Godci

Godci

Ob Pazriškem jezeru, tam, kjer je nekoč stal Mali Beljak, je obležal sveti Job. Ostal je sam na svetu, bolan in siromašen, in ni vedel, kam bi glavo položil. Vse življenje mu je bilo le delaven dan. To so dokazovale njegove žuljave roke. In vendar se je zgodilo tako, da je obležal brez vsega in čakal smrti. Mimo Pazriškega jezera so prišli trije godci, veseljački. Zagledali so nesrečnika in zabolelo jih je srce. Na ustih jim je zamrl prešerni smeh, v grlu obtičal vrisk, ki jim je bil vsakdanji kruh. Nikoli se niso vpraševali, kaj bodo jutri jedli in kje spali. Navajeni so bili popotne palice in revnega popotniškega življenja. Nesreča tega moža pa jih je hudo prizadela. Posvetovali so se, kaj naj store, da bi mu pomagali. »Dati mu nič nimamo, pomagati mu ne moremo. Kaj naj naredimo? Zaigrajmo mu veselo pesem, morda ne bo več čutil bolečin!« Rečeno, storjeno. Zagodli so mu najlepšo pesem, ki so jo znali in potem še drugo in tretjo, godli so tako lepo, da je bila vsaka lepša od prejšnje. Ko so odigrali prvo pesmico, je revežu zasijal obraz, bolečine so popustile. Pri drugi se je dvignil z ležišča, pri tretji pa so se mu zacelile rane, črvički so odpadli in se spremenili v ruse1 zlatnike. Ozdravljeni je pobral zlatnike in jih nasul godcem, da so bili vse življenje brez skrbi ter so godli noč in dan z vriskom in smehom na ustih. Tako pojejo, godejo in vriskajo še danes po lepi slovenski koroški deželi. Kadar koli se vrnejo k Pazriškemu jezeru, vselej zavriskajo, da odmeva na Rute.

ruse = rumene.