Iztrgal se je iz mene duh
in je šel po dolini gor in dol,
od Save do konca,
od konca do Save,
sredi noči,
o polnoči.
V dolini je spala armada teles,
v zemlji je stokalo tisoče src,
v telesih trpečih
pa žalostne duše
so trepetale
in vzdihovale.
O polnoči, ravno o polnoči,
je duh moj zamaknjen obstal
pred čudno svetlobo,
ki je šla iz nebes
po sredi doline
do Mrzle planine.
V dolino se je nebo spustilo,
— oj, z zlatimi žeblji okovano nebo!
in je v žalostne duše
in v srca trpeča
poslalo besedo,
veliko besedo:
Človek!
Oživele so duše trpečih teles,
spogledale so se vesele oči:
človek se je zbudil v telesih,
opominjan po samih nebesih.
Iz morja teles se je vzdignil glas,
ponosno kipeč kakor morski val:
Ljudje smo, nič več mašine!
Življenja in kruha nam dajte
za naše življenje,
za naše trpljenje!
To je bil glas izbičanih. duš,
to je bil glas opljuvanih src,
glas bednih življenj,
najnižjih življenj,
trpečih teles,
krvavečih teles.
Svet božji, to je bil velik glas!
To bo še večji glas:
najnižjih ljudi —
velikih ljudi.
(Iz zbirke Trbovlje)
