Glosa (Prešernove poezije)

Glosa.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.

Izdano:	Prešérnove poezije, 1902
Viri:	Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Slep je, kdor se s petjem vkvarja!
Kranjec moj mu ôsle kaže.
Pevcu vedno sreča laže;
on živi, vmrjè brez d’narja.

Le začniva pri Homêri!
Prosil reva dni je stare.
Mraz Ovid’ja v Pontu tare.
Drugih pevcev zgodbe bêri!
Nam spričuje Alighieri,
káko sreča pevce vdarja;
nam spričujeta pisarja
Luzijade, Don Quixota,
kakošna Parnasa pota …
Slep je, kdor se s petjem vkvarja!

»Káj Petrarkov, káj nam Tasov
treba pevcev je prijetnih?«
Slišim od butic nevkretnih
prašat’ zdanjih, prednjih časov.
Komur mar prijetnih glasov
pesem, ki pojo Matjaže,
boje krog hrovaške straže,
mar, kar pevec pel Ilir’je,
mar »Čebel’ce« rôji štirje, —
Kranjec moj mu osle kaže!

Lani je slepar starino
še prodajal, nôsil škatle,
meril platno, trak na vatle,
letos kupi si grajščino.
Naj gre pevec v daljno Kino,
še naprej se pot mu kaže!
Naj si s tinto prste maže,
naj ljubezen si obeta,
vneti lepega dekleta, —
pevcu vedno sreča laže.

Vènder peti on ne jenja!
Grab’te d’narje vkup gotove
in kupujte si gradove,
v njih živite brez trpljenja!
Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vratarja,
v njem zlatnina čista zarja,
srebrnina rôsa trave;
s tem posestvom brez težave
on živi, vmrjè brez d’narja.