Glasovi iz teme davnin
| Glasovi iz teme davnin. |
| |||||||||||||
163: Ko pa jo je zdravnik prosil, naj dene z glave klobuk, so jo že zopet oblile solze in sesedla se je na stol kakor črno oblečen, mršav kupček nesreče. — Ne, tega ne bo preživela. Ne, ne; dobro ve, da ji tečejo sedaj zadnje ure. "Toda preje znoreti! Oglušiti! To šumenje v ušesih, vso dolgo noč ..."
Dr. Hock potisne svojega prijatelja v sosednjo sobo, ki je njegov zasebni laboratorij. Milostivo gospo hoče natanko preiskati, pravi, ne samo ušes. Njegov zamaščeni glas zveni neverjetno pomirjevalno, skoraj nežno; Leonhardtova sestra takoj utihne in začne mirneje dihati v navzočnosti tega dobrega, debelega človeka in ob pogledu iz njegovih umnih oči ni mogoče biti razburjen.
Peter Leonhardt, radoveden kakor vsak časnikar, s« ozira po sobi, v katero ga je zaprl njegov prijatelj. V tej sobi še nikoli ni bil, a o njej so šepetali po vsem mestu. Skrivnostna delovna soba debelega Hocka! Vsemu mogočemu je podobna, samo ne zdravniški sobi. Tu se očividno obdelujejo les in kovine, tu se nekaj gradi in šušmari. Povsodi leže žice, membrane, tenke pile in zamotani tehnični aparati. Radio? Najbrže; tudi zvočnik je tu. Peter Leonhardt, ki mu rojenice niso dale zmisla za tehniko, o celi šari nič ne razume. Ve pa, da se je Hock že v šoli strastno zanimal za fizikalne iznajdbe in da še sedaj kot slovit zdravnik, posveča tem študijam vsak prosti trenutek. Zato ga je tako redkokdaj videti. Da te stvari ne bi imele nobene zveze z njegovim poklicem? Hock je srdito ugovarjal. Kako naj bo akustična tehnika izven poklica ušesnega zdravnika? Saj ušesne bolezni ne obstojajo samo iz vnetja v ušesih. Kdo ve, kaj prineso ta nova raziskovanja, nauk o slišnem valovanju, v zraku ravno za ušesno medicino! Z eno besedo — mož sestavlja radioaparate, to je vsa skrivnost. Zato tiči vedno doma. Zato se vse noči zaklepa v to sobo. Zato velja kot posebnež. Strast kakor vsaka druga.
Čez nekaj časa pride zdravnik po prijatelja. Zdi se nenavadno razburjen. "Kaj ji je res kaj?" mu med vrati pošepeče časnikar. Čeprav tega ne bi hotel priznati, ima vendar le zelo rad svojo sestro in ne bi hotel, da bi bila resno bolna. Sedaj sloni v naslonjaču bleda, s pordelimi očmi, drhteča, toda tiho, kakor ukročena — priden otrok, ki se nečesa boji. Debeli doktor, ki učinkuje v svojem belem plašču in z zrcalcem na čelu, ki se skrivnostno blesti liki dragulj v mističnem pokrivalu velikega duhovnega — kakor mag, postoji sredi sobe in stegne roko proti njej. Vidi se, da jo je nekoliko hipnotiziral in dobil velik vpliv nanjo.
"Torej," je dejal počasi in slovesno, "tvoja gospa sestra mi je vse povedala. Kako jo je v novem stanovanju od prve noči dalje mučilo to grozno šumenje v ušesih, in čudni grozotni zvoki in glasovi, ki govore nerazumljive ali nezmiselne stvari. Ubožica potem seveda ne more spati, kaj ne? Milostivo gospo sem natančno preiskal. Le nikar ne delaj takega obraza, moj dragi, nikar ne misli, da ji ni nič!"
Gospa vdova finančnega nadsvetnika začne tiho jokati. "Ah, ne, ne!" je hitel zdravnik. "Nič tako hudega ni, kakor sem vam že rekel. Seveda: vaša bolezen je udarila v uho!' Peter Leonhardt je okamenel. Kakšne neumnosti pa kvasi ta debeluh? Ali tako govori zdravnik?
"Njena bolezen je udarila v uho," je z neomajno resnostjo nadaljeval dr. Hock. "Toda to bo kmalu minilo. Vse, kar potrebujete, je injekcija nekega novega sredstva, to pa takoj, še danes. Dam vam slovesno svojo častno besedo, da po tej injekciji že nocojšno noč ne boste slišali najmanjšega šuma, marveč boste dobro spali. Toda injekcije vam ne morem dati jaz. Iti morate v sanatorij. Predlagam Parksanatorij, kjer sem s primarijem dr. Hiitterjem dobro znan, on bo lepo skrbel za vas. Toda, prosim, takoj. Danes še. Nemudoma. Naravnost od tod."
Leonhardtova sestra je jokala še bolj. Peter Leonhardt ne ve, ali čuje ali se mu sanja. Kakšna ušesna bolezen je to, zaradi katere je treba takoj, na mestu injekcije?
Dr. Hock govori hitro dalje, ne da jima priti k sebi: "Najamemo si avto in se peljemo vsi trije naravnost v sanatorij. Da, ne preje k vam na dom. Vem, milostiva, treba vam je tega in onega s seboj. Ampak veste kaj? Dajte svojemu bratu ključ od stanovanja, in v tem, ko boste vi dobili v sanatoriju injekcijo, se pelje brat v Wettmannovo ulbo ter vam prinese ali pošlje kovčeg z vsemi stvarmi, ki jih potrebujete za prvo noč. Jutri pa greste lahko sami za kako uro domov, ce hočete, da si vzamete še vse ostalo, kar mislite, da bi potrebovali, če hočete nekaj dni ostati v sanatoriju."
Gospa vdova finančnega nadsvetnika je nehala jokati. Prvič sliši iz zdravniških ust, da je resnično v nekaki resni nevarnosti; drugače vseh teh odredb ne more razumeti. — Leonhardtova sestra je naenkrat vsa oživljena in pogunmna. Samo zaradi lepšega še vzdihne: "Oh, saj vem, gospod decent, da tega sanatorija ne bom živa zapustila ..." Njegov pogled je proseč. Zdravnik se smehlja; zelo prijeto se smehlja. "Figo!" pravi vedro. "V par tednih boste zdravi kakor riba v vodi." Rada mu verjame.