Golem
← Tiger | Golem Mera časa Tomaž Šalamun |
Sutra → |
|
Zamišljen si.
Prišel si me gledat.
Kot veja oljke sem, tvoj obraz.
Hiše gorijo v soncu.
Most se zalepi od kamna do kamna
in nebo grize.
Roke si me prilaščajo.
Slišim premikanje mehkih konic.
Kadim se.
V tebe hlapim in okušam
tvoje sadje, pešec.
Ovca, ki se podrgne ob skalo,
okna so vtrta v snu.
Prelit sem s sladkim urjenjem.
Uvijam tvoje zapahe.
In ružim črno, svileno
dvorano tvojega toplega diha,
začasnost tvojega življenja.