|
|
Gladovna stavka v moški kaznilnici v Mariboru v avgustu in septembru 1936
France Filipič
|
|
V moški kaznilnici v Mariboru je bilo v tridesetih
letih nekaj gladovnih stavk političnih
obsojencev, prva že med 15. i n 25. septembrom
1930, ko so bile življenjske prilike v tej kaznilnici
še izredno težke in je veljal še stari, avstrijski
hišni red.' Kljub odporu kaznilniške uprave, ki
ni bila pripravljena pristati na kakršnokoli popuščanje,
je tedaj skupina desetih političnih obsojencev,
komunistov, ob trdovratnem vztrajanju
obeh iniciatorjev stavke. Rodoljuba Colakovida
in Radeta Vujoviča, kd sta vzdržala v stavki
1 0 dni, dosegla premestitev v celice na južni strani
zgradbe, dovoljenje za sprejemanje večjega
števila knjig in električno razsvetljavo v celicali
do osme ure zvečer.
Sicer je že zakon o izvrševanju kazni z odvzemom
svobode, ki je stopil v veljavo 1. januarja
1930, nekoliko omilil pogoje, v katerih so živeli
obsojenci v kaznilnicah stare Jugoslavije,
vendar je pomembnejše spremembe v kazndlniško
življenje v Jugoslaviji prinesel šele novi hišni
red, ki je bil objavljen v Službenih novinah 4.
januarja 1932; zlasti pomembna so bila njegova
določila o Jtomuniciranju zapornikov z zunanjim
svetom, o možnostih sprejemanja pošte in paketov.
Politični obsojenci so bili prej in po uveljavitvi
tega novega hišnega reda v enakem položaju kot
kriminalci ter niso bili deležni po zakonskih
predpisih nikakršnih olajšav. Šele tako imenovana
»Miškulinova uredba«, ki jo j e pravosodno
ministrstvo izdalo 9. septembra 1935, je političnim
obsojencem, komunistom, priznala pomembne
olajšave (pakete do 2 0 kilogramov mesečno,
do 5 ur sprehoda na dan itd.). Toda nekaj manj
kot leto dni po tej uredbi je novi minister za
pravosodje, dr. Dragiša Cvetkovic izdal 10. avgusta
1936 odredbo,s katero je režim za politične
obsojence, komuniste, v kaznilnicah vnovič
zaostrU. V kaznilnici v Sremski Mitrovici je nova
odredba povzročila najhujši odpor (čeprav se je
že tudi prej kršilo »Miškulinovo uredbo«). Ko
politični obsojenci, komunisti v avgustu 1936 s
svojim odporom proti odredbi ministra za pravosodje
od 10. avgusta 1936 niso dosegli nobenega
uspeha, je 24. oktobra 1936 stopilo v Sremski
Mitrovici 135 političnh obsojencev v gladovno
stavko,' ki je trajala nato 4 dni, do 28. oktobra
1936, ko je ministrstvo za pravosodje preklicala
svojo odredbo od 10. avgusta 1936 in potrdilo
»Miškulinovo odredbo« od 9. septembra 1935.
Istočasno kot v Sremski Mitrovici, to je 24. oktobra
1936 so pričeli z gladovno stavko tudi politični
obsojenci, komunisti, v Moški kaznilnici,
v Mariboru; to je bila druga stavka v tej kaznilnici,
t r a j a l a je do novembra 1936. Politični obsojenci,
komunisti, udeleženci v tej stavki, so bili
vsi, razen enega, pripeljani 11. avgusta 1936 iz
kaznilnice v Sremski Mitrovici," samo Ivo Marinkovič,
obsojen 9. avgusta 1935 pred okrožnim,.
sodiščem v Bjelovaru na 7 mesecev strogega zapora,
na kazen, katero mu je 30. decembra 1 9 35
povišal Stol sedmorice na 3 leta robije," je bil
priveden v Maribor v kaznilnico 11. julija 1936
iz kaznilnice v Lepoglavi.' Konec 1936. l e t a je
bilo v kaznilnici v Mariboru vsega 491 obsojencev,
od tega 25 političnih. Tako neznatno število
političnih obsojencev se je ob velikem številu
kriminalcev zelo težko uveljavljalo s svojimi
zahtevami, kar je posebno prišlo do izraza
v okoliščinah, v katerih je potekala gladovna
stavka.
Mnoga pričevanja političnih obsojencev, ki so
se v stani Jugoslaviji znašli za kaznilnišldmi zidovi
v Mariboru, govore o t r d em in brezdušnem
režimu v tej kaznilnici," zlasti o pedantnem in
birokratskem ravnanju njenega ravnatelja Nika
Vrabla, ki je to službo nastopil novembra 1924.
leta. Tako je bilo tem večje tveganje peščice
zapornikov, političnih obsojencev v mariborski
kaznilnici, ko se je odločila za gladovno stavko.
V mariborski kaznilnici je bilo med gladovno
stavko 2 7 obsojencev, komunistov, ki so, po izjavah
nekaterih članov te skupine," vsi sodelovali
v stavki, po podatkih kaznilniške uprave v Mariboru
pa niso sodelovali trije obsojenci, ki so
bili bolni.
V kakšnih okoliščinah je potekala ta gladovna
stavka in kdo so bili njeni akterji?
Vsekakor je za boljše razumevanje te stavke
potrebno poseči v njeno predzgodovinO.
Znano je, da je 1935. leto bilo prelomno v razvoju
KPJ, k čemur je zlasti pripomoglo dvoje,
prvič, končana je bila obnova partije, ki je bila
pod prvimi udarci diktature zdesetkana, in uveljavila
se je njena programska preusmeritev,
tako z izhodišč IV. državne konference, Id je potekala
24. in 25. decembra 1934 v Ljubljani, Splitskega
plenuma, 9. in 10. junija 1935 v Splitu in
VII. kongresa Komunistične internacionale, od
25. julija do 20. avgusta 1935 v Moskvi. Poudarjena
ljudskofrontna usmerjenost KPJ je pripomogla
k njenemu prvemu širšemu prodoru v
tridesetih letih med množice, močno pa se je v
t em času tudi povečalo število njenih članov.
Zlasti se je KPJ organizacijsko okrepila, ko je
po junijskem plenumu CK KPJ ustanovil tako
imenovani državni biro partije »operativni organ
biroja centralnega komiteja za neposredno vodenje
vsega dela partijskih organizacij v državi«
s sedežem v Zagrebu, kratko imenovan ZEMBILJ,
s sekretarjem Djordjem Mitrovičem na čel
u . ZEMBILJ je deloval v Zagrebu, kjer je imela
svoj sedež tudi centralna partijska tehnika,
skoraj 5 mesecev, bil je preko kurirskih
zvez v stiku z vsemi pokrajinskimi komiteji KPJ,
sprejemal je in obravnaval njihova poročila, določal
stališča in dajal direktive za njihovo delovanje.
Mitrovič se je ob sodelovanju ostalih članov
ZEMBILJ (Drago Marušie, Srdja Priča) pred- ,
stavil kot vztrajen organizator, tako da je središče
KPJ v Zagrebu preko svojih zvez pomembno
vplivalo na delovanje KPJ in SKOJ v posameznih
pokrajinah v državi, tja do oktobra 1935, ko
j e policija pričela z aretacijami komunistov V
Sisku, v naslednjih mesecih pa tudi v Zagrebu
in Beogradu. 14. novembra 1935 sta istočasno
padla v Zagrebu policiji v roke Djordje Mitrovid
in Franjo Kralj, član PK KPJ za Hrvatsko in
Slavonijo. Na osnovi poročil o delovanju KPJ
v državi, ki jih je policija našla pri Mitroviču
in na osnovi delnih priznanj obeh aretiranih, kd
sta bila med zasliševanjem na policiji izpostavljena
najhujšim mukam, so se aretacije komunistov
razširile skoraj na vso državo; policija je
prijela večino članov pokrajinskih komitejev,
razen v Vojvodini, člane aparata CK SKOJ, nekaj
članov centralne tehnike ter okrožnih in
mestnih vodstev KPJ in SKOJ. Do srede 1936
j e bilo prijetih preko 2000 komunistov, postavljenih
pred sodišče pa okoli 500.« V Proleterju
j e v februarju 1936, v članku »Naj dejstva govore
«2i bilo zapisano: »Od sredine novembra 1935
do danes je prijetih okrog 500 ljudi. Ti ljudje so
v policijskih zaporih podvrženi takšnim mukam,
ki presegajo vse to, k a r je videla Jugoslavija v
teh sedmih črnih letih. Starim srednjeveškim
metodam prejšnjih šestojanuarskih vlad so se
pridružile nove »specialitete« duhovnika Korošca
. . . Delavska funkcionarja Djordje Mitrovič,
kovinar in Dragutin K r a l j a sta že tri mesece
podvržena takšnim mukam, da sta t a dva mlada,
krepka človeka še samo senca samega sebe.«
V nadaljevanju članek opisuje t o r t u r o na policiji,
navedeno je, kako Ivanu Brijačku," češkoslovaškemu
državljanu, ki ima za seboj že 5 let
robije v Požarevcu, žgejo hrbet z razgretim likalndkom,
kako je Ivan Sabolek, potem, ko so
mu teptali rebra, ga obešali z glavo navzdol in
ga tolkli po modih, poskušal napraviti samomor,
kako so na podoben način mučili Pavleta Dursanoviča^^
itd.
Med aprilom in julijem 1936 so se pred državnim
sodiščem za zaščito države v Beogradu zvrstili
procesi, na katerih so bili med velikim številom
obtožencev postavljeni pred sodni senat
tudi poznejši udeleženci gladovne stavke v Mariboru,
vsi, razen Iva Marankoviča, za katerega
smo že navedli, da j e bil obsojen 9. avgusta 1935
pred okrožnim sodiščem v Bjelovarju,« in Aleksandra
Radica, ki g a je obsodilo 30. aprila 1936
okrožno sodišče v Sremski Mitrovici na leto dni
strogega zapora.'
4. aprila 1936 je bila na sodnem procesu, ki je
zajel skupino 12 ljudi iz državnega vodstva SKOJ,
izrečena sodba tudi trem članom CK SKOJ,
ki so biM pozneje prestavljeni v Maribor, organizacijskemu
sekretarju CK SKOJ, Ivanu Saboleku,
tri leta robije, Pavletu Dursanoviču, članu
CK SKOJ in partijskemu inštruktorju, ki se je
šolal na KUNMZ v Moskvi, 3 leta robije, ter
Mirku Tomičiču, članu CK SKOJ, 2 leti strogega
zapora.^'
4. junija 1936 j e bila izrečena sodba 25 članom
skupine organizatorjev partijske mreže, ki j e b i la
neposredno vezana na ZEMBILJ dn osrednjo
partijsko tehniko v Zagrebu; nosilec procesa je
bil Djordje Miitrovdč, sekretar ZEMBILJ,«« ki je
bil obsojen na 5 let robije, vseh oseb, ki so bile
obsojene na t em procesu in so morale pozneje v
kaznilnico v Mariboru, je bilo — z Djordjem
Mitrovičem — kar devet: Ivan Brijaček, 2 leti
robije, Vladimir Brkič, leto in šest mesecev
strogega zapora, Zvonimir Brkič, leto strogega
zapora, Milan Hofman, leto in 6 mesecev robije,
Viktor Ivičič, leto in 6 mesecev strogega
zapora, Franjo Kralj, 3 leta robije, Sigmund
Kraus,» 2 leti strogega zapora in Anton
Suknaič, leto strogega zapora.
13. junija 1936 j e državno sodišče za zaščito
države v Beogradu obsodilo šest članov KPJ, ki
so v Zagrebu snovali partijske obrambne čete.
Nosilec procesa je bil Zvonimir Svjetličič,« glavni
organizator obrambnih čet KPJ, prestavljen
pozneje v Maribor. V tem procesu je bil obsojen
na smrt Djuro Halabarec, ki j e januarja 1936
med demonstracijami brezposelnih v Zagrebu
ustrelil stražnika. Na istem procesu so bili, še)
obsojeni Miloš Zidanšek,« 2 leti robije Mirko
Vaniič,« 3 leta robije in Teodor Krivak,« 3 leta
robije; vsi trije so bili odpeljani v kaznilnico v
Maribor.
9. julija 1936 j e državno sodišče za zaščito države
izreklo sodbe najštevilnejši skupini obtožencev
v procesih, vezanih na delovanje ZEMBILJ;
v procesu, katerega nosilec je bil Trajko
Stamenkovlč, sekretar pokrajinskega komiteja
KPJ za Srbijo, je bilo obsojenih vsega 37 obtožencev,
med njimi 9, ki so pozneje bili prestavljeni
v Maribor, poleg Trajka Stamenkoviča,
ki je bil obsojen na 6 let robije: še ing. Lovro
Sperac, leto dni robije, Mihajlo Bumbulovič,
inštruktor CKKPJ, ki se j e šolal na KUMNZ v
Moskvi, 6 let robije, Josip Bosak,*' 5 let robije,
Jovan Jerkovič, 4 leta robije, Naftali Demajjo,
pet in pol let robije, David Demajo,** 3 leta
robije, Djevad Maglajldc, tri leta robije, Vladimir
Stefanie, 3 leta robije.
Obsojenci z navedenih procesov so bili dan,
najpozneje dva dni po izreku sodbe iz zaporov
sodišča za zaščito države prepeljani v kaznilnica
v Sremski Mitrovici in tukaj razporejeni po samotnih
celicah, v katerih naj bi prebili t r i mesece,
prvo stopnjo svoje kazni, tako da bi bili
po t r eh mesecih premeščeni v skupne sobe. Medt
em je bU prestavljen iz Lepoglave za novega
upravnika kaznilnice v Sremski Mitrovici Dušan
Petrovič, znan po svojem brezobzirnem in nečloveškem
ravnanju s političnimi obsojenci, povzročitelj
masakra 20. avgusta 1935 v Lepoglavi.
Petrovič je takoj po svojem prihodu pričel
zoževati političnim obsojencem njihove že priznane
pravice, kar je izzvala nemire i n proteste
med političnimi obsojenci. Kot smo že navedld
j e nato uredba ministra za pravosodje dr. Dragiše
Cvetkoviča, s k a t e r o je bila preklicana »Miškulinova
odredba«, 10. avgusta 1936 celo izzvala
v mitroviški kaznilnici najhujše proteste. Ko
so se novodošH obsojenci iz prej navedenih sodnih
procesov takoj po svojem prihodu pridružili
nemirom i n protestom v liaznilniici/' je miinistrstvo
za pravosodje naglo ulirepalo, odbralo je med
novodošlimi 26 obsojencev, za katere je menilo,
da so najbolj nevarni za red in mir v kaznilnici
ter jih prestavilo v mariborsko kaznilnico; strogi
režimj v tej kaznilnici naj bi jih ukrotil. K izločitvi
26 obsojencev iz množice novodošlih, Iti so
bili razporejeni po samotnih celicah v stari zgradbi
mitroviške kaznilnice je pripomoglo dejstvo,
da so neicaj dni pred to izločitvijo stopili v gladovno
stavko, da bi izsilili prestavitev v mladinsko
zgradbo."
Upravnik kaznilnice v Sremski Mitrovici Dušan
Petrovič je z dopisom 10. avgusta 1936"* kazenskemu
zavodu v Mariboru sporočil, da je
pravosodno ministrstvo s svojim sklepom od 10.
avgusta 1936, št. 80540 prestavilo v kazenski zavod
v Mariboru obsojence Ivan Sabolek, Trajka
Stamenkovič, Pavle Dursanovič, Mirko Tomičič,
Djordje Mitrovič, Franjo Kralj, Sigmund
Kraus, Ivan Brijaček, Anton Suknaič, Viktor
Ivičič, Zvonimir Svetličič, Mirko Vanič, Mihajlo
Bumbulovič, Lovro Šperac, Josip Bosak, Dževad
Maglajic, Aleksandar Radič, Jovan Jerkovič, Naftali
Demajo, Vladimir Stefanovdč, Vladimir Brkič,
Zvonimir Brkič, Miloš Zidanšek, Teodor Krivak
in Muan Hofman.
K navedenemu spisku je Dušan Petrovič dodal
navodilo:
»Ker je ministrstvo za pravosodje predpisalo
za navedene obsojence poseben režim, se priporoča
upravi, da, od sprejetja tega sklepa v vsem
uporablja najstrožji predpis, ki velja za vse ostale
obsojence kriminalce.
Istočasno se priporoča upravi, da onemogoči
zgoraj navedenim premeščenim obsojencem sleherni
stik z ostalimi obsojenci.«
Ministrstvo za pravosodje je tudi samo posebej
poslalo z datumom 10. avgust 1936 dopis
upravi mariborske kaznunice s seznamom obsojencev,
ki jih je prestavljalo tja iz Sremske
Mitrovice, temu dopisu pa je v celoti dodalo
svojo uredbo od 10. avgusta 1936 o strožjem režimu
za politične obsojence v kaznilnicah.
Skupina političnih obsojencev je potovala iz
Sremske Mitrovice v Maribor dva dni,, od 10. na
11. avgust 1936, obsojenci so bili vklenjeni in še
pripeti h klopem v vagonu. Potovali so v veliki
vročini, sicer pa so bUi orožniki, ki so jih spremljali
korektni in SvetMčiču se je celo posrečilo
na eni od postaj med Celjem in Mariborom odvreči
skozi okno dopisnico, namenjeno domačim.
" Proti večeru 11. avgusta 1936 so prispeli
v Maribor; tu se je vlak ustavil preden je zapeljal
na železniišloi most, vagon z obsojenci so
železničarji odklopili od kompozicije in potisnili
pred bližnjo kaznilnico. Obsojence so orožniki
odgnali v kaznilnico, kjer jih je pričakal na dvorišču
ravnatelj Niko Vrabl. V krajšem nagovoru
j e novodošle opozoril, da v tej kaznilnici vlada
strog red in da jih čakajo hude kazni, če se bodo
pregrešili proti njemu. Nato so morali novodošH
v klet, kjer so jih ostrigli, skopali in preoblekli,
po prebiti noči v kleti pa so jih razdelili
po samotnih celicah, sleherni med njimi pa j e.
moral še posamično k ravnatelju Niku Vrablu
v njegovo pisarno.
V samotnih celicah so bili zaporniki strogo ločeni
drug od drugega, kljub temu pa so pričeli
vzpostavljati stike med seboj s trkanjem ob steno,
sporazumevajoč se med seboj po sistemu zaporniške
abecede. Kogar so pazniki zalotili pri
tem trkanju, je prejel disciplinsko kazen in je
moral v klet v temnico. Kletne celice so bile, po
izjavi vseh obsojencev, vlažne, naoknice so pazniki
zaprli, da so bili zaporniki v popolni temi,
če je obsojenec bil kaznovan s trdim ležiščem,
je moral ležati na pogradu na golih deskah —
po nekaterih izjavah tudi kar na t l e h — . Podatki
govore o tem, da so enim disciplinsko kaznovanim
zapornikom pri odhodu v »klet« vzeli vezalke
iz čevljev, drugim naj bi bili sploh odvzeli
obuvalo. Hrana je bila pičla, droben košček)
mesa enkrat na teden, sicer pa repa, zelje, krompir,
fižol, vse zelo borno zabel j eno in vodeno,
kaznjence je reševala pred lakoto možnost, da so
si, če niso bili disciplinsko kaznovani, pod določenimi
pogoji lahko kupovali priboljške, smeU
pa so tudi sprejemati pakete — po Miškolinovi
uredbi v večjem obsegu (do 20 kilogramov mesečno),
v obdobju, ko je bua ta uredba zožena
pa do 10 kilogramov mesečno, in to samo od
družinskih članov. Posebna odredba pravosodnega
ministrstva od 10. avgusta 1936 je za
obiske, ki so jih lahko sprejemali politični obsojenci,
vsebovala izredno določilo: »Obsojeni komunisti
lahko sprejmejo obiske enkrat mesečno
in to samo najožje družinske člane.« Obisk ne
sme trajati več kot 20 minut. Ob sestanku obsojenca
z družino mora biti upravnik zavoda osebno
navzoč. Razgovarjati se sme samo o strogo
družinskih prilikah Ln o premoženjskih zadevah.
Vse ostalo je strogo prepovedano, zlasti pogovor
o političnem položaju v domovini ali na tujem.
To odrejam zato, ker je dosedanji liberalni postopek
bü namerno zlorabljen z namenom, da se
obsojenci komunisti povežejo s svojo ilegalno
organizacijo v zunanjem svetu.«
Disciplinske kazni so bUe pogoste, tako za kršenje
strogega reda na skupnem sprehodu, ko so
morali obsojenci z rokami na hrbtu, molče i n v
določeni oddaljenosti drug od drugega korakati
v krogu na dvorišču med dvema kriloma kaznilnice,
za ne dovolj disciplinirano vedenje obsojencev
napram pazniku in zlasti za vzpostavljanje
zvez med zaporniki s trkanjem ob steno.
Kazni je izrekal upravnik kaznilnice Niko
Vrabl, v njegovi odsotnosti pa njegov namestnik,
učitelj Miško Cizelj na raportu, na katerega
so pazniki pripeljali kaznjenca, ki je zagrešil
kakšen prestopek.
Tako je hil manj kot teden dni po prihodu v
mariborsko kaznilnico že kaznovan Anton Suknaič,
ki je prejel 17. avgusta 1936 dva tedna zapora
v samotni celici v kleti s postom vsak drugi
dan in 8 dni trdega ležišča, ker se je poskusil
sporazumeti z obsojencem Viktorjem Ivičičem v
sosednji celici s trkanjem ob steno. 19. avgusta
1936 so bili kaznovani Djordje Mitrovič, Teodor
Krivak in Zvonimir Brkič s tremi dnevi zapora v
celici s t r d im ležiščem in dvema postoma (kazen
so prebili v kleti), ker so se s trkanjem sporazumevali
z zapornikom v sosednji celici. 19. oktobra
1936 je ing. Lovro Sperac prejel en dan zapora
v celici s t r d im ležiščem in postom, češ da
je bil predrzen napram pazniku." Navedli smo
samo nekaj podatkov iz osebnih spisov, ki so od
posameznih obsojencev ohranjeni v fondu moške
kaznilnice v Mariboru v jugoslovanskih arhivih.
Dejansko ni bilo obsojenca v tem času, da ne bi
bil kaznovan.
Kazen v kleti je bila zelo huda. Soglasna so
pričevanja o vlažnih celicah, celo v poročilu
Radomirja Pašiea, odposlanca ministrstva za pravosodje
od 5. novembra 1936'» je povedano, da so
celice v kleti »prilično vlažne«. Kot drugod po
celicah se tudi tu pozimi ni kurilo.
Kot smo že omenili je bilo vseh 26 obsojencev,
ki so prispeli 11. avgusta 1936 v mariborsko kaznilnico,
razporejenih po samotnih celicah. S
t em v zvezi je poročala kaznilniška uprava 13.
avgusta 1936 ministrstvu za pravosodje v Beograd
u , da je 23 obsojencev, ki prestajajo 1. stopnjo
kazni, razporejenih po celicah v samotnem zaporu,
v skladu s § 20, 1. odstavek zakona o izvrševanju
kazni odvzema svobode, ter da so trije
obsojenci, ki prestajajo II. stopnjo kazni prav t a ko
razporejeni po samotnih celicah v skladu s §
20, odstavek 3, zakona o izdrževanju kazni odvzema
svobode.
O položaju, v katerem so se znašli obsojenci v
mariborski kaznilnici, ki so prišli 11. avgusta
1936 iz Sremske Mitrovice, značilno priča pismo,
ki ga j e 5. septembra 1936, dan po preteku treh
mesecev prvostopenjske kazni napisal domačim
Anton Suknaič (obsojen 4. junija 1936): »Kot veste,
smo prestavljeni iz Mitrovice v Maribor. Tri
mesece sem že v samotni celici. Pisati smem enkrat
v štirih tednih. Pošto smem sprejemati samo
od matere, bratov in sester. Pisati mi smete
samo o družinskih zadevah. Zanima me, kako so
. . . (nečitljivo) v šoli, kako Katica, kako zdravje,
kako s strankami (zadnje prečrtano). Pošljite mi
knjige za politični izpit, zanje sem vas že nekajkrat
prosil. O svojem življenju vam bom p r i povedoval,
ko se v r n em domov. Mi smo kaznjenci.
Prosiim Vas; da mi pošljete nekaj denarja, da
si lahko preskrbim najpotrebnejše drobnarije.
Tobaka mi ne pošiljajte. Potreboval bom zimsko
perilo (perilo prečrtano), par debelih volnenih,
liških nogavic (prečrtano). Se vedno smo v samotnih
celicah. Vsekakor pišite čim več in čim
pogosteje.«!
Pri prestajanju kazni »v kleti« so težje zboleli
Anton Suknaič, Zvonko in Vladimir Brkič ter
Trajko Stamenkovič (vnetje rebrne mrene, začetki
tuberkuloze), tako da je posvetovalni odbor
mariborske kaznilnice 30. septembra 1936 n a svoji
seji sklenU, da predlaga za Antona Suknaiča
in Zvonimirja Brkiča zaradi bolezni pogojni odpust,
za Vladimirja Brkiča in Trajka Stamenkoviča
pa pomilostitev, ki naj bi jima znižala kazen."
Predlog posvetovalnega odbora mariborske
kaznilnice pravosodno ministrstvo gotovo ni
upoštevalo, saj so vsi štirje predlaganci odslužili
svojo kazen do konca.
Kljub hudi osamljenosti so politični obsojenci
v mariborski kaznilnici v t em času v glavnem
preko (trkanja na stene vzpostavljali zveze med
seboj, od časa do časa pa se je tudi posrečilo,
tako v nedeljo pri obisku cerkve — znotraj kaznilnice
— predati drug drugemu kakšno pismeno
sporočilo. Ze od vsega začetka je tako
teklo dogovarjanje, da bi s skupnim nastopom
takoj ko bi bilo mimo trimesečno obdobje izdržavanja
prvostopenjske kazni, dosegli premestitev
v skupne prostore.
Ali so politični obsojenci v mariborski kaznilnici
v t em času imeli kakšno zvezo z zunanjjm
svetom, morda s partijsko organizacijo v Mariboru?
Podatkov za obdobje do začetka gladovne
stavke o t em sicer ni; morale pa so obstojati, saj
j e komaj verjetno, da bi se povsem slučajno začeli
gladovni stavki 24. aktobra 1936 v Sremski
Mitrovici in v Mariboru istočasno.
17. septembra 1936 j e kaznilniška uprava v
Mariboru odposlala upravi mesta Beograda, njenemu
policijskemu oddelku šifriran listek, ki je
bil zasežen pri I v a n u Vukeliču, obsojenem na 7 let
robije zaradi razbojništva;, po mnenju kaznilniške
uprave je bil šifrirani list morda namenjen obsojencem
komunistom. V Beogradu šifer niso
mogM razrešiti.
Medtem ko so politični obsojenci v mariborski
kaznilnici, porazdeljeni po samotnih celicah, pričeli
snovati akcijo, s katero naj bi izsilili skupen
zapor, pa j e vodstvo KPJ razpravljalo o njihovem
obnašanju v preiskavi pred policijo in
potem na sojenju pred sodiščem za zaščito države.
V zvezi z glavnim »zembiljskim« procesom,
katerega nosilev je bil Djordje Mitrovič, je sicer
Zvonko Brkič po vojni izjavil: »Na sojenju so se
vsi dobro držali, nihče se ni obnašal kapitulantsko
( . . . ) . Imel sem vtis, da naše priznavanje ali n e -
priznavanje pred samim sodiščem ni i g r a lo nobene
vloge pri oceni krivde, temveč so na koncu
bile izrečene kazni v sorazmerju z vlogo posameznika
v partiji.«"
Ze 2. julija 1936 je CK KPJ poslal kolektivu
političnih obsojencev, komunistov, v kaznilnici v
Sremski Mitrovici sporočilo s smernicami za
politično delovanje znotraj kolektiva, dotikala
pa se je tudi problema novincev, ki so prihajali
v tem času v kaznilnico, potem ko so bili obsojeni
na »zembiljskih« procesih." CK KPJ j e sporočal:
»Verjetno bodo kmalu pričeli prihajati k
vam ljudje iz policijskih vdorov (provai) v novembru
lani. Nujno je pohiteti s preiskavo o njihovem
vedenju in n am čim prej poslati poročilo.
Kakor sklepamo iz obtožnice in vrste informacij
so se zelo slabo držali i n zaslužijo brezpogojna
izključitev: Mitrovič, Zovko," Kralj, Kraus, iz
skupine Mitrovič ter Dursanovdč, Sabolek, Tomičič
iz skupine mladincev.«
Ali so udeleženci »zembiljskih« procesov in
drugih procesov pred državnim sodiščem za zaščito
države v prvi polovici 1937. leta bili zaslišani
od partijskih komisij v kaznilnici v Sremski
Mitrovci? Odgovor je treba iskati v gradivu o
kaznilnici v Sremski Mitrovici v arhivu CK ZKJ.
Vsekakor je centralni komite pratije ukrepal.
Proleter, glasilo KPJ je v svoji številki september
1936, številka 6, letnik 12, prinesel obvestilo:
»Izključeni iz partije«. »S sklepom Centralnega
komiteja KPJ so iz vrst KPJ izključene
sledeče osebe: Djordje Mitrovič, Franjo Kralj,
Milan Hofman, Pavle Dursanovič, Josip Sabolek.
S tem ko je kapitulirala pred policijo je ta skupina
bivših funkcionarjev izdala svoje tovariše,
izdala j e našo partijo in s t em je tudi izdala stvar
osvoboditve delavskega razreda.«
Obsodba je bila huda, komaj verjetno pa je, da
je vest o njej tedaj dosegla politične obsojence
v mariborski kaznilnici. Ti so medtem nadaljevali
z dogovarjanjem o skupnem nastopu. »Mi
smo med seboj zelo hitro vzpostavili kontakte,«
je opisal Zvonko Brkič tedanji njihov položaj,
»med sprehodom, s trkanjem ob steno, končno
tudi v cerkvi. Med mašo smo se lahko pogovarjali
in dogovorili smo se, da po treh mesecih v
samotnih celicah stopimo v gladovno stavko in zahtevamo
skupni zapor. Medtem je prišla zima,
mi smo bili še vedno v letnih oblekah, v i celicah
j e bilo mrzlo, hrana je bila slaba. Zahtevali so,
da naj pukamo perje in lepimo vrečke, čemur
smo se uprli; nekateri so kar metali perje skozi
okna. Nikakor nas niso hoteli pustiti v skupne sobe,
ne dovoliti svobodnega sprejemanja paketov.«
13. oktobra 1936 j e naposled kaznilniška uprava
vendar premestila 8 obsojencev s krajšimi
kaznimi iz samotnih celic v skupno sobo, v manjšo
skupno sobo pa še posebej tri obsojence, ki so
bili že drugič na robiji." Istega dne je prišla na
obisk k svojemu bratu Antonu Suknaiču sestra
Katica. Obisk j e bil zelo kratek. Kot je bilo že navedeno,
je Suknaič pred tem bil 14 dni kazensko
v kletni celici, kjer je zbolel. Ko ga je sestra na
začetku obiska vprašala, kako to, da tako slabo
izgleda in je začel govoriti o tem, da je bil 14
dni v vlažni podzemni celici, kjer je zbolel, so
pazniki takoj prekinili pogovor in ga poskušali
v naglici odpeljati iz Vrablove pisarne, kjer je
obisk potekal. Suknaiču se je vendar še posrečilo,
da j e sestro prosil, da naj kaj podvzame. Suknaičeva
sestra je nato po svoji vrnitvi v Zagreb
odšla k dr. Rudolfu Bičaniču, znanemu ekonomistu,
prvaku SDS (Samostojne demokratske
stranke), ki je bil vidna osebnost v KDK (Kmečko-
demokratski koaliciji) in Suknaičev znanec.
Dr. Bičanič je nato seznanil s podatki, ki
mu jih je posredovala Suknaičeva sestra o svojem
bratu in sploh o položaju političnih obsojencev
v mariborski kaznilnici, dr. Vladiroirja Mačka,
voditelja Združene opozicije. Dr. Maček je
bil medtem obveščen, da bodo 24. oktobra 1936 v
protest proti nečloveškemu ravnanju Dušana Petroviča,
ravnatelja kaznilnice v Sremski Mitrovici,
politični obsojenci v tej kaznilnici stopUi V
stavko. Sestavil je letak z naslovom »Dr. Vladko
Maček o nečloveškem ravnanju s političnimi
obsojenci. Pismo poslano pravosodnemu ministru.
« V tem letaku, z datumom 23. oktober 1936,
je dr. Maček opisal položaj političnih obsojencev
v kaznilnici v Sremski Mitrovici, posebej pa je
navedel tudi slučaj obsojenca Antona Suknaiča v
maniborski kaznilnici, ki da je moral »kljub visoki
stopnji tuberkuloze in z 38 stopinjami vročine,
ležati 14 dni na deskah v kleti polnii vode
«.si
20. oktobra 1936 je bil pripeljan v mariborsko
kaznilnico iz kaznilnice v Stani Gradiški Miško
Sigečan, ki ga je okrožno sodišče v Osijeku 8. julija
1936 obsodilo na 3 leta robije, ker je propagiral
samostojno hrvaško državo z dr. Mačkom
na čelu.**
22. oktobra 1936 so bili politični obsojenci v
mariborski kaznilnici, ki so bili prestavljeni v
dve skupni sobi, obveščeni, da bodo morali odslej
delati; naslednjega dne, 23. oktobra 1936 sta
j im dva obsojenca — kriminalca prinesla na nosilih
papir za izdelovanje vrečic, vendar so delo
zavrnili. Zaradi tega so morali 24. oktobra 1936
zjutraj na raport, na katerem jih je nadučitelj
Miško Cizelj — ravnatelj Niko Vrabel je bil na
dopustu — kaznoval s sedem dni zapora v disciplinskih
celicah, to je v kleti. Še istega dne, ko
so nastopili kazen, to je 24. oktobra 1936, so odbili
hrano i n pričeli z gladovno stavko.
Ko so ostali politični obsojenci, komunisti na
dopoldanskem sprehodu 24. oktobra 1936 ugotovili,
kaj se je zgodilo z njihovimi tovariši iz skupnega
zapora, so p r a v tako stopili v gladovno stavko.
Potek dogodkov s t em v zvezi je zelo nazorno
opisal paznik Jože Murgelj, poveljnik samotnega
oddelka na zaslišanju 31. oktobra 1936 v upravi
mariborske kaznilnice:«
»Obsojenci komunisti iz skupnega zapora so
bili dne 24. oktobra disciplinirani radi tega, ker
so odklonili delo. Obsojenci iz skupnega zapora
so se od časa, ko so bili dodeljeni v skupni oddelek,
sprehajali ločeno od ostalih obsojencev iz
celic v drugem delu dvorišča.
Ko so dne 24. oktobra predpoldne bili obsojenci
iz celic zopet na sprehodu so gotovo opazili,
da ni ostalih obsojencev komunistov iz skupnega
zapora na njihovem krogu na sprehodu. To je po
mojem mnenju bil razlog, da je takrat, k a so šli
iz sprehoda v naš trakt, stopil obsojenec Radič
Aleksander iz vrste, vstran in je zaklical: »Drugovi,
naši drugovi su u podrumu, mi nastupamo
štrajk, i tražimo šta je u Sremskoj Mitrovici« ! Vsi
ostali so mu nato zaklicali »Hočemo, živio«!.
Vse to se ni dalo preprečiti, ker se je zgodilo v
veliki naglici. Iz tega soglašanja vseh za početek
štrajka bi se dalo sklepati, da so bili že na
to poprej pripravljeni.
Po mojem mnenju so se mogli obsojenci v celicah,
ki drugače med seboj niso prihajali v dotiko,
dogovoriti med seboj na ta način, da so trkali
na zid v celici. Radi tega jih je bilo precej
izmed njih na raportu, nekateri po dvakrat, in so
bili tudi disciplinirani.
Gladovni štrajk so obsojenci izvedli na ta način,
da so odklanjali vsako hrano in da so tisto
hrano, ki so jo dobili v paketih od doma oziroma
pri nakupu priboljškov, deloma vrgli skozi okno
na dvorišče, deloma pa pometali v nočne posode
in tako uničili.«
Tako se je v mariborski kaznilnici pričela gladovna
stavka, kateri se je takoj pridružil tudi
Ivo Marinkovič. čez dva dni pa se je stavkajočim
političnim obsojencem pridružilo še šest kriminalnih
obsojencev. Upravnik mariborske kaznilnice,
Niko Vrabl, j e poročal 31. oktobra 1936 ministrstvu
za pravosodje:««
»Čast mi je poročati, da so dne 24. oktobra
1936 začeli z gladovnim štrajkom tukajšnji obsojenci-
komunisti:
Marinkovič Ivan, M je bil z razpisom Ministrstva
pravde z dne 8. VII. 1936, št. 68175 dne 1.
VII. 1936 premeščen v mariborsko kaznilnico iz
Lepoglave, dn obsojenci Sabolek Ivan, Stamenkovič
Traiko. Dursanovič Pavle, Tomičič Mirko,
Mitrovič Djordje, Kralj Franjo, Kraus Sigmund,
Brijaček Anton, Ivičič Viktor. Svetličič Zvonimir,
Vanič Mirko. Bumbulovdč Mihajlo. Snerac
Lovro, Bosak Josdp, Maglajlič Djevad, Radid Aleksander,
Jerkovič Ivan, Demaio Naftali, Demajo
David. Stefanovič Vladimir, Brk:"é Zvonimir, Zidanšek
Mihajlo, Krivak Teodor in Hofman Milan,
ki so bili z razpisom Ministrstva pravde z
dne 10. VIII. 1936, št, 80540 premeščeni v mariborsko
kaznilnico iz Sremske Mitrovice.
Skupaj je torej stopilo v gladovni štrajk 25 komunistov.
Kot razlog navajajo, da so se jim odvzele razne
beneficile, ki so jih imeli in kakoršne še baje
sedai imajo v drugih zavodih obsojenci-komunisti
kot ,politični' obsojenci, zlasti kakršne so
imeli v posebnem oddelku za politične obsojence
v Sremski Mitrovici.
Vsi navedeni zahtevajo, da se jim te »beneficije
«, ki so jim bile odvzete z razpisom Gospoda
ministra pravde št. 80540 z dne 10. avgusta 1936,
vrnejo in da se vsi premestijo nazaj v Srem. Mitrovico
oziroma v tisti zavod, v k a t e r em obsojenci-
komunisti take beneficije uživajo.
Dne 26. oktobra je začelo z gladovno stavko še
nadaljnjih 6 obsojencev, in sicer Pospišdl
Adolf, Dasovič Ivan, Vukelič Ivan, Ostriš Djuro
in Smojver Franjo, ki so bili na podlagi razpisa
Ministrstva pravde št. 11544 z dne 19. februarja
1936 premeščeni v Maribor iz Srem. Mitrovice
ter Vujoševič Paun, ki je bil na podlagi
razpisa Ministrstva pravde z dne 11. VII. 1935, št.
71630 premeščen in Niša v mariborsko kaznilnico.
Po odredbi kaznliniškega zdravnika so bili dne
28. oktobra in 30. oktobra vsi navedeni umetno
hranjeni z izjemo obsojencev Krivaka Teodorja
in Radica Aleksandra, ki sta dne 29. oktobra
prostovoljno začela sprejemati hrano z utemeljitvijo,
da sta bila od drugih h gladovni stavki
zapeljana.
Cast mi je prositi za morebitne nadaljnje odredbe.
V Mariboru, dne 31. oktobra 1936.
Upravnik: Vrabl«
O tem, kakšne so bile zveze obsojencev komunistov
s kriminalnimi obsojenci, ni podatkov; iz
razpoložljivih podatkov tudi ni razvidno, koliko
časa so obsojenci kriminalci vztrajali v gladovni
stavki.
Ko je gladovna stavka pričela, je bil' ravnatelj
mariborske kaznilnice Niko Vrabl na dopustu v
Ljutomeru, zastopal pa ga je, kot je bilo že navedeno,
nadučdtelj Miško Oizelj. Ta je po izbruhu
stavke tudi drugo skupino stavkajočih kaznoval
s 7 dni zapora v disciplinski celici." Ndko Vrabl
se j e vrnil z dopusta 27. oKtobra 1936, naslednjega
dne pa so bili stavkajoči obsojenci po odredbi ih
v prisotnosti kaznilničnega zdravnika dr. Jurečka
prvič umetno hranjeni.^«
Umetno hranjenje je potekalo pod najhujša
prisiilo in celo s cevčico, potisnjeno skozi nos, ko
obsojenci niso hoteli odpreti ust; soglasni so podatki
o tem, da so obsojenci pri prisilnem hranjenju
pretrpeli hude muke.«'
Kot je razvidno dz Vrablovega poročila od 31.
oktobra 1936, sta Teodor Krivak in Aleksander
Radie 29. oktobra 1936 prekinila gladovno stavko
i n začela sprejemati hrano; po podatkih zapisnika,
ki je bil sestavljen o stavki 4. novembra
1936 z Ndkom Vrablom v prisotnosti odposlanca
ministrstva za pravosodje, Radomirja Pa-
Siea,"" pa je podatek, da niso stopili v gladovno
stavko Anton Suknaič ter brata Vladimir in Zvonimir
Brkič, češ da niso stopili v gladovno stavko,
ker so bili tuberkulozni — kar pa sta tako
Anton Sukna'é kot Zvonko Brkdč v povojni izjavi
zanikala." Sicer pa je upravnik mariborske
kaznilnice, Niko Vrabl 1. novembra 1936 v dopisu
pravosodnemu ministrstvu vso trojico navedel
med tistimi obsojenci, ki so tudi po smrti Djordja
Mitroviča nadaljevali s stavko, "a
Kot je bilo že omenjeno, so 24. oktobra 1936 pričeli
z gladovno stavko tudi politični obsojenci v
kaznilnici v Sremski Mitrovici. Ti pa so končali
z gladovno stavko že 28. oktobra 1936, ko jim je
bila razglašena odredba pravosodnega ministrstva,
s katero je bila ukinjena odredba od 10.
avgusta 1936 in ponovno uveljavljena odredba od
9. septembra 1935 (Miškulinova odredba).«
Ravnatelj mariborske kaznilnice, Niko Vrabl
j e šele 31. oktobra 1936 obvestil ministrstvo za
pravosodje o gladovni stavki v kaznilnici. O tem
j e izjavil v zapisniku od 4. novembra:" »Ker je
zdravnik odredil vse potrebno za hranjenje stavkajočih,
nisem smatral za potrebno, zlasti ker so
podobne stavke povsem navadni občasni pojavi v
kaznilnicah, da o tem obvestim ministrstvo. Nameraval
sem obvestiti ministrstvo po končani
stavki, kd običajne« traja okoU tri dni ali vsaj ne
mnogo več, kot sem to storil ob sldčnih dogodkih
že V minulih letih.«
Niko Vrabl je bil očitno prepričan, da bo zlahka
opravil s stavkajočimi, dogodki v zvezi s stavko
pa so se obrnili v nepričakovano smer. Stavkajoči
so bili trdovratnejši kot je pričakoval dn ministrstvo
za pravosodje je s svojo odredbo od 28.
X. 1936 s svojim popuščanjem ugodilo zahtevam
stavkajočih političnih obsojencev v Sremski Mitrovici,
kar je posredno tudi vplivalo na položaj
stavkajočih v mariborski kaznilnici. Niko Vrabl
j e v zgoraj navedenem zapisniku od 4. novembra
1936 izjavil, da je odredbo mnistrstva za pravosodje
prejel šele 31. oktobra 1936 dopoldne, da
je stavkajoče takoj obvestil o tej odredbi, ti pa
da so izjavili, da bodo nadaljevali s stavko, deloma
zato, ker želijo biti premeščeni nazaj v
Sremsko Mitrovico ali v kakšno drugo kaznilnico,
deloma pa tudi zaradi tega, ker v odredbi od
28. oktobra 1936 ni povedano, da jim ni potrebno
delati, da lahko kadijo po svoji volji in da se jih
ne sme siliti v cerkev. K temu je Vrabl v zapisniku
navedel, da je sporočil stavkajočim, da t em
njihovim zahtevam ne more ugoditi, dokler ne
prejme drugačne odredbe od ministrstva za pravosodje
in da vztraja pri predpisih ZJik" in določilih
hišnega reda.
Ob 17.55 je 31. avgusta 1936 na bolniškem
oddelku mariborske kaznilnice umrl
Djordje Mitrovič, ki se je od prvega dne udeležil
gladovne stavke. Iz zapisnika o njegovi smrti,
ki je bil sestavljen v mariborski kaznilnici 2. novembra
1936, povzemamo podatlte o poteku dogodkov
v zvezi z njegovo usodo."
Paznik Matevž Plevnik, ki je v noči od 30. na
31. oktober 1936 imel službo nočnega stražnega
poveljnika, je izjavil, da je četrt ure pred polnočjo
zvonil iz centrale paznik Ivan Lešnik, ki
j e imel to noč od 21. do 24. u r e nočno stražo v samotnem
odelku in pni disciplinskih celicah. Lešnik
mu je povedal, da je Djordje Mitrovič začel
kričati v svoji celici, da mu je zelo slabo. Matevž
Plevnik je tekel po bolniškega paznika desetarja
Ceha, ki je imel nočno službo v kaznilniški bolnici
ter mu naroftil, da takoj odide k obsojencu
Mitroviču v njegovo celico.
Paznik Josip Murgelj, ki je bil poveljnik samotnega
oddelka A, v katerem je bila celica
Djordja Mitroviča, je izjavil, da je 30. oktobra
1936 zvečer postavil Mitroviču večerjo v celico,
da je bil Mitrowc naslonjen na posteljo. Murgelj
naj bi mu bil svetoval, da naj se javi k zdravniku,
če se počuti slabega, Mitrovič pa da mu je
samo odgovoril: »Od vas ne t r e b am nista.«
V soboto 31. oktobra zjutraj je Murgelj, ki ponoči
ni bil v službi, videl, da je prišel zjutraj k
Mitroviču v celico kaznilniški zdravnik dr. Jurečko,
ki je odredil, da se Mitroviča takoj premesti
v kaznilniško bolnico, kar se je tudi zgodilo.
Po Murgljevi izjavi je bil Djordje Mitrovič
pri prihodu v mariborsko kaznilnico izmed vseh
komunistov najbolj slab in mršav ter se je držal
sključeno.
Zaslišan je bil tudi Franjo Ceh, bolniški paznik,
ki je izpovedal podrobnosti o Mitrovičevi
smrti: »V noči od 30. na 31. oktober sem kot bolniški
paznik imel nočno službo. Ravno opolnoči
me je poklical desetar Plevnik Matevž ter mi
povedal, da je obsojencu Mitroviču v celici slabo.
Sel sem takoj k obsojencu v njegovo celico ter
ga vprašal, kaj mu je. Rekel mi je, da ga zebe in
da ga žeja. Zmeril sem mu temperaturo, ki je
znašala 37,5». Sel sem takoj v bolnico ter mu
skuhal čaj (lipov) in ga nesel v celico. Mitrovič
pa je čaj samo poskusil ter ga nato odklonil, rekoč,
naj čaj jaz pijem sam in je zahteval vodo.
Zahteval je kozarec vode in ga je tudi dobil. Ko
je odklonil čaj, mi je rekel, naj mu prinesem
strihnina, ker noče več živeti.
Na moje vprašanje, ali naj pokličem zdravnika
ali želi morda kaka zdravila, mi je odgovoril:
»Ja nišam tražio ne vas, ne lekara i toliko
manje lekove. Lekove hočemo dati našim ministrima
zato, što nas drže u zatvoru.«
Ker je, kakor je videti, Mitrovič vse nadaljnje
odklonil, sem ga pustil in zjutraj takoj ta slučaj
javil kaznilniškemu zdravniku.
Zdravnik je takoj obiskal Mitroviča v celici ter
je odredil prenos v kaznilniško bolnico. Na zdravnikovo
vprašanje, ali ga kaj boli, je rekel, da desna
rama.
Mitrovič je tudi v bolnici odklanjal vsako hrano
in zdravila, umetno hrano pa je izbruhal s
silo. Samo popoldne je na veliko prigovarjanje
vzel salico čaja s konjakom in po zdravnikovi
ordinaciji 15 kapljic tincture digitalis. Umrl je
ob 17 h 55'.
Ko smo dne 31. oktobra prenesli obsojenca Mitroviča
v bolnico, mi je na moje vprašanje povedal,
da ni bil na prostosti nikoli resno bolan, nač
pa je začel bolehati, odkar je bil aretiran. Rekel
je, da od tistega časa čuti bolečine v pliučih, pri
srcu in v križu. Rekel je tudi, da je čutil bolečine
od takrat, odkar je bil pretepen pri policiji.«
Zvonko Brkič je bil med gladovno stavko v
celici poleg Mitrovičeve. V iziavi 1972. l e t a " je
povedal, da je videval Diordia Mitroviča vsak
dan na sprehodu in da je Mitrovič zelo slabo izgledal.
Po Brkičevem mnenju je bil on voditelj
stavke, pri njem so se zbirale vesti, on je posameznike
obveščal naprej in on je tudi njega obvestil
o začetku stavke; sicer pa naj bi bila še v
vodstvu stavke Mihajlo Bumbulovič in Trajko
Stamenkovič. »Djordje Mitrovič je umrl osmi dan
stavke,« je navedel Zvonko Brkič, »bil je v celici
zraven mene, vso noč pred smrtjo je vzdihoval,
šele zjutraj, ko so normalno odpirali celice,
so ga odpeljali v bolnico, kjer je umrl še
istega dne.«
Dan po Mitrovičevi smrti je Vrabl sklical na
hodniku vse stavkajoče, jim sporočil, da je Mitrovič
mrtev in da bo še kdo umrl med stavko,
če ne bodo prenehali."
1. novembra 1936 je ravnatelj kaznilnice v Mariboru
Niko Vrabl z dopisom obvestil ministrstvo
za pravosodje,'^ da 24 političnih obsojencev
nadaljuje s stavko in da obstaja nevarnost, da bo
še kdo od njih umrl. Predlagal je, da naj bi obsojence
komuniste iz mariborske kaznilnice premestili
v kakšen drug zavod, med razlogi za njihovo
premestitev pa je naštel vrsto dejstev; tako
je opozoril, da zaradi tega, ker je mariborska
kaznilnica zidana tako, da se vsi trakti stekajo,
ni mogoče obsojencev komunistov popolnoma oddvajati
od drugih obsojencev, da obstaja nevarnost,
da bodo obsojenci kriminalci tudi pričeli
stavkati, ko bodo videli, kaj so dosegli s svojim
nastopom obsojenci komunisti, da sama lega kaznilnice
ob bližnji železniški progi in v soseščini
banovinske bolnice omogoča možnost sporazumevanja
političnih obsojencev z zunanjim svetom
in da je Maribor obmejno mesto in obstaja
nevarnost komunistične akcije iz inozemstva.
1. novembra 1936 je uprava mariborske kaznilnice
brzojavno obvestila Mitrovičevo družino v
Tuzli, da bo Mitrovič pokopan v torek 3. novembra
1936 ob 8. uri."»
Na prošnjo kaznilniške uprave je Mestno poglavarstvo
v Mariboru odredilo za 2. november
1936 obdukcijo Mitrovičevega trupla. Obdukcijo
sta opravila dr. Alfonz WankmüUer kot zastopnik
mestnega poglavarstva in honorarni kaznilniški
zdravnik dr. Ivan Jurečko.™
2. novembra 1936 je prišla v Maribor na kaznilniško
upravo iz Tuzle brzojavka Mitrovičevih sorodnikov,
da pridejo na pogreb. 2. novembra
1936 je bil z brzojavko obveščen o pogrebu tudi
odvetnik Bora Prodanovič v Beogradu.'*'
3. novembra 1936 je ob 11.25. prispela iz
Zagreba v kaznilnico brzojavka »Počakajte s pokopom,
prideva danes, mati in brat.«"«
Medtem je bil pogreb v torek 3. novembra
1936 že ob osmih zjutraj, pogrebni obred je opravil
pravoslavni vojni kurat prota Ivoševič.'««
Djordja Mitrovida so pokopali na pokopališču na
Pobrežju v Mariboru na bolniškem oddelku, polje
IV, številka 400.'«»
V torek 3. novembra 1936 popoldne je prišla
v kaznilnico v spremstvu dr. Vekoslava Kukovca
kot pravnega zastopnika mati Djordja Mitroviča
Jovanka Mitrovič, ki se je, kot je poročal upravnik
kaznilnice Niko Vrabl 16. decembra 1936
v okrožnem sodišču v Mariboru,'"' pozanimala pri
Djuru Sudžukovidu, poveljniku paznikov, o smrti
svojega sina ter prevzela sinovo zapuščino.
Z gladovno stavko so politični obsojenci v mariborski
kaznilnici prenehali 2. novembra 1936
razen Jovana Jerkoviča, ki je prekinil gladovno
stavko šele 3. novembra 1936; s stavko je končal
na prigovarjanje Radomirja Pašiča, odposlanca
ministra za pravosodje, kd je 3. novembra 1936
prispel dz Beograda v zavod.'"
Radomir Pašid se je 3. novembra 1936 popoldne
in naslednjega dne dopoldne mudil v mariborski
kaznilnici, kjer je raziskal položaj v zvezi z gladovno
stavko političnih obsojencev; o svojih
ugotovitvah je 5. novembra 1936 predložil v Beogradu
ministru za pravosodje obširno poročilo.'"'
Njegova osnovna ugotovitev o tem, zakaj so politični
obsojenci stopili v gladovno stavko, se je
glasila:
»Vse do 22. oktobra tega leta so bili obsojenci
v glavnem mirni in poslušni, toda tega dne so
bili obveščeni, da bodo v svojih sobah, kjer so
tudi spali, morali delati. Ker so bili mnenja, da
jim kot političnim obsojencem nd potrebno delati,
saj jih tudi v Sremski Mitrovici nihče nd silil
k delu, so 23. oktobra delo zavrnili in 24. oktobra
bili zato odpeljani na kazenski raport, na
katerem so prejeli po sedem dni celičnega zapora.
To je povzročilo, da so takoj stopili v stavko,
o kateri pa so sicer že prej razmišljali, saj se
j e z njimi prestrogo ravnalo, ko so za neposlušnost
morali v ta celični zapor, ki so ga izdrževali
v hladnih kletnih prostorih, katere sem pregledal
in se prepričal, da so dokaj vlažni.«
V nadaljevanju poročila je Pašič izrekel ugodno
oceno o ravnanju kaznilnične uprave z zaporniki
med njihovo stavko, pohvalil je red, fci
vlada v zavodu. Podprl je predlog, da bi premestili
politične obsojence iz mariborske kaznilnice
v nek drug zavod in navedel, da je treba upravnika
opozoriti, kar je že tudi sam storil, da mora,
dokler ta prestavitev ne bo uresničena, upoštevati
določila iz avgusta 1935,'*« ter obsojencev ne
siliti k delu.
Na koncu svojega poročila je Pašič še navedel,
da se je študent prava, Aleksander Radič, v njegovi
prisotnosti odrekel komunizmu in bi bilo na
mestu, da se ga takoj pogojno odpusti dz kaznilnice.'
«"
Takoj po končani stavki je kaznilniška uprava
3. novembra 1936 politične obsojence prestavila
v. dve sobi skupnega zapora. Po podatkih Zvonka
Brkdča so bili razporejeni v eno sobo Anton
Suknaič (prišel iz bolnice šele 11. 11. 1936), Zvonko
Brkič, Viktor Ivičič, Vlado Brkič, Mirko Tomičič,
Sigmund Kraus. V drugi sobi so bili Ivan
Sabolek, Trajko Stamenkovič, Pavle Dursanovid,
Franjo Kralj, Ivan Brijaček, Zvonimir Svjetličič,
Mirko Vanid, Mihajlo Bumbulovič, Lovro Sperac,
Josip Bosak, Dževad Maglajlič, Aleksander Radič
(odpuščen 7. novembra 1936), Jovan Jerkovid,
Naftali Demajo, David Demajo, Vladimir Stefanovič,
Miloš Zidanšek, Milan Hofman. Zvonko
Brkič je tudi navedel, da so v skupnih sobah takoj
organizirali študij."" Anton Suknadc je v povojni
izjavi opisal življenje v skupni sobi kot
najlepši čas, kar ga je kdaj doživel, zlasti zaradi
tovarištva, ki je vladalo med zaporniki.'"
4. novembra 1936 so bili v prisotnosti Radomirja
Pašiča, odposlanca ministrstva za pravosodje,
zaslišani o vzrokih stavke Mihajlo Bumbulovič,
Trajko Stamenkovič in Franjo Kralj. Vsi ,
trije so kot glavni vzrok za izbruh gladovne
stavke navedli prestrog režim, zahtevo po skupnem
zaporu in protest proti temu, da se jih je sililo
k delu."«
4. novembra dopoldne se je pred glavnimi vhodnimi
vrati V kaznilnico zbrala skupina ženski
iz Zagreba, svojcev komunističnih obsojencev, ki
so prišle na obisk k posameznim zapornikom. Ko
se j im je sporočilo, da so obiski prepovedani vse
do 20. novembra in da lahko h r a n o ali denar, vsa
kar so prinesle s seboj, predajo v pisarni poveljnika
paznikov, kar je mati obsojenca Mirka Tomičiča
tudi storila, so ostale žene pričele pred
kaznilniškim vhodom glasno protestirati in so se
razšle šele, ko so se pojavili mestni stražniki, kat
e r e je poklicala kaznilniška u p r a v a . ' " Nato je
skupina svojcev obsojencev komunistov v mariborski
kciznilnici 5. novembra 1936 sestavila protestno
pismo, naslovljeno na ministrstvo za pravosodje,
to pismo pa so podpisale Hela Hofman,
Nada Kraus, Anka Tomičič, Leonora Svjetličič,
Elizabeta Turkovid in Nada Hofman. Pritožile
so se nad surovostjo, s katero so bile odpravljene,
ko so hotele videti svojce, zlasti so obtoževale
poveljnika paznikov Djura Sudžukoviča. Zahtevale
so, da naj privatni zdravnik, ki bi ga izbral
njihov pravni zastopnili v Mariboru, dr. VelioslaV
Kukovec, pregleda bolne obsojence."
Gladovni stavki političnih obsojencev v Sremski
Mitrovici od 24. do 28. oktobra 1936 i n v mariborski
kaznilnici od 24. oktobra do 3. novembra
1936 sta potekali v času, ko so sd v jugoslovanski
javnosti napredne in demokratične sile vse
bolj odločno zavzemale za politične obsojence po
kaznilnicah in zaporih. V brošuri »Apel pošteni
in demokratski javnosti«, katero je podpisal kot
odgovorni izdajatelj književnik Stevan Galogaža
iz Zagreba, so bile v obširnem članku, z datumom
konec oktobra 1936 in s podpisom »družine
in sorodniki političnih obsojencev«, opisane
razmere, ki so v t em času vladale v kaznilnicah
v Sremski Mitrovici in v Mariboru. Članek je
med drugim ugotavljal: »Zakon o izdrževanju
kazni odreja, da mora biti kazen humana in da
ne sme onesposobiti kaznjenca za življenje po
njegovem prihodu iz kaznilnice. Medtem ima
ravnanje, ki sta ga uvedla Petrovič in Vrabl v
mitroviški in mariborski kaznilnici, namen politične
obsojence polagoma ubijati, ter jih telesno
in duševno pohabiti. Pod takšnimi pogoji kazen
ni več kazen, temveč — zločin.«
Ilegalno glasilo političnih obsojencev, komunistov
v kaznilnici v Sremski Mitrovici, ZB je v
številki 7, novembra 1936 II. letnik v članku
»Najnovejše žrtve fašistične reakcije« prineslo
poročilo o življenjski poti in o smrti Djordja Mitroviča.
V članku je dana celovita ocena njegovega
delovanja, med drugim je zapisano: »Mlad
v gibanju, še premalo izkušen in prekaljen, postavljen
na odgovorno mesto, kateremu ni bil
dorastel — je Mitrovič na žalost omagal pod
strahovito policijsko torturo. Toda razen v tem
trenutku slabosti, je tovariš Mitrovič prej in
pozneje dal vse, k a r more proletarec dati za stvar
svojega razreda in delovnega ljudstva nasploh,
saj je končno v boju žrtvoval svoje mlado,življenje.
«"«
Iz v bistvu skopih podatkov, ki samo fragment
a r n o osvetljujejo predzgodovino in potek gladovne
stavke političnih obsojencev v mariborski
kaznilnici 1936. leta, si je seveda težko ustvariti
sliko o človeških razsežnostih tega pogumnega in
nepopustljivega boja zaprtih komunistov za kaznilniškimi
zidovi v Mariboru, o ponižanju, ki so
ga morali pretrpeti, o razčlovečenju, ki so mu bili
podvrženi.
Čeprav z nobenimi bistveno novimi podatki,
toda z ogorčenostjo in neposrednostjo, s katero
j e napisana, nam lahko pripomore k razumevanju
takratnih razmer in okoliščin, v katerih je
potekala gladovna stavka v Mariboru, prijava,
ki so vložili junija 1937 pri Državnem tožilstvu
okrožnega sodišča v Mariboru politični obsojenci,
udeleženci gladovne stavke, pozneje prestavljeni
v kaznilnico v Sremskii Mitrovici.
Prijavo so poslali Ivo Marinkovič, David Demajo,
Viktor Ivičič, Sigmund Kraus, Mirko Vanič,
Naftali Demajo, Ivan Sabolek, Vladimir Stefanič,
Miloš Zidanšek, Mirko Tomičič, Pavle Dursanovič,
Zvonimir Svetljičič, Vladimir Brkič in Dževad
Maglajlič. "•
Naj za konec navedemo značilen odstaveki iz
prijave narodnega heroja Iva Marinkoviča, v katerem
opisuje svoj prihod v mariborsko kaznilnico:
»Ob sprejemu me je v mariborski kaznilnici
pričakal poveljnik paznikov Sudžukovič z najhujšimi
psovkami in grožnjami, češ da bom prejel
toliko udarcev, da se bom zgrbil, d a ne bom
prišel živ iz kaznilnice, temveč bom pustil svoja
kosti v Mariboru, da bom moral ozdraveti od komunizma
ali pa bom umrl v kaznilnici. Takoj
so me brez opravičljivega razloga vrgli v vlažno
klet, bosega in v raztrganem oblačilu, v kleti pa
so me držali tri dni, ne da bi me odpeljali na
raport, ali da bi mi razložili, zakaj sem kaznovan.
Ves ta čas nisem bil izveden na sprehod, toda
že na začetku so mi vzeli vso moje privatno
perilo, zobno ščetko in druge higienske potrebščine.
V tej kleti se mi je načelo zdravje, pa sem
zaradi tega in poznejšega hudega ravnanja z menoj
dobil tuberkulozo, od katere še zdaj bolujem.
«
Gladovna stavka političnih obsojencev v mariborski
kaznilnici poleti 1936 je bila upor proti
takšnemu ravnanju z obsojenci, uspešen konec
stavke, čeprav za ceno človeškega življenja pa
je pripomogel k vsaj začasnemu zboljšanju položaja
političnih obsojencev nasploh v kaznilnicah
s t a r e Jugoslavije.
