Geologična črtica
| Geologična črtica. |
| |||||||||||||
Pa smo se napotili ukaželjui mladeniči, tako mi je pravil dijak, s katerim sem se zadnjič vozil, s svojim voditeljem in podvoditeljem doli na Mali Štajer, da bi tam kamenje razbijali in ilovco mešali, kakor je to že od nekdaj navada. Bilo je ravno okolu Sv. Jakoba inu Ane, sonce je močno pripekalo in da bi se bolje pripravljali za težavni svoj posel, krepčali smo se doli do Maribora tako vestno, da so bili nekateri mej kolegi že sposobni strokovnjaško preiskavati ta kraj, ki je že nekaj časa znamenit v geologičnem oziru. Toda ukaželjnost vabila nas je dalje in voditelj začel nam je v Celji povelja razlagati; nekaj nas je šlo proti Laškemu trgu, drugi pa smo jo mahnili gori proti Žavcu. In Ti, Savinjska dolina, ki si naravna trdnjava narodu, očarala si marsikaterega tujca s svojim prekrasnim poljem in bodeš mu prijeten spomin, kadar koli Te bo primerjal z gornoštajerskimi kraji, moj kolega pa Te ne bo nikoli pozabil.
Moj kolega in jaz sva se naselila na samotnem kraji v tihi dolinici in kolikor sva moči svojih darovala geologični vedi, vse se je koncentrovalo le na prvi dopoludan; še tisti dopoludan sva v družbi prijetnih stvaric domovino igrala, mesto da bi po hribih petrefaktov iskala.
Ivanka je bila čedne postave, plavolasa in ljubezniva, oči pa je imela nekako odkritosrčne, dobroželjno mokre; baš zadnja posebnost mikala je pa mojega kolega tako, da se je le zagledal v njo, meni pa se je zdelo, da bi se iz tega znanja napravila lahko črtica, ki naj bi bila v svarilo tistemu, ki ni še bral v Jurčičevem „Mej dvema stoloma“ o onih mokrih očeh.
Z ondotnim oskrbnikom sva se pogovarjala prihodni dan o tercijernih razmerah tamošnjih krajev, moj kolega pa je šepetal z Ivanko, in še jaz sem bil vesel, ko sem videl, da se tako dobro razumeta. O, ti brezsrčna osoda, kako hudo prekaneš človeka, kako neusmiljeno ga udariš, ko le zvesto in marljivo sledi naravnim svojim čutom.
Zvečer smo v lopi sedeli, pa menili se o različnih stvareh; oskrbnik pripovedoval je dogodke iz svojih prejšnjih let, jaz in sestra Ivankina pa sva ga marljivo poslušala, Ivanka in moj kolega sta na onem konci mize bolj tiho privatne zadeve obravnavala. Zašepetal ji je: „Ivanka, kaj bi ti storila, ko bi jaz drevi prinesel lojterco, pa je podstavil pod tvoje okence in potrkal na polkence?“ Ona pa je glavo na stran nagnila in boječe odgovorila: „In kaj, saj veš kaj!“ Na videz bolj pazno sem poslušal zopet oskrbnika, pa vzdihoval: „Oh, Ti presrečna mladina!“
Pozno v noči je že bilo, smijali smo se še v lopi, toda ne vsi, tudi mojega tovariša je manjkalo, kar nastane najedenkrat tiho med nami, kakor bi se moralo kaj važnega zgoditi — resk — čof, zaslišimo; Ivankina sestra rekla je, da je spomin.
Drugi dan je že davno solnce prijazno sijalo, zajuterkovali smo, pa kolege ni bilo, klicali smo ga in iskali, toda vse zastonj. Ivanka je zamišljeno in tiho hodila. Mislil sem si, Bog ve, kod hodi, in postal sem malo resen, pa odločil se gori v hribe, da bi iskal krinoidov v ondotnem apneniku. Hrib je bil obraščen z mlado hraščino in na vzhodnji strani zagledam po trati razgrneno suknjo in hlače, malo na strani pa je počival moj kolega. Solnce je vabilo iz obleke čuden duh in začel sem slutiti; kolega pa mi reče: „Smola, smola, neizrečeno sem včeraj pogorel.“ Takoj sem ga razumel. Ko je romal težavni pot po lestvici, zlomi se klin in on jo smukne doli v leno tekočo vodo. Bridko se mi je nasmijal, drže se za ranjeno koleno, rekoč: „Vidiš, tako veselje imamo na kmetih. Smeh me je silil, pa nesem se upal smejati, morda bi se mu zameril, in obljubil sem, da bom molčal.
Hitro so nam v onih krajih prijetne ure tekale — in čez nekaj dni „knajpovali“ smo doli v trgu. Gospod voditelj je predsedoval, pa vprašal mojega kolego, kaj je kaj doživel v svojem okraji; ta pa mu je odgovoril, da je gori nekaj deklet, a drugo vse je „gailtaler schiefer“, potem pa se je zamislil, in bil celi večer otožen. Vsak izmej tovarišev je vedel kaj povedati, napitnice so se vrstile, in peli smo različne pesence, slednjič pa vstane gospod voditelj in z resnim obrazom pravi: „Gospoda moja, zdi se mi, da bo začelo eruptirati,“ in ko se je šel hladit, pa se predolgo zadrževal, začeli smo se tudi drugi pomikati vsak po svoji moči, kajti vsak je moral varovati, da ni zvrnil, kar je naložil. Moj kolega pa mi reče: „Jutri moraš iti z menoj, pojdeva k Ivanki slovo jemat;“ jaz sem mu rad obljubil.
Bili smo zopet na gornjem Štajerji, moj kolega pa se je vedno še ponašal z veliko, rudečo vrtnico, ki mu je bila tak čudno grenek, prijeten spomin na Ivanko.