Glas gospodov
| Glas gospodov anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 18 (21. septembra) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Pred vaajo sUla je borna koča, ki je pričala, da nje aUnovalci niso premožni. R. » Martin in I rša mata imela premoieuja, pa iivila sU se t delom svojih rok. Martin je namreč drranl po bliinjih g. idili, t ria pa je oskrbovala tisto malo temlje, kar sta jo imela io poleg tega pomagala bogatemu sosedu (Vneto na polju. Živela sta ladovoljoa v slogi in odrejala svoje tri otroke v strahu Božjem.
Tako so minula tri leta. Tedai pa so prišli v vas tuji delavci nekega barona, ki je ondi pokupil veliko poaeatva. Nas Martin aeaoaml se je i njimi jako hitro Skrbna žena je vedela, da se v tej druščini ne bo nič dob roga njen mož navadil, tato ga je vedno prosila naj pusti tloglasno drulbo. Ali žil.bog, Martin ui poa'laial svarilnega glasu svoje Urše in po«Ul je iganjepi^ Ni se mu ljubilo delati, ampak rajši je posUval polegal in popijel i ničvredoimi tovariši. 2,na j« jokala io molila, proaila in svarila, p» Di mogla mola spreobrnit, Tako je revščina v bornej koči ra>la od dn* do dne in pogosto so U. žena in oUoci lačni sp.t, ker nuo imeli niti ovsenega kruha.
V tem času pa se je Martin enkrat .Uspel s svojim tovarišem, kateri ga je iapelj.1 r pijanstvo, in v pij,J,,* g. je Martin Uko tdelal, da j . nni komaj vstal u Z Udnov ni mogel na delo Zdaj ao Martina uprli it br* srčni ljudje ao sp>dili celo ategovo leno u sicibt, K ao dejali da t ieno pretepaJca nočeio nič več opn't imeti Tako je bila lena pnmorana beračiti d L* a hiše. I p«la pa je vendar, da bo Martina uuč-l« it k l>o td.j postal priden in treten človek l'a prnarua*' Martin pnie«Di it ječe je bil ravno i»ti ko pop?' 1 krčma mu je bila Ijubia, ko ve« drugo Ne dolgo potem pa je skrbni iapnik napravi as sijon avojim ovrirsm 1'ridno so b dili ljudje v terk"» po*lsšali gorele pridige očetov jetuitov, ki ao vodkaaiion Tudi 1'ria je In-dila v cerkev, da bi aprosila f obruenje svojemu možu.
Bilo fe Uetji dan, ko je pridigar rrkel pe pndigi: .Jutri bo prid<ga o pijančevanju" Kvkor solnčtii iarek. tak ? ao le bese le pr«»' l'ršo, in sklenila je, da spravi moia na »*ak asč.t' cerkov. katere s- K i d , j ogibal, ko hudobec križa Via« i" še enkr.t tdiiiuilt k Ik.go. naj pripelje Martina a pravo pot.
Drugo jutro, ko js bil Martin doma stopi *»w1 uj-mu io reče mu. naj gre vendar enkrat k pridig' * slišal kako goreče io presunljivo govorijo pridig«]' „Ktj bom i« k pridigi hodil', aadere s« .saj mi ti doma vedno pridigai.' .Le pojdi. Martin, boi sliial, kako lep^ pripoveduje pridigar-, pr.vj M u> Uria..Sa| nisem več otrok da bi zgodbice poslušal*, odreže »e mol.
Vendar tena v zaupanju na Božjo pomoč ne neha M<>tu prigovarjati, dokler JI la ue reče: .No, ker si te uko sitna pa pojdem, da bo mir; pa daj mi dvejsetico za žganje, drugače ne grem." Zadnjo dvajaetiio, ki jo |e imela, di mu I rša s te/kim srcem in Martin »e odpravi. Žena pade na kolena pred podobo blažeoe Device Marije io še eukral priporoči svojega mota njeni priprošnji.
Martin jo urete naravnost v krčmo in pravi gostilničarju: .Daj mi steklenico tgsnja za 20 kr., potem moram iti v cerkev."
(ištir mu dA in Martin spravi steklenico v notranji iep , 0 gre k pridigi. Ker misli kmalu oditi. posUvi sc za vraU, pa meotica ljudi »tiue ga na srido rerkve. Pridiga se začne. Oatro šiba govornik pregreho pijaustva. Martin se jezi. češ, tena je vedela za to in meje poslala v cerkev. Vedno gorečneje govori pridigar, Martin jo te mt.li pobrati, P» goječa je prevelika. Liesa bi ai rad mašil, Uko prepričevalno govori jezuit.
.Dal" pravi ravno pridigar s silno resnim glasom, .da, ti sediš v krčmi, v tganjarui, pri svojih tovariših m vriskaš, doma pa tena m otroci jokajo in prosijo kruba Martin posUne rudeč ko kuhan rak in si misli: .(•otovo je tena mene pridigarju »tožila in U zdaj mene zmerja, namesto drugih. Toda le čakaj, ti bom ž« preguai le muhe!"
Zvdnji denar vzsmeš svoji teoi, ds gs zspiješ v krčmi", reče zdaj govornik. Martin stiska poeti, škriplje z zobmi in se ua tihem buduje nad pridigarjem. Govornik nadaljuje: .Toda to ti še ni zadosti! Tudi v hišo botjo prineseft omamljivo pijačo seboj I" Martin potipa steklenico. Dobro je spravljena in nemogoče je, da bi jo bil videl pridigar. Odkod neki ve to? Stopi nazaj in se skrije za steber.
„Tukaj omamljen dolaš pohujšanje in skruniš sveto mesto . . ."
Tako je šlo dalje iu Martinu je bilo, kakor bi stal ua žarečtb ogljib.
Oddahnil se je, ko je bil konec pridige, povesil je od sramote glavo ter bežal iz cerkve. Na cesti pa zgrabi Martin stekieuico io jo vrže z vso silo ob kameniti tlak, da se zdrobi v tisoč koscev. Ljudje se pa prestrašijo iu hočejo Martina zgrabiti, misleč, da je znorel. .Le pustite me", pomiruje jih Msrtin, .nisem znorel, smpsk" spametoval sem se. Tudi ju. opravim spoved za misijon." ... m
Ženina prošnja ni bila zastonj, ker Bog je omečil Martinu srce. 1'osUl je ves drugačen. Nikoli več ni prestopil praga gostilue, popustil je ničvredno družbo iu pridno je dela', Uko da Urši in otrokom nt bilo treba več stradati. ..... i
Vidi se, da je Martinu ona pridiga dobro pomagala, kakor so sploh misijoni že mnogo ljudi sreobrnili in jih spravili na dobro pot.