Glasek

Glasek Zofka Kveder

Izdano:	Slovenski narod 9. november 1903, (36/259), 1
Viri:	dLib 259
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nekdo trka na vrata.

Tik, tik! Tik, tik! Plaho, kakor ptica.

Odprem. Majhno dekletce se stisne boječe v sobo. Vsa modra je v obraz od mraza; ročice ima zavite v predpasnik; tenka oblekica je stara in raztrgana.

— Kaj hočeš?

Ničesar ne odgovori, odkašlja se parkrat in zapoje potem s svojim hripavim, raztrganim glasom:

„So pasli pastirci,
tam trije, tam štirje,
so čuli pri čredi okrog polnoči ...”

Poslušam jo. Glasovi so trdi, ostri, neusmiljeni — zagrebejo se v dušo, kakor da imajo kremplje. Izkričati hočem:

»Nikar ne poj! Nikar ne poj!« In vendar poslušam. Molčim in polušam.

Po ljubeznjivi, pobožni pesmici pride okrogla, razposajena zdravica. Glasek je še bolj boren, še bolj žalosten in slab. Piskajoč se trgajo glasovi iz malih prsi.

»Tiho bodi! Tiho bodi!« ji pravim.

Dete zatrepeta in obmolkne. Prestrašilo se je sirota, ko je vse plašno in zbegano.

»Kdo ti je rekel, da pojdi pet?« 

»Mati.« 

»In oče?« 

»Nimamo jih.« 

»In sestre, bratje?« 

»Same sva z mamo, pa so bolni, pravijo ...« 

Ogrejem jo malo, potem odide.

Koliko je staro, siromače, — morda pet, morda sedem let. In hodi okrog od vrat do vrat in poje za miloščino.

Ubogi, hripavi, slabi glasek še vedno poje v moji sobi, pod večer, kadar je pusto in mraz. In meni je bridko v srcu, neizrečeno bridko.

Reveži smo mi vsi v tem trdem življenju.