Glavni

Hubert in Marcel sta se sprehajala ob potoku in opazovala kačje pastirje. Ob jezu sta zagledala bobra Vaska, ki je stal na zadnjih tacah. S hrbtom se je naslanjal na količek, zapičen v zemljo. »Zdravo, Vasko,« sta rekla. »Jaz sem glavni,« jima je odvrnil Vasko. »Aha,« je rekel Hubert. »Kje si glavni?« je vprašal Marcel. »Povsod,« je odvrnil Vasko. »A vidva vesta, kaj je Zemlja, no, kaj je svet?« ju je vprašal. »Krogla, ne?« je odvrnil Marcel. »Drži,« je rekel Vasko. »In ta krogla se vrti. Ponoči je noč, podnevi je pa dan. Ne res? No, ampak to niti ni tako pomembno. Ves čas se vrti. A to vesta? No, poglejta,« je nadaljeval, ne da bi počakal na odgovor, »tale količek sem ošilil in ga zapičil natančno proti sredini krogle. In okrog tegale količka se vrti ves svet. In jaz sem naslonjen na količek in svet se zato vrti okrog mene. Zato sem glavni. A vesta?« »Hja,« je rekel Hubert. »Pa nisi nič utrujen, ko ves čas stojiš? Se ne bi vsaj malo ulegel in se malo stegnil po tleh?« ga je vprašal Marcel. »Niti slučajno! Niti slučajno!« je vzkliknil Vasko. »Potem ne bi bil več glavni!« »Aha,« sta rekla Hubert in Marcel, »no, pa dobro se imej.« In sta šla naprej. “A razumeš?« je čez čas Marcel vprašal Huberta. Hm, premišljujem,« je odvrnil Hubert. ”Kaj pa?« “Bogi ljudje,« je odgovoril Hubert. »Ves čas so zapičeni v zemljo in okrog vsakega se vrti ves svet, pomisli. “Pomisli,« je rekel tudi Marcel.