Golgota

Golgota Rudolf Maister

Spisano:	1904
Viri:	Poezije (Ljubljana: Kleinmayr in Babmberg) dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Razšli so se ljudje nasičeni.
Prebičali so ga, spsovali
in krvavečega k razbojnikom
na les pripeli grčav …
Pod križe seli so stražníki,
trkljali kocke.

In pala noč je na zemljó,
oj, divja, strahovita, težka,
izganjajoča duši moč.
Zapokale so v gori skale,
podirali domovi se,
odpirali grobovi se
in trepetale palme vitke.
Tam daleč, daleč na zapadu
je skozi megle in temó
prodiralo veliko solnce,
rudeče kakor kri kipeča.

In vstajali so mrtveci
in v haljah belih rajali —
bog-človek je umiral.

Zdaj v cedri stari zašušti,
začuje se zamolkel padec.
Glej, hrka in se plazi težko
upehan človek v Golgoti
na kraj, kjer mrje mukepolno
odrešenik na križu.
Oj, ostro to je kamenje,
sadi globoko se v nogó,
izvablja náse toplo kri.
A romar nič ne čuti,
hiti naprej, brez sape skoro,
tja k izveličarju,
v obupnosti trepetajoč,
in vije roke mrzle, moli:
«Oprosti mi, oprosti,
moj dobri bog, ki si nedolžen
na križ pribit!
Gospod, oprosti mi, oprosti,
glej, po kolenih plazim se
do tebe v uri konca,
da te še prosim oproščenja.
Moj bog, saj mrtev bil sem že,
a brez miru, oj, brez miru
je duša moja tavala,
blodila v temi na okróg.

Zdaj plazim se do tebe,
steptan, proklet, skesan.
Glej, črv sem v prahu tvoj!
Oprosti mi, moj Bog,
in reši me, odreši muk —
Saj si odrešenik! …»

In že stoji pred križi tremi.
Tam v sredi on visi,
kri vroča kaplja mu iz ran
na trdo, suho zemljo.
Te kaplje vidijo se v temi
in v medlem solnčnem svitu,
ko da bi padalo zlato.
To vidi grešnik …
Napno se žile mu na čelu,
v pesti se sklenejo mu prsti
in strese mraz mu ude trudne.
Vzkipi na novo v srcu
po mamonu mu vroča žeja.

Oči se iskre mu izbulijo.
Zdaj stisne glavo med rameni
in sikne pol, pol zahrešči:
«Zlato, zlato!»
Doplazi prav do križa se,
ko tiger v resju step bengalskih,
ki v noči gre na krvoločen rop …

Desnico pomoli drhtečo
tja, kamor pada božja kri.
In vroča kane kaplja
na roko tatu Kristove krvi —
In mož zavpije, zarjove,
da strese vzduh se mirni
in skoči kakor obstreljena zver
in odbeží, vpijoč v temì …
Prokletstva poln na vekov veke
in drugič že življenja sit
črez rob v prepad brezdanji
izdajnik Juda strmoglavi.