Gib (Tomaž Šalamun)
Gib Glas Tomaž Šalamun |
Funkcije → |
|
Pil sem medico, širšo od reke.
Kačji pastirji so mi poljubljali oči.
Tkal sem platno, ki je postalo led.
V njem se leskeče pogubljeno mesto.
Ulice vodijo in ne vodijo nikamor.
Prislonjene k zidu spijo mrtve sanje.
In mulovodec drži roko, kot jo je
takrat, ko je zaklical dečku: Pohiti!
Pred sončnim zahodom morava priti do vrat!