega se dne si kopljemo zasilna kritja, da se še pred dnem zarinemo vanje. Zemlja je mehka in lahka in delo nam gre hitro izpod rok. V velikih zaplatah jo režemo z lopatami in jo plosko polagamo vrh okopa, ki postaja višji in višji, medtem ko se mi pogrezamo vedno globlje vanj.
Narednik Tičar razvršča straže.
Strgulca, ki je pravkar izkopal velik kos rova, porine v skrajni konec zakopa. Brez besed si okomota svojo revščino na pleča in odide z dolgimi, klecajočimi koraki. Okrene se še enkrat, kot bi se hotel vrniti. Pa se zdrzne, ko mi z roko trudno zamahne v pozdrav in odhiti dalje. Njegova koščena postava onemoglo niha sem in tja, kakor v vetru napol usehel list...
Drugi si vrtajo ozke strelnice v nakopičeno zemljo in skozi nje motrijo pred njimi ležečo ravan.
Šmuc, ki s svojimi kratkovidnimi očmi ne razloči ničesar, rentači in zabavlja na vse pretege. Lebinger in tovariši mu pomagajo. Pa se kmalu naveličajo brezplodnega zijanja v praznino. Drug za drugim posedajo ali polegajo na dno zakopa. Kmalu, kmalu je vse tiho v jarku. Le težko sopihanje spečih ljudi še vznemirja gluho tišino.
Dan je čudovito miren. Oblaki, ki so se zjutraj v gostih gručah valili čez nebo, so odjadrali neznano kam v daljavo. Nebo nad nami je zdaj jasno in čisto ko ribje oko. Jesensko solnce se nam prijazno smeji v upadle, izmučene obraze.
Nekaj predrznežev je zlezlo iz zakopa proti parobku gozda, kjer so polegli po visoki travi. Kakor martinčki se grejejo zdaj v blagodejni toploti solnčnih žarkov. Narednik Zahrastnik jim prigovarja naj zlezejo nazaj v zakop, kajti sovražnik mora biti nekje v bližini. Govori gluhim ušesom. Posameznik se sicer zgane, kakor da hoče vstati, pa se samo prevrne na drugo stran in leno dremlje dalje.
Tudi oni, ki so ostali v jarku, skušajo kar najboljše izkoristiti to prijetno brezdelico, ki se tako imenitno prileže utrujenim udom.
Po okusni in obilni menaži — razen skodelice guljaža, je dobil vsak mož še kos sira in slanine, pol hleba komisa in čutaro ruma — je večina spet polegla na tla, kjer zadovoljno momljajoč prežvekuje zavžite dobrote. Stotnije so se pomešale med seboj. Z vseh koncev je slišati pritajeno hehetanje in polglasno govorjenje. Z dušo in telesom se udajamo sladki omami teh mirnih, prijetnih ur. Pozabljeno je prestano trpljenje, pozabljeni so tovariši, ki leže vse križem po teh zajmeščenih, razoranih ravninah, pozabljeno je vse... Še bodočnost nikogar več ne zanima. Kakor pač bo, tako bo...
»Primojdevet, če bi dobil še pismo od svoje stare, pa bi bil zdajle popolnoma srečen!« se zadovoljno muza suh možakar in mi mežika z majnimi, lisičjimi očmi. Udobno naslonjen ob steno zakopa, sedi tam in žveči ščepec tobaka, ki si ga je pravkar porinil v usta. Roke pa mu negibno počivajo na napihnjenem trebuščku.
Poleg mene sedi desetnik Ivanuša od sedme in pripoveduje kopici tovarišev svoj doživljaj... ‚Če misli kdo zaspati,‘ mi je rekel naš stari, medtem ko je odhajal, — ‚potem naj se raje kar zdaj izpove, kajti potem ne bo imel časa.‘ No pa sem potem, ko je odšel, res hotel razvrstiti straže. Pa kaj, ko smo bili vsi tako zaspani! Mislite si: tri dni in tri noči venomer na potu, za nameček pa še straža, ko bi človek najraje zaspal kar stoje. In potem še vreme. Lilo je kakor iz škafa in burja je brila, da nam je šel mraz do kosti. Pa smo se kar lepo drug za drugim zarili v razdrapan listnjak in — lahko noč, Rusi, vojska in naš stari. V takšni noči se res ni bilo bati, da bi prišel kakšen ofeirač inšpicirat. Niso tako šekasti, kakor zgledajo.
No, ko smo se drugo jutro zbudili, je bilo res vse v najlepšem redu. Hrib je še stal prav tako kot prejšnjo noč in naši so bili tudi še vsi živi in zdravi. Niti enega niso požrli Rusi. Pa sem jih potem lepo porazdelil na določena mesta in ko so okoli poldneva prišli tovariši, da nas izmenjajo, se niso mogli dovolj načuditi, da smo tako čili in sveži. Bili smo seveda toliko previdni, da jim nismo obesili na nos našega nočnega »straženja«. Pamet je posebno v vojni boljša ko žamet!«
»Ste imeli pač srečo,« godrnja zajeten prostak, »čeprav je poslal pojm sreče v tej prokleti zmešnjavi in mizeriji precej drugačen, kot je bil nekdaj. Če bi mi doma kdo pognal kos svinca v bedra, bi rekel, da je to smola. Tukaj pa je ravno narobe. Mislim, da ga skoro ni med nami, ki ne bi dejali, da je takšen strel zanj največja sreča. Saj je to prav za prav edina garancija, da ostane še nekaj časa živ — v kakšni bolnišnici v zaledju. Mi tu pa ne vemo ne ure ne dneva... Vojska je res vse skupaj postavila na glavo!«
Pogovor počasi zamira. Pa kmalu spet oživi.
»Vprašuješ, zakaj smo tukaj?!« odgovarja nekdo nekomu v kopici. »Natančnega ne vem nič, toda neki saper mi je pripovedoval, da so Rusi zajeli pri Lwowu dobršen del enajstega kora in da se zdaj pomikajo proti Karpatom. Baje so njihovi izvidni oddelki že na Madžarskem.«
»Beži, beži!«
»Saj pravim, da ne vem nič natančnega. Povem, kar sem slišal.«
»Mogoče je pa le kaj resnice na tem,« pripomni visok glas.
»Česa pa potem čakamo tukaj?«
»Najbž nas hočejo čim več spraviti skupaj, da ustavimo sovražnikov pohod,« pripomni desetnik Ivanuša.
»Že od jutra zijam na vse strani, da bi kmalu izgubil oči, pa nikjer sledu o kakšnem zbiranju.«
»Le poglejte to teslo zagamano!« ga robato zavrne Čobal. »Ta bi najraje videl, da bi jo primahali kakor na parado. Morebiti celo hočeš, da bi banda muizicirala spredaj!«
»Zakaj pa ne, vsaj tako dolgočasno ne bi bilo!« smeje odgovarja oni drugi in si mirno prižiga cigareto. »Vse mi je ljubše kot pa to večno stopicanje iz kraja v kraj. Prav kot otroci, ki se igrajo skrivalnice. Skrajni čas je že, da se pošteno spoprimemo, bo vsaj enkrat konec. Potem pa hajd! Oni lepo nazaj na Rusko, mi pa na Kranjsko, kajti te ušive Galicije sem že sit do grla.«
Nekateri mu pritrjujejo, drugi mu nasprotno skušajo raztolmačiti, da stvar ni tako enostavna, kot si jo zamišlja. Toda on se je že naveličal prerekanja. Cigareto utrne ob zemljo in se potem, ko čik varno spravi v žep, leno prevali v drugo stran in zaspi.
Odidem proti našemu koncu, kjer je tudi dokaj živahno. Nekateri sede polnagi, sključeni nad svojimi srajcami in tarejo uši, ki so se zadnje tedne razpastle v velikanski množini.
»To ti je nadlega!« tarna Krševan, ko me ugleda. »Še pred par dnevi nisem imel niti ene, zdaj jih je pa naenkrat toliko, da bodo kmalu one mene nosile in ne jaz nje. In da vidiš, kakšne so! Najrazličnejših vrst in barv. Rjave, sive, bele, še celo takšne od rdečega križa so med njimi.«
»Primojdunaj, pa imam še vseeno raje uši, ko bolhe!« se priduša Lampret, medtem ko se oblači. »Z ušmi za srajco vseeno zaspiš, te preklicane skakavke te pa pripravijo ob vsako spanje. Sem bil zadnjič tako neumen, da sem šel spat v eno izmed tukajšnjih bajt. Primojdunaj, da ste videli, kako me je privzdigovalo! Nekaj časa sem se otepal in praskal, potem pa nisem več zdržal. Pobrisal sem jo na prosto in čeprav je bila noč hladna in deževna, sem spal pod ostrešnikom bolje kot v hiši.«
»Ne bom trdil, da ni nekaj resnice na tem; toda uši so le uši. Če jih imaš preveč, ti izsesajo toliko krvi, da izgledaš kakor izžeta limona. Ta zlomek ni tako nedolžen, kakor izgleda. Če se preveč praskaš, se ti zažro celo v meso. Ne bi verjel, da tega nisem videl na lastne oči. Takšne rane so preklicano neprijetne in tudi nevarne.«
Nenadoma vse utihne.
Nekje daleč pred nami v zraku zaslišimo zamolklo grgranje. Kmalu se odtrga iz sinjine temna senca, ki se nam bliža z veliko naglico, nas preleti, se skrije nekaj trenutkov za gozdom, se spet vrača, šine ropotaje navzdol, se takoj zopet vzpne in odhiti mimo nas naprej nekam v desno.
»Izvidnik!« krikne Lebinger in vzame roko iz ust.
»Me prav malo briga!« godrnja Možina in si vleče srajco čez glavo. »Če jih je volja, lahko pridejo jutri še drugi, toda nocoj naj nam dajo mir. Se še nisem dodobra naspal.«
Iz odeje, ki jo nosi vedno lepo zganjeno pod pokrovom telečnjaka, si napravi nekakšno vrečo, v katero zleze, kakor krt v luknjo. Kol blazino si porine pod glavo telečnjak in skuša zaspati.
Tiha brezzvezdna noč leži nad vso to neskončno prostranostjo, ki se razgrinja pred mano kakor potopljena v težek sen.
V začetku je šlo vse še precej hitro, zdaj pa sem oddaljen že približno štiristo korakov od našega zakopa in zato moram biti previden. V gosti temi je okolica kakor zbrisana s površja zemlje, le gozd, ki leži nad našimi zakopi, riše temnejšo črto v nebo. Ta črta mi bo nazaj grede služila kot oporišče.
Previdno se plazim skozi noč. Levo nogo pritegnem k sebi, prisluhnem, potem pride na vrsto desna noga. To počasno, neenakomerno plazenje in napelo prisluškovanje me utrujata.
Obstanem.
Z očmi skušam prodreti temo, ki me oklepa z vseh strani. Skušam ujeti vsaj droben glas pred seboj — zastonj. Vse je tiho. Pa kljub temu nenadoma nagonsko začutim, da nisem več sam. Nekdo mora biti v moji bližini. Premišljam... in mogoče Možina? Ne. On je šel v nasportno smer. Lebinger? Še manj. On se plazi na levi strani od mene. Neznanec se mi bliža z desne strani.
Potuhnem se k zemlji in čakam. Z vzbočenim hrbtom, kakor na plen prežeča zver čepim v travi in posluškujem. Šum trave me moti in vznemirja. Toda čuj! Skoro tik mene previdno drsanje po travi. Tudi pritajeno dihanje slišim. Človek je. Vidim ga. Ne njega, samo temen obris njegovega k tlom prihuljenega telesa. Tudi on me je opazil. Hoče se vreči nazaj. Prepozno. Kakor kremplji se oklenejo moji prsti njegovega vratu, ga stiskajo in davijo. Krčevito otepa z rokama nekaj časa okoli sebe. Pa se kmalu umiri. Teža njegovega telesa me potegne k tlom, kjer obtožim kakor omoten. A se kmalu zavem. Hočem ugotoviti, kdo je to. Čutim, da mi popuščajo živci. Prsti mi nervozno begajo po otrplem truplu, po nogah, ukrivljenih v smrtnem krču. Roke mi omahnejo. Samemu sebi ne verjamem. Potipljem še enkrat. Ne, nisem se motil. Človek, ki negibno leži zraven mene, ni sovražnik. Moj tovariš je. Sovražnik ne nosi dokolenk. Jaz... moj Bog..., jaz sem — njegov morilec!
Morilec? Smešno!
Kaj sem pa prav za prav delal, vse te dneve, tedne in mesece v tej prokleti deželi? Kakšna naj bi bila razlika med enim umorom in drugim? Nobene razlike ni! In... saj se moram ; vendar braniti! Tudi proti temu, ki leži zdaj mrtev pred menoj, sem se branil. Če bi bil vedel, kdo je, bi ga gotovo ne umoril. Ta strašna tema je vsega kriva...
Skušam se umiriti, toda ne morem. Groza me je. Groza njega, ki leži tih in otrpel ob mojih nogah, groza samega sebe. Bežal bi, nazaj, toda manjka mi poguma. Ne smem. Zdaj še ne. Dalje moram. Dalje, čeprav so mi roke in noge težke da jih komaj premikam.
Zadrži me rahel glas; ne glas, samo nejasen, komaj slišen dih. V hipu me je minila utrujenost. Telo mi je napeto v bolestnem pričakovanju!... Nič. Zmotil sem se. Toda ne... Čuj! Spet isti glas, samo nekoliko močnejši. Samemu sebi ne verjamem. Poženem se k tovarišu, ki leži še vedno negibno, kakor sem ga pustil, trgam z rokama gumbe njegovega suknjiča, ga vlačim za roke in noge, ki se prožne udajajo mojemu pritisku, in se smejem, smejem, medtem, ko mi solze nezdržno lijejo po licih. S travnimi bilkami mu šegečem golt in nos, čutim rahel gib njegove glave. Srce mi razbija, kakor da mi hoče razgnati prsa. Moja sreča je nepopisna. Vrženi se na njega in ga poljubljam. Ves moj strah, vsa moja sreča in prošnja za odpuščanje je zgoščena v teh poljubih...
Počasi se zave. Zmuzniti se mi hoče. Strah ga je pred menoj.
Mirim ga.
»Če bi ne bilo te preklicane teme, bi se kaj takšnega ne bilo zgodilo.«
V čutari imam še nekaj ruma. Ponudim mu ga. Skuša piti, pa ne more takoj. Grlo mu je še razboljeno od mojega davljenja. Poskuša znova. Zdaj gre že bolje. Nekaj požirkov ga očividno okrepča.
»Gotovo imaš železo v rokah,« mi pravi smeje, ko izprazni čutaro. »Nisem slabič, pa je vendarle malo manjkalo, da mi nisi upihnil luč življenja, čeprav si v primeri z mano pravi pritlikavec. Kaj pa si v civilu?«
Povem mu, da sem se ves čas, odkar sem za pustil šolo, sukal samo po pisarnah.
Ne veruje. Po njegovem mnenju namreč sukanje svinčnika in držala ne krepi posebno mišic. »Nazadnje si pa nikar ne domišljuj,« mi pravi čez hip, »da si res tako močan. Vsega je bilo krivo presenečenje in pa tema. Da sem te opazil malo prej, bi bilo zdaj najbrž po tebi. Toda bil sem popolnoma nepripravljen. Vedeti moraš, da je prišel naš regiment semkaj šele pod večer. Še razgledati se nisem imel časa, pa hajd! Moral bi dobiti zvezo s sedmim lovskim bataljonom, pa sem v temi zašel in se zavlekel prav do sovražnikove predstraže. No in ker sem se potlej muzal v nasprotno smer, sem se čutil popolnoma varnega... Zdaj mi pa povej, če veš, kako bi prišel najhitreje k lovcem. Skrajni čas bo že, da jo odkurim, kajti če se ne motim, pripravlja sovražnik nov napad in zato bi rad še pravočasno obvestil našega starega.«
Noč je že svetlejša. Črno hrbtišče gozda, ki se boči pod nebom, postaja čedalje izrazitejše. Ker so lovci vkopani desno od nas, mu lahko natančno označim smer.
Ko mi pove, da so Rusi oddaljeni komaj tisoč korakov od naju, v neki usedlini, jo mahneva vsak v svojo stran. Pozabil sem ga vprašati za številko njegovega polka, pa je nazadnje to brez pomena. Najinega srečanja itak ne nameravam obešati na veliki zvon. Izvedel sem od njega dovolj; ni se mi treba več plaziti dalje.
Ob vhodu rova stoji naš nad poročnik in še dva druga častnika v živahnem razgovoru. Javim mu, kar sem slišal. Nato pa počasi odkolovratim vzdolž črne riže zakopa, iz katerega je slišati zateglo hropenje spečih tovarišev. Vodnik, ki zleknjen v travi straži pred našim precepom, mi izkaže, kje je moj prostor. Spustim se čez rob previdno v rov, da ne zbudim spečih. Tipajoč okoli sebe se plazim proti svojemu ležišču.
»Malce bolj sem!« me opominja Strgulc, ki še ne spi. »Čakal sem te. Kolikor sem mogel, sem ti pripravil. Z bajonetom sem nakosil nekaj trave. Mnogo je nisem mogel, kajti v temi gre delo počasi od rok. Bolje kot na goli zemlji boš pa le spal.«
Ne vem, kako bi se mu zahvalil. Nekaj tako blagodejnega, dobrotljivega je v tej njegovi naklonjenosti do mene, da imam včasih občutek skrbnega očetovskega varstva, kljub temu, da sva skoro enake starosti. S šepetajočim glasom mu pripovedujem, kaj sem doživel spotoma.
»Boga zahvali, da je šlo vse po sreči,« mi pravi, ko končam. »Je le dobro, če si nima človek ničesar očitati. Sem te že dodobra spoznal. Si tudi eden izmed tistih, ki bi ti takale stvar zagrenila življenje. Je že res, da se moraš braniti, če si napaden, v tem slučaju pa bi bila vendarle kolikor toliko kriva njegove smrti tvoja prenagljenost.«
»Zdaj pa zaspiva!« mi pravi takoj nato in v njegovem glasu je topla mehkoba, kakor da bi hotel z njo omiliti trdoto prejšnjih besedi. »V teh časih si človek ne more privoščiti te dobrote, kadar bi hotel.«
Rad bi ga ubogal, pa ne morem. Ozek prostor zakopa in pa duh sveže izkopane zemlje me ovirata. Ti čudni skupni grobovi, v katere legamo dan za dnem, noč za nočjo, so nam nekakšna težka prerokba, ki se bo nad nami prej ali slej izpolnila. Dolgo, dolgo ne morem zaspati...
Zbudi me nenaden šum.
»Alarm!«
Mimo mene begajo temne sence. Nekdo mi skoči na roko, da zakričim.
»Drži gobec!«
»Kakopak, kar mirno naj si pustim zmečkati roko!«
»Tiho!« sika za nami nadporočnik. »Da se mi nihče ne zgane, dokler ne dobi povelja!«
Poženem se kvišku.
»Kaj pa je prav za prav?« vprašuje pridušen glas.
»To je pa res treba spraševati, teleban!« mu prav tako pridušeno odgovarja Možina, ki stoji poleg mene.
Daleč na vzhodu reže vzhajajoče solnce ozek rožnat trak čez nebo, a planjava pred nami je še vedno temna. Stojimo stisnjeni drug k drugemu, gledamo čez zakop in prisluškujemo v temo, iz katere je slišati nerazločno šumenje.
»Ali veš, kje je Strgulc?« tiho vprašam Možino, ki si skuša čepeč na tleh prižgati cigareto.
»Molči, dokler si ne zapalim čika!« me zavrne in stisne glavo med okrajke suknje, da ga ne bi izdala svetloba.
Počasi se zopet dvigne in puhne dim v rokav suknje, da ne bi spravljal v skušnjavo še tovariše — mi tiho pojasni.
»Kaj si hotel prej?« me vpraša.
»Vprašal sem te, če veš, kje je Strgulc?«
»Če se ne motim, je šel na stražo.«
Šum pred nami postaja močnejši.
»Če bi vsaj človek vedel, koliko jih je,« šepeče nekdo z drgetavim glasom za mano.
Tudi drugih se polašča nemir. Čutim njihovo težko, neenakomerno dihanje.
Minute se vlečejo kot ure. Sum pred nami narašča vedno bolj. Kakor zamolkel odjek tisočerih enakomernih korakov nam udarja na uho.
»Prokleto jih mora biti!« godrnja Možina. »Če nas danes ne pomandrajo, potem nas menda ne bodo nikoli.«
Iz megle, ki leži nad planjavo, se sunkoma pehajo nejasne, prihuljene sence in se bližajo našim okopom. Vedno več jih je, vedno več. Vsak hip nas mora zagrniti njihov val... Pri nas je še vedno vse tiho, kakor izumrlo. Nobenega glasu, nobenega povelja. Naša topnica molči in z njo molčimo tudi mi, čakajoč udarca, ki nas stare v nič. Roke postajajo vlažne, oči se nam meglijo. Zdaj so oddaljeni še kakšnih sto metrov. Podzavestno čutimo, kako pospešujejo korake. Še osemdeset... sedemdeset... Naša usta nehote štejejo vsako njihovo stopinjo. Še štirideset... trideset... Vse preblizu so nam že. Ne ločimo sicer posameznikov, vendar pa vidimo črno, pošastno steno, ki se vali proti nam. Še hip in nad nami bodo.
»Feuer!«
Povelje, ostro in sikajoče, kakor so ostri in sikajoči ognjeni jeziki, ki švignejo skoro v istem hipu iz naših cevi. In tudi iz gozda za nami. Salva za salvo buči čez nas in reže globoke brazde v goste in stisnjene sovražnikove vrste. Udar za udarom bije v nepretrgano, pošastno tulenje, se meša z divjim vpitjem ranjencev in blaznim krikom begajočih ljudi. Izstrelki jih trgajo in sučejo po zraku kakor velike, brezoblične kepe, jih zabijajo v zemljo, iz katere bruhajo pod nebo ogromni črni stebri preti in blata. Tu in tam se odtrga gruča ljudi in se z nečloveškim krikom požene proti našim zakopom. Toča izstrelkov jih po vrsti podira k tlom. Kratek hip obstoje na mestu, z obrazom, uprtim v nebo in potem padajo drug za drugim izrazprostrtimi rokami, kakor razpeti na križ. Za nami presunljivi glasovi tromb, ki kličejo k napadu. Vmes hreščeči kriki posameznih povelj.
»Ven ven!«
Čez obronek zakopa se poženemo na plan.
»Naprej!«
Zdrvimo proti sovražniku kakor tolpa spuščenih psov. Med hruščem in truščem ne slišimo več posameznih povelj. Zagrizemo se drug v drugega, sujemo in tolčemo, se porivamo sem in tja, naprej in spet nazaj. Ne dolgo. Premalo nas je. Omagujemo. Vidim tovariše, kako beže nazaj proti zakopom. Zdrvim za njimi, toda nov val z naše strani me ustavi in sune dalje. Vedno več je naših, vedno več. Usipljejo se od vseh strani, iz gozda, z leve, z desne... Z udarci in psovkami nas gonijo naprej.
Trombe tulijo.
Izza gričevja razsajajo naše baterije. Njihovi izstrelki bučijo čez naše glave, se s strahotnim treskom zadihajo daleč pred nami in razgrinjajo črno mrtvaško zaveso od zemlje do neba.
Drvimo za umikajočim se sovražnikom. Železna stena izstrelkov nas ustavi. Zaporni ogenj naše artilerije. Visoko nastlane vrste mrtvih in ranjenih nam zapirajo pot. Ležijo vsevprek kakor razmetane skladovnice drv.
Besno se brani sovražnik. Z vsakim trenutkom se množe kope mrtvih in ranjenih.
Nenadoma se zamaje zemlja pod nogami, kakor da se odpira peklo. Sovražnikove granate zarežejo med nas ognjene brazde in nas treščijo k tlom. Nas in sovražnika. Žveplen smrad nas davi do duši. Vmes opojno težak duh sveže krvi.
Naša artilerija molči.
V divjem diru beži sovražnik proti svojim zakopom. Mi za njim. Prenevarno bi bilo, ostati na mestu.
Strežba ponehava. Nekje na levi še hripavo lajanje strojnice, ki pa kmalu onemi. Slišati je samo naše težko dihanje, topot nog in posamezne strele.
»Kaj nas še ni konec?«
»Kakor je videti, še ne,«
»Naprej, fantjel«
»Naprej!«
Poženemo se čez deroči potok. Onkraj potoka se razteza gozd. Ob obronku gozda ležijo zapuščeni sovražnikovi zakopi. Kraj njih in v njih kopice mrtvih.
Iz gozda od časa do časa jekne še posamezen strel. Polagoma se vse umiri.
Ustavljamo se.
Besneči požar bitke ugaša.
Trombe za nami kličejo k vrnitvi.
Stojim kraj sovražnikovih zaikopov in motrim planjavo, po kateri se še vlačijo sajasto-umazani oblaki dima.
Sovražnik se je umaknil nekam onstran gozda. Tam so gotovo tudi njegove topničarske postojanke, kajti v daljših presledkih še vedno sikajo posamezni streli nad našimi glavami, škropeč železo in svinec po planjavi. Pa je na planjavi kljub temu že mnogo naših bolničarjev, ki zasilno obvezujejo ranjence ali pa jih odnašajo v desno stran doline, kjer stoji dolga rajda najrazličnejših voz. Tudi nekaj vojakov delavskega bataljona motovili z lopatami po planjavi. Odnašajo mrtvece, ki jim z rokami in nogami opletajo okrog telesa ter jih mečejo v granatne lijake, katere zasipajo s tanko plastjo zemlje.
»Čemu stojiš tu?« me nagovori Možina, ki se je pravkar vrnil iz gozda. Roke se mu nervozno tresejo in ves je tako majhen in slaboten, da se mi resnično zasmili. Pomagam mu pritrditi jermenje, potem pa se oba odpraviva proti našim zakopom.
S povešenima rokama se vleče Možina za mano, nihaje s svojo majhno razmršeno gilavo sem in tja. Pri vsakem koraku se zapleta v cunje in drugo šaro, ki je razmetana po vsej planjavi. Ob vsakem večjem kupu mrtvecev, katerega obideva, se ustavi in le s težavo ga spravim dalje.
»Ali si moreš misliti kaj bolj žalostnega?« skrušeno stisne iz ust, ko greva mimo granatnega lijaka, ki je skoro do roba napolnjen z mrtvaki in ga pravkar zasipajo. »Če pomislim, da so bili vsi tile še pred kratkim zdravi in živi kakor ti in jaz, bi zakričal, da bi me slišal ves svet. Morda je med njimi celo kdo, ki sem ga jaz umoril... Prav za prav bi moral biti vesel, da sam nisem nobene iztaknil. Pa sem tako žalosten, da bi najraje legel poleg tehle tukaj, samo da bi mi ne bilo treba več vstati in si še naprej greniti srca zaradi te svinjarije. Pravijo, da sem storil sam svojo dolžnost. Če se počuti vsak, ki opravlja svojo dolžnost, tako kot jaz, potem je boljše, da dela ravno narobe, kar mora ...«
Ali si videl katerega od naših« me vpraša čez nekaj časa. »Sam sem bil tako zmešan, da se ničesar ne spominjam... Kozlevčar, to je oni dolgin, ki je prišel z zadnjim prirastkom, je — če se ne motim — padel. Nekaj časa sva tekla vštric, pa ga je potem naenkrat zmanjkalo. Najbrž jo je dobil v glavo, kajti svinčenke so nam frčale okoli butic kakor sršeni. Za gotovo pa ne vem, ker je šlo vse prehitro in nisem utegnil natančneje pogledati.«
Onkraj naših zakopov, ob parobku gozda, je zasilno obvezovališče. Tudi tam je vse živo. Gosta gruča že obvezanih ranjencev se pravkar poslavlja. Mnogo je med njimi znanih obrazov. Tudi Vodnik je med njimi. Prestreljeno levico ima, pa je kljub temu videli zadovoljen.
»Mislim, da mi ne bo treba več priti nazaj,« se široko zasmeje, ko naju ugleda. »Dlan je zdrobljena in roka ne bo več za rabo. Bom moral pač z desnico malo bolj poprijeti. Te umazanarije tukaj sem do grla sit.«
Lebinger, ki je ujel le neznatno prasko na glavi, hiti pravkar z obvezovališča in kliče Vodnika.
»Strgulca so prinesli,« mu sporoči, ko ga ugleda. »Mislim pa, da je že mrtev.«
»Mrtev? Strgulc?!«
Ne da bi čakal odgovora, se odtrga Vodnik od gruče in odhiti za Lebingerjem proti obvezovališču.
Hočem teči za njima, toda ne morem. Srce mi je mahoma strašno pusto in prazno. Le s težavo premikam noge. Ne morem verjeti, kar sem slišal, ne morem...
In vendar je resnica.
Strguilc je ranjen... Umira... Nepopisna žalost me obide ob pogledu na te njegove bedne, razmesarjene ostanke, ki leže pred mano na zasilnih nosilnicah, pokrite s strgano šotorovino. Edino, kar še živi v tem razbitem telesu, so njegove pohlevne, rjave oči, ki tožeče begajo po naših obrazih, ne da bi nas spoznale.
Pni vsakem premiku se mu iz odprte prsne in trebušne votline ulije krvava mešanica, ki se počasi odceja po črevesju. Sive sence mu begajo čez obraz, ki je ves znojen od žgoče bolečine. Smrt se sklanja nad njim. Z robcem mu previdno brišem čelo, ki je že povsem hladno. Senca so mu udrta in iz nosu in ust mu pri vsakem dihu polzi sokrvca.
Še nekaj trenutkov in končano bo.
Njegove nemirno begajoče oči so se zapičile nekam v daljavo in njegov glas, ki se sunkoma trga iz razmrcvarjenih prsi, je kakor šepet vetra.
»Madona!... Otročički moji!... Kje ste?...«
V glasu trepečejo skrite solze. Nervozno tiplje njegova levica po šotorovini, kakor da nečesa išče.
»Roke!... Dajte mi roke!... Umiram... Moj Bog!«
Rezek krik. Iz ust se mu utrga val krvi, ki ga požene kvišku. Takoj nato pa mu smrt izpodnese telo, ki obleži tiho in nepremično. Po izmučenem licu spolzi zadnja solza. Vse trpljenje, vsa grozota in vse prekletstvo vojne je zajeto vanjo.
Zadnji dnevi so šili mimo nas kakor v sinu. Čez dan majhne praske, ponoči pa so nas neprestano vznemirjale sovražnikove izvidne patrulje in majhni kozaški oddelki. Nekaj strelov in mrtvecev, potem spet umik brez konca, brez cilja. Mimo razstreljenih in požganih vasi z njihovim mrliškim smradom se pomikamo — dalje, dalje, dalje. To neprestano beganje po dežju in blatu nas je izmozgalo in nam vzelo vso voljo. Misel na smrt je izgubila za nas že vso grozoto in le še silna, neutešljiva želja tli v nas, da bi legli kamorkoli im spali, spali, spali...
Govorjenje je popolnoma utihnilo. Upognjeni pod težo prtljage in pušk se drsajočih korakov vlečemo v daljavo. Strah nas je sleherne izgovorjene besede; zaseka se v nas kot udarec z bičem. Tu in tam čepe kraj poti sive, umazane postave; zvijajo se v silnih krčih in bruhajo iz sebe sluzasto kri. Nihče jim ne pomaga, nihče se ne meni zanje. Kaj zato, če umirajo! Saj tudi nam samim ni mnogo bolje. Nekateri se prerinejo nazaj v vrste, toda ne vzdržijo. Kmalu spet izstopajo, se zavlečejo kraj pota, kjer obleže — mejni števci vojne in smrti.
Prej so se nekaterih usmilili begunci in jih vzeli k sebi na vozove, zdaj tudi to ni več mogoče. Zaradi neprestanega deževja in nezadostne prehrane so mnogim poginili konji. Zdaj vlečejo vozove z ostanki svoje revščine sami in jih bodo vlekli, dokler ne bodo tudi oni omagali in obležali kraj pota.
Korakam vštric Možine ln Lebingerja. Njiju bližina mi je v uteho, kajti le malo je še starih znancev pri stotniji, čeprav smo komaj nekaj mesecev zunaj. Kje ste, ljubi tovariši moji —, Žgur, Habič, Skočir, Strgulc in vsi drugi, kje? Dež, ki pljuska na nas, moči zdaj vaša uboga, razbita trupla. Joj, gotovo vas zebe pod to mrzlo, tujo zemljo, ki vam je bila kakor mačeha sovražna že od trenutka, ko je stopila vaša noga nanjo... Ne pogovarjamo se o vas, a vse naše misli vasujejo med vami. Tako blizu ste nam še, da skoraj ne moremo verjeti, da ste odšli za vedno...
Včasih, tako pod večer, se vračajo.
Tiho, skoro boječe prihajajo in se vzporejajo z nami v vrste. Šelestu vetra, ki veje čez planjavo, so podobni njihovi glasovi.
Ponoči pa se razžive.
Govore vsevprek in njihove tožbe turobno odmevajo v gluho tišino, se lovijo med vrhovi dreves in zamirajo v obupnih, zategnjenih vzdihih... Lebinger, ki je zadnje dni proti svoji navadi čudno molčeč, se nenadoma obrne k meni:
»Ali veš, da je njegova žena noseča in bo kmalu rodila?«
»Čigava žena?«
»Čigava neki! Strgulčeva seveda!«
»Kdo ti je pa to povedal?«
»Bral sem razglednico, ki mu jo je pisala. Ko sem prikolovratil na obvezovališče, so ravno razdeljevali pošto, pa sem jo vzel še za njega. Prepozno je prišla. Položil sem jo zraven njega v grob. Nisem hotel, da bi jo pošiljali nazaj s tisto čudno pripombo, saj bo še tako prekmalu zvedela, da ga ni več.«
Črni, umazani oblaki vise nizko nad zemljo.
Mrzel severnjak, pomešan s snegom in dežjem, nam brije v obraze, nam zastira oči, da ne vidimo koraka pred seboj. Obleke, premočene od dežja, nas ledenijo na telesu in nas stiskajo kakor težki, neokretni oklepi.
Ponoči smo zašli.
Na nekem križišču nas je presekala topničarska kolona in odrezala od celote. Ostanek noči smo potem preblodili, dokler nas nista premagala zaspanost in utrujenost. Kljub grožnjam častnikov, ki so nas gonili kvišku, smo polegli na zmrznjena močvirnata tla in kmalu zaspali.
Zbudilo nas je precej oddaljeno raglanje strojnic. Posamezne svinčenke so siknile tudi nad našimi glavami.
Čeprav še vedno utrujeni in odreveneli od mraza, smo jo hitro ubrali v nasprotno stran, kjer smo bili vsaj prvi hip varni pred izstrelki. Po večurnem iskanju smo se slednjič vendar primotovilili do križpota, kjer smo stali ponoči. Kmalu smo zagledali od snega in dežja že precej zabrisane sledi naših oddelkov, ki so nam sedaj kažipot.
Čez spolzko, zrahljamo zemljo prostranega polja čofotamo naprej. Noge se nami pogrezajo skoro ped globoko.
Ob ozkem pasu gozda leži nekaj mrtvecev. Še čisto sveži so. Nekateri buljijo v nas s široko odprtimi očmi. Joj, te oči! Težke deževne kaplje padajo nanje in se odbijajo na njih kakor na steklu.
Možina momlja kos črnega, plesnivega kruha.
»Prej ga itak nisem mogel snesti, ker je bil pretrd; moje domine so pa kvečjemu še za močnik dobre... Zdaj pa kar gre, ker ga je plajha pošteno zmehčala.«
»Ah, kaj kruh! Tega še ne pogrešam tako, ampak cigarete, cigarete! Ne vem, kaj bi dal za en sam droben čik.«
»Kaj bi dal, revše ubogo, če niti čika ne premoreš!« se mu roga Čebin, ki koraka pred njim.
»Posezi v mojo tornistro!« mu veli čez nekaj časa, ko Lebinger ne odgovori. »A previdno, da kaj ne zmečkaš. Takoj zgoraj je še nekaj cigaret. Dve si lahko vzameš. Pazi, da drugih ne zmočiš in da ti ne zdrknejo na tla!«
»Duša krščanska, kako bi mogel biti tako nepreviden?« se mu prilizuje Lebinger, medtem ko stika pod pokrovom Čebinovega telečnjaka. »Ha! Takšne dragocenosti nosi ta človek tik pred mojim nosom in jaz jih ne ovoham! Že vidim, da nisem za nobeno rabo več.«
Z veliko naslado puhne dim skozi nos, z desnico pa nekaj išče po svojem krušniku. Kmalu privleče iz njega precejšen kos komisa. Razpolovi ga in porine večji kos Čebinu.
»Pa pridi še drugič!« se zadovoljno zareži Čebin, ko pospravi kruh pod streho. »Za takšno zamenjavo sem zmeraj pripravljen.«
Drugi se molče pomikamo dalje.
Zebe nas.
Obrazi vseh so od mraza zabuhli in višnjevi.
Izpod neba lije v sivih, dolgih štrenah.
Pot se vleče v neskončnost.
V umazano rumeni odsvit prihajajoče noči tone vse okoli nas.
Onstran nizkega gričevja migotajo luči in črne podolgovate sence hiš. Tudi človeške glasove razločimo.
Ob vhodu v vas stoji stotnik Dobnik. Njemu javi nadporočnik naš prihod.
Porinejo nas v prostoren hlev. Duh slame in sena, pomešam z vonjem goveje živine, nas omamlja.
Šelest slame pod našimi nogami nam zveni na uho prijetno in mehko kakor sladka uspavanka. Odlagamo prtljago in z njo vsaj za nekaj ur tudi našo revščino... Polagoma utihne vse. Le pritajeni vzdihi spečih in enakomerno šumotanje deževnih kapelj ob slamnato streho moti grobno tišino.
Ne vem koliko časa sem spal, ko me prebudi lahel šepet. »Veš, bil sem doma,« mi pritajeno pripoveduje znan glas, a se ne morem takoj domisliti, kdo bi to bil. »Saj veš, pri krstu vendar nisem smel manjkati. Da si ga videl tega smrkavčka! Kakor da mi je izrezan z obraza... In Micona... Samo zdravje, ti rečem... Veš, zdaj še ničesar ne ve, jaz ji pa tudi nisem hotel povedati. Kaj hočeš?! V takšnih trenutkih človek nerad govori nevšečne stvari in pa... saj bo še tako prekmalu zvedela!«
Strmim v temo in poslušam. Naenkrat se zavem in groza me strese. Moj Bog, to je Strgulc! Ha, ha! se posili zasmejem in si hrabrim zbegane misli. — Strgulc je vendar mrtev. Sanja se ti, ali pa se ti blede...
Pa se mi takoj spet misli zapleto v vrtinčasto sivino in obide me želja, da bi nagovoril Strgulca in ga vprašal, kaj vse to pomeni. Hočem izjecljati besede, ki jih je v meni izoblikovala miselna predstava, pa mi je, kakor da sem izgubil dar govora.
A on je že uganil moje misli.
»Dolgčas mi je bilo,« mi zaupno potožil in v njegovem glasu je rahel drget. »Veš, tam sem tako sam, tako sam. Joj, kako čudno je človeku, če nima nobenega izmed svojih v bližini. Kako vse drugače bi bilo, če bi počival gori pri sv. Urhu. Pod mano domače vasice, polja in travniki. In ob nedeljah, morda tudi ob delavnikih zvečer, bi prišla Micona z otročički in bi pokramljali. Veš, tako — čisto sami zase, iz duše v dušo...«
Solze se pretakajo po njegovem glasu, razločno jih slišim. Grenke so, da bi zagrenile vesoljstvo — pa ne bi zagrenile tesnobe mojega srca?!
Nekaj ljubega, tolažilnega bi mu rad povedal, nekaj, kar bi ga upokojilo. Povsem sem pozabil, da je že mrtev, da je vse to samo privid, rahel odmev naših duš, ki še v posmrtnosti iščejo stika druga z drugo. Pa ne morem govoriti, ne morem. Vse v meni je izžgano, opustošeno do kraja. Samo bledih slutenj njegove velike bolečine je še polna moja duša.
»Pa z Bogom!« se s tihim, žalostnim glasom poslovi. »Nazaj moram.«
Nekaj vlažnega, mrzlega se oklene moje roke.
Zdrznem se.
»Ne boj se!« odhajajoč še dahne vame. Saj ne bo več dolgo...« In izgine. Samo otožno, zaleglo cvilenje vetra, ki se lovi okoli hleva, še slišim in zaprem oči. Truden sem, neskončno truden...
Dolge so te jesenske noči. Komaj nekaj kratkih ur so obsijane od medle svetlobe pustih, deževnih dni. Spet se vlačimo z enega konca v drugega, v nekakšnem krogu, kakor polslepa kljuseta, ki smo jih videli v nekaterih vaseh, ko so vrtela kmečke mline.
Možini to nočno kolovratenje prav nič ne ugaja, kajti topništvo, avtomobili in drugi vozovi, ki hitijo z vseh koncev nekam proti zapadu, nam neprestano zapirajo pot, nas ustavljajo in porivajo v stran.
»Ni vredno, da še hodim,« reče. Zdaj je gotovo že polnoč. To se pravi, da čofotamo že več kot šest ur po blatni cesti, pa se skoro nismo premaknili z mesta. Jo bom kar lepo nekam popihal. Pametnejše bo gotovo, kakor to prekleto stopicanje na enem in istem mestu. Prejle sem opazil ne daleč, od ceste nekakšno bajto. Ljudi gotovo ni v njej. Tja jo pobrišem, pa bo. Pojdi z menoj, če hočeš. Ne bo ti žal. Jaz sem se na to vižo že večkrat pošteno nasmrčal in vas potem drugi dan z lahkoto dohitel.«
Nasvet mi je sicer všeč, a imam pomisleke.
»Lahko bi naju pogrešili,« me zaskrbi.
»Kdo pa?« se zarezi Možina. »Ali misliš, da sva midva edina, ki bova ostala zadaj? Figo mačkino! Včasih nas je bila cela rajda, ki smo jo zjutraj sekali za vami, pa še pes ni zategadelj zalajal. Toda siliti te nočem. Tvoja volja — tvoj svet.«
Obotavljal sem se še nekoliko, ko pa sem videl, kako brez skrbi odhaja iz vrste, sem jo nehote ubral za njim. Po četrturnem kolovratenju čez spolzki, močvirnati travnik, sva zagledala pred seboj temne obrise kolibe. Kmalu sva otipala tudi vrata, ki so bila samo prislonjena k podbojem. Možina jih je hitro toliko odmaknil, da sva lahko smuknila v hišo.
Ze pri prvem koraku sem se spodtaknil ob nekaj mehkega in telebnil na nos. Srdito je zarenčalo pod manoj, a v temi nisem mogel razločiti, ali je žival ali človek.
»Kaj ti nisem pravil, da ne bova prva?« se zasmeje Možina. »Koliko pa vas je?« zakliče predse in skuša z očrni predreti temo.
»Lezi, kaj te to briga! Naj jih bo, kolikor hoče, jaz jih nisem štel! — Luč pa kar lepo pusti pri miru!« se zadere neznane zaspané nad mano, ko sliši da sem izvlekel škatljico z vžigalicami. »Bi nam rad navrgel kakšnega nebodigatreba na vrat ?«
Ni me volja, prerekati se. Tiho zlezem po vseh štirih k steni, kjer si s telečnjakom in odejo pripravim še dokaj udobno ležišče. Tudi Možina je moral najti svoj kotiček, kajti kmalu zaslišim nedaleč od sebe njegovo enakomerno dihanje.
Ko že napol spim, me predrami glas neznanega tovariša.
»Daj, posodi mi šibice!« zaprosi. Pravkar sem otipal masten čik, pa bi ga rad upepelil.
»Kaj pa, če zunaj zagledajo luč?«
»Saj nisem pri prižiganju tako butast in neroden kakor ti!« me robato zavrne. »Še vedel ne boš, kdaj si bom prižgal.«
Dam mu vžigalice in takoj nato res zaduham dim cigarete.
»Par dimov pustim tebi,« obljubi, ko mi vrne vžigalice. »Gotovo se jih ne boš branil. Od katerega regimenta pa sta prav za prav?« vpraša po kratkem molku in mi pomoli ostanek cigarete.
Povem mu.
»Iz Ljubljane? Aha! Jaz sem pa od četrtega iz Celovca, čeprav sem po rojstvu Štajerc. Tam od Mozirja, če ti je kaj znano. Imel sem tam lepo posestvo, pa bo zdaj gotovo šlo vse skupaj k vragu. Sem moral dati posestvo sosedu v najem. Sploh sem pa imel zadnja leta preklicano smolo. Pred dvema letoma mi je zgorel hlev in skoro vsa živina, lansko leto sem padel s skednja in si zlomil nogo, komaj tri mesece pred izbruhom vojne pa mi je umrla žena, ko je rodila. Če bi vsaj to mogel izvedeti, kako je z otrokom. Saj niti ne vem, ali je še živ, ali že mrtev. Do danes nisem dobil od doma nobenega sporočila.«
Obmolkne. Zaslutim bližino težkih, trpkih misli, ki so ga vsega zajele vase. Nočem ga motiti. Temne, nejasne slike se pode mimo mene. Frzemislani, Grodek, Jasi, Gorlice Wieliczka. Cswiecim.. V Oswiecimu je umrl Anžič. Pri nekem naskoku ga je usekala kozaška sablja. Pa se je norčeval iz rane:
»Je Rus mislil, da imamo Kranjci tako mehke butice, kot so njihove melone!« Haha, sablja je kar odskočila, kot bi udaril po železu. V drugič ni več utegnil zamahniti.«
Svetovali smo mu, naj se pusti obvezati, pa se nam je smejal:
»Izkupil sem že mnogo krepkejših v svojem življenju, pa si nikoli nisem pustil mazati od padarjev. Takšna malenkost se zaceli v par dneh.«
Pa se mu je rana prisadila in nekega jutra je začel besneti. Morali smo ga zvezati. Na vozu smo ga pripeljali do Qswiecima, kjer smo ga izročili v oskrbo Salezijancem, ki so si uredili v zavodu nekakšno zasilno bolnišnico. Bilo pa je že prepozno. Ni se več zavedel in še predan smo odšli, je umrl.
In potem Bukova, Nowe Miasto.
Žito, posejano na teh poljanah, bo imelo gotovo še leta in leta okus krvi, s katero je na širjavo in daljavo prepojena zemlja. In čez nekaj let bodo sinovi z branami izmetavali strohnele kosti svojih očetov in hčere bodo rezale kruh, ki je zrastel iz njihovih razbitih teles...
Ne vem, koliko časa sem spal, ko me zbudi govorjenje ljudi in hrzanje konj.
Prvi hip sem ves zmešan. Ne morem se spomniti, kje sem. Glasovi pred hišo pa me hitro spravijo k zavesti.
Rusi so. Najbrže Kozaki.
Previdno se splazim k Možini in ga zbudim. Hoče zagodrnjati, pa mu z roko pravočasno zamašim usta.
Ko mu povem, da je najbrž sovražnik pred hišo, se tudi on hitro zave. In najin tovariš prav tako. Poznanstva s kozaki si ne želi ne on ne midva, kajti takšna srečanja so smrtno-nevarna. Neslišno se plazimo v nasprotni konec bajte, iskaje izhod. Razen majhnega, razbitega okna ni nikjer nobene luknje. Možina hoče okno previdno odpreti, pa ga ne more, ker so oknice najbrž zabite. Previdno počenemo kraj ognjišča, kjer nas vsaj deloma zakriva prizidek, in se s šepetajočim glasom posvetujemo. Ne dolgo. Kmalu slišimo, kako nekdo odrine vrata. Lahni koraki, kakor da prihaja bosopetec, se bližajo našemu kotu. Srce mi divje utripa in mi hoče razgnati prsi. Še v glavi čutim njegove udarce. Z rokama bi rad udušil njihovo silo, pa se ne upam niti ganiti, kajti še tako rahel gib bi nas lahko izdal.
Pritajen žvižg nam udari na uho.
Neznanec nekaj zagodrnja, se obrne in počasi odhaja proti izhodu. Kmalu opazim med vrati temno senco, ki se počasi odtrga in izgine v noč, v kateri polagoma zamre tudi tapot konjskih kopit.
Napeto prisluškujemo še nekaj časa, pa razen šumenja dežja ne slišimo ničesar.
»Tole srečanje bi se za nas lahko klavrno končalo!« zagodrnja Možina in se počasi okomotava. »Vso utrujenost mi je pregnalo. Najpametnejše bo, če jo uberemo za našimi. Ta koliba je preveč na samem in lahko doživimo še več takšnih obiskov.«
»Po mojih mislih je bila to patrulja; kjer so pa patrulje, navadno tudi drugi niso daleč,« se vmeša najin tovariš. »Bomo morali salamihensko paziti, da nam ne presekajo poti. Radoveden sem, ali jo brišejo za nami, ali pa se tudi love kar tako brez cilja tod okoli kakor mi.«
Kmalu smo na cesti. Vršanje dežja in cvilenje vetra nas moti, da se nehote ustavljamo in prisluškujemo.
»Prekleto nevšečna hoja!« renči Možina. »Drugič se bom pošteno premislil, predno bom spet ostal na lastno pest zadaj.«
Pot se vije skozi gosto zaraščen gozd. Tema okoli nas se je tako zgostila, da ne vidimo niti roke pred seboj.
»Najpametnejše napravimo, če se zarinemo kam v stran in počakamo jutra,« nama zašepeče najin spremljevalec, »kajti če se ne motim, nismo več popolnoma sami.«
»Tudi jaz sem slišal, kakor bi nekaj drsalo med drevjem, pa nisem vaju hotel plašiti,« odgovarja Možina prav tako tiho.
Skoro neslišno se splazimo drug za drugim nekoliko globlje v gozd in tiho obsedimo v plitvi vdolbini, stisnjeni s hrbti drug k drugemu, da se vsaj nekoliko zavarujemo pred ostrim jutranjim hladom.
Nekaj časa sedimo tako in negibno strmimo v temo. Utrujenost me je znova prevzela. Veke so mi težke ko svinec. Proti lastni volji zaprem oči — in zaspim. Doma sem... V kotu pri mizi sedi žena in šiva. S zelenim papirjem je zasenčila luč, ki z mehkim svitom obseva posteljco, v kateri leži najin sinko. Ročice, stisnjene v pest, je položil na odejo in spi. Okoli rdečih, napetih ust mu igra rahel nasmeh. Hočem stopiti k njemu, da ga poljubim... Naenkrat izgine vse. Pred mano se razteza planjava, vsa pusta in prazna, obsevana od medle mesečine, v kateri se blešče leseni križi, vsajeni na majhnih, shojenih grobovih.
Počasi stopam med njimi in prebiram imena. Nobenega znanca ni med njimi. Že sem skoro na kraju, ko zagledam nekje v kotu samoten grob. Stopim bliže, berem in sem presunjen do dna. To je vendar moj priimek! Vse se ujema, vse: ime in rojstni podatki... Torej sem mrtev, grenko pomislim in v tem hipu začutim, kako se počasi udiram v zemljo, ki se grozeče oklepa mojih mrzlih, negibnih udov.
»Kaj pa ti je, da tako vzdihuješ?« me predrami Možina.
Pripovedujem mu, kaj sem sanjal.
»Sanje so navadno marnje,« zamahne z roko.
»A v tvojih sanjah je bilo nekaj resnice. Poglej — ves čas si spal v grobu!«
Pogledam okoli sebe in v bledi jutranji svetlobi vidim, da se Možina ne laže. Do polovice izkopan grob je bil naše ležišče. Malo v stran leži še nekaj drugih, že zasutih grobov. Ko vstanem, zagledani tudi onega, kateremu je bilo namenjeno naše počivališče. Napol strohnel leži nedaleč od nas in nas sovražno opazuje izza pol priprtih vek.
»Gotovo niso imeli več časa, da bi ga bili pokopali,« meni Možina. »Pa ga pokopljimo mi. Vsaj eno dobro delo storimo danes.«
Pa nam je mrlič delal več težav, kakor smo mislili. Ko smo ga hoteli dvigniti, se je naenkrat sesedel. Polagati smo ga morali kos za kosom v grob. Ogabno opravilo. Lopate nismo imeli, zate smo ga zagrebli kar z rokami.
Medtem, ko smo spali, se je vreme spremenilo. Namesto dežja imamo zdaj sneg. V debelih zaplatah se trga iz sivih, umazanih oblakov, ki se plazijo skoro tik ob zemlji, in pada, pada... Tiho in nevzdržno pada na to žalostno, zbičano zemljo, zagrinjajoč jo s svojim belim, mrtvaškim prtom.
Najin tovariš, zajeten možakar, s krepko poraslo rjavo brado, sili k odhodu. »Dokler nimamo za sabo gozda, nismo varni, posebno zdaj, ko ti sneg izda vsako stopinjo.«
Odkorakamo naprej po poti, ki se v širokem loku vije nekam navzgor. Po enourni hoji smo na vrhu.
Mimo revne, najpol podrte bajte vodi pot v dolino. Izza priprtih vrat nas pozdravlja s hripavim lajanjem majhno, umazano ščene, drugače ni videti in slišati žive duše.
Stopamo po ozki, med stene hriba vklesani poti. Veter se nam zaganja v hrbet in nas suva navzdol. V daljavi zagledamo tudi sivo rižo naših oddelkov, ki se mahadravo pomikajo čez zasnežene planjave.
Pot je nastlana z najrazličnejšo vojaško beračijo. V dolini, ob ozkem prehodu hriba, leži obširno skupno grobišče, razbit poljski top in že skoro razpadlo truplo nekega topničarja. Leži na trebuhu in rije z glavo nekam v zemljo, hlače pa ima potisnjene skoro do peta, da je videti njegova gola, že do kosti razjedena bedra in meča.
»Tako toraj izgledajo junaki po smrti!« se s trpkim posmehom oglasi najin tovariš. »Vidita, takšne podobice bi morali kazati onim, ki so še doma, pa bi gotovo tudi njim navdušenje za vojno v hipu splahnelo. Sicer pa — kdor ima bistre oči, tenak sluh in zdravo pamet, si tudi doma lahko ustvari pravilno sodbo. Čeprav časopisi lažejo, da se človeku gnusi, kadar dobi kakšnega v roke, velikanskega števila mrtvih vseeno ne morejo utajiti. Ranjencev pa vidijo ljudje tudi doma več ko dovolj.«
»Pravi vrag, če jih vidijo!« godrnja Možina.
»Nam je s tem bore malo pomagano, kajti vsi ti so samo navadni prostaki, ki na tem svetu ne pomenijo nič. Nekaj drugega bi bilo, če bi pognali v to človeško klavnico tudi vse tiste prasce z rdečimi portami. Potlej bi se salamensko hitro sporazumeli na obeh straneh! Kar čez noč bi si postali najboljši prijatelji, kajti njihovi nabasani vampi so tako dragoceni, da bi jih bilo škoda preluknjati...«
»Dobro si povedal!« mu pohvalno pritrjuje oni od četrtega. »Pri Gorlicah sem videl, kako je granata nekemu takemu rdečehlačnežu presekala okrajek suknje. Da sta videla, kako so njegovi spremljevalci skakali okrog njega in ga potiskali nazaj! Kakor opice, vama rečem. — Ekselenca sem, ekselenca tja. — Pa so se najbrž zase bali bolj kot za njega. Resnici na ljubo pa moram priznati, da debeluhar ni bil niti preveč v strahu za svoj trebušček. Je še precej časa obstal na mestu in škilil skozi daljnogled proti sovražnikovim postojankam.«
»Seveda,« se strupeno ponorčuje Možina, »ko je pa imel hlače tako polne, da se niti premakniti ni mogel!«
Vreme se je medtem nekoliko ublažilo, a zebe nas še vedno. Droben pršec se v vrtincih podi okoli nas in se ostro zadira v naše razorane obraze.
Hiteti moramo, kajti naši so naenkrat zginili nekje za obzorjem, kakor da so se udrli v zemljo. Proti večeru jih srečno dohitimo v neki vasi. Utaborimo se v listnjakih, hlevih in kleteh, kajti hiše so še polne civilnega prebivalstva in določene samo višjim šaržam. Pa smo kljub temu srečni in zadovoljni, da imamo le streho nad sabo.
Naš vod je nastanjen v topli kleti, kamor smo znosili tudi nekaj slame, da smo še precej zavarovani pred mrazom.
Ko smo srečno vse uredili, jo mahnemo v vas. Lačni smo in radi bi dobili kaj užitnega. Ličan nam je sicer zatrjeval, da bo kmalu večerja, toda nihče mu ne verjame, ker so oni, ki so odrejeni, da nanosijo vodo in olupijo krompir, odkrevsali komaj nekaj minut pred nami.
Čobal svetuje, naj raje krenemo v drugi konec vasi, kajti mogoče je tam še kakšna hiša, ki je še ni zasedlo vojaštvo.
Ubogamo ga, toda tudi tam ni nič boljše.
Na koncu vasi se je utaboril tren s svojimi vozovi. V naglici so postavili nekaj zasilnih ognjišč, katera so ogradili s šotorovino, da zakrijejo svetlobo. Na teh ognjiščih zdaj cmarijo in pečejo, da je veselje.
»O, tem se godi!« vzdihuje Čebin in glasno požira sline ob zapeljivem vonju pečenega mesa. »Njihovi vozovi niso nikdar prazni. Če jim pa slučajno kdaj zmanjka jedače ali pijače, pa — hajdi k prvemu Židu, ki ga srečajo. Nekaj kosov perila ali odej vzamejo s seboj, jih zamenjajo — pa so spet za nekaj časa preskrbljeni.« Vračamo se razočarani in slabe volje. Lebinger, ki je dozdaj tiho stopal za nami in cucljal prste, nenadoma vzklikne:
»Počakajte name! Morda ujamem kje kakšno malenkost.«
Rekši smukne med vozove in utone v nočni temi.
Stopicamo sem in tja, da se ogrejemo in čakamo. Mine precej časa, a Lebingerja še vedno ni. Čebin je že nestrpen.
»Prav gotovo nas je zgrešil, pa se zdaj lovi kje na drugem koncu, medtem ko mi tukaj zmrzujemo,« godrnja v brke.
»Kdo se lovi, štor nedočakani!?« sikne v tem hipu Lebinger za nami. »Raje malo poprimi, lenoba, da se ogreješ in ne odpiraj po nepotrebnem čeljusti!« sili v Čebina in odlaga velik zaboj, katerega prvi hip nismo opazili.
»Živijo, to so pa konzerve!« se razveseli Čebin, ko si zaboj natančneje ogleda. »Daj, pomagaj mi ga zadeti na rame!« me prosi in se suče okoli Lebingerja kakor vrtavka. »Le kako si jih sunil?«
»Ne gobezdaj toliko! Izginimo čimprej v našo jazbino, da si jih razdelimo. Samo to vam rečem: jezik za zobe! Vam že pozneje povem, zakaj.«
Konzerve so izginile kot bi trenil. Vsak mož našega voda je dobil po štiri, zabojeve deske pa Ličan.
Nocoj ne bodo preiskavali, ker je že prepozno,« se smeje Lebinger in si zadovoljno oblizuje ustne, »jutri pa že sami ne bomo več vedeli, kje so.«
»Res bo tako — škoda!« tarna Čebin, ki leži raztegnjen na kupu slame, z rokami pa objema napet trebušček in ga pestuje kakor mati svojega ljubljenčka...
»Kako si jih pa pouzmal?« sprašuje Čobal, ko posedemo prijetno nabasani okrog debele lojeve sveče lastnega izdelka. »Zdaj nam lahko poveš. Ne bo nikogar več v našo luknjo, kajti stražo ima nocoj na tej strani tretja kompanija.«
»Fantje, to je bilo v resnici smešno,« se razčeperi Lebinger. »Nekaj časa sem se motovilil med vozovi. Včasih sem kakšnemu tudi malo pretipal rebra, toda vse prazno. Na naše trenske vozove se pa nisem upal plezati, da bi me kdo ne zalotil. Te spočite mrcine so vse prehitro z batinami pri roki. Hotel sem se že vrniti, ko me nekaj pošegeče pod nosom, da nehote obstanem. Kaj me ne bi šegetalo, ko je ta mršnja kuharska cmaril komaj nekaj pedi od mene skoro poln kotliček konzerv. Splazim se še bliže in se potuhnem kraj šotora. Veš, naš stari me je vprašal, če imamo na vozu še kaj konzerv‘, slišim nekoga pripovedovati. ‚En zaboj, pravim, jih bo še, drugo smo že vse porabili. No, dobro‘, mi odgovori stari. Pripravi jih polovico nocoj, druge pa hrani za jutri! Komaj je odkrevsal, sem hitro drugi zaboj prenesel semkaj in ga skril pod plahto, da ga kdo ne zavoha. Jutri si jih razdeliva. Nikjer ni pisano, da bi morali ravno oficirji vse sami požreti.‘ — Tudi jaz sem bil njegovih misli, same to me je skrbelo, če so konzerve pod plahto tudi v resnici dobro skrite. Ko sem srečno dotipal zaboj s konzervami, sem spoznal, da bi jih prav lahko kdo sunil, zato sem jih vzel rajše s sabo. Mislim, da s to krajo nisem preveč grešil.«
»I, kje pa!« se smeje Šmuc. »Narobe. Nasitil si petindvajset lačnih, medtem, ko bi v nasprotnem slučaju požrla konzerve samo dva.«
Proti jutru je nehalo snežiti.
Okrog poldneva je za trenutek pokukalo celo bledikavo jesensko solnce izza meglene kaprene in nas zvabilo na prosto.
Pred majhno židovsko beznico se gnete polno vojaštva. Kričijo vsevprek, sujejo se in prerivajo kakor pocestni paglavci. Nekateri so že pošteno okajeni. Omahujočih korakov kolovratijo v parih, podeč se za deklicami, ki se jim ponujajo z bedastim, umazanim smehom navadnih pocestnic.
»Te gališke punčare so se nas hitreje privadile, kakor pa mi njihovemu blatu,« se reži Čobal, ki se je pravkar srečno prerinil skozi gnečo. Okoli vratu ima na snažilni vrvici niz trebušastih čutar, ki mu pri vsakem koraku žvenketajo kakor ubiti kravji zvonci.
»Napolniti sem jih pustil za vsak slučaj, če bo pa premalo, bom še enkrat skočil. Samo težko je priti zraven. Nekateri se sploh ne ganejo iz beznice. Že od jutra ti lokajo jeruš, kakor žejen pes vodo.«
Mimo nas ženejo črnovojniki nekega starejšega civilista. Na prsih, s katerih mu je zdrknila obveza, ima veliko rano. Suknjič ima obešen čez rame, okrvavljena srajca pa je ovita okoli zvezanih rok.
Nekateri zdrve za njim, večina pa se zanj ne zmeni. Teh umazanih prizorov smo siti do grla, pomagati mu pa itak nihče ne more.
Že od jutra se venomer valijo skozi vas novi oddelki. Vsevprek: pehota, topništvo, prtljažni in municijski vozovi, posamezni konjeniki na kilavih konjih, civilisti in vozovi z ranjenci, trop goveje živine, utrujene in sestradane, katero goni trop razcapanih pobalinov z batinami in kričanjem. Od vseh strani vik in trušč, cepetanje nog, cvilenje voz.
Nekateri polki imajo številčno komaj velikost bataljona. Zamazani in utrujeni se vlečejo mimo nas po blatni, razriti cesti Čehi, Poljaki, Nemci, Madjari... Z brezizraznimi očmi strme v daljavo, iz katere smo pnišli mi pred tremi dnevi.
»Kje neki se je vzelo vse to?« cvili nekdo zraven mene. »Jo bomo gotovo morali tudi mi kmalu spet pobrisati nazaj. Kaj misliš,« se obrne k meni, »ali ne bi bilo pametnejše, če bi nas bili kar tam pustili? Pa kakor je videti, ne znajo ti bedaki drugega, kakor poditi nas iz kraja v kraj.«
Sit sem teh večnih tožb, zato se zmuznem v naš brlog. Čobal, ki si je najbrž privoščil nekaj poštenih požirkov iz čutar, leži zleknjen na otepu slame in smrči na vse pretege. Ležem na svoj prostor. Verjetno je, da bomo morali oditi tudi mi, zato je še najbolje, če se pošteno spočijem. Bogve, kdaj bom spet počival tako lepo pod streho.
Znočilo se je. O kakšnih posebnih odredbah ni duha ne sluha.
Po večerji, s katero se je Ličan postavil, kar se je le dalo, je bila razdelitev cigaret in tobaka. Kadilci so dobili vsak po deset ogrskih, žvekalci pa po pol klobase tobaka.
V sladki brezdelnici se premetavamo po slami in puhamo debele oblake dima pod strop brloga.
»Treba bo odpreti vrata, če ne se še zadušimo v tem dimu!« ugotavlja Lebinger, ki si je pravkar prižgal ob čiku že četrto cigareto. Pa se kljub temu ne premakne z mesta.
»Kaj bi te skrbele takšne malenkosti!« momlja Možina. »Prekajeno meso se drži mnogo delj časa kakor pa sveže. Če ti pa dim ni všeč — saj veš, kje so vrata!«
»Ti sploh nisi srečen, če se nad kom ne zadiraš!« se razhudi Lebinger.
Naenkrat je konec prepira. Nekaj prileti po stopnicah in butne ob vrata, ki se odpro s takšno silo, da nam skoraj ugasnejo svečo.
»Zlodjeva luknja!« rentači desetnik Kržan in se pobira s tal. »Ni dosti manjkalo, pa bi si bil zlomil nogo. Zdaj pa glejte, da se hitro okomatate! Ne vem sicer, kdaj odmarširamo, a pripravljeni moramo biti za vsako minuto!« nam vpije medtem, ko že odhaja po stopnicah.
»Prekleta svinjarija!« rentači Čobal. »Pa prav nocoj si morajo zmisliti tega zlomka, ko mi tako čudno brenči v glavi, kot bi rojile čebele. Čebin, daj, poišči mi mojo ropotijo! Niti pripogniti se ne smem, tako čudno mi sili kri k srcu. Bojim se, da me bo zadel božji žlak.«
»Ne bi bilo prevelike škode!« se mu roga Čebin in mu baše razmetane drobnarijo v telečnjak.
»Skoraj vse žganje je sam požlampal — saj ni potem čudno, če ti sili kri k srcu!«
»Halo! Vsi ven! Pa hitro!« kriči nekdo vrh stopnic.
»Ne bo takšne sile!« odgovarja Šmuc. »To pesem že vsi predobro poznamo. Najprej te gonijo na cesto, kakor da se že bajta podira nad tabo, ko si pa zunaj, te pustijo ure in ure stati na enem in istem mestu, da je naravnost čudno, če ne poženeš korenin v zemljo!«
Čobal stoka in tarna, do bi se ga moral kamen usmiliti.
»Kolebaj, čmerika, kolebaj!« ga priganja Čebin. »Tvoj pihavnik sem za enkrat vzel jaz. Ko boš zunaj in te zrak pošteno prepiha, bo kmalu boljše.«
Možina je zadnji. Brska po slami, če ni morda kdo kaj pozabil, potem pa previdno otrne svečo in jo vtakne v krušnik.
Zunaj je že vse pripravljeno za odhod. Oddelek za oddelkom hiti mimo nas proti severovzhodu, odkoder smo prišli.
»Brez koraka naprej!«
Temne sence hiš begajo mirno nas kakor rahle, prijetne sanje in spet smo na planjavi. Oster severnjak nam orje v obraz. Vmes padajo posamezne snežinke, tanke in skeleče kakor železine konice.
»Desno!«
Trop jezdecev hušikne mimo nas in se izgubi v nočni temini.
»Držite zvezo!« kriči nekdo za nami.
Čedalje hitrejši je naš korak.
»Vraga, tekli pa vendar ne bomo!« se jezi nekdo zadaj.
»Čeprav pridemo prepozno, bomo še zmeraj dosti zgodaj,« zamodruje drugi.
Pa vse godrnanje nič ne pomaga. V resnici skoraj že tečemo, hropeč pod težo natovorjene prtljage.
»Stoj!«
Z naporom se obdržimo, da ne poderemo drug drugega. Kakor strelice švigajo posamezne besede.
»Zakaj stojimo naenkrat?«
»Vprašaj starega, mogoče ti pove!«
»Tebi gotovo ne bi, si prešemast!«
»Ne more biti vsak tako pameten, kot si ti!«
»Morda smo zgrešili pot.«
Pred nami donijo tiha povelja.
Na križipotju smo. Zavijemo na levo. Po približno dveurni hoji dospemo k prehodu hriba, kjer smo se ustavili pred tremi dnevi. Tema zagrinja grobišče in tudi razpadlo truplo ubogega topničarja; videti je samo črn obris topove cevi, ki se kakor grozeče dvignjena roka sklanja čez pot.
Korakamo po poti, ki se vije v podnožju hriba. Tu in tam posamezne kotanje, napolnjene z vodo in blatom. Včasih pljusk vode in pridušena kletev. Pri nekem ovinku zdrsnem nad nečem mehkim, spolzkim. Mrtvaški smrad mi puhne v nos. Zgrozim se. Bogve, kdo je in koliko časa že leži tu lako sam, nepokopan?
Kmalu smo spet na odprti planjavi.
Čez nebo se vlečejo krvave riže.
Gori.
Na levi stoji gozd. Mračen in hladen kakor mrtvašnica. V neznatni vzpetosti se vije pot navzgor, potem spet navzdol. Nešteto nevidnih rok se oprijemlje naših nog in nas meče k tlom.
Pred nami svarilni klici:
»Jarek! Pozor!«
S skokom se poženemo čezenj.
Ob parobku gozda leži zakop. Pred njim žične ovire. Na kraju smo.
Nebo krvavi močneje.
Sneg pada, pada, pada...
Ledenomrzlo vstaja jutro nad našim zakopom. Odreveneli otresamo sneg, ki se je sesedel na naših suknjah in se razgledujemo.
Ker si v temi nismo mogli poiskati primernih prostorov, smo stali do jutra stisnjeni drug k drugemu, oprti na steno zakopa, ki se je zmrzla oprijela naših cap, da smo se komaj oprostili njenega ledenega oprijema.
Zakop je na tej strani še dokaj dobro ohranjen. Le tu pa tam ga bomo morali popraviti in poglobiti. To večno deževje je ponekod zrahljalo zemljo, da se je sesula in skoro do vrha napolnila jarek. Žične ovire, ki so bile v redeh postavljene pred zakopom, so popolnoma nerabne. Razsekane so in razsvalkane, kolci izruvani ali pa jih sploh ni.
Saperji, ki so prišli z nami, hite s popravilom. Zabijajo nove kolce in jih prepletajo z žico, katero vlačijo za sabo v velikih kolobarjih. Kožo na rokah imajo vso raztrgano od jeklenega bodičja, toda nihče se za to ne zmeni.
Proti jutru je nehalo snežiti in nebo se je nekoliko zjasnilo, zato pa je zdaj mraz tem občutnejši. Da se ogrejemo, se lotimo tudi mi dela z veliko vnemo. Medtem, ko nekateri urejajo jarek, smo odšli drugi v gozd po dračje in vejevje, da vsaj nekoliko utrdimo prsobrane. Razmočena zemlja leze narazen, nametana na dračje in vejevje bo pa gotovo vzdržala. Posekati moramo tudi nekaj manjših dreves; v presek žičnih ovir bo treba postaviti vsaj nekaj španskih jezdecev, da imamo izhode za straže in izvidnike.
Približno dvesto korakov pod gozdom se vije široka cesta. Tam, kjer zavije proti severu, stoji visok križ. Zemlja okrog njega je razmetana in razorana, brzojavni drog kraj ceste prevrnjen in drevje sesekano od granat in šrapnel: samo križ stoji nedotaknjen, neoskrunjen.
V daljavi opazim posamezne konjenike-izvidnike. Kakor neznatne črne pike so se pojavili na obzorju in že spet zatonili nekje za gozdom. Sovražnik je najbrž še daleč, ker delo pred jarkom in v jarku kljub poročilom izvidnikov nemoteno nadaljujemo.
V desni odcep jarka, kjer se je utaborila naša stotnija, smo morali izkopati nov zvezni rov, kajti pri razkopavanju starega, ki je bil popolnoma zasut, smo zadeli ob mrtvake. Hitro smo jih spet zagrebli; smrad, ki je uhajal iz zemlje, je bil neznosen. Po menaži, ki so nam jo prinesli pred jarek, so začeli nekateri pod zgornjo plast zemlje grebsti majhne vdolbine, kjer bi bili za silo varni pred snegom in dežjem. Večina pa je posedla v večjih ali manjših gručah po tleh. Kvartajo, se razgovarjajo, ali pa tudi prepirajo, kakor pač nanese prilika.
»Veste, bil sem njegov abrihtar,« pripoveduje desetnik Martinčič. »Od vseh enoletnikov, kar smo jih dobili tisto jesen, najbolj brhek fant. In Slovenec, da mu ga ni bilo para. Kanalčkov ni mogel videti živih. Večkrat sva skupaj zavila v gostilno, pa je bil zmerom prepir, če sva le kje na kakšnega naletela.
Po našem urniku izpred Lvowa sva po teh dolgih letih spet trčila skupaj. On je postal medtem kadet-aspirant. Govoriva o tem in onem injaz hočem malo pozabavljati. Uf, da ste ga videli, kako se je razkošatil! Kar lepo tiho naj bom, mi je ukazal, ker me bo sicer naznanil komandi.«
»Da, da, ti tiči so z malimi izjemami vsi enaki!« mu pritrjuje vsa gruča. »Dokler še niso kaj posebnega, so prijazni in domači, ko pa začutijo porte pod vratom, se razšopirijo kakor pavi.«
»Res je!« pritrdi tudi Čebin. »Ti rezervni cucki so mnogokrat še slabši kot aktivni častniki. Na primer naš stari! V civilu je bil nekakšen bančni uradnik ali kaj, pa ga zdaj poglejte! Tako vam je »dinstlih«, da bi človek mislil, da je prišel že na svet v vojaški uniformi. Če si med maršem le za hip stopil iz vrste brez dovoljenja, je je že fliknil s tistim usnjenim bičem, da so ti kar zvezde zamigljale pred očmi.«
»Vse to drži,« se vmeša tudi Lebinger, »ampak kadar ga vidiš strumno sedati na konju, se ti pa le imeniten zdi!«
»Da, kakor žaba čepi na njeni in bedasto bulji na nas, prostake!«
Vsi se zagrohotajo tej opazki, kajti smešenje oficirjev je vojaku že od nekdaj najljubša zabava. Na ta način vsaj nekoliko da duška prikriti jezi nad krivičnim postopanjem nekaterih nadutežev in surovežev.
Izza gozda naenkrat začujemo peket konjskih kopit. Jezdec švigne mimo, nas ošvrkne z blatom in zgine.
»Temu se pa mudi!«
»Mislim, da se bo tudi nam kmalu.«
Po zakopu švignejo povelja.
V desni zavinek jarka nesejo mimo nas dele strojne puške. Stisnemo se k steni, vendar dobi vsak kakšen »spominček«.
»Vse to bi bili lahko opravili že dopoldne!« rentači Čobal, katerega so rogovile stojnice šavsnile v trebuh.
»Jezik za zobe!« sikne naš poročnik, medtem ko zija skozi strelnico.
Tudi nekateri izmed naših si si izdolbli v obronek zakopa opazovalnice in zdaj zijajo, pritiskajo čelo ob blatno steno, če bi slučajno kje opazili sovražnika.
Se pred mrakom zagledamo na planjavi posamezne jezdece. V neredu begajo nekaj časa sem in tja, se strnejo in potem v zmernem teku odkopitajo mimo naših žičnih ovir, oddaljeni komaj pol streljaja od nas.
Kakor izumrt je naš zakop. Naslonjeni ob stene, negibno čakamo, le oči mrzlično zasledujejo sovražnikove izvidnike.
Izginejo za hip, a se kmalu spet vračajo. Mogoče jih motijo nedodelane žične ovire. V ostrem diru šinejo zdaj skoro tik ob prvi pregraji, jo obidejo in zatonejo v somraku bližajoče se noči.
Tri dni in tri noči ni bilo nobene spremembe. Dopoldne in popoldne z obeh strani dveurno topniško obstreljevanje postojank, nekaj ranjencev, ki so veseli in zadovoljni odšli v zaledje, v trdnem prepričanju, da so se za vedno rešili iz objema smrti, drugače pa popoln mir. Šele nocoj je sovražnik spet oživel. Proti polnoči je začel streljati v vseh odcepih. Kmalu so se oglasile tudi strojnice.
V napetem pričakovanju smo stali skoraj do jutra pred strelnicami, naslanjajoč puške na obronek zakopa. Pa se je še pred svitanjem naenkrat vse umirilo.
Vsa strelba je bila samo prikrivanje sovražnikovega premikanja, kajti ko se je zdanilo, smo opazili levo sovražnikovo krilo, pomaknjeno približno dvesto korakov bolj proti nam. Tudi topništvo je moralo biti čez noč ojačeno.
S podvojeno silo nam danes pošiljajo jutranji pozdrav in med običajno sikanje je pomešano tudi nadušljivo hropenje nam še povsem neznanih »butcev«. Nekaj časa so se lovili okoli naših okovov, prhajoč v nas zemljo in blato, kmalu pa so se nam nevarno približali.
Skoro brez presledka butajo zdaj sem, zdaj tja. Ta hip je udarilo levo od nas. S silnim žvenkom švigne med krikom in vikom v zrak, kjer se ogromna črna pošast preobrne, bruhajoč na vse strani kri in blato.
Obupni glasovi kličejo sanitejce.
V zakopu mrgoli kakor v mravljišču. Proti gozdu bežijo posamezne postave. Znovn zavihra čez nas in trešči nekaj ubežnikov k tlom. Divje krike groze in bolečine pregluši naša artilerija.
V zakopu postaja vroče. Stisnjeni k steni, čakamo novih udarcev.
Zdaj...
Jezno vrši po zraku, toži in cvili in se zvija v silnih krčih.
Zemlja in mi smo eno.
Zdaj je nad nami... Prisluhnemo. Še vedno brni... Hvala Bogu, te smo srečno rešeni! Odpenjamo suknje. Duši nas. Obrazi so nam zaripli in oči se nam mrzlično svetijo.
»Drrrrenk!«
Ostro se zaseka med nas in nas vrže k tlom.
Nekdo presunljivo krikne.
Lebinger je. — Naslonjen ob steno, stoji tam in nas gleda z divjim, blaznim pogledom. Izpod suknje mu lije kri. V čedalje gostejšem curku. Mlaka pred njim na tleh raste. Skočimo k njemu. Prepozno. Kakor podsekan se zvrne na obraz. Njegovi od bolečine zveriženi prsti so se zarili v zemljo. Iz preklanega hrbtišča se mu odceja zadnji bori ostanek življenja. Še nekaj krčevitih stresljajev — in ni ga več.
Odnesemo ga v stranski rov. Pokopati ga zdaj ne moremo, čeprav se je vojna nevihta nad zakopom nekoliko umirila. S tem večjo silo pa besni zdaj za nami, kjer ima postojanke naša topnira. Kakor pod udarci ogromne sekire se seseda drevje in njegovo predsmrtno stokanje se meša s hropenjem raznesenih granat v eno samo obupno melodijo smrti in opustošenja.
»Na stražo moraš!« me zbudi četovodja Mravljak, ki se je komaj pred šestimi dnevi vrnil iz zaledja, kamor je odšel že pred približno dvema mesecema z večjim oddelkom ruskih ujetnikov.
»Mislil sem, da se bom za vselej zmazal,« je pravil, ko se je vrnil, »pa ni šlo. Že nisem bil dosti navihan.«
Hitro si zapnem jermenje, pograbim puško in odkorakam za njim skozi stranski rov, ki se neha ob parobku gozda. Pot naju vodi čez Lebingerja, ki leži še vedno nepokopan v skrajnem koncu rova. Mravljak porine v steno rova bajonet, ki nama služi kot stopnica. Z rokama se upreva ob okrajek in na prostem sva. V bližini gozda obstojiva.
»Če le moreš, se splazi prav do križal« mi pravi. »Zemlja je tam vsa preorana in preluknjana in ti ne bo težko najti primernega skrivališča, odkoder boš lahko nemoteno opazoval gibanje na oni strani. Streljati smeš le v najskrajnejšem primeru, še bolje pa je, če opraviš brez tega. Saj imaš gozd tako rekoč pred nosom. — Pa še nekaj!« mi sika že iz rova. »Glej, da ne zaspiš, kajti na tej strani ne bo zamenjave. Če te dan zaloti v luknji, si zapečaten do večera, če ti že prej ne preluknjajo možganov ...«
Počasi, previdno upognjen stopam kraj ceste, čeprav je ta opreznost skorajda odveč. Noč je temna in tudi veter k sreči piha od sovražnikove strani proti nam. Od časa do časa zaslišim celo posamezne glasove. Sovražnik si očitno ne dela prehudih skrbi...
Razdalja med gozdom in križem je v resnici manjša, kot sem prvotno mislil in tudi primernih kotanj je dovolj. Pa kljub temu ne ostanem na tem mestu. Smradu trohnečih trupel, ki leže razmetana okoli križa, ne bi mogel prenašati. Mnogo jih je: moški, ženske in otroci. Gotovo begunci iz bližnjih vasi. Smrtna kosa jih je presenetila in pokosila na begu.
Utaborim se v prostornem granatnem lijaku. Dno je sicer še pod vodo, toda izbirati nisem utegnil, ker je sovražnik postal spet nemiren. Kmalu zasikajo posamezne svinčenke čez mene. Nagonsko stisnem glavo med ramena. Strojnice sejejo in žanjejo tako nizko, da njihove krogle skoro orjejo zemljo. Včasih se katera zaseka v rob lijaka in odkruši zemljo, ki z zamolklim pljuskom zadrkne v vodo.
To enakomerno žvižganje in sikanje nad mano me je utrudilo. »Joj, da bi bil zdajle živ in zdrav doma!« se je hrepeneče iztrgalo iz srca. Daleč, daleč so romale moje misli... V solnčnem žarku se koplje cerkvica na Rožniku. Z ženo sediva na travniku, trgava rože in jih mečeva sinku v naročje. Joj, kako razigrano bije z ročicami okoli sebe in se smehlja! Tudi ljudje, ki hodijo mimo, so praznično veseli in razigrane volje. Pozabljeno je vse trpljenje dolgih, težkih dni... Od nekod donijo poskočni glasovi harmonike, petje, vrisk... Naenkrat se nebo stemni. V črnino se zareže grozeč blisk... Zemlja zabobni, kakor da se lomi na dvoje... Prestrašen planem k otroku... Močan udarec me od pahne in vrže na tla... Divja bolečina se mi zareže v srce... zakričim, zaječim iz dna ranjenega srca — in se zavem.
Zaspal sem... Vso noč. sem prespal. Nad menoj je svetel dan.
Zgrosim se: v tej luknji bom moral zdaj čakati, da se spet znoči. Kaj naj rečem poročniku? Kako naj se opravičim? Zaspati na straži in celo pred sovražnikom pomeni toliko kot — smrt!
In kaj potem, če me ugleda sovražnik. Prav tako smrt. Neizogibna smrt... Na vsak način moram torej zlesti še globlje, da me kdo ne zapazi. Nadporočniku se že opravičim. Saj mi ne more dokazati, da sem spal.
Morda je pa vendarle še kakšen izhod iz nevarnosti? Če bi počakal, da začne streljati naša artilerija? Sovražnika takrat gotovo ni na izpregled, posameznih straž pa ne štejejo... Da, na ta način bo šlo!
Oddahnem se. A samo za hip. Takoj me spet obide mrka zavest, v kakšnem brezupnem položaju sem. Tako dolgo že čepim v tej hladni vodi, da so mi udje že napol ohromeli. Rad bi se premaknil. da bi spet pognal kri v otrple ude, pa se ne upam. Vsak najmanjši gib me lahko izda.
Minute se vlečejo kot ure. Čutim, z ledeno tesnobo čutim: dolgo ne bom več vzdržal. Krč mi stiska mišice. Le z največjim samozatajevanjem zadržujem v grlu krik. Prsa mi razganja onemogla želja, da bi zarjul kakor ranjena zver in dal duška svoji raztrgani, razbičani notranjosti. Naenkrat se strese zemlja. V silnem zaletu bukne prva granata. Za njo druga, tretja...
Naši so začeli prvi.
Sovražnik odgovarja. Vedno hitreje bega smrt po zakopih, vedno hitreje.
Ležem na trebuh in se pripravim.
Zdaj ali nikoli! pomislim z obupno voljo človeka, ki se potaplja. Sunkoma se zaženem kvišku... Že sem zunaj lijaka. Hočem bežati, haha, ubežati lastni usodi! Komaj napravim korak, me neznana sila spet vrže na tla. Poskusim vstati, ne morem. Nov udarec me požene kvišku. Vržem se proti bližnjemu lijaku. Noga mi zdrsne in z vso silo butnem na dno.
Čez mene buči in šumi, stoka in tuli. Smrt in življenje se tam zgoraj borita za nadvlado, zame pa tu spodaj ni nobene borbe več... Ne morem več vstati, ne morem in vem, da tudi nikoli več ne bom vstal. Silna teža v trebuhu me pritiska k tlom. Nekaj slanega, plehkega se mi zbira v ustih... »Da, da,« mi do kraja vdano in topo grgra v grlu glas, »da, da, to je — kri.« Vem, da sem ranjen, a čudno: nobenih posebnih bolečin ne čutim. Moj Bog, kaj se godi z menoj, kaj se godi z menoj?
V vrteči se kolobar pojemajočih misli še nekaj blisne kakor daven spomin. Ne spomin na družino in dom. Spomin na zmečkano krpo papirja. »Da, da, komaj slišno grgram, »to je časopis in oni članek v njem. Članek o zdravniku, ki je imel želodčnega raka. Do zadnjega diha je natančno in stopnjema opisoval razvoj svoje bolezni. Vse bolečine, vsi neznosni krči mu niso mogli iztrgati peresa iz rok. To je storila šele smrt. »Junak znanosti«, stoji na koncu stavka... Zamegli se mi pred očmi, krpa papirja izgine, nekaj me v sencih in v srcu hudo zaskeli:
Moj Bog in — jaz?
Ali bo kdo dobil ta dnevnik v roke? Ali bo kdo verjel, da sem svoje poslednje besede pisal v granatni kotanji med dvema ognjema?
Bolečin jaz ne morem opisovati, čutim samo slabost, slabost... In žejo, joj, žejo... Voda na dnu lijaka je ostudno gosta in prevlečena s temnordečimi krvavimi sragami. Teh srag je vedno več, vedno več — — —
Še je ta hip šlo skozi moje telo nekaj kakor blazno hotenje, da bi z ostankom zadnjih sil premagal to strašno bolest in kriknil, kriknil, da bi odjeknilo od vzhoda do zahoda: »Vode! Samo požirek vode!«
Kri v ustih me žge ko raztopljen svinec in duši, duši...
Ne, ne, nikoli več ne bom nikogar poklical. Moj glas je ubit zvon, moje srce samo še dih, moje telo že objema mrliški smrad. Sam, zapuščen od vseh, bom moral umreti. Počasi, počasi se odteka življenje iz mene, počasi, počasi curlja iz mojih ust kri. Iz ust? Naravnost iz srede srca mi curlja, naravnost iz srede srca — — —
Kje si, moj otrok? Tvoj oče trpi, neznosno trpi...
Umiram... Moj Bog, povej: zakaj?
Tožeče, kakor krik smrtno ranjenega laboda je še enkrat jeknilo čez planjavo in zatonilo v gluho temo. Umirajoči je iztrgal iz sebe svoj zadnji krik — — —
Nad njim pa se je iz noči zablestel križ z umirajočim Odrešenikom. Njegovo v smrtnih mukah zmaličeno telo je rastlo v oblake in njegove roke so segale od vzhoda do zahoda, škropeč kri odrešenja na vsa ta uboga, razmesarjena, v mukah in v grozi osamelosti umirajoča človeška bitja.
Epilog
urediOjačena z novimi močmi iz zaledja, je avstrijska armada že v prvih pomladnih dneh zapustila svoja prezimovališča v Karpatih. V nepretrganih pohodih se je kakor ogromen železen obroč valila proti severu, ugonabljajoč vse, kar ji je zastavljalo pot.
Nebo je spet rdelo v krvavem žaru. Neprestano grmenje je stresalo zemljo in granate in šrapneli so jo orali od vzhoda proti zahodu, od severa proti jugu.
Nas polk je zasedel črto Buhowa—Lodzinka.
Dnevi so potekali v otožni enoličnosti: snažili smo orožje in cape ter pokopavali mrliče, katerih je ostalo tam še vse polno od jesenskih bojev. V neki kotanji, tik križišča glavne ceste, je ležal, pogreznjen globoko v blato, neki vojak. Zvotleni trup so mu ovijale že močno preperele cunje in obraz mu je bil tako izglodan, da ga niti lastna mati ne bi več spoznala.
Z lopatami smo ga previdno dvignili in položili na pripravljeno šotorovino. Dnevnik, ki ga je imel spravljenega v telečnjaku in v katerega je zapisoval svoje vtise in prigode na krvavih poljanah Galicije, je bila vsa njegova ostalina.
Nepoznanega smo pod številko 739 zagrebli v skupnem grobu. Njegovi zapiski naj bodo vsemu svetu neme priče, kako resničen je oni, s krvavo ironijo prepleteni izrek:
»Da, res sladko je boriti se za domovino — in potem ležati med koprivami in plevelom!