Gavrani kriče
Gavrani kriče Li-Tai-Pe |
|
Pred mestom, ki v rumenem poletnem prahu se greje,
k počitku zvečer je sedla v veje jata gavranov in kraka.
Mlada žena vojaka svileno nitje tkè
in čuje gavranov vpitje in gleda,
kako se bleda večerna zarja po oknu pnè.
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _
Iz rok ji je zdrsnila nitka; zdaj misli ... Nanj,
ki ga vsega nje želje držè v divje drhtečem objetju.
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _
Tiha, vsa sama gre v kraj počitka. Solza za solzo
polže v blazino, vroča kot dež v poletju.