Goljava
| Goljava (Povest iz naših dni.) Mirko Brodnik |
| |||||||||||||
| Kazalo | |
|---|---|
| PRVI DEL. | 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. |
| DRUGI DEL. | 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. |
| TRETJI DEL. | 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. |
| ČETRTI DEL. | 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. |
PRVI DEL.
urediPrvo poglavje.
uredi«Hej, Janez, zapelji na njivo!»
Janez je nategnil vajeti in konj se je zganil. Na njivi so čakale kopice snopja težke pšenice.
Zarjavele roke so pograbile za delo. Snopje je padalo na voz, da ga je bilo na mah meter visoko.
«Anica, zlezi na voz in zlágaj! Podajali ti bomo.»
Iz zlatega klasja se je pokazala rdeča ruta in pod njo lep obrazek. Češnjevordeča usta so se odprla in odkrila dve vrsti belih zob. Razposajeni smeh se je poigraval na licih.
Janez je skočil z voza in ji dal roko, da se je nanjo oprla in zlezla na snopje.
«Le sem, le sem! Počasni ste!» se je smejala Anica. Toda kmalu ji je bilo teh besed žal. Zdajci jo je snopje kar zasulo.
Kup je zrasel tako visoko, da je stari Kosmač, ki je zadovoljno opazoval pridne žanjice, dejal:
«Dovolj bo!»
«Še malo!» je ugovarjala Anica. «Saj je konj močan.»
Nova ploha snopja jo je zasula. Polagala je drugega k drugemu. Vsa zaverovana je bila v delo in ni opazila, da stoji na robu voza. Še korak nazaj in omahnila je.
Pisano krilo je zaplapolalo v vetru.
Janez jo je prestregel v naročje. Toda breme je bilo pretežko. Zvilo mu je roke in Anica je padla na tla.
«Jej, udarila se je,» je zastokala njena mati, stara Smrekarica.
«Saj se nisem,» je zavrnila Anica. Ležala je med pšenico in se smejala.
Janez jo je gledal. Gledal kakor še nikoli. Še nikdar se ni zavedel, da je tako lepa.
Ušel ji je pogled k Janezu. Videla je, da jo gleda, zardela je in si naglo popravila krilo. Janez jo je prijel za desnico in ji pomagal na noge.
«Nerodna sem bila,» je dejala v zadregi in ni vedela, kam naj se obrne.
«Ali naj potegnem domov?» je vprašal Janez očeta.
«Bom kar sam peljal. Počijte se malo. Pod drevesom čaka kosilo. Kmalu bom nazaj.»
Zlezel je na voz in udaril z bičem. Kmalu nato je voz izginil med drevjem.
Žanjice so povezale še ostalo klasje. Najbolj lačne so šle kar k drevesu.
Kosmačeva kuharica, stara Meta, se je postavila. Sirovih štrukljev jim je skuhala in nekaj mesa je spekla. Meso je bilo sočno, štruklji zapeljivi. Žanjice, ki so ostale na njivi, so se kesale, da so prišle tako pozno pod drevo. Štrukljev je bilo že silno malo.
Janezu je Meta napravila posebno skledo. Prav za prav je bila namenjena gospodarju. Janez bi bil moral jesti za dva, če bi hotel vse pospraviti. Kar silil se je z jedjo. Lačen ni bil preveč, saj se je dopoldne, ko je peljal žito domov, v shrambi založil s poštenim kosom prekajenega in s precejšnjim kosom kruha. Pa vendar ni odnehal.
«Ali ste zdaj vse?» je vprašala Leskovčeva Liza.
«Smrekaric še ni,» se je oglasila Korenova Neža.
«Sklede so pa že skoro prazne. Kje se le tako dolgo obirata?»
«Nekaj je še ostalo, pa povezujeta.»
Malo nato sta prišli. Stari se je podaljšal obraz, ko je videla toliko žlic in tako malo štrukljev, mlada pa je samo kislo sladko pogledala.
«Mati, le prisedite!» je menil Janez, «Anica, nate sem pa jaz mislil.»
Blagoslavljal je Meto, da je naložila v njegovo skledo toliko štrukljev. Pomahnil je Anici, naj pride bliže.
«Zate sem jih jaz spravil,» je rekel in odložil žlico.
Zleknil se je v travo in se zagledal v veje nad seboj. Toda ne za dolgo. Sam ni vedel, kdaj mu je pogled ušel pod Aničino ruto. Žlica je hitela od sklede do češnjevih ust in nazaj.
«Ali bo kaj pijače?» ga je premotila Lukeževa.
«Bo. V studencu se hladi. Ponjo pojdem.»
Anica je prav tedaj položila skledo z naročja na tla.
«Anica, ali greš ti ponjo?»
«Grem.»
Vstala je in krenila k studencu, ki se je skrival za gostimi vrbami.
«Čakaj, grem še jaz.»
Stopil je za njo.
«I, nikar tako ne hiti.»
«Saj ne hitim,» je rekla in obstala.
Žanjice so v senci polegle.
«Anica, ali si se prej kaj udarila?»
«Nič.»
«Na koleno si priletela.»
«Malo sem se opraskala. Nekaj kapljic krvi.»
«V vodi si rano izperi in obveži, da se ti ne prisadi.»
Trebušata pletenka je stala v tolmunčku in čakalo žejnih grl. Težka je bila, da je Anico skoro zaneslo, ko se je sklonila, da bi jo potegnila iz vode.
«Ali sem nerodna!» se je zasmejala, ko je bila pletenka že na suhem.
Segel je v žep po rutico.
«Daj, zaveži si koleno. Čakaj, da ti pomagam!»
Namočil je robec v studenčnico in obrisal kri.
«Boli?»
«Ne, prav nič.»
«Sedi, da bom laže zavezal.»
Ubogala je. Pokleknil je k njej, prevezal in zategnil. Zastokala je.
«Zdaj je že dobro,» je dejal Janez.
Hotela je vstati in vzeti pletenko.
«Anica, čakaj še malo.»
«Zakaj?»
«Nekaj ti bom povedal.»
Hotela je naglo zbežati, toda njegove roke so jo prijele.
«Kam se ti pa mudi?»
«Čakajo že,» se je oglasila med smehom in strahom. «Žejne so.»
«Bodo že počakale!»
Ni vedela, kaj ji hoče. Še slutila ni. Ali pa je slutila? Sama ni vedela, kaj je z njo. Nič se ni branila, ko se je je Janez oklenil in jo stisnil k sebi.
«Anica, poljubček mi daj, ko sem te tako dobro obvezal.»
Zardela je in pobesila glavo. Prijel je njeno okroglo bradico in jo dvignil.
«Ali nočeš? Že prav ...»
Ni mu odgovorila.
«Si ga pa sam vzamem,» je dejal in se prisesal na njene ustnice.
«Janez!»
V bolni nemoči ni vedela, kaj naj stori. Odriniti ga je hotela, toda roke so ji bile kakor mrtve. Njegove ustnice so jo žgale.
«Janez, pusti me!»
«Ne, Anica, ne pustim te. Nočem.»
Vnovič jo je poljubil.
«Če kdo pride ...»
Izvila se mu je iz objema in pograbila pletenko.
«Anica, nocoj pridem k tebi. Pri znamenju te bom čakal. Ob devetih. Saj prideš?»
«Ne, ne bo me,» je naglo rekla in zbežala.
S pobešeno glavo je šel počasi za njo.
Od daleč je čul, kako so žanjice Anico izpraševale, kje je tako dolgo hodila. Dekle je v zadregi molčalo.
«Le hitro popijte!» jim je zaklical. «Do večera mora biti njiva požeta.»
Anica se je obrnila k njemu in ga pogledala. Kaj je bilo v tem pogledu? Jeza? Hvaležnost, da jo je rešil iz zadrege? Janez tega ni uganil.
Drugo poglavje.
urediAnica je stanovala s svojo materjo v majhni hiši ob gozdu. Siromašna je bila ta hiša in zapuščena. Nekoč je bil njen lastnik bogat kmet, ki je vse zapil. Na dražbi jo je kupil Kavec, eden najtrdnejših vaščanov. Prepustil jo je stari Smrekarici in njeni hčeri, da sta mu zato delali na polju.
Smrekarico je že od nekdaj tepla usoda. Doma so z njo grdo delali. Očima je imela, ki je ni mogel žive videti. Dokler je mati živela, je še šlo, ko pa je umrla, je nastal pekel pri hiši. Od jutra do pozne noči je morala delati za skorjo kruha.
Potem se je zagledal vanjo fant iz vasi, ki je hodil v mesto delat. Čeprav ji ni bilo dosti do njega, ga ni odbila, ko jo je prosil, da bi postala njegova žena. Le da bi se rešila zasovraženega doma in očima.
Vzela ga je. Delal je zanjo in zase. Potem še za otroka, za Anico, ki je leto po poroki prijokala na svet.
Mislila je že, da so prišli boljši časi. Toda mož je zbolel. Jetika se ga je lotila. Prihranila sta nekaj denarja, da bi si postavila svoj dom. Zdravniki so ga vzeli, toda pomagali mu niso. Dve leti je ležal.
Ko je umrl, se je skoro oddahnila. V dolgih mesecih, ko je delala in delala, da bi bilo za jed in zdravila, se je takega življenja tako naveličala, da jo je nekajkrat prijelo, da bi vse pustila in zbežala. Zdaj je bilo vsega konec. Noči brez spanja, kašljanja in jadikovanja.
Nista živeli slabo. Za delavne roke je povsod dosti kruha, čeprav je včasih trd.
Kadar je bilo treba, sta pomagali pri gospodarju. Druge dni sta šli drugam, ali pa sta ostali doma in pletli in šivali.
Za fante se je Anica zelo malo brigala, čeprav je bila prav v tistih letih, ko začno dekletom rojiti po glavi. Kolikrat ji je mati rekla:
«V devetnajstem si že. Vidiš, v tvojih letih sem imela že moža. Tudi ti malo poglej okoli sebe. Saj ni treba, da bi bil bogat. Pameten naj bo in delaven.»
Toda Anica se ji je le smejala:
«Saj se tako zelo ne mudi. Kadar pride pravi ...
Nocoj, ko je sedela ob oknu in gledala po dolini, se je spomnila teh svojih besed.
Dogodek pri studencu jo je motil. Neprestano se je misel vračala k njemu. Kakor bi se bilo pravkar zgodilo, se ji je zdelo. Še je čutila pekoče poljube ...
«Ali me ne slišiš, Anica,» je zaklicala mati iz kuhinje in odprla vrata v izbo.
Anica je zmedeno pogledala.
«Ali ste me klicali?»
«Seveda, pa nič ne slišiš. Kaj pa ti je danes? Tako čudna si.»
«Nič mi ni, mati. Le glava me malo boli. Bo že bolje.»
«Večerjat pojdi!»
Šla je v kuhinjo in se lotila kave. Druge dni ji je šla tako v slast, nocoj pa prav nič.
«Še jesti ne morem,» je rekla in odrinila skodelico. «Spat pojdem.»
«Le pojdi. Jutri bo vse dobro.»
Vrnila se je v izbo. Sredi nje je obstala.
Skozi okno je čula cerkveno uro. Devet.
Janez čaka pri kapelici.
«Ne pojdem,» si je rekla in si jela razpletati lase. «Ne pojdem.»
Toda kite se niso dale razplesti, roke niso ubogale.
«Ne pojdem,» si je zatrjevala in odgrinjala posteljo.
Na vasi je bilo vse temno. Pogledala je proti kapelici. Lučka je gorela v njej in tam je zagledala senco.
Janez jo čaka, toda nje ne bo.
Zaprla in pregrnila je okno.
«Ali si že v postelji?» je zaklicala mati iz kuhinje.
«Še ne. Takoj bom.»
Sedla je na rob postelje in si z roko podprla glavo. Potem je naglo vstala, kakor bi jo bilo nekaj zbodlo.
Zavezala si je ruto na glavo in stopila v kuhinjo.
«Kaj še ne spiš?» se je začudila mati.
«Ne. Ven pojdem na zrak. Morda mi odneha.»
«Le pojdi, pa kmalu se vrni. Da se ne boš prehladila.»
«Kmalu bom nazaj!»
Zaprla je vrata, da so zaškripala v tečajih, in odhitela proti kapelici.
Srce ji je divje tolklo. Senca pri kapelici se je premaknila.
Tretje poglavje.
urediDvoje močnih rok jo je vklenilo v objem.
«Vendar si prišla, Anica.»
«Ne, ne,» je pravila, ne da bi vedela, kaj govori. Roki sta popustili. Zdaj je stala pred njim. Kakor bi bila vsa razgaljena, se ji je zdelo.
«Anica, pojdiva po poti. Rad bi ti rekel ...»
Brez volje je šla za njim. Prijel jo je pod roko in stisnil njeno ročico v svojo.
«Pridna si, Anica, da si prišla. Ne veš, kako hudo bi mi bilo, če bi te bil zastonj čakal.»
Ni mu odgovorila. Kaj naj mu reče? Tudi če bi mu bila kaj hotela reči, ne bi prišla beseda z jezika.
Sladka groza jo je obhajala. Bala se ga je, neizmerno bala in vendar jo je vleklo k njemu.
«Janez, zakaj me ... mešaš? ...» je po težavi izdavila iz sebe.
«Ne govori tako, Anica. Nikar ne govori tako. Saj nisi huda ...»
Njegova roka je še tesneje stisnila njeno, da jo je kar zabolelo.
«Anica, rad te imam,» ji je šepnil.
«Janez ..:»
«... tako rad, da ne morem biti brez tebe. Ali me ti prav nič ne maraš, ko tako govoriš?»
Stisnila se je k njemu.
«Janez ...»
Tedaj ga je nekaj prijelo, da jo je pograbil kakor vihar in jo vzel v naročje. Sklonil je glavo in poiskal njene ustnice.
«Anica, reci mi, da me imaš rada, Anica, prosim te, reci mi ...»
«Rada te imam, Janez,» je šepnila, da je komaj čul njene besede.
«Še enkrat reci, še enkrat reci ...» je prosil.
«Rada te imam ...»
Stisnila je svoje lice k njegovemu in se z rokami oklenila ujegovega vratu. Potem ga je ona poljubila. Prvič v življenju poljubila fanta.
Spustil jo je z naročja. Šla sta počasi po stezi, ki je vodila proti vasi. Niti opazila nista, da sta že daleč.
Srečna sta bila. Še nikdar nista bila tako.
«Vrniti se moram,» se je tedaj zdrznila Anica. «Pozno je že.»
Vrnila sta se. Pot se je svetila v mesečini kakor bel trak.
Molčala sta. Kadar je srce polno, jezik molči.
Izza drevja se je pokazalo domače sleme.
«Janez, domov moram. Mater bo skrbelo.»
«Ne še, Anica, ne še. Saj si pravkar prišla. Saj me ne boš pustila samega, če me imaš rada.»
Ob vrtni ograji sta obstala. Anica se je naslonila na steber in se jela igrati z njegovo roko, on pa je stal pri njej in jo gledal ves srečen. Njen obraz je bil v mesečini še neskončno lepši.
«Jutri, Anica, se vidiva na njivi. Zvečer pa pridem spet k tebi. Saj me boš čakala?»
Pobesila je glavo in prikimala. Vedela je: čeprav bi rekla «ne», bi vendar prišla. Morala bi priti: žensko srce je močneiše od volje. Ljubezen je več kakor razum.
Hišna vrata so se odprla. Medel soj luči je padel v temo Na pragu se je pokazala mati.
«Anica.»
«Že grem, mati,» je zaklicala.
Za slovo jo je še poljubil in se skril v senci. Gledal je za Anico, kako je stopila na prag mimo matere. Potem so se vrata zaprla in zastrmel je v temo.
S tihimi koraki se je vrnil proti vasi.
Pozno je že bilo, ko je prišel domov. Dolgo je še pohajkoval po cestah. Neka blaženost, ki je dotlej ni poznal, ga je vsega prevzela. Mislil je na Anico, na svojo srečo. Tisoče načrtov je skoval v tistih nočnih urah.
«Moja mora biti,» si je rekel. «Pridna je in gospodinja bo, da malo takih. Delala bova, da bo dom še močnejši, še bogatejši ... In oče ...»
Pri tej besedi mu je misel zastala. Kaj bo rekel oče? Večkrat mu je že namignil, naj pogleda za nevesto. In bogata mora biti, mu je rekel. Prazne roke so premalo. Anica pa je siromašna, ničesar nima ...
«Bom že napravil, da bo vse prav,» si je rekel. «Zaenkrat bom molčal. Kadar priložnost nanese, mu povem.»
Doma so že spali. Skozi odorto okno je čul, kako smrči oče v čumnati.
Utrujen je bil. Ves dan je moral delati in še vročina ga je vsega prevzela. Vrgel se je na posteljo, toda zaspati ni mogel. Aničin obraz je vstal pred njim, njene vesele, a vendar plašne oči. Sklonil se je nadenj in nežna ročica ga je pobožala. Potem je vse izginilo v megli. Janez je zaspal.
Tudi Anica ni mogla dolgo zaspati. Dogodki preteklega dne so ji blodili po glavi, da je bila vsa zmedena. Ni se mogla znajti, ni mogla presoditi, kaj še vse utegne priti.
«Ljubi me,» si je šepetala in se opajala ob zvoku lastnih besed.
«Da, ljubi te,» je odgovarjal neki glas v njej, ki ga ni poznala.
«Ali bom srečna? Ali bova srečna?» se je povpraševala.
Tedaj je glas v njej umolknil, kot bi bil umrl. Nenadno se ji je zazdelo, da stoji pred neizmernim zastorom. Kaj se skriva za njim? Sreča? Nesreča? Ko bi mogla ta zastor odgrniti in pogledati, kaj jo čaka!
Mati je še zmiraj hodila po kuhinji. Votlo so odmevali njeni koraki po kamenitih tleh. Enkrat je pogledala v izbo.
«Anica, ali že spiš?»
Ni ji odgovorila.
Če bi zdaj imela človeka, ki bi se mu mogla zaupati! Materi se ne more. Mati je ne bi razumela. Vse bi ji naslikala v temnih, grdih barvah. Preveč je izkusila v življenju. Ona pa je hotela slišati besede upanja. Kdo ji bo te besede povedal? Kdo? Nikogar nima ...
Strašen občutek samote ji je stisnil srce. Pomislila je na Janeza. Ali ni morda samo kres, ki se je hitro vžgal, da bi še hitreje zamrl? Le tega se je bala. Vedela je, da je njena lastna ljubezen plamen, ki bo gorel zmeraj, dokler ne bo srce v njem zgorelo.
Zakopala se je med blazine. Trpela je. Vse jo je bolelo.
Potem je prišlo olajšanje. Razjokala se je. Vroče solze so ji prepojile blazine.
Tako je zadremala. Še zjutraj, ko je skozi okno pogledalo solnce in jo zbudilo, so bile njene oči vse solzne in blazina mokra. Še v spanju je jokala.
Četrto poglavje.
urediNa Goljavi so rekli Kosmačevemu posestvu. Bilo je malo stran od vasi, kjer se je dolina raztegnila v ravnino. Visoka z opeko krila streha je silila izza drevja. Bila je kakor mlada nevesta, ki čaka ženina. Ali pa narobe: Mlad ženin, ki čaka neveste. Stari Kosmač si je tako rekel.
Velik sadni vrt se je skrival za hišo. Tam je bil stari Kosmač najrajši. Najlepše dni je preživel v svojem kotičku za hišo. Pred leti se je začel ukvarjati s čebelami. Kupil si je bil nekaj panjev in več dobrih letin je pripomoglo, da je imel zdaj že čebelnjak, da mu daleč okoli ni bilo enakega. Med svojimi živalcami, kakor jih je krstil, je presedel časih dolge popoldneve, posebno potem, ko mu je umrla žena.
Šest križev mu je že težilo hrbet in sedmi ni bil več daleč, toda kdor ga je videl, kako krepko še stopa, mu jih ne bi bil prisodil več nego pet. Lasje so mu že davno osiveli, skoro pozabil je že, kdaj so bili rjavi. V obraz je bil še mlad. Le redke gube so mu bile razorale čelo. Samo trde žuljave roke so pričale, da se ni nikoli branil dela in da je zagrabil zanje povsod, kjer je bilo treba.
Pred desetimi leti si je postavil hišo, kakršna je bila zdaj.
«Zdaj si odpočijeva,» je rekel ženi, ko sta prvič spala v novi izbi. «Janez bo kmalu lahko prijel za delo, kjer bom jaz nehal. Priden je in pameten. Midva bova pa počivala. Potrebna sva miru.»
Toda usoda je hotela drugače. Žena je bila že od nekdaj slabotna in delo ji je izpilo vse moči. Leto nato je umrla.
Hudo je bilo takrat staremu Kosmaču. Zdelo se mu je, da je umrl kos njega samega.
Zagrizel se je v delo. Med delom je pozabil na bolečino, ki ga je grizla. Živel je le za Goljavo in za Janeza, ki je rasel kakor konoplja. Pa ne samo to. Videl je, kako postaja iz njega gospodar, da bi s težavo dobil boljšega.
«Jeseni izprežem,» si je rekel stari Kosmač. «Mlada gospodinja mora priti v hišo ...»
Večkrat je o tem že govoril z Janezom, toda mladi se za ženske ni brigal, kakor da jih sploh ne bi bilo. Tudi on sam je bil v mladosti tak.
«Se bo že izpremenil,» si je mislil.
Zdaj je gospodinjila stara Meta. Pet in trideset let je bila že pri hiši, odkar se je stari Kosmač oženil. Nekoč je bila samo dekla, toda po dolgih letih je zrasla z družino. Botro so jo imenovali. Pametna je bila in znala se je obrniti, čeprav je bila že v letih. Za vse je skrbela, da se Kosmaču ni bilo treba brigati za domače delo. Dosti je dal na njeno besedo, desna roka mu je postala, ko mu je žena umrla.
Razen Jerneja, ki je bil za hlapca, ni bilo nikogar pri hiši.
Posestvo je bilo veliko. V letih je stari Kosmač prikupil zdaj travnik, zdaj njivo, zdaj gozd. In še več je hotel imeti. Eden najtrdnejših v vasi je bil. Le še trije, štirje so imeli več kakor on.
«Janez jih poseka. Mlada mora prinesti denarja k hiši, da bo dokupil nove zemlje ...»
Zemlja mu je bila Bog. Ljubil jo je bolj kakor samega sebe.
Včasih je stal po ure na hribčku, odkoder je najlaže pregledal vse svoje posestvo.
«Onile gozd mora kupiti, da bo lepo zaokroženo. In travnik v dolini, ki seka njive. Pašnik za gozdom, da bo dovolj paše za živino ...»
Tak je bil stari Kosmač. Janez je dobro poznal njegov pohlep po zemlji. Zato mu je skrb stisnila srce, ko je pomislil, da je njegova Anica siromašna ...
Zjutraj se Janez dolgo ni zbudil. Meta je že ropotala po kuhinji, oče je šel v gozd, kjer so drvarji začeli sekati.
Meta je mešala žgance, tudi mleko je vrelo, a Janeza še ni bilo od nikoder. Stopila je v izbo.
«Janez!»
Pretegnil se je in pogledal okoli sebe. Potem je skočil iz postelje.
«Zaspal sem. Koliko je ura?»
«Pol šestih. Ob šestih bo treba iti na polje. Le pripravi se, čas je že.»
Za silo se je oblekel in stopil za hišo, kjer se je v koritu umil z mrzlo studenčnico. Nove moči so se zbudile v njem. Zdaj bi se bil meril z vsakomer.
Ko se je vrnil v sobo, se je že zajtrk kadil na mizi.
Pred hišo so se medtem že zbirale žanjice.
«Kam pojdemo danes?» so izpraševale Meto.
«Pod hrib. Tam je žito najbolj potrebno srpa. Klasje se že skoro osiplje in vrabcev je toliko, da so drug drugemu napoti.»
Za žanjice je Meta pripravila zajtrk pod lipo na dvorišču. Janez je v naglici zmetal vase nekaj žgancev in mleka. Neprestano mu je uhajal pogled skozi okno. Pod lipo je zagledal staro Smrekarico in Anico. Tudi ona je gledala proti oknu. Ko ga je opazila, je zardela. Dobro je to videl, čeprav je bila daleč.
Odložil je žlico in vrgel suknjič čez ramo. Potem je stopil na prag.
«Zgodnje ste.»
«Ni tako hudo,» je ugovarjala Lukeževka. «Včeraj smo še prej prišle.»
«Danes ne bo toliko dela. Tudi vroče ne bo tako. Oblaki se nabirajo.»
«Nevihto utegnemo imeti. V kolenih me trga,» je modrovala Liparica.
«Zvečer bomo videli,» se je Janez zasmejal. «Ali je Jernej že zlezel s slame?»
«Že davno,» je povedala Meta za njegovim hrbtom. «Rekla mu bom, naj napreže. Saj bo že čas.»
«Prav, prav.»
Žanjice so že pozajtrkale in Jernej je napregel. Zlezli so na voz. Janez je pomignil Anici, naj sede k njemu. Pokimala mu je.
Prav tedaj se je stari Smrekar vrnil iz gozda. Voz se je že pomikal skozi velika vrata.
«Za vami pridem!» je zaklical, vendar je njegove besede v ropotu voza le malokdo razumel.
Peto poglavje.
urediJanezove besede, da ne bo vroče, se niso uresničile. Že ob devetih dopoldne je bilo soparno, da so žanjice komaj dihale. Še več. Tudi Liparičina trditev, da utegne priti nevihta, je postajala verjetnejša. Oblakov na jugu je bilo čedalje več in še novi so se valili izza gora.
Ženjice so hitele, kar se je dalo. Janez se je že drugič vračal s praznim vozom od doma.
Razor za razorom se je praznil.
«Lepa je letos pšenica,» se je veselil Janez. «In koliko je je! Le obrnimo se! Dopoldne mora biti požeto, če nas prej nevihta ne zajame.
Z Anico je le malo govoril. Sem in tja ji je vrgel kako besedo, toda bila je tako zatopljena v delo, da ga še slišala ni ali ga pa ni hotela slišati.
Okoli enajstih so oblaki zakrili nebo. Skoro mračno je postalo.
«Da le ne bi bilo toče,» je zaskrbelo Janeza.
«Niso pravi oblaki za točo. Mokri pa bomo,» je zaregljala Lukeževka. «Le kam pojdemo, če začne liti?»
«Do sosedovega kozolca je daleč ...»
«Drugam pa ne kaže.»
Svetel blisk je tedaj razklal nebo. Potem je zagrmelo in prve kaplje so priletele izpod neba.
«Še voz naložimo!» je zaklical Janez prestrašenim ženjicam. Toda niso ga več slišale, ker se je ulilo kakor iz vedra. Med bliski in grmenjem so se razbežale.
Do kože mokri so se našli pod sosedovim kozolcem.
«Zdaj vam ne bo več vroče,» je Janez hudomušno dejal, ko je videl, da od njih kar teče. Potem je pogledal po oblakih.
«Še bo šlo. Pa pošteno. Škoda, da še ni kosila. Zdaj bi lepo utegnili.
Med pomenkom je dež nehal. Oblaki pa se kar niso hoteli razpoditi. Ko so nehale padati poslednje kaplje, so se vrnili na njivo.
Janez se je odpeljal po kosilo. S seboj je vzel Anico. Ženjice so sicer nekam postrani gledale, toda vpričo Janeza se ni upala nobena ničesar reči.
Meta je že skuhala. Naložila sta.
«Le hitro peljita,» je dejal oče. «Pa dobro naj vam vsem tekne. Anica, še tepkovca nalij! Kar v klet pojdi!»
Šla je in Janez seveda za njo. Tako dolgo ju ni bilo nazaj, da je stari Kosmač zagodrnjal:
«Kod le hodita? Saj sod še ne gre h kraju.»
Krenil je za njima. Vrata v klet so bila odprta. V slabotni svetlobi od okna je videl, da je pletenka polna in da teče tepkovec že po tleh. V kotu pa je Janez objemal Anico.
«No, no,» se je pojezil.
Naglo sta se obrnila. Anica je zardela in pobesila glavo. Janez je hotel nekaj reči, toda beseda mu je v grlu zastala, ko je videl očetov resni obraz.
«Moja klet ni za take reči,» je rekel stari Kosmač in se obrnil.
Kakor dva polita kužka sta šla za njim in na voz. Vso pot nista izpregovorila besede.
Zvečer je bilo žito požeto. Nekam težkega srca se je Janez vračal domov. Vedel je, da oče še ni vsega povedal. Dobro ga je poznal.
Ní ga bilo še doma. Šele pozno pod noč se je vrnil.
Čemeren je bil. Komaj da je povečerjal, čeprav je Meta porabila vse svoje znanje; samo da bi mu skuhala, kakor se spodobi.
Potem je poklical Janeza. Žalostnega srca je prišel mladi Kosmač v izbo.
«Kaj mešaš dekleta, ki niso zate? Pusti to! Nočem, da bi našo hišo ljudje vlačili po zobeh.»
Janez ni vedel, kaj naj reče. Zavedal se je, da stoji zdaj pred odločitvijo. Besede, ki jih bo rekel, bodo odločile. In kaj naj reče? Očetov obraz je strog. Še nikdar ga ni videl takega.
«Saj je ne mešam ...» je tiho odvrnil.
«Kaj pa?»
Starec ni razumel, kaj Janez misli. Še od daleč mu ni prišlo na misel, da hoče sin nekaj drugega.
«Ne mešam je. Rad jo imam.»
«Njo? In na Goljavo jo misliš privesti? Ali si znorel?»
Oče je zarohnel. Roka se mu je oprijela miznih robov.
«Ne, nisem znorel oče. Kaj ji pa morete očitati?»
«Očitati?» je zateglo odvrnil Kosmač, ki kar verjeti ni mogel, da se Janez sploh upa še dalje govoriti. «Saj še dveh srajc nima. Take gospodinje na Goljavi ne potrebujem. Če te še kdaj dobim z njo ...» je zagrozil in udaril po mizi. «Beračica ne bo gospodarila na mojem domu, to ti povem. Rajši vse hudiču zapišem.»
«Oče, ne bodite taki,» je prosil Janez, toda Kosmačeva ušesa so bila za ugovore gluha.
«Ne, izbij si jo iz glave. Tvoja ne bo, iz nje se pa tudi ni treba norčevati. Tako si poišči, da bo kaj imela.»
«Druge ne maram,» je rekel Janez odločno in stal, da odide.
«Mislil sem, da si dovolj pameten. Zdaj pa vidim, da ti bom moral še nevesto izbrati.»
Janezu je bilo že vsega dovolj. Na pragu se je jezno obrnil:
«Nihče mi ne bo izbiral neveste!»
«Jaz ti jo bom,» je tedaj skoraj zakričal starec in skočil izza mize.
«Pa jo boste sami pred oltar povedli!»
«Bomo videli! Beračice ne boš jemal! Pokažem ti!»
«Rajši grem zdoma,» je zagrozil Janez. Še danes ...»
«Nikamor ne boš hodil. Ubogal boš!»
Starec je bil tako razburjen, da je Janeza zaskrbelo, da ga ne bi božje udarilo. Zato se je premagal. Mirno je zaprl vrata za seboj in šel.
Devet je bilo že skoro. Krenil je na vas. Skozi odprta vrata je videl po vežah pojemajoče plamene na ognjišču. Sam ni vedel, kdaj ga je zanesla pot proti Aničinemu domu.
Na nebu je bilo zvezd, da je bilo kakor z neštetimi, leskečimi se biseri pokrita preproga. Izza gora je silil mesec in metal svoj mlečni soj po travnikih in črnih gozdovih. Drevesa po vrtovih so bila kakor velike črne roke, ki se iztegujejo iz zemlje. Po kom? Po njem in njej? Po njuni sreči? Skrita bojazen mu je stisnila srce.
V daljavi je nekje zavijal pes. V mrtvem miru prirode je ta čudni, zategli glas še bolj udaril njegovo razboleno srce.
Pot se je vila kakor kača. Potem je zagledal kapelico. Pospešil je korak, da bi prej prišel tja.
Šesto poglavje.
urediAnica je že čakala. Že davno je pobegnila iz hiše in stekla h kapelici, toda on je prišel šele zdaj.
«Zakaj te tako dolgo ni bilo?» ga je preplačeno vprašala, ko jo je poljubil. «Kaj se je zgodilo?»
«Z očetom sem govoril,» je tiho rekel.
«Z očetom? ...»
«Dà, z njim ...»
Čutila je, da ga nekaj teži. V prizvoku njegovega glasu, ki ni obetal ničesar dobrega, je to opazila. Vendar ga ni vprašala. Le plašno mu je stisnila roko.
«Anica, oče mi je prepovedal misliti nate ...»
«Janez ...»
«Pomiri se, Anica,» je tiho dejal. «Zame se ne boj. Ali misliš, da ga bom res ubogal?»
«Janez, tvoj oče je. Če se z njim zaradi mene spreš, saj veš, kaj te potem čaka.»
«Vem.»
Pobesil je glavo in umolknil, šele čez dolgo jo je dvignil in pogledal Anici v oči. Solze je videl v njih.
«Nikar ne bodi žalostna, Anica,» jo je tolažil in ji božal roko. «Vse bo še dobro. Čakati bova morala ...»
Vedel je, da so to prazne besede. Kako dobro je poznal svojega očeta! In vendar je lagal, da bi jo pomiril.
«Anica, kaj ne? Čakala bova, dokler ne pride dan, ko ne bo treba več misliti na očetov pristanek. Ali boš imela toliko moči, da vzdržiš dotlej?»
«Imela je bom, Janez. Rada te imam,» je tiho dodala in skrila obraz na njegovih prsih.
Čeprav sta drug na drugega tako težko čakala in se veselila sestanka, vendar nista bila srečna. Hude očetove besede so visele nad njima kakor oster meč.
Zlovešče slutnje so jima prevzele srce in ni je bilo moči, ki bi jih mogla odgnati.
Njuno slovo je bilo žalostno. Kakor dva izgnanca sta se razšla.
Drugo jutro je bil stari Kosmač prav tako čemeren kakor prejšnji večer. Sinovih besed ni mogel pozabiti. Kako bi jih? Dotlej je bil vselej poslušen, zdaj pa se mu je naravnost uprl. To ga je bodlo bolj kakor vse drugo.
Nekaj časa je pohajkoval po dvorišču. Še k čebelam je zavil, toda danes mu ni bilo zanje. Nejevoljen jim je pokazal hrbet in krenil proti vasi.
Blizu cerkve je stala Kavčeva domačija. Tja je bil namenjen.
Kavec se je pravkar vrnil s polja. Ni se malo začudil, ko je zagledal tako zgodnjega gosta.
«Kaj pa je tebe prineslo, Kosmač?»
«S teboj bi rad nekaj govoril. Čakaj, pojdiva rajši v hišo. Saj ni nikogar v izbi?»
«Kar brez skrbi bodi. Nekam v skrbeh si videti. Kaj bi rad?»
Ko sta sedela za mizo, je Kosmač začel.
«Z mojim Janezom ne gre vse prav. Z mlado Smrekarico se nekaj onegavi. Rekel mi je, da jo bo vzel. Meni pa to ni po volji.»
«Kaj mi to pripoveduješ? Ali misliš, da jo bom jaz namestu njega. Vdovec sem, pa sem imel eno dovolj.»
«Počakaj,» ga je tehtno prekinil Kosmač. «Nekaj drugega je. Trde glave je in ne vem, kako bi mu jo izbil iz nje. Ona stanuje v hiši, ki si jo ti pred leti kupil. Drugje v naši vasi ne bi dobila stanovanja. Če bi hotel ti njeni materi odpovedati ...»
«To je nerodno,» se je obotavljal Kavec. «Pravega vzroka nimam. Pridni sta in za delo pripravni. In za hišo se mi ni treba brigati ...»
Kosmač je v zadregi premišljal. Kako naj napravi, da bo Kavca pregovoril? Lahko ne bo. Če bi mu ...
Tedaj mu je prišla pametna misel.
«Meni daj hišo v najem. Koliko hočeš na leto?»
Zdaj je Kavec vedel, kam pes taco moli. «Tu lahko dobro zaslužim,» si je rekel in povedal ceno, ki je bila precej zasoljena.
«Drag si, Kavec,» je odvrnil Kosmač. «Drag si, toda vendarle ti dam, kolikor zahtevaš. Drugi teden prevzamem hišo. Ali velja?»
Kavcu se je od zadovoljnosti raztegnil obraz v širok režaj. Vendar je prekanil starega lisjaka! Udaril je v nastavljeno roko:
«Velja! Drugi teden.»
Potem se je Kosmač vrnil domov.
«Ne boš se ženil,» je godrnjal med potjo. «Pokažem ti, kaj se pravi delati račune brez očeta.»
Doma se je zaprl v čumnato in ves dan ga ni bilo na izpregled. Kosila, ki mu ga je Meta prinesla, se je komaj dotaknil.
Oblaki so se zbirali nad Goljavo. Vsi domači so to čutili, zato so bili tako tihi.
Janez je delal, delal. V delu je hotel zadušiti skrbi, ki so ga mučile. Čutil je, da oče nekaj pripravlja, in bal se ga je. Ne zaradi sebe, zaradi nje.
Tisti teden z očetom skoro ni izpregovoril. Ogibal se ga je. Vsak večer se je sestajal z Anico. Tolažbe je bil potreben. Iskal jo je pri njej, toda ona je je bila potrebna še bolj od njega. Zato je z vsakega sestanka odhajal še bolj potrt in nemiren, kakor je bil prišel.
Nekega večera je izvedel, kaj je iskal oče pri Kavcu. Anica mu je povedala, da je bil gospodar pri njeni materi in ji rekel, naj se do prvega izseli, ker je Kosmač vzel hišo v najem.
Vsa obupana je bila. Ni si vedela pomagati. Mati je letala ves dan po vasi, da bi dobila drugo stanovanje, toda nikjer niso imeli prostora.
Janez jo je miril, toda pomagati si ni vedel. Ta novica je udarila nepričakovano kakor strela z jasnega.
«Počakaj do jutri,» jo je prosil. «Kaj takega nisem pričakoval od očeta. Jutri izpregovorim z njim. Naj že bo kakorkoli. Ne bom pustil, da bi ...»
«Nikar,» mu je tiho rekla. «Ne jezi ga še bolj. Potem bo še huje. Pusti ga pri miru in samemu sebi ne škoduj. Morda pride čas, ko bo prišel k pameti.»
«Ne,» jo je zavrnil.
«Ne ugovarjaj mu, če me imaš rad,» ga je poprosila. «Tebi in meni utegne škodovati.»
Zato je molčal. Niti besedice ni rekel očetu.
Sedmo poglavje.
urediDrugega dne je bil oče kakor izpremenjen. Spet se je lotil dela, ki je prej skoro počivalo. Spet je postal gospodar. Povsod je ukazoval in grajal, vpil nad hlapcem, nad Janezom, še Meti ni prizanesel.
«Kaj ga je le prijelo?» so se vsi čudili.
Janez je prvi izvedel. Po kosilu, ko sta hlapec in Meta odšla, mu je velel, naj počaka.
«Kaj je z onegavo Anico? Ali si se že izpametoval?»
Mladi je molčal. O, kako rad bi mu bil ugovarjal, toda obljubil je Anici, da bo tih.
«Saj moraš sam videti, da z njo nikamor ne kaže, je nekoliko mileje dejal oče, ki je mislil, da pomeni sinov molk odpoved. «Druge se rajši primi. Davi sem govoril s Španom. Saj poznaš Španovo Angelo?»
«Kaj je z njo?» je vprašal Janez kar tja v en dan.
«Mislim, da ji nisi zoprn. Rekli so mi, da je lani kar norela za teboj. In bogata je. Najmanj osemdeset tisoč dote ima.»
Zdaj je Janez vedel, kam oče meri. Grožnje postajajo resnica. Nevesto mu izbira.
«Pa grda je, da je nihče ne pogleda,» je sin pikro odvrnil. «Ona že ne bo moja žena.»
«No, no,» je oče oporekel. «Pridna je in za delo zna prijeti. Ponoči pa tudi ne boš z lučjo okoli nje hodil.»
«Zato ste vzeli od Kavca hišo v najem, kaj?»
«Da, zato,» je mirno odvrnil stari Kosmač. «Nočem, da bi se z ono družil.»
«In ste mislili, da se bom kar lepo podal!»
«Kaj ti drugega ostane? Drevi pojdeva k Španovim. Čakajo naju.»
«In pojutrišnjem morata Smrekarici iz hiše?»
«Da, pojutrišnjem.»
«Kdo bo potem tam stanoval?»
«Nihče. Prazno bo.»
Oba sta govorila mirno, skoro brez razburjenja, toda v resnici je bil to strašen boj z besedami. Janez se je bal, da mu ne podleže. Vedel je, da je brez moči, da si ne more pomagati, sicer požene njo in njeno mater v pogubo. Kako bi si pridobil časa, da bi Anici pomagal? Kako? To vprašanje mu je blodilo po glavi in ni ga mogel rešiti.
«Vsaj štirinajst dni, si je rekel. «Vsaj štirinajst dni.»
Ko bi imel vsaj denarja! Toda oče je bil skop in mu ga ni dal. Le včasih kaj majhnega. Saj ga tudi potreboval ni, ko se je zmeraj držal doma. Dà, če bi zdaj imel vsaj kak tisočak ...
Pojutrišnjem morata iz hiše ...
Sklenil je izigrati poslednjo karto. Kolikor mogoče mirno je rekel:
«Ali je to vaša zadnja beseda? Oni iz hiše, jaz pred oltar?»
«Dà.»
«Potem sva opravila. Ženil se ne bom. Rajši pojdem od hiše. Kar sami se oženite in poskrbite za naslednika, če bo šlo.»
«Tiho!» je zarohnel oče in udaril po mizi. «Kaj si pozabil četrto zapoved? Sram te bodi, da govoriš tako z očetom. Če bi bil jaz svojemu tako rekel, bi me bil namlatil.»
«Saj me mlatite! Silo mi delate. Vsakdo se sme braniti ...»
«Nikari se z besedami ne igraj. Ni vredno.»
Janez ga ni poslušal. Vse drugo mu je blodilo po glavi. Če bi imel vsaj štirinajst dni časa ... štirinajst dni ...
«Drevi pojdeva k Španovim,» je ponovil oče. «Nikari se ne obiraj. Tebi samemu bo v sramoto.»
«Prodati me hočete. Za grunt dajete mojo srečo ...»
«Kaj govoriš o sreči? Kaj je sploh sreča? Kaj misliš, da je bilo meni drugače? Ko sem prišel v prava leta, mi je rekel oče, naj se oženim. ‚Kar izberite mi dekle, ki bo zame‘, sem mu rekel in nikoli mi ni bilo žal za te besede. Vidiš, tvojo mater sem komaj poznal, ko sva se vzela, pa sva se vendar razumela kakor nihče drugi. Pravim ti, Španova je dekle, kakršnih je malo.»
«Naj bo. Z vami pojdem, da ne bo zamere. Saj še ni rečeno, da se s tem oženim. Beseda ni konj in če mi ne bo prav, se še vse lahko razdere,» je dejal Janez.
Na njegovem obrazu je bil mir, mir pred nevihto, ki je besnela v srcu. Igra, ki jo igra, je nevarna; tega se je dobro zavedal. Z njo lahko vse dobi ali pa vse izgubi. In kako malo verjetnosti je, da jo dobi. Toda poizkusiti mora. Zaradi Anice. K njej pojde in ji vse pove, da ne bo v skrbeh.
«Ali vam je tako prav?» je vprašal očeta.
Oče je samo prikimal.
«Potem pojdeva zvečer,» je pristavil. «Toda le pod enim pogojem. Smrekarjevi ostaneta v hiši.»
«Če bo šlo pri Španovih vse v redu, naj ostaneta,» je dejal stari Kosmač in ga pomenljivo pogledal.
Janezu je zaigralo srce. Zmagal je. Ravnodušnost mora hliniti in iti k nevesti, ki mu jo je oče izbral. Samo kimati mu bo treba in obljubljati ... Vedel je, da ta igra ni častna. Toda drugo mu ne preostaja.
Po materi mora dobiti delež. Ker takrat, ko je umrla, še ni bil polnoleten, so ga naložili v hranilnici. V desetih dneh mu bodo lahko izplačali tistih bore nekaj tisočakov. To bo za zaslužek. V mesto pojde in si poišče dela. Anico vzame s seboj ...
«Le pripravi se,» ga je prebudil oče iz razmišljanja. «Praznično se obleci, da ne bodo kaj rekli. Jernej naj zapreže, peš ne bova hodila, da naju ne bodo ljudje po zobeh vlekli. In glej, da se tam ne boš držal kakor štor.»
Mislil je še prej govoriti z Anico, toda ni je bilo doma. Iskati je pa tudi ni utegnil. Ko se je vrnil domov, je oče čakal in Jernej je že napregel. Hitro se je vrgel v nedeljsko obleko.
«Meta, še konja našemi s cvetjem in za naju poišči kak nagelj, da bodo na vasi vedeli ...»
Janez je hotel ugovarjati, toda ugriznil se je v ustnice in molčal. Ni hotel, da bi oče kaj sumil.
Ko sta se peljala skozi vas, je oče moško sedel na vozu, Janez se je pa na vso moč izkušal skriti. Pa se mu ni posrečilo. Ljudi je bilo vse polno na cesti in oče je vsakomur, ki ga je vprašal, povedal, kam sta namenjena in po kaj gresta.
Tako je že vsa vas vedela, da gre mladi Kosmač snubit, preden sta se pripeljala do Španovih.
Tudi Anica je zvedela ...
Osmo poglavje.
urediPri nevestinih starših je bilo vse pokoncu. Ni čudno: Angela bo dobila moža! In kakšnega! Kosmačev Janez ni kar tako. Koliko deklet si je želelo, da bi potrkal pri njih. Saj je bil fant, da mu ni bilo enakega v treh farah. Zastaven in močan.
Angela je bila dve leti starejša od njega. V devet in dvajseto je šla in še se je izkušala sprijazniti z mislijo, da ostane samka. Za fante se ni menila, doma je pa tudi niso silili, naj si poišče ženina.
Ni bila lepa. Njen obraz je bil ozek, lica vdrta. Tudi nosu bi lahko očitali, da je odločno prevelik. Le nekaj lepega je bilo na njej. Oči. Tako otožno, vdano so gledale v svet, da so ob njih izginili vsi nedostatki.
Za Janezom je že od nekdaj rada gledala, čeprav še v sanjah ni mislila, da ji bo pogled vrnil.
Ni čudno, da je bila vsa iz sebe, ko ji je oče povedal, da je govoril s starim Kosmačem in da jo pride mladi zvečer zasnubit.
Delo ji ta dan ni šlo izpod rok. Vse je narobe naredila, tako da jo je morala mati neprestano oštevati. Toda za njene besede se je komaj zmenila, kakor da bi bile namenjene komu drugemu.
Popoldne je ostala v svoji sobi in se pripravljala na sprejem snubcev. Neštetokrat je stopila pred zrcalo in se gledala v njem. Vse svoje napake je v njem odkrila. Da je prevelika, komaj nekaj prstov manjša od Janeza. To ji je že pri plesu dostikrat narobe hodilo. Le malo fantov je bilo večjih od nje. Manjšim se je kaj nerodno zdelo, da bi plesali z dekletom, ki jim gleda čez glavo. In v pas je bila tako ozka! Kako bi to popravila?
Pogled ji je švigal med zrcalom in oknom. Naposled je le zagledala na klancu okrašeni voz, ki ga je konj vlekel. Brezmejno veselje jo je prevzelo. Vrgla se je na posteljo in ni vedela, ali bi se smejala ali jokala od sreče.
Kmalu je iz veže začula glas starega Kosmača, ki je svečano pozdravil in vprašal po gospodarju. Iz izbe je stopil Špan.
«No, mladega si tudi pripeljal s seboj. Kako je, Janez?»
Prisluhnila je pri ključavnici.
«Tako, že gre,» se je Janez izvijal. «Dela je dosti.»
«Pri nas tudi,» je odvrnil Angelin oče. «Komaj zdelujemo. Pa nič hudega. Stradali letos ne bomo. Žita je toliko, da ne pomnim take letine, drugo pa tudi dobro kaže. Le pojdita z menoj,» jima je velel in ju odvedel v izbo. «Žena, ti pa stopi v klet,» je še med vrati naročil.
Stari Kosmač si je med tem ogledoval hišo. Za vse se je zanimal. Kako tudi ne, saj bo vse to morda že kaj kmalu njegovo! Angela je edinka. Špan in Španka sta pa starejša od njega. Sicer bo pa Janez požel sadove in Janez je njegov sin. Njegov upor je kaj hitro premagal; da bi se pred poroko še kaj kujal, mu pa niti v sanjah ni prišlo na misel. Saj je moral sam spoznati, da je tako najbolje.
Sedli so za mizo. Španka se je prizibala s poličem vina. Potem je spet izginila v kuhinjo, odkoder sta snubca začula ropotanje nožev in krožnikov. Čez nekaj časa se je vrnila in prinesla še suhega mesa in kruha.
«Da ne boste od lakote umrli,» se je nekam v zadregi zasmejala. «Oče, nalij, saj vidiš, da sta žejna,» je rekla svojemu možu.
Kakor običajno ob takih prilikah ni hotel nihče priti s pravo besedo na dan in stara dva sta se sukala okoli ženitve kakor mačka okoli vrele kaše. Potem se je Kosmač ojunačil. Na dušek je izpraznil kozarec in rekel:
«Mladega sem privedel, da se pomenimo. Ali si z dekletom govoril?»
«Veš, da sem. Všeč ji je tako.»
Kosmač je hotel govoriti o doti, toda nerodno mu je bilo začeti. Kar oddahnil se je, ko je Špan sam začel:
«Tvojega ne bo treba biti sram. Bale bo dva voza, z denarjem pa tudi ne bom skoparil. Tako bo vsem prav.»
«Koliko ji misliš dati?» ga je radovedno vprašal.
Špan je vstal in stopil k omarici, ki je bila v steno vzidana. Nekaj časa je brskal po njej, potem je z dna privlekel knjižico in jo položil na mizo.
«To bo njeno,» je rekel.
Kosmač je segel po njej in jo odprl. Skoro do konca je bila popisana in zneski so bili čedalje večji. Na koncu je bila številka 150.000.
«Deset let sem zanjo delal,» je rekel Špan.
Stari Kosmač ga ni slišal. Številka, ki je bila napisana na koncu, ga je kar zmedla. Res je računal, da bo dota precejšnja, da bo pa tolikšna, se mu pa še sanjalo ni. Kaj bo lahko vse prikupil s tem denarjem!
«Kdaj boš pa ti tvojemu prepisal?» je vprašal Špan. «Čas bo že, da se odpočiješ.»
«Do jeseni bom še vlekel. Mlada se morata navaditi,» je tehtno rekel. «Potem se umaknem v kot. Ne bosta mogla reči, da jima nisem dobro postlal.»
«Prekleto si garal,» je zadovoljno potrdil Špan. «Ko si prevzel, si bil med najmanjšimi na vasi in ves v dolgovih. Zdaj si me že posekal. Prekleto si garal, res.»
Kozarci so se praznili. Španka je že četrtič prinesla na mizo in tudi sama prisedla. Stara dva sta ga že čutila. Oba sta bila v devetih nebesih. Špan zato, da je odložil hčer in pri tem še na tako dober grunt, Kosmač pa zaradi dote.
Janez je sedel v kotu, kakor da ga ne bi bilo v hiši. Ves čas je molčal in se vina komaj dotaknil. Oče ga je spočetka silil, naj pije, ko pa je videl, da Janezu ni do pijače, ga je pustil.
Angele ni bilo blizu. Po stari navadi je čakala, da jo pokličejo.
Toda kakor da so nanjo pozabili.
Potem se ni mogla več premagati. Tiho je odprla vrata v izbo in stopila na prag.
Pogledala je proti mizi. Njen oče in Kosmač sta sedela ob oknu in se nekaj vneto pogovarjala. Janez je strmel v kozarec in molčal.
Škripanje vrat ga je predramilo. Ozrl se je na prag in jo naglo pogledal. Ko so se srečale njegove oči z njenimi, je zardela.
«Janez!»
Nekaj kakor bojazen, plašnost je bilo v tem glasu. Dober je bil, tako dober. Janeza je pograbilo. O, kako rad bi bil vstal, stopil k njej, in ji rekel:
«Odpusti mi, da se igram z vsemi. S teboj, s tvojim očetom in svojim. Toda drugače ne gre. Tako mora biti. Zaradi dekleta, ki ga ljubim. Grdo so delali z njo in z menoj. Zdaj moram jaz s teboj. Za lepe sanje te moram oslepariti. Moram, sicer je ona izgubljena. Ali mi boš mogla odpustiti, ko me boš videla v vsej nagoti laži?»
Glava mu je omahnila. Če bi smel zdaj reči:
«Nikar se ne igrajmo! Sit sem že vsega. Tako sit, da mi že preseda. Čemu nevesta, ki je ne maram! Čemu snubljenje, ki je samo komedija! Anica me čaka. Zaradi nje delam vse to.»
S pogledom je preletel izbo. Zraven njega je sedela stara Španka, njena mati. Tudi ona je bila videti vesela. Angela je bila vsa srečna. Kosmač in Špan sta bila zadovoljna. V pijanosti sta se jima razvozlala jezika, da se kar ustaviti nista mogla.
Sami srečni, veseli obrazi. Le on je žalosten, toda svojo žalost mora skriti. Anica ga čaka. Še štirinajst dni, potem bo vse drugače. Potem pojde od doma. Močne so njegove roke in če bo treba, bo delal, da bodo mišice pokale. Če bo treba, bo skale prestavljal, da bo Anica hodila po lepi, ravni poti. Le na njo je mislil v tem trenutku in v mislih na njo se je čutil močnega kot le nikdar.
«Zdaj se natanko pomenimo. Poroka naj bo čimprej. Jutri ali pojutrišnjem pojdemo v mesto k notarju, da napravimo pismo,» je rekel stari Kosmač. Janez ga je komaj poslušal. Kakor da se vse te besede njega sploh ne bi tikale.
Deveta ura je že davno odbila, ko sta se vračala z očetom domov. Z Angelo je ves čas, kar je bil pri Španovih, izpregovoril le nekaj besed. Z očetom na poti domov nobene.
Deveto poglavje.
urediAnica se je vračala s polja domov. Materi opoldne ni bilo prav dobro, zato je šla prej z dela, da bi še za njo poskrbela.
Ni bila več daleč od hiše, ki je bila samo še za dva dni njen dom. Grenka misel, da se bo morala izseliti odondod, kjer je preživela toliko lepih dni, jo je navdajala z žalostjo. Še bolj jo je bolela misel na prihodnje dni. Kam naj se z materjo obrneta, ko bosta brez strehe? Kam?
Le nekaj jo je tolažilo. Janez ji je obljubil, da bo za vse poskrbel. Toda kdaj? Dan selitve se bliža. Čeprav mu je trdno zaupala, jo je vendar skrbelo. Če se mu ne bo posrečilo? Kaj sploh misli? Ali bo očeta pregovoril? Kaj?
Temnilo se je. V mraku je izginjala sinjina neba v motno sivino. Drevje je potemnelo, hribi so postali črne gmote, ki so oklepale dolino. Visoko na nebu se je že svetila večernica. Prve luči so se kazale iz drevja.
Cesta je bila skoraj prazna. Tudi bližnjica. Nikogar ni srečala. Šele malo pred domom je zagledala staro potovko.
«Pozni ste, mati,» jo je prijazno ogovorila.
«I, kaj bi po tej vročini okoli lazila,» je starka odvrnila. «Zvečer je vsaj hladno.»
«Dolgo pot imate.»
«Saj ni tako hudo. Dobri dve uri do vlaka, potem bom pa med vožnjo spala. Ob štirih zjutraj bom že v Ljubljani.»
Potovka je bila nekakšen časnik. Vse, kar se je na vasi zgodilo, je vedela. Zato jo je Anica takoj vprašala, ali je kaj novega.
«I, dosti, dosti. Ali še ne veš? Vsa vas govori o tem.»
«Kaj? Kar hitro povejte, da me ne bo preveč imelo.»
«No, svatba bo kmalu na vasi, svatba. Špan se bo svoje preklje znebil.»
«Španova se moži? Kdo jo bo pa vzel.»
«To je ravno tisto,» je tehtno rekla potovka. «Nikoli se ne bi mislila, da bo tako prišlo. Ljudje so usta do ušes odpirali. Tak ženin! Kar škoda ga je zanjo. Zdaj je še pri njih. Ali še nisi uganila, kdo?»
«Ne, ko je pa toliko fantov.»
«Le eden je med njimi, ki je kaj vreden.»
Anici je zlovešča slutnja stisnila srce.
«Povejte vendar. Saj ste taki kakor takrat, ko so ljudi na natezalnico dajali.»
«I, Kosmačev Janez,» je odvrnila potovka.
«Kosmačev Janez ... Janez ...»
Zameglilo se ji je pred očmi.
«Ne, saj ni mogoče,» je šepnila. «Recite, da ni res ... saj ne more biti res ... Zmotiti ste se morali ...»
«O, ne, nisem se zmotila,» je zmagoslavno odvrnila potovka, ki se ni zavedala, kako strašno so Anico zadele njene besede. Šele zdaj je opazila, da se je Anica naslonila ob drevo zraven nje. Toda tudi roke so ji odpovedale. Kakor bi bile pograbile v prazno, so zdrsnile od deblu. Zgrudila se je.
»Ne, ne ... ni res ...,» je jecljala. Potem je izgubila zavest.
Potovka se je prestrašila. Kaj naj to pomeni? Kaj je dekletu?
Sklonila se je k njej in jo stresla. Anica je Iežala v travi zgrbljena in se ni zganila.
«Jezes!» je ušlo potovki. «Ljudje, pomagajte, umrla bo!»
Stekla je k studencu, ki je žuborel tam blizu. Svojo praznično ruto je namočila v vodo. Potem je Anici močila čelo. Šele čez dolgo se je sirota zbudila.
«Kje sem? Kaj se godi z menoj?» je šepnila.
«Nič se ne boj, Anica,» jo je potovka mirila. «Saj je vse dobro! Nič se ne boj! Domov pojdeva. V posteljo ležeš.»
Anica jo je začudeno gledala. Ni je razumela. Vedela je, da se je moralo zgoditi nekaj strašnega, tako strašnega, da sama ni vedela, kaj. Potem se je jela počasi spominjati. Spet so se vrnile v njen spomin besede stare potovke.
Starka ji je dala roko in jo dvignila. Toliko da ni pri tem sama omahnila. Potem jo je prijela pod pazduho.
«Pojdiva zdaj!»
«Kam?»
«Domov.»
«Domov? Domov?»
Misel, da bo hiša pod hribom samo še dva dneva njen dom, se ji je vrnila z novo močjo, z novo grozo. Zdaj je izgubljena. In on ... ki mu je verjela in zaupala ... on ... ki je v njem videla boga ... on je zasnubil drugo ... in pustil njo brez slovesa ... V nesreči jo je strahopetno pustil ... ko si sama ne more pomagati ... ko so zaradi njega pognali njo in mater izpod strehe ...
Kakor brez moči in brez volje se je opotekala za potovko. Nemo je strmela predse.
Zdelo se ji je, da se nekaj v njej trga. Ali morda življenje? O, da bi se hotelo! Da bi bilo konec vsega, vseh teh strašnih udarcev, ki prihajajo dan za dnem na njeno glavo in jih ne bo mogla prenesti.
Kaj je zakrivila? Kaj je njen greh? To, da je ljubila? Zakaj jo usoda tako hudo tepe?
Planila je v krčevit jok, ki ni hotel nehati.
Starka jo je poskušala potolažiti, toda solz ni mogla ustaviti.
«Zakaj jokaš,» jo je vprašala tiho, z ljubezni polnim glasom.
«Ne, ne,» je odvrnila Anica brez misli.
Še zmeraj ga je ljubila, čeprav jo je tako hudo udaril. Zato ga ni hotela izdati.
«Molčala bom,» je rekla.
Ko sta prišli do domače hiše, se je pomirila. Solze so se ustavile. Tiho se je poslovila od potovke.
«Srečno hodite,» ji je rekla. «Pa hvala za vse ...»
Počasi je odprla škripajoča vrata in izginila v veži.
Starka pa je šla dalje proti postaji. Ves čas je premišljala, kaj je moralo biti Anici. Potem je nekako uganila. Anica je morala biti hudo zaljubljena v Kosmačevega. Zato jo je vest o njegovem snubljenju tako hudo zadela.
«Škoda dekleta,» si je rekla. «Nespametna je Neumnica, ki gleda za bogatim.»
In s prijetno zavestjo, da bo lahko kaj novega povedala, ko se vrne iz Ljubljane, je nadaljevala svojo pot.
Deseto poglavje.
urediV veži je bilo temno. Skozi priprta vrata v izbi je silil ozek pramen svetlobe.
Tiho je vrata odrinila. Mati je bila že v postelji in dremala. Hčerini koraki so jo predramili.
«Ali si ti, Anica?»
«Da, jaz sem,» je odvrnilo dekle z mrtvim glasom.
Smrekarica se je obrnila in se ozrla za njo. Toda njenega obraza ni mogla razločiti, ker je bil v temi.
«Sem pridi,» ji je rekla.
Anica jo je ubogala. Plahih korakov je stopila k postelji. Tedaj jo je oblila luč. Mati jo je pogledala. Videla je njene objokane oči, bledico, ki ji je pokrivala obraz.
«Kaj ti je, Anica?»
«Nič, mati ...,» je tiho odvrnila.
«Ali si bolna?»
Kako naj se izgovori? Kako naj materi vse prikrije in si prihrani mučno izpraševanje?
«Da, glava me boli,» je rekla. «Ne vem, kaj je z menoj. Že ves teden je tako.»
«K zdravniku boš morala. Če ni kaj nevarnega ...»
«Saj pojdem,» je odgovorila Anica, zadovoljna, da ji je mati tako hitro verjela. «Kako pa je z vami, mati?»
«Bolje je, dosti bolje. Jutri vstanem. Ali je pri Smoletu še dosti dela?»
Zadnje dni sta delali pri Smoletu.
«Še za jutri in pojutrišnjim bo ...»
Potem se je obrnila in krenila proti kuhinji.
»Ali ste že kaj večerjali?»
«Še ne. Kavo pogrej! Za mene ni treba kuhati. Če hočeš zase kaj boljšega, pa kar napravi.»
«Ne, mati, tudi zame ni treba. Večerjala sem že.»
Lagala je, samo da bi prej vse opravila, da bi bila prej vsega rešena in ostala sama s seboj in svojim obupom.
Zakurila je in zastrmela v ogenj. Skoro je pozabila pristaviti lonec. Kolena so ji klecala, ko je stala ob ognjišču in mislila, mislila. Ko je pogrela kavo, jo je nesla materi na posteljo.
«Vroča je še. Malo počakajte, da se shladi. Jaz pojdem v posteljo. Utrujena sem, da se komaj pokoncu držim. Danes je bilo dela kakor še nikoli ...»
«Ali si že pojedla?»
«Takoj bom. Lahko noč, mati, lahko noč. In dobro spite!»
«Lahko noč. Ne pozabi pogasiti ognja. Lahko noč!»
Zaprla je vrata v kuhinjo in pogasila ogenj. Potem je neodločnih korakov krenila v svojo čumnato.
Nekaj domačega ji je zavelo v obraz, ko je stopila vanjo. Zdelo se ji je, da se ji je s srca odvalil težak kamen, ki jo je tiščal k tlom, da se je razklenil razbeljeni svinčeni obroč, ki ji je stiskal sencè.
Bela postelja je stala v kotu in jo vabila. Kako rada je legla druge dni k počitku. Danes ji ni bilo do njega. Danes so jo mučile druge misli.
Sedla je za mizo in zastrmela predse. Z levico si je podprla glavo, desnica pa je nemirno lezla po mizi. Ustavila se je pri predalu. Podzavestno ga je odprla in segla na dno.
Njegova slika je bila tam. Drugi večer, ko jo je prišel čakat pred kapelico, ji jo je dal. Ona mu svoje ni mogla. Nobene ni imela.
Zagledala se je v sliko. Videla je smehljajoči se obraz in lepe oči, ki so strmele vanjo.
Roka ji je drhtela. Strašna bol ji je vnovič stisnila srce. Slika je jela postajati medla, nejasna. Solze so ji pomeglile pogled.
«Zakaj si mi to napravil?» je šepnila. «Zakaj si me pahnil v nesrečo? Verjela sem ti, zaupala sem ti, ti pa si tak ...»
Očitala mu je, zavedala se je, da ni prav napravil, toda sovražiti in zaničevati ga ni mogla, čeprav je to s svojim dejanjem zaslužil.
«Zakaj si mi to napravil?» je neprestano izpraševala sliko. Toda slika je molčala. Smehljajoči se obraz je ostal neizpremenjen, oči so še zmeraj strmele vanjo.
Glava se ji je sklonila in obležala na roki. Blodne misli so se ji podile po njej. Kaj ji zdaj še ostane?
Morala bo z materjo iz hiše in bog ve kam ju bo zaneslo. In morala ga bo srečavati in druga bo hodila z njim. Druga bo gospodarila na Goljavi. Kaj naj mu reče, če se še kdaj vidita? Ali naj mu pljune v obraz? Zaslužil je, toda vedela je, da tega ne bi mogla storiti, če bi tudi hotela. Kaj ji zdaj še ostane?
Da bi ostala v tem kraju, kjer jo je slednji košček zemlje spominjal njega? Da bi ostala med ljudmi, ki jim gotovo ni ostalo skrito njuno prijateljstvo? In potovka bo prav gotovo raztrobila vsem, kako strašno jo je udarila vest o Janezovi zaroki. Ljudje bodo mislili in mislili ter spravili na dan še dosti več, kakor je bilo res. Opravljali jo bodo in za njo kazali. Ali sme ostati med njimi? Take misli so jo prevzemale.
«Ne, ne,» si je odločno rekla. «Umakniti se moram. Vsem. Njemu in drugim. Ne bo mi strpeti med njimi.»
In v nemi bolesti je razprezala misli še dalje. Kaj naj napravi? Kam naj gre? Saj ne pozna nikogar na svetu.
Ni dolgo premišljala.
«V mesto pojdem,» si je rekla. «V Ljubljano. Delala bom, da se preživim. Saj sem dela vajena.»
Toda kako naj pove materi? Če ji odkrije svojo namero, bo morala izdati tudi to, zakaj odhaja. Tega pa ni marala. In mati je prav gotovo tudi ne bo pustila. Pregovarjala jo bo, naj ostane.
«Ne, hiter konec moram napraviti. Nihče ne sme zvedeti, da odhajam. Tudi mati ne. Nikomur ne povem, kam sem namenjena. Saj me ne bodo pogrešali. On bo vesel, da sem se mu ognila,» si je trpko rekla.
Vzela je kos papirja in napisala za mater:
Bodite zdravi in ne skrbite zame. Daleč odhajam. Dobro se mi bo godilo. Kadar pride pravi čas, se vrnem.
Anica.
«Dobro se mi bo godilo,» je napisala. Grenko se je nasmehnila.
«Da ne bo matere skrbelo ...» si je šepnila. «Hudo mi bo brez vas, mati, toda drugače ne gre. Zakaj vam ne morem vsega povedati, mati? ...»
Naj misli, sirota uboga, da se njeni hčerki dobro godi ...
Položila je sporočilo na mizo. Potem je stopila k omarici in odprla predalček. Nekaj bankovcev je bilo v njem. Skrbno jih je preštela.
«Za vožnjo bo in za nekaj dni, ko še ne bom imela dela. Potem bo pa, kakor bo Bog hotel ...»
Poiskala je pod posteljo košaro. Iz omare je pobrala nekaj obleke in perila. Potem je košaro počasi zaklenila. Dosti prostora je še v njej ostalo. Anica ni bila bogata ...
Sedla je nanjo in si podprla glavo. Tako je ostala dolgo, dolgo.
Potem je vstala in stopila k oknu. V mesečini je gledala kapelico, kamor je šla s hrepenečim srcem toliko večerov, dokler ni opazila sence, ki jo je čakala. Danes ni bilo nikogar ...
«Pri svoji nevesti je ...,» je šepnila z grenkim nasmeškom, «lzdal me je, izdal ...»
Na mizi je še zmeraj ležala njegova slika. Pograbilo jo je in obšlo jo je, da bi jo pograbila in raztrgala na tisoč koščkov. Že se je krivil papir pod njenimi prsti, ki so krčevito drgetali. «lzdal si me, izdal ... Poglej, kaj si napravil z menoj! ... Zakaj si mi nakopal toliko gorja? Povej! ...»
Toda slika je molčala. Smehljajoči se obraz je ostal neizpremenjen, oči so še zmeraj nemo strmele vanjo ...
«In vendar te imam rada ... Ne morem te pozabiti, ne morem te, Janez. Srečo, življenje bi dala zate, da bi bil moj ...»
«Čeprav si me zavrgel, čeprav si si izbral drugo, te ljubim ...»
S sveto pobožnostjo je nesla sliko k ustnicam in jo poljubila. Poljubila jo je dvakrat, trikrat, neštetokrat. In ko je novič odprla košaro in jo skrila prav na dno, je bila slika vsa mokra od solza.
Še poslednjič je pogledala po svoji čumnati.
«Pozdravljena, sobica moja. Nikdar več se ne vidiva. Nikdar več.»
Vzela je košaro s tal. Ni bila težka. Potem je utrnila luč in stopila v kuhinjo.
Prisluhnila je pri vratih v izbo. Skozi ključavnico je čula materino globoko dihanje. Oprezno je odprla vrata, da niso zaškripala.
Počasi je stopila v izbo in se namerila k postelji.
Mati je spala.
Sklonila se je nad njo in jo poljubila na čelo.
«Zbogom, mati! Odpustite mi, mati! Nisem mogla drugače, res nisem mogla ...»
Za trenutek jo je prevzela strašna bol, toda premagala jo je. Mirno, skoraj hladno je za sabo zaprla vrata.
Potem je odrinila zapah v veži in odklenila hišna vrata.
«Zbogom, dom.»
Tiho, žalostno so zaškripala hišna vrata, kakor bi jokala ob njenem slovesu.
Z drhtečo roko jih je zaklenila in položila ključ na okno med rože.
Bela cesta je bila v mesečini kakor žareča puščica v svet. Kam jo zavede? V srečo? V še večji obup, kakor je ta, ki ji zdaj trga obup?
Povej, cesta, povej!
Pobešene glave je šla od doma. Presušeni pesek ji je škripal pod nogami.
Ozrla se je proti vasi. Mirno, pokojno je ležala v noči. Malo luči se je svetilo izza drevja.
Na nebu vse polno zvezd. Kje je njena zvezda, ki jo vodi? Ali gleda nanjo? Ali je to noč potemnela in se utrnila?
V daljavi je zagledala nekoga, ki se je bližal. Kdo hodi po tej poti tako pozno zvečer?
Zdaj je prišel na ravnino, kjer ni drevja. In tedaj jo je obšlo spoznanje. Janez je! Janez!
Srce ji je burno udarilo, kakor bi ga nekaj hotelo razgnati. Noga je hotela nazaj, proti domu, k njemu! Srce je hotelo! Misel je hotela, vse, vse.
Toda ostala je volja.
Ali bo zmagala v boju s srcem? V boju z ljubeznijo?
«Močna moram biti!» si je šepetala in stisnila ustnice. «Močna moram biti! Bežati moram pred njim!»
«Vrni se k njemu! Poslednjič! Povej mu, da ga ljubiš ... morda ... morda ... se te usmili ...»
«Prepozno ...,» je rekla volja. «Drugo si je izbral ... ne boš ga pregovorila ... Morda se bo norčeval iz tebe ... Pot nazaj je zaprta ... Zemlja se je razklala med teboj in njim. Prepad je med vama in ni ga mostu, ki bi vaju združil ...»
«Daj, ne poslušaj volje ...,» je moledovalo srce.
«Močna bodi,» je velevala volja. «Močna bodi,» je ukazoval pesek pod nogami.
In ostala je močna. Obrnila se je naprej na pot in skoro zbežala proti postaji.
Enajsto poglavje.
urediKo se je Janez vračal z očetom od Španovih, je komaj čakal, da pride domov. Takoj je sklenil iti k Anici in ji razkriti svoj načrt.
«Revica bo težko čakala,» si je rekel. «Saj je že davno devet. Hiteti bom moral, da ne pojde prej spat.»
Doma se je naglo preoblekel.
«Ali ne pojdeš v posteljo?» ga je vprašal oče, ki je tudi opazil, s kakšno neučakano naglico se Janez nekam pripravlja.
«Ne, majhno pot imam še. Pa po vasi bi rad malo pogledal.»
«Le glej, da boš kmalu nazaj! Jutri bo delo!»
Potem ga je še Meta silila z večerjo.
«Napravila sem ti žlikrofe, ki si jih zmeraj tako rad jedel.»
«O, botra, ko sem pa tako sit. Pri Španovih so nama nanosili polno mizo.»
Že je hotel iti.
«Vsaj poskusil bi jih ...»
«Kar spravite jih. Morda jih bom, ko se izprehodim.»
Meta še ni hotela odnehati. Toda vse zastonj. Janez je bil že zunaj. Šel je kar čez vrt, da bi bil prej na cesti.
Med potjo je še enkrat premislil svoj načrt.
Najprej se pelje v trg in odpove v hranilnici vlogo, dediščino po materi. Takrat je bilo pet tisočakov, zdaj jih bo vsaj sedem, če ne osem. To bo lahko opravil tisti dan, ko bodo pri notarju delali pismo.
Oče bo silil k poroki. Najbrž bodo že drugo nedeljo trije oklici za enega. In dober teden nato poroka ...
Poroka ...
«Prekrižam vam račune, oče,» si je dejal. «Škoda, da vam nisem tega v lice povedal. Sami ste krivi, če vam nisem mogel.»
Anica in njena mati ostaneta v hiši. Tisti dan, ko dobi denar, stopi pred očeta in mu pove resnico. Vedel je, kaj bo potem. To, kar mora priti. Od doma pojde. Anico in njeno mater vzame s seboj. V Ljubljano pojdejo ali kam drugam. Delal bo, rad bo delal, saj bo za njo. Ne bo mu treba več poslušati očeta. Svoj dom si ustvari in ona bo v njem kraljevala.
Ob tej misli se mu je pogrelo srce. Saj ne bo več dolgo, da bo sam svoj gospod. Kaj mu bo domača bogatija brez nje, ki mu je več kakor denar, polja in hiše? Več kakor vse bogastvo sveta.
Zdaj ga čaka. Srce ji trepeče v bojazni, da ga ne bo. Toda on pride. Na svoje srce jo pritisne in poljubi. Pove ji, kako je vse napravil, da bo prav. Srečna bo, vesela. Ni je pustil na cedilu ...
Pot med gostim drevjem se je vila kakor kača. Ni je hotelo biti konca. Ko bi imel peruti in mogel zleteti k njej, da ji ne bi bilo tako hudo, siroti!
Zdaj je prišel iz gozda na plano. Na hribu stoji hišica. Tam je ona.
Ni več luči v njenem oknu. Kaj že spi? Ne, saj ni mogoče! Ob oknu sloni in gleda po dolini, kje prihaja on. Morda joka? Dobra je, Anica, tako dobra, da ji ni enake.
Hudo mu je, da je tako pozen, toda drugače ni bilo mogoče. Saj je zaradi nje. Zaradi nje je igral komedijo pri Španovih, samo zaradi nje.
Zdaj ga je že gotovo opazila. Vstala je že in skrivaj odhaja iz svoje kamrice. Tiho skozi vežo, da je mati ne sliši. Pri kapelici ga čaka.
Kapelica se sveti v mesečini, vsa bela, kakor srebrna.
«Anica!» pokliče s pridušenim glasom. «Anica!»
Ali se ni zganila senca ob zidu? Ne, samo veter je, ki ziblje veje.
«Anica!»
Ni odgovora. Ni še prišla. Zdaj, zdaj se odpro hišna vrata in stala bo na pragu in gledala, kod prihaja.
Morda še mati bdi in se sirota ne upa iz sobice?
Krenil je h kapelici.
«Še malo počakam,» si je rekel.
In čakal je: Slednja minuta mu je bila večnost. Nemo je strmel v temna vrata, ki se niso hotela odpreti.
Potem se je odločil. Oprezno se je približal k hišici. Pod njeno okno je krenil. Zaprto je bilo in zagrnjeno.
Tiho je potrkal.
«Anica!»
Nihče mu ni odgovoril. Okno se ni hotelo razsvetliti in ni bilo dobre roke, ki bi odgrmila zastor. Ni je hotelo biti.
Vnovič je potrkal in čakal, čakal. Ni hotelo biti odgovora.
«Spi,» si je rekel. «Utrujena je. Ves dan je delala ... Čakala me je, ko me ni bilo, je zaspala.»
Kakor bi hotela usoda podkrepiti te misli, je prav tedaj ura v vaškem zvoniku odbila pol enajstih.
Pobešene glave se je obrnil in zavil čez vrt na cesto.
«ln vendar bi me bila počakala, če bi me imela rada,» si je dejal. «Saj je vedela, da moram priti.»
Skrita slutnja, da se je nekaj hudega zgodilo, mu je prevzela srce in ni je mogel pregnati.
«Jutri na vse zgodaj pojdem spet k njej,» si je dejal. «Nočem, da bi bila v skrbeh zaradi doma.»
In počasi se je vrnil domov.
V kuhinji na ognjišču je čakal lonec žlikrofov. Žerjavica je še tlela, da so bili še topli. Vzel je žlico in se jih lotil, toda niso mu hoteli iti v slast. Nejevoljen je odložil lonec.
«Meta bo huda,» se je nasmehnil, «pa ne morem pomagati.»
Tiho je šel v svojo sobo in legel. Zaspati pa dolgo ni mogel.
Če bi bil vedel, kje hodi prav tedaj Anica ...
Hladen jutrnji veter ga je zbudil. Na vzhodu se je že delal dan, na zapadu pa se je še medlo svetilo nekaj zvezd. Vstal je in se oblekel. Tiho, da ni nikogar zbudil, je šel iz hiše.
Zavil je na vrt. Ali bi se napotil k njej? Ne, prezgodaj je še.
Samo pet ur je spal. Utrujen je bil. Nikjer ni bilo tistih svežih moči, ki jih je začutil vsako jutro.
Legel je na klopico pred čebelnjakom in zadremal. Utrujenost ga je premagala. Zaspal je.
Ko se je zbudil, je že sililo solnce izza drevja. Planil je pokoncu in pogledal na uro. Pet bo kmalu. Zdaj mora hiteti, če jo hoče še dobiti doma.
Hvala bogu, da nikogar izmed domačih še ni pokoncu in ne bo sitnega izpraševanja, kam se je tako zgodaj namenil. Oprezno je šel za drevjem proti vratom in potem na cesto.
Kako naj napravi, da ga ne bo njena mati opazila? Kako naj govori z njo brez prič?
«Bo že nekako šlo,» je rekel sam pri sebi. «Zdaj pa hitro na pot, da ne bo prepozno.»
Kar so mu dale noge, ki so bile od jutrnjega mraza vse trde in premrle, je hitel po poti, ki jo je tolikokrat prehodil.
Četrt ure nato je že čakal pri kapelici in gledal v njeno okno. Kdaj se bo odprlo.
Stara Smrekarica se je morala prav tedaj zbuditi. Videl je, da je vstala in šla mimo oken v kuhinjo. Zdaj pojde v Ančino kamrico in dekle pokliče.
Nestrpno je čakal. Srce mu je divje razbijalo v prsih. Pritisnil je roko nanj, da bi ga pomiril.
Ponoči se mu je nekaj sanjalo. Nekaj hudega je moralo biti, toda ko se je zbudil, se ni ničesar več spominjal. Njegovo čelo je bilo takrat potno. In slutnja, ki se ga je snoči lotila, še težja.
Zdaj se bo razblinila v noč kakor megla pred solncem.
Toda okno v sobici je ostalo zagrnjeno.
Potem je nenadno začul klic iz sobe. Strah, skoro groza je bila v njem.
Srce se mu je ustavilo in mrliška bledica mu je pokrila lica. Kaj pomeni ta klic? Kaj se je v sobi zgodilo?»
Hotel je skočiti v hišo in pogledati, da bi se sam prepričal, da bi ga pustila môra, ki ga tlači. Toda premagal se je. Če je kaj hudega, bo Smrekarica klicala na pomoč.
Toda v hiši je ostalo vse tiho. Čakal je, čakal nestrpno, kakor bi stal na trnju. Potem so se odprla hišna vrata in Smrekarica se je pokazala na pragu.
Srp se je lesketal v jutrnjem solncu. Na delo je odhajala.
«Zdaj pride Anica!» je pomislil Janez.
Toda Anice ni bilo. Smrekarica je počasi zaklenila vrata in vtaknila ključ v canjo, ki jo je nosila pod roko.
Vsa objokana je bila in ruto si je bila namenoma zavezala, da so izpod nje gledali razmršeni lasje.
Zdaj se ni mogel več premagati.
Kakor da pride s hriba, je stopil na cesto in krenil za njo.
Ko je prišel vštric nje, je pozdravil. Komaj da ga je pogledala in mu odgovorila.
«K vam sem bil namenjen,» je dejal in nenadno mu je prišel dober izgovor na misel. «Očeta sem prosil, pa je rekel, da še lahko ostanete v hiši. To sem vam hotel povedati.»
Čeprav se je trudil, da bi govoril mirno, mu je vendar glas podrhteval.
Starka mu je samo odmahnila z roko.
«Zdaj je tako vseeno,» je žalostno odvrnila. «Čemu mi bo zdaj dom!»
«Kaj vam je, mati?» je vprašal z glasom, ki prav nič ni skrival skrbi in dvomov, ki so ga ves čas mučili.
«Poglejte!» je rekla in jela po žepu nekaj iskati. «Ko sem jo šla klicat, je bila kamra prazna in tole na mizi!»
V roko mu je stisnila zmečkan papir. Na njem je bilo Aničino sporočilo, da odhaja.
Janez je sredi koraka obstal kakor prikovan. Anica je šla! Šla, ne da bi mu bila odkrila svojo namero! Šla jen prav tedaj, ko se je vse odločilo v njegovo in njeno korist!
Roka mu je drhtela, ko je Smrekarici vrnil pismo.
«In nič ne veste kam?»
«Ne, nič mi ni rekla. Sploh mi ni nič povedala.»
«Kdaj je šla?» je vprašal s trepetajočim glasom.
«Kaj vem!» je obupano odvrnila mati. «Ponoči. Snoči je bila tako slaba. Tožila je, da jo glava boli. Rekla sem ji, naj gre spat. Potlej je nisem več videla.»
«Zakaj, zakaj?» je Janez nestrpno izpraševal.
Smrekarica je skomignila z ramami. «Saj mi ni nič povedala. Tako sama zase je bila ... Morda se vrne ...»
Janez je videl, da od starke ne more ničesar več zvedeti.
«Vrne se,» ji je rekel, da bi jo potolažil.
Tako je dejal, toda vedel je, da ne bo res.
Slutil je, zakaj je Anica šla ...
Poslovil se je od Smrekarice in šel svojo pot.
«Zvedeti je morala, da sem bil včeraj pri Španovih. Zakaj je nisem včeraj počakal in ji povedal, kaj mislim!» si je jel očitati. «Sirota je mislila, da sem se šel res ženit, da sem jo pustil, in šla je od doma ... Zakaj se je morala usoda tako kruto poigrati z nama? Kam je šla? Kam naj gre, da jo najde in ji pove, da se lahko brez skrbi vrne? Kje bi jo dobil in ji rekel, da ljubi le njo?»
V nemi nemoči se mu je skoraj zmedlo. Morda je pustila pismo, kjer mi sporoča, kam je šla? Kje ga pismo čaka? Če mu je res pisala, bo to zvedel šele ob desetih, ko bodo pošto delili. Kaj naj med tem počne?
Anica mu je nekoč povedala, da ima v sosednji vasi, dve uri daleč, staro teto. Morda je šla tja?
Sam je krenil tja. Strašna je bila ta pot. Skrito upanje, ki je še gorelo v njem, se je borilo z mislijo, da jo je za zmeraj izgubil.
V poldrugi uri je prišel v tisto vas. Vprašal je po njej, toda začudeni obrazi so mu že naprej povedali, da je bila pot zaman.
«Ne, pri nas je ni. Zakaj vprašujete?»
«Od doma je šla in nič ni povedala kam ...»
Spet se je začelo mučno izpraševanje ...
Domov se je vrnil utrujen, ubit. Mimogrede je pogledal na njen dom. Vse je bilo zaklenjeno. Nikjer sledu, da bi se bila vrnila.
Ostala mu je še pošta.
Pol ure prezgodaj je že čakal. Kako se je vlekel čas! Naposled je jel poštar deliti.
«Za Kosmačeve,» je kratko rekel Janez.
Dobil je šop časnikov in nekaj pisem. Divje upanje mu je vnovič zagorelo. Potem je ugasnilo.
Zanj ni bilo nič.
Po vasi se je že razvedelo, da je šla Anica od doma. Mati se je navzlic pismu bala, da si dekle ne bi kaj napravilo.
Povsod so jo že iskali. Smrekarica je nestrpno čakala na Smoletovi njivi. Ljudje, ki so dekle iskali, so prihajali in odhajali, toda nihče ni o njej ničesar vedel. Izginila je, kakor da bi se bila vdrla v tla.
Tudi Janez je prišel tja. Dobil je starko vso objokano.
Povedal ji je, da je bil pri stari teti, da je pa tudi tja ni bilo.
«Prav gotovo si je kaj storila,» je jadikovala starka in Janeza so te besede bodle v srce.
Tudi on je mislil isto.
Zavest, da je sam kriv, ga je najbolj bolela.
Le eno upanje mu je še ostalo. Daleč ni mogla priti. Če obvesti bližnje kraje, jo bodo dobili ... če je še živa ...
Če je še živa ...
Zmeglilo se mu je in strašna slika mu je stopila pred oči. Anica mrtva! Njen obraz, ki je bil tako lepo z rdečico pokrit, je morda zdaj prsteno bel, oči zaprte, ustnice višnjeve, hladne, mrtve ...
Ob drevo se je moral opreti, da se ni zgrudil.
Saj ni mogla iti daleč.
«Ali je imela kaj denarja?» je vprašal mater. «Brez denarja ni mogla v svet.»
«Kje naj bi ga bila dobila!» je zastokala starka. «Saj je bilo komaj za kruh.»
Stara sirota ni vedela, da je Anica prebdela dosti nočnih ur in šivala, da je nekaj malega dala na stran.
Brez besed je šel na pošto in brzojavno obvestil orožnike v vseh bližnjih krajih, da je dekle izginilo.
«Najdem jo, moram jo najti!» si je pravil. «Živo ali ... mrtvo ...»
Ta strašna beseda se je neprestano vračala v njegove misli ...
Opoldne je prišel domov.
Oče je bil zelo slabe volje.
«Kje se klatiš ves dan. Dela je čez glavo, tebe pa ni od nikoder. Ali si onegavo iskal?»
Tudi on je že vedel, da je Anica izginila.
«Pustite me,» ga je sin tako odločno zavrnil, da je umolknil.
«Popoldne pojdemo v gozd,» mu je rekel oče čez nekaj časa.
«Mene ne bo,» je odvrnil Janez.
Kosila še pogledal ni. Pograbil je klobuk in šel.
Dvanajsto poglavje.
urediDrugi dan je že tekel, toda o Anici še ni bilo vesti. Iz vseh krajev v bližini so sporočili, da je niso nikjer videli.
Tudi na postaji so rekli, da se je ne spominjajo. «Malo ljudi je bilo sicer, toda človek ne gleda, kdo kupuje listke,» je rekel uradnik na postaji.
Potem je prišel pastir s hriba in rekel, da je videl neko dekle na skalah, kjer je pasel.
Janezu je zastalo srce. Če je šla tja gor in napravila konec! Mraz ga je stresel ob tej misli.
«Šel je s pastirjem, ki mu je kazal pot.
«Kje si jo videl?» ga je neprestano izpraševal. «Kakšna je bila? Ali si jo od blizu videl?»
Toda pastir ni vedel ničesar natančnega. Le da je nekaj videl na vrhu skale.
Vse sta preiskala. Pod skalo je bil prepad, ki mu ni bilo videti dna. Tudi tega je hotel Janez preiskati.
Preplezal je nevarno steno.
Če je skočila v prepad? Če bo na dnu zagledal njeno telo, krvavo, razbito od skal? ...
Roke so se krčevito oklepale skale. Še nikdar ni plezal po tako nevarnem. Toda na nevarnost niti mislil ni. Lezel je po previsih, kamor se ne bi bil upal drugače niti pogledati. Nič mu ni bilo mar, da so mu roke krvavele, da si je raztrgal hlače na kolenih.
Še malo in na dnu bo. Še poslednji napor in vedel bo vse ali pa ničesar.
Črno žrelo je zijalo pod njim, kakor bi ga klicalo.
Še deset metrov. Temne obrise kotline že vidi, le dna še ne, ki ga previs zakriva. Še dva, tri korake navzdol ...
Roka se je krčevito držala oprijema. Noga je iskala, iskala.
Ni našla opore. Vsa teža telesa je obvisela na rokah.
Noga pa je iskala, iskala.
Moči so ga zapuščale. Vedel je, kaj pride zdaj. Spodaj je globina, ki čaka, da ga požre.
Ne bo prvi.
Mišice so mu pokale, toda Janez ni izpustil.
Potem ... potem se je pred njim nenadno prikazal lep obraz. Očitaje ga je gledal.
Spoznal je ta obraz.
«Anica, Anica.»
Obraz se je skril. Tema ga je vzela. Vse je izginilo v nič. Vso težo je izgubil. Sladka slabost se ga je lotila. Čutil je le še, da pada, pada ...
Potem strašen sunek, krik.
«Anica!»
Pastir nad breznom se je zgrozil in pogledal v globel. Trikrat, štirikrat je poklical, toda odmev mu je vrnil le lastne besede.
Zbežal je proti vasi in sklical ljudi.
Kmalu nato se je zbralo nekaj vaških fantov, ki so šli Janeza iskat.
Šolarjev ga je dobil na dnu prepada. Ves je bil oblit s krvjo. Ni se ganil. Pohitel je k njemu in ga stresel.
«Mrtev je,» si je mislil.
Toda v Janezu je še tlelo življenje. Srce mu je slabotno utripalo. Šolarjev ga je privezal z vrvmi in fantje so ga potegnili iz globeli. Iz bližnjega potočka so dobili vode in mu umili obraz, ki je bil ves krvav.
Ledena studenčnica mu je vrnila zavest. Odprl je oči in začudeno pogledal okoli sebe.
«Kje sem?»
Na glavi in na roki je začutil strašne bolečine. Ko je poizkusil levico premakniti, ga je še bolj zabolelo. Udarec ob kamen mu jo je zlomil.
Iz vej so fantje napravili nosila in ga odnesli. Med potjo je spet padel v nezavest.
Kosmač je sedel na vrtu pri svojih čebelah in nekaj premišljal. Janezovo obnašanje v zadnjih dneh mu ni šlo v račun. Kaj je s fantom? Zakaj je postal tako čuden, kar je Anica izginila? Saj je bil takrat, ko sta snubila, tako miren.
Špan je bil prej pri njem in vprašal, kdaj bodo šli pismo delat. Ni mu vedel odgovoriti. Rekel mu je, naj se zvečer vrne, ko bo Janez doma, da se domenijo. Španu je bilo prav in dejal je, da bo še Angelo vzel s seboj, če bo hotela priti.
«Bo vsaj videla, kam pride,» mu je rekel. «Ne vem, ali je bila že kdaj pri vas?»
«Le pride naj,» je odvrnil Kosmač. «Meta, da boš kaj dobrega pripravila.»
«Bom že,» je dejala starka, ki je sedela pri peči in prebirala fižol. «Doslej se še ni mogel nihče pritožiti ...»
Zdaj je bila ura že sedem. Špan in mlada utegneta priti vsak trenutek, Janeza pa ni nikjer. Kod le hodi?
Solnce je že lezlo za hribe. Iz kuhinje se je čulo ropotanje piskrov. Kosmač je vstal in z dolgimi koraki premeril dvorišče. Stopil je k vratom in pogledal po cesti proti vasi.
Zagledal je nekaj, kar je prevzelo vso njegovo pozornost. Kopico ljudi. Sprednji so nekaj nesli, zadaj pa so šli drugi in se živahno pogovarjali.
Odprl je vrata in šel čudnemu sprevodu naproti.
Ko je prišel bliže, je opazil, kaj ljudje neso. Človeka na nosilnici. Kri mu je zastala v žilah. Pa ne da bi bil ...?
Stekel jim je bliže. Telo je bilo pokrito, le glava je gledala iz vez. In ta glava ... poznal jo je.
Skočil je k nosilnici.
«Janez! Mrtev!»
Zameglilo se mu je pred očmi. Omahnil bi bil, da ga ni prestregel eden vaščanov.
«Ne, saj ni mrtev,» je povedal fant, ki je pomagal nositi. «Samo pobil se je.»
Te besede so starcu vrnile zavest.
«Steci domov in reci Jerneju, naj napreže in se pelje v trg po zdravnika! Ali je hudo?» je nato vprašal fante.
«Roka je menda dvakrat zlomljena in po glavi je pobit,» so mu povedali.
Janez je bil še zmeraj brez zavesti.
Pred vrati na Goljavi so se ljudje ustavili. Fantje so nesli nosilnico v hišo in preložili Janeza na posteljo. Blazina se je na mah pordečila. Krvavel je.
«Dosti krvi je izgubil,» je menil eden. «Zavezati ga bo treba.»
Med vsemi je bila Meta najbolj v skrbeh. Ko je začula pred hišo vpitje in zagledala množico ljudi, se sprva za trušč še zmenila ni. Ko pa so prinesli nosilnico v hišo in je spoznala Janeza, je bila vsa iz sebe.
Fantje so šli. Meta in Kosmač sta ostala ob postelji. Starka je ihtela, oče pa je mrko gledal pred sebe. Oba sta hotela govoriti, toda beseda jima ni šla z jezika.
Od zunaj sta čula, da je pravkar oddrdral voz.
Skozi okno sta videla, da ljudje še vedno stoje ob plotu. Potem so se jeli razhajati.
«Da bi bil le kmalu zdravnik tu!» je naposled rekla Meta. «Če bo Jernej dobro poganjal, utegne biti v dobri uri nazaj.»
Iz skrinje je vzela belo ruto in z drhtečo roko Janeza obvezala.
«Hudo se je udaril,» je rekla, ko je videla zevajočo rano.
Ob teh besedah je Kosmača spet streslo. Bal se je. Kaj če je rana nevarnejša, kakor misli? Če Janez umre? Kdo bo potem gospodaril na Goljavi?
Le ta misel mu je blodila po glavi. Goljava, Goljava, sad njegovega dela.
Vzdihnil je. Zunaj se je mračilo, v hiši pa je bila skoro tema. Meta je prižgala svetilko. Medla luč je razsvetlila sobo. V njenem soju je bil Janezov obraz še bledejši.
Kosmač je jel nestrpno hoditi po sobi. Meta je šla v kuhinjo. Večerja je bila kuhana, toda kdo bo jedel? Ko je hotela zapahniti vežna vrata, je zunaj začula korake.
Trinajsto poglavje.
urediŠpan je bil in Angela z njim. Zvedela sta, kaj se je Janezu primerilo in prišla sta pogledat, kako mu je. Angela se je vsa tresla.
«Ali je hudo?» je plaho vprašala Meto.
Ta pa je samo skomignila z ramo. «Saj sami ne vemo. Zdravnik bo povedal. Ponj smo poslali.»
Tiho sta stopila v izbo. Angela se še pogledati ni upala na posteljo. Kosmač je Španu komaj odzdravil.
«Zdaj imamo pismo ...» je rekel. «Kaj je le iskal tam v skalah?»
Angela je vedela, toda molčala je. Saj je tudi Kosmač sam vedel ...
«Smrekarjevo je menda iskal,» je rekel Špan in pogledal v tla.
Kosmač je nehote pogledal Angelo in tudi ona se je ozrla nanj. Potem je pobesila glavo. Dosti je slišala zadnji dan o Janezu ... Slutila je, kaj se godi v njegovi duši.
Včeraj je govorila s potovko, ko se je vrnila iz Ljubljane. Zvedela je, kako je Anico pretresla vest o Janezovi snubitvi. To ji je odprlo oči.
Niti besede ni rekla. Le prejokala je vso noč. Videla je, kako se ji izmika on, ki je o njem mislila, da bo njen. Grad sreče, ki ga je videla pred seboj, se je podiral v prah ...
Pogled ji je ušel na posteljo. Tam je ležal negibno. Le prsa so se mu dvigala in počasi padala.
Meta je prišla iz kuhinje.
«Ali naj prinesem večerjo?» je vprašala gospodarja.
«Le daj ...»
«Saj ni treba,» je grenko rekla Angela. «Oče, šla bi, kaj? Samo v napoto bova.»
«Le še ostanita,» je prosil Kosmač. «Angela, pobrigaj se malo zanj. Spretne roke imaš.»
Angelo so te besede zabolele v srce. Tiho je stopila k postelji in se z roko dotaknila Janezovega čela.
«Vročina se ga je lotila,» je dejala. «Mrzel obkladek bi mu dala na čelo.»
Šla je v kuhinjo in se vrnila s skledo vode in brisačo. Namočila jo je v vodi, ožela in mu jo oprezno položila čez glavo.
Kosmač jo je gledal. Videl je, kako je njena roka ljubeče zdrsnila po njegovi levici, ki je ležala brez moči na postelji.
«Rada ga ima,» si je rekel. «Le zakaj se je moral fant zagledati v drugo ...»
«Dolgo ni zdravnika,» je dejal Špan, hoteč pretrgati mučni molk, ki je vse dušil.
«Če pa je Jernej doma dobil, mora kmalu priti.»
In res se je prav tedaj začulo drdranje voza po cesti. Malo nato je stopil v sobo resen starec z veliko torbo pod pazduho.
«Kje imate bolnika?»
Kosmač je z glavo pokazal na posteljo.
«Pojdite malo ven, da ga pregledam.»
Drug za drugim so pobešenih glav odšli. Angela poslednja. Ne se mogla ločiti od postelje.
Počakali so v kuhinji. Nihče ni izgovoril besede. Mračna tesnoba jih je prevzela. Bali so se.
Počasi so tekle minute ... Strmeli so v vrata, ki se niso hotela odpreti.
Potem je stopil zdravnik na prag. Resno je pogledal po zbranih in tiho rekel:
«Nevarno je. Ponoči se odloči. V vročici je in še nezavesten. Ponoči bom moral ostati pri vas. Saj boste imeli posteljo zame?»
Kosmač je prikimal.
«Ostanite še malo tu, da ga pošteno prevežem. Potem bo treba pri njem bedeti. Nekaj časa bom jaz, potem pojdem spat in bo kdo drugi namesto mene. Če se med tem kaj primeri, me pokličete!»
«Jaz bom bedela,» je rekla Meta.
«Tudi jaz,» se je oglasila Angela in pogledala očeta, ki je nemo prikimal.
Zdravnik se je vrnil v sobo. Kmalu nato jih je poklical.
Janez je ležal na postelji, še zmeraj v nezavesti. Ves je bil povezan, da skoro ni bilo videti obraza. Angela ga je preplašeno gledala.
Sedli so za mizo in čakali. Zdravnik je štel udarce srca.
«Srce mu divja. Vročina rase ...»
Resno je kimal.
Nihče ni izpregovoril. Vsem je legla na srce zlovešča môra.
Polnoč je že davno odbila. Zdravnik je spal v čumnati. Angela je bedela. Sedela je ob postelji in opazovala Janeza. V obraz, ko je bil prej tako bled, se je že vrnila kri, toda to je bilo slabo znamenje. Vročica je naraščala.
Sama je bila v sobi. Stari Kosmač je legel, njen oče pa je šel domov. Meta je bila v kuhinji. Kar strah jo je bilo samote.
Spanec jo je silil. Minila prečuta noč je terjala svoje. Toda premagala se je.
Tedaj je nenadno opazila, da se je Janezova roka premaknila. Srce ji je burno udarilo.
Roka je zlezla počasi proti glavi. Potem so se odprle Janezove oči. Zastrmele so se v potemneli strop, potem, čez dolgo so pogledale okoli.
Angeli je ušel vesel vzklik. Janezov pogled je ostal na njej, toda spoznal je ni.
«Boli, boli,» je šepnil, da je zmisel besed bolj slutila, kakor razumela.
Glava se je zazibala. Pridušen vzdih je prišel z ustnic.
«Anica ... prepad ... boli ...» je šepetal.
Slednja beseda je bila za Angelo nova muka. Roke so se ji same od sebe krčevito oprijele stolovega naslonila in nohti so se zadrli v mehki les.
«Mrtva je ...» je šepetal Janez v vročici. «... bled obraz ... kri ...»
Potem ga je streslo, da je zaškripala postelja.
«Kri ... kri ... sama kri ...»
Spet se je njegov pogled uprl v njo.
«Vsa je krvava ... Anica ... mrtva je ...» Spet je obležal negibno. Potem je počasi dvignil glavo.
«Kdo si ti? Vsa si krvava ... Mojo kri ... mojo kri piješ ... ti ... ti ...»
Oprl se je na desnico in se krčevito dvignil. Težko je sopel, skoro hropel.
«Gospod doktor!» je kriknila Angela in planila s stola.
«Ti ... ti ... kje je ... kje je Anica?»
Doktor je naglo odprl vrata. Ko je zagledal prestrašeno Angelo, ki se je vsa tresla, in Janeza, ki je strmel vanjo, ji je naglo zaklical:
«Pojdite!»
Stopil je k postelji.
«Kje je ... kje je Anica?» je blodil Janez. «Ona ... jo je ubila ... kri ji je izpila ...»
Zdravnik ga je oprezno prijel za rame in ga potisnil na blazine.
Meta, ki je dremala v kuhinji, se je prebudila. Videla je Angelo, ki je čepela v kotu in vsa zmedena gledala skozi odprta vrata v izbo.
«Kaj je?» je prestrašeno vprašala.
Angela ji ni odgovorila. Kakor v sanjah je krenila k hišnim vratom in jih z drhtečo roko odklenila. Na pragu je zaihtela in zbežala v noč.
Strašna je bila tista noč na Goljavi.
Zdravnik je Janeza komaj pomiril, šele proti jutru je pokojno zaspal.
Drugi večer je jela vročica pojemati.
«Najhujše je minilo,» je rekel zdravnik, ko je odšel.
In res se je jelo Janezu obračati na bolje. Zdrava narava in prirodna moč sta zmagali.
Tisti večrr je bil že toliko pri zavesti, da je vprašal Meto, ali ljudje že kaj vedo o Anici.
Starka je žalostno odkimala:
«lzginila je, kakor bi se bila vdrla v tla. Sam Bog ve, kam je šla.»
«Zakaj je bilo tega treba?» je vzdihnil Janez. «Oče, oče ...»
Meta je vedela, kaj je menil s temi besedami.
«Trd je,» je rekla. Hotela mu je povedati še dosti več, toda beseda ji ni šla z jezika.
Štirinajsto poglavje.
urediTrije dnevi so spet pretekli. Janez je tisto popoldne prvič vstal. Slaboten je bil, da se je komaj držal pokoncu. Meta ga je morala pod roko odvesti na vrt na solnce. Tam je sedel na očetovem stolu pri čebelnjaku in nemo strmel pred sebe.
Levica v mavčevem ovoju mu je počivala na prsih. Obveza na glavi mu je lezla čez oči, da jo je moral neprestano popravljati.
V naročju je imel vse polno dnevnikov iz preteklih dni. Vse je pregledal, da bi morda v njih odkril kako sled za njo, toda nikjer ni bilo niti črke, ki bi mu pokazala pravo pot. Toliko je bilo napisanega, še o njem, da se je ponesrečil, in še marsikaj, le tega ne, kar je iskal.
Nejevoljno jih je odrinil, da so padli na tla.
Očeta ves dan ni videl. Ogibal se ga je. Prejšnje dni je prihajal k njemu bolj pogosto.
Angela mu je sporočila po očetu, da mu želi, da bi se kmalu pozdravil. K njemu pa ni prišla. Vesel je bil tega. Ni vedel, kaj se je zgodilo tisto noč, ko je blodil v vročici ...
Zadremal je. Ko se je spet predramil, je bil že mrak. Poklical je Meto, da ga je odvedla nazaj v sobo.
NA GOLJAVI.
Tako je tekel dan za dnem.
Teden dni je bil že okoli, kar so ga prinesli pol mrtvega iz prepada. Zdaj je blodil okoli. Bolečin ni več čutil. Rana na glavi je bila že zaceljena, le roka ga je še zabolela, če se je je dotaknil.
Tisto popoldne je prišel oče k njemu.
«Kako ti je?» ga je vprašal.
«Kmalu bom zdrav,» je odvrnil Janez. «Še nekaj dni in na delo pojdem.»
«Prav, prav,» je dejal oče. «Čakaj, še nekaj ti moram povedati. Špan je bil pri meni. Rekel je, da bi Angela rada s teboj govorila ...»
Janez ga je hladno pogledal.
«Vsaj zdaj naj me pusti pri miru! Kaj sili za mano?»
«Kakšen si spet?»
«Kakršnega ste me napravili, oče,» je suho odvrnil. «Če hoče, naj pride,» je potem odločil. «Če ne bom preveč prijazen z njo ... naj si sama pripiše ...»
Zvečer je res prišla. Oče se je umaknil, da sta ostala sama.
Ko sta stopila na prag in ga videla v soju luči, je prebledela. Noga ji je zastala, ni zmogla več koraka dalje.
«Janez ...»
«Da,» je mrtvo odvrnil.
Tiho je prišla k mizi.
«Ali si zdrav?»
«Sem,» je rekel.
Tako nežen je bil njen glas. Za usmiljenje je prosil, za lepo besedo.
«Janez, ne bodi hud name ...»
Pogledal jo je.
«Kaj bom hud? Saj nisi ti kriva ...»
«Sem,» je rekla. «Zdaj vem, da sem.»
«Zakaj bi bila ti kriva?» jo je vprašal. Njegov glas je bil že drugačen, skoro prijateljski.
«Ker sem ... mislila, da boš moj ...»
«To ni krivda,» je odvrnil.
«Je. Videti bi bila morala, da ti ni zame. Slutiti bi morala, da ljubiš drugo.»
«Ali veš?» je začudeno vprašal.
«Vem,» je rekla. Tudi to vem, da te ona ljubi. Vse sem zvedela ...»
«Kdo ti je povedal.»
«Potovka je rekla. Ona je bila poslednja, ki je govorila z Anico. Ona ji je povedala, da si pri nas snubil.»
Janez je vzdrhtel.
«In kaj ... kaj ... je bilo takrat? ...»
«V nezavest je padla. Nato je šla domov in potem izginila.»
«Kam?» je nestrpno vprašal Janez.
«Kdo ve? Tudi jaz sem poizvedovala, toda vse je bilo zastonj.»
«Poizvedovala si?»
«Da, iskala sem jo. Čeprav sem vedela, da jo ljubiš. Prav zato, ker jo ljubiš. Popraviti sem hotela svoj greh.»
«Angela, krivo sem te sodil,» je tiho rekel. «Daj mi roko.»
Dala mu jo je.
«Zakaj sva se morala srečati, Angela,» je dejal. «Oba sva nesrečna ...»
«Ne oba, Janez,» je odvrnila. «Nočem, da bi bil ti zaradi mene nesrečen. Dovolj si že pretrpel. Janez, zdaj vem, da so te takrat prisilili, da so te odtrgali od nje. Zato sem danes rekla očetu ... da se ne bom s teboj poročila.»
«To si storila?» je šepnil. «Hvala ti, Angela ... Toda, kaj bo s teboj?»
«Še zmeraj te imam rada, rada bolj kakor kdaj prej. Zato nočem, da bi bil z menoj nesrečen ... Dovolj bo, da bom jaz ...»
Oprla se je ob mizo. Dve debeli solzi sta ji spolzeli po licih.
Z desnico je pobožal njeno roko, ki je slonela na mizi.
«Nikoli ti ne pozabim tega, Angela. Rodna mati mi ne bi mogla biti tako dobra ...»
Stopil je k njej. Prijel jo je za roko in jo nesel k svojim ustnicam. Poljubil jo je.
«Ne, Janez, ne poljubljaj je,» je rekla in mu skušala roko izviti.
Potem se je počasi obrnila in mu roko stisnila.
«Zbogom, Janez,» je rekla z drhtečim glasom, «bodi srečen in časih se me spomni ...»
«Bom,» je tiho odvrnil. «Bom, Angela. Bodi srečna. Odpusti mi ...»
«Nimam ti kaj odpuščati. Saj nisi kriv, da sem križala tvojo pot ...»
In šla je. Ko so se vrata za njo že davno zaprla, je Janez še zmeraj strmel za njo ...
Petnajsto poglavje.
urediTisto noč se je Janez odločil, kaj napravi.
Drugo jutro se je odpeljal v trg. Šel je v hranilnico po denar, ki so ga zanj hranili. Povedali so mu, da ga lahko čez teden dni dobi.
«Še ta teden počakam,» je rekel sam pri sebi. «Potrpel bom še tako dolgo ... Potem ...»
Kaj potem? Potem pojde po svetu. Od doma, ki mu je prizadejal toliko zla. V svet, da pozabi vse, česar bi ga dom vsak dan spominjal.
Morda ... morda najde Anico. Potem ne bo nikogar več, ki bi ju mogel ločiti. Nikogar več ...»
Popoldne se je prvič spet lotil dela. Slaboten je bil še, toda z dobro voljo je le šlo.
Za besede, ki sta jih govorila z Angelo, ni nihče zvedel. Oče ga ni vprašal, zato mu tudi sam ni nič povedal.
Dnevi so tekli v brezdanjost. Še dan, dva, potem napravi konec.
Denar je že dobil. Nekaj malega manjka do osmih tisočakov. S tem denarjem se je upal začeti novo življenje.
Nič ga ni več vezalo na Goljavo.
Za slovo je hotel govoriti še z Aničino materjo. Vedel je, da bo ta obisk zanj nova muka, toda napraviti ga je hotel. Zaradi sebe in nje, največ pa zaradi Anice.
Smrekarico je dobil doma. Ko je stopil v hišo in pozdravil, ga je neprijazno pogledala. Tudi ona je vedela vse, kar so šušljali po vasi. In šušljali so, da je Anica pobegnila, ker jo je Janez pustil in zasnubil drugo.
«Kaj bi radi?» mu je rekla in v njenem glasu sta bila nevolja in očitanje. «Zakaj ste prišli? Saj veste ...»
«Moral sem priti, mati,» je rekel. «Njena mati ste.»
«Rada vas je imela,» je grenko odvrnila. «Vi pa ste jo zavrgli ...»
«Motite se,» ji je rekel. In povedal ji je vse. Odkril ji je zmoto, ki je bila vzrok, da sta se morala ločiti.
«Zato, da bi ostali v hiši, sem moral komedijo igrati,» je dejal. «Jutri pojdem v svet. Če je še živa, jo najdem. Vrnem jo vam in sebi.»
«Ali mi prisežete, da je vse to resnica?»
«Prisežem vam, pri vsem, kar mi je svetega. Pri njej, mati. Nikogar drugega nimam. Tudi očeta ne ...»
Starka je molčala in strmela v tla.
«Najdem jo,» je dejal nato. «Moram jo najti.»
«Bog vam daj srečo,» je šepnila. «Moja molitev vas bo spremljala ... Moja molitev te bo spremljala,» se je popravila in glas se ji je lomil med jezikom.
«Mati, mati!» je rekel. «Molite zame!»
Siva glava je omahnila.
In vrnil se je domov. Drugo jutro je šel brez slovesa. Le kratko pismo je ostalo za njim.
Srečo ste mi vzeli, oče. Iskat grem novo. Kraljujte na Goljavi, meni ni do nje.
DRUGI DEL.
urediPrvo poglavje.
urediKolikokrat se je na tisti poti od doma Anica ozrla, ali ji kdo ne sledi. Toda nikogar ni videla. Janez je ni videl, drugih ljudi pa ni bilo. Za nočni vlak je bilo še zgodaj in tudi peš navadno nihče ni hodil ob tako pozni uri.
Strašna je bila ta pot. Anica je ves dan delala in že delo jo je ubilo in ji vzelo vse moči. Kar jih je ostalo, jih je izgubila takrat, ko je zvedela vse tiste strašne vesti, ki je zdaj zaradi njih bežala. Košara, v kateri je nosila svoje borno premoženje, je bila tako nerodna. Iz vrbovine spleteni ročaj ji je rezal prste, da so bile roke vse otrple in razboljene. Kolikokrat je morala na poti obstati in sesti, da ni omagala!
Globoko se je oddahnila, ko je okoli polnoči zagledala železniško postajo. Veliko breme ji je padlo s srca. Zdaj bo konec naporov, zdaj se bo lahko odpočila. Tedaj pa se je spomnila nečesa drugega.
«Če stopim tu na vlak, si bo uradnik zapomnil, kam potujem. To se pa ne sme zgoditi, sicer bodo v nekaj dneh že za menoj.»
In spet je vzela košaro v roke. Odločila se je, da prehodi še dobro poldrugo uro, do naslednje postaje.
Namestu poldruge ure je hodila dve uri in pol. Bolj mrtva kakor živa se je privlekla tja. Komaj je kupila listek, že je prisopihal vlak.
Planila je na peron. Opotekala se je. Nekdo ji je pomagal v vagon in postavil vanj še njeno košaro. Preden je dobro sedla, je sprevodnik zažvižgal in vlak se je jel pomikati.
Sama je bila v oddelku. Stisnila se je v kot in se zamislila.
Zdaj ne bo nihče vedel, kam je šla. Še slutili ne bodo. Iskali jo bodo, toda zaman. Ona pa bo že tako daleč, da bo vsaka sled zabrisana.
Le zaradi matere ji je bilo hudo. Ona bo največ trpela. Ljubila jo je, čeprav je ni razumela. Ničesar ji ni povedala, tudi tega ne, da sta si z Janezom dobra. Zabodlo jo je v srce, ko je pomislila, kako hudo ji bo, ko zagleda zjutraj njeno posteljo prazno.
«Janez me ne bo pogrešal,» si je grenko rekla. «Drugo ima. Naj bo z njo srečen.»
Prejšnja bolečina se je umaknila nekaki toposti, ki jo je vso prevzela. Nemo je strmela pred sé in se ni brigala za vse, kar se je godilo okoli nje.
Na vzhodu se je jelo daniti. Rdeča zora je zalila pol neba kakor silen požar. Vse dalje in dalje je segala, potem se je jela zlatiti.
Drobni oblaki so brzeli čez nebo, vsi lepi, zlati. Znanilci solnca, ki prihaja za njimi, da zbudi svet in mu vlije novega veselja do življenja.
Toda ona je ostala žalostna. Življenje se ji je nenadno zazdelo tako mrtvo, prazno, brez zmisla. Kako naj ji bo, če je srce ubito, če jo je zapustila sreča in je ostal obup njen edini drug?
Počasi so tekle ure, kakor jim ne bi hotelo biti konca. Zdelo se ji je, da se je vlak že tolikokrat ustavil, da bi morala biti že dvakrat v Ljubljani. Toda prihajale so nove postaje, druga za drugo, čedalje več ljudi je prihajalo. Vsi so bili spočiti, življenje, moč sta dihala iz njih.
Odprlo se je okno. Hladen veter ji je zapihal v lica in ji skuštral lase. Ni jih popravljala. Kje drugje so bile njene misli.
V daljavi je zagledala ljubljanski grad, ki je bil v drobno, motno meglo zavit. Bil ji je znanilec, da bo te vožnje, ki jo ubija, kmalu konec.
Ljudje so se že pripravljali. Tudi ona je vzela svojo košaro s police in stopila k izhodu.
«Ljubljana!» Pisana množica ljudi se je vsula iz vagonov. Vsi so hiteli, kakor bi se bali, da česa ne zamude. Njej se ni mudilo. Šele zdaj se je zavedla, da nima kam iti.
Počasi je krenila k izhodu.
Ura je bila sedem. Srečevala je ljudi, ki so hiteli na delo. Na delo. Kdaj bo hitela ona? Kako bi rada ...
Dolgo je že bilo, kar je bila poslednjič v Ljubljani. Skoraj tri leta. Takrat je šla z materjo, ki je morala v bolnišnico. Tri dni je ostala v mestu. Stanovala je pri materini znanki. Tudi zdaj bi šla lahko tja, pa ni hotela. Mati ne sme zvedeti, kje je.
Šla je v park in sedla na klopico. Kam naj se obrne za delom? Težko bo.
Odločila se je, da pojde za služkinjo. Tam bo preskrbljena z vsem. Če se ji posreči dobiti dobro gospodinjo, bo najbolje. Samo kje?
Ura je odbila osem. Ulice so se skoraj izpraznile. Ljudje so bili že na delu. Le otroke in gospodinje, ki so hitele na trg, je še srečavala.
Gledala je po napisnih deskah. Naposled je naletela na eno, na kateri je bilo napisano, da je v hiši posredovalnica za službe.
Vse polno žensk je sedelo v veliki sobi. Mlade so bile vmes, njenih let, še več pa je bilo starih, izžetih. Delo se jim je poznalo na obrazu in na rokah.
Ko je stopila v sobo, so jo vse nekam začudeno pogledale.
Čula je, kako je ena izmed njih rekla:
«Ta je še zelena.»
Sedla je v kot k oknu, kjer je dobila še prazen stol. Zraven nje je sedela starka petdesetih let, sivih las. Žalosten je bil njen obraz in zagrenjen. Ko se je pridružila k njej, jo je premerila od nog do glave.
«Vi ste pa s kmetov prišli,» ji je rekla z ubitim glasom.
«Dà, s kmetov sem ...»
«Tam bi bili ostali. V mestu ni kruha. Poglejte, koliko nas je ... In vsak dan prihajajo nove. Dela ni in denarja. Tri tedne že hodim sem, dan za dnem, za majhen denar bi delala, pa nikogar ni.»
«Nikogar ni?»
«O, prihajajo,» je odvrnila starka. «Zmeraj iste. Pa vzamejo to ali ono. Čez nekaj dni je nazaj in gospodinja vzame novo. Za nekaj dni na preizkušnjo. Ne plača ji nič,» je grenko dodala in sklonila glavo. «Takih, kjer smo ostajale leta in leta, ni več. Saj boste sami videli ...»
Prav tedaj je stopila v sobo posredovalka in neka visoka gospa z zlatim nanosnikom. Zviška je pogledala po stolih.
«Ali je kaj novega?»
Zagledala je Anico.
«Ta je nova, kaj?»
«Pri tej sem bila prejšnji teden,» ji je šepnila starka. «Dva dni. Dela čez glavo, pa toliko, da nisem od glada umrla. Nikar ne pojdite z njo! Žal vam bo.»
«Kako naj se izgovorim?»
«Veliko zahtevajte! Štiri sto. Skopa je. In recite ji, da hočete denar naprej. Potem vas gotovo ne vzame. Skopa je, za vsako paro se trese.»
Anica je samo prikimala in se ravnala po njenem nasvetu. Ko je povedala, koliko zahteva, je gospa zavihnila nos:
«Kaj pa mislite? Za ta denar dobim dve. In kakšni!»
«Drugače pa ne morem,» je odvrnila Anica.
«Bo že ponižnejša, ko drugič pridem,» se je gospa obrnila k posredovalki.
Prišlo je še več gospa, toda vse so si bile podobne. Anica je videla, da tu ne bo dosti opravila.
«Kaj bi še tu čakala?» je rekla svoji sosedi. Še kam drugam pogledam.»
«Pojdiva obe,» je odvrnila starka in vstala.
Šli sta po mestu.
«V Ljubljani ni kruha. Ko bi bila mlajša, bi šla kam drugam. Tam je bolje. Tam bi prej dobila službo, pa še dobro.»
«Kam?»
«V Zagreb. Tam imajo Slovenke radi. Tudi jaz sem časih tam služila. Moja prijateljica, ki je še zdaj doli, je toliko zaslužila, da si je postavila hišico zunaj mesta. Dobro se ji godi. Sobe daje v najem. Da, če bi bila mlajša, še danes bi šla. Tako pa bom kmalu godna za hiralnico. Ali greste z menoj?»
«Kam?»
«Tamle stanujem. Borno sobico pod streho imam. Kave bi vam skuhala in morda bi vam lahko kaj povedala, kar bi vam prav prišlo.»
Anica je bila takoj za to.
Prišli sta v skromno sobico, kjer je starka stanovala.
«Kar domačo se naredite. V življenju se mora človek dostikrat. Tudi med tujci.»
Anica ni razumela, kam meri s temi besedami in tudi vprašati je ni marala.
Pili sta kavo.
«Dà, če hočete sebi dobro in če imate količkaj denarja, da se boste nekaj dni živeli, pojdite v Zagreb. V Zagrebu je kruha dovolj in še trd ni, če se zna človek znajti.»
«Nikogar ne poznam tam doli. Še jezika ne razumem.»
»Nič ne dé. Privadite se ga, saj zveni kakor naš. K moji prijateljici greste lahko prve dni. Pismo zanjo vam bom dala. Ona vam bo morda pomagala. Dosti ljudi pozna.
«Ali bi hoteli biti tako dobri?»
«Zakaj ne. Rada pomagam, če morem. Saj me nič ne stane. Vidite, ko sem šla jaz tja dol, nisem imela nikogar. Skoraj brez denarja sem bila ...»
Povedala ji je svojo zgodbo.
Doma so bili siromašni, zato je šla za kruhom. S štajerske meje je bila in Zagreb ji je bil bolj blizu kakor Ljubljana. Šla je tja. Dosti je morala pretrpeti, preden se je prikopala naprej. V začetku je morala pogosto menjati službo. Potem je prišla k neki družini — Slovenci so bili — kjer je bila deset let. Dosti dela je bilo in tudi plačilo dobro. Toda prihranila ni skoraj nič, ker je morala domov pošiljati. Mati je bila bolehna, kmetija pa zadolžena. In oče je še pil ... Potem se je družina, kjer je služila, preselila v Ljubljano. Šla je z njimi. Mati je umrla, kmalu nato je oče zmrznil, ko se je zvečer vračal pijan domov. Zjutraj so ga dobili blizu hiše mrtvega. Dom so prodali in vse je šlo za dolgove. Začela je hraniti, potem je prišla vojna. Vrednost denarja je padala, padala. Sadovi let so skopneli. Naposled je še gospodar umrl. Vdova je ni več potrebovala. Le iz usmiljenja jo je imela še za postrežnico. Dvakrat na teden po dve, tri ure. Ko je še ona umrla, je vse to odpadlo. Zdaj išče službe, časih jo dobi za mesec ali dva. Potem spet nič.
Preprosta je bila ta zgodba, tako preprosta in vendar tako žalostna. Anico je zazeblo v srce. Ali čaka tudi njo enaka usoda? Gledala je v prihodnjost in ta prihodnjost se ji je zdajci zazdela še temnejša, še strašnejša.
Zdaj, po tej zgodbi, ki jo je starka pripovedovala tako mirno, kakor bi bilo nekaj vsakdanjega, se ji je zdel Janezov greh še večji.
«Taka je usoda nas vseh,» je rekla starka. «Ko smo mlade, prinesemo moč v mesto. Izpijejo nam jo. Ko je ni več, nas vržejo na smetišče. In še smetišč nam ne privoščijo.»
Dolgo je potem molčala. Anica je v zadregi obračala skodelico.
«Hudo je ...»
«Hudo je, res,» je končala starka. «Če morete, se vrnite domov. Dom je le dom. Kadar vse odreče, najdete tam zavetje.»
«Ne morem, je tiho rekla Anica. «Ne morem, čeprav bi rada.»
«Potem pojdite drugam. Pojdite v Zagreb.»
Anica je pomislila. Videla je, da ima starka prav.
«Pojdem,» je odvrnila. «Vašo prijateljico poiščem, morda mi bo pomagala.»
«Bo. Dobra je. Vi ne boste prvi ... Nocoj lahko ostanete pri meni. V dvoje bova spali. Jutri pa pojdite ...»
In tako se je zgodilo, da se je Anica drugo jutro odpeljala proti Zagrebu, vsa polna upanja. S seboj je nosila pismo, ki ji ga je dala starka.
Drugo poglavje.
urediZagreb. Mesto lepih ulic in dima. Mesto veselja in žalosti, razkošja in bede.
Anico je vso premotil. Že v Ljubljani je bilo življenje, toda v Zagrebu je bilo vrvenje. Že ko je stopila v mesto, se ni mogla znajti. Toliko ljudi je videla.
Solnce je pripekalo. Vsa vroča je vlekla svojo nerodno košaro po ulicah in se zaletavala v ljudi, ki so hiteli mimo. Časih se je kdo obrnil in se obnjo obregnil. Največ se jih pa zanjo še zmenilo ni.
Zavest, da ima v mestu človeka, ki ji bo morda pomagal, jo je okrepila. Vprašala je stražnika za ulico, kjer je starkina prijateljica prebivala. Pokazal ji je pot.
Šla je mimo cerkve in stopila vanjo. Prijeten hlad ji je zavel v lice. Kakor olajšanje. Pokleknila je pred oltar in pomolila. Da bi imela srečo. In potem še očenaš za mater. Tudi Janeza ni pozabila.
«Naj bo vsaj on srečen, če jaz ne bom ...»
Dà, če bi zdaj vedel, kam jo je zaneslo. Toda on jo je pozabil. Druga gospoduje v njegovem srcu. Druga bo gospodovala na Goljavi.
Če se je spomnila domače vasi, je šele spoznala, kaj je mesto. Kar strah jo je obšel pred tem življenjem. Ali se ne bo v njem izgubila?
Krčevito se je oklenila svetinjice, ki jo je nosila za vratom. Mati ji jo je dala pred leti. V Rimu je bila blagoslovljena. In takrat ji je rekla:
«Naj te spremlja povsod ta svetinjica in ti kaže pot!»
Ali ji bo pokazala pravo pot? Ali jo bo? Anici je ob tej misli vzdrhtelo srce.
Ko je prišla iz cerkve, je bila mirna. Videla je pred sabo jasno pot.
Kmalu je našla hišo, kjer je stanovala prijateljica prijazne starke iz Ljubljane. Nekam plašno je potrkala na vrata.
Že osivela ženska ji je odprla in jo vprašala v nekako čudno zvenečem domačem jeziku:
«Kaj želite?»
«Iz Ljubljane prihajam. Pismo imam za vas.»
«Zame? Kar sem ga dajte! In noter stopite. Čemu bi na pragu stali?»
Šla je za njo. Ženska jo je odvedla v čedno kuhinjo in ji pokazala stol.
«Sedite!»
Anica je ubogala. Še zmeraj je držala košaro v roki.
«Košaro pa v kot postavite, da ne bo v napoto. Zdaj pa počakajte, da pismo preberem.»
Naglo ga je preletel.
«Tak ona vas je poslala. Pozdravljeni! Seveda, pri meni ostanete, dokler si ne dobite službe. Morda vam bom sama kaj priskrbela. Okoli znanih ljudi pogledam.»
Anici se je zjasnil obraz.
«Večno vam bom hvaležna, če boste tako dobri. Nikoli vam tega ne pozabim ...»
«Le nikari prezgodaj. Še ničesar nimate v roki. Ampak če bo vse gladko šlo, boste morda že jutri v službi. Če se ne motim, išče nekdo služkinjo ali kuharico. Ali znate kaj kuhati?»
«I, malo, kolikor sem se na kmetih naučila,» je plašno odvrnila Anica. Vnovič jo je obšel strah. Če zna premalo za mesto, delavne roke ne bodo dosti pomagale. Ljudje se je utegnejo naveličati, preden se nauči.
«Saj bo morda tudi brez kuhanja šlo,» jo je ženska potolažila. Pod večer pojdem vprašat.»
Kosilo je bilo že kuhano. Nekje daleč je zvonilo poldne in sirene so tulile.
«Kosilo vam bom dala, potem pa pojdite po mestu in si ga oglejte. Vredno je. Samo pazite, da se ne izgubite.»
Po kosilu je res šla.
«Ob sedmih se vrnite! Prej me ne bo doma. Če bo vse prav šlo ...»
Anica ji je hvaležno stisnila roko in šla.
Dosti je videla tisto popoldne. Prejšnji strah, ki jo je obšel, ko je prvič občutila zagrebško življenje, se je umaknil nekakšni radovednosti. Vse ji je bilo novo. Skoraj same vesele ljudi je videla. Tudi njej je ostalo nekaj tega veselja.
Že ob šestih se je odpravila nazaj. Da ne bi prišla prezgodaj, je med potjo gledala izložbe. Koliko lepega je bilo v njih. Svilnate obleke, kožuhovina. Lepo bi se ji podajala. Toda denar, denar ...
Tudi Janezova nevesta ima denar ...
Ženska, kamor jo je bila usoda zanesla — Marija Kolenčeva — je bila že doma. Nekam zadovoljna je bila videti.
«Menda bo šlo,» ji je rekla, ko je stopila v kuhinjo. «Govorila sem z nekim gospodom, ki potrebuje služkinjo. Vdovec je in v gostilni jé. Samo zase boste kuhali. Dela bo malo. Tri sto in petdeset dinarjev ponuja na mesec.»
Anica bi jo bila najrajši objela.
«Hvala vam! Tako sem vam hvaležna. Bog ve, kaj bi bilo brez vas.»
«Že prav. Nič se ni treba zahvaljevati,» se je Kolenčeva branila. «Vsaka na mojem mestu bi prav tako napravila svoji rojakinji. Jutri dopoldne vas pojdem predstavit. Svoje reči boste lahko kar s seboj vzeli.»
Anica je bila utrujena. Le nekaj malega je za večerjo pojedla. Potem jo je Kolenčeva peljala v sobo zraven svoje.
«Tu ostanete nocoj. Pa dobro spite.»
Preden se je dobro obrnila, je bila Anica že v postelji. Nocoj je bila vesela. Zaspala je z nasmeškom na ustnicah.
Če bi bila vedela, kaj jo še čaka, morda ne bi bila.
Tretje poglavje.
urediGospod, ki ji je pri njem Kolenčevka priskrbela službo, je bil okoli petdesetih let. Obraz, ki ni bil preveč prikupen, je pričal, da se ni branil ničesar, kar življenje polepša.
Ko je prišla k njemu, jo je premeril. Nekam zadovoljen nasmešek se mu je razlil po licih. Obrnil se je h Kolenčevki:
«Dobro ste mi izbrali,» jo je pohvalil. «Saj vam je gospa že vse povedala?» je dejal Anici.
Prikimala je.
«Velja? Tri sto petdeset? Mislim, da ne bo slabo plačano. Dela ne bo dosti. Samo stanovanje bo treba v redu držati, nič drugega.»
Anica je bila zadovoljna. Še več. Srečna.
Kolenčevka je šla. Anica se ji je za uslugo še enkrat zahvalila. Potem ji je gospodar pokazal sobo, ki je bila njej namenjena.
Prijazna sobica z oknom na dvorišče. Nekaj domačega.
«Tu se bom dobro počutila,» je mislila sama pri sebi.
«Ali potrebujete kaj denarja?» jo je vprašal gospodar. «Sodim, da prav dosti s seboj niste prinesli,» se je zasmejal.
«Bolj pri kraju sem že z njim,» je rekla v zadregi. «Pa bo že šlo. Saj ne bom potrebovala.»
Segel je v žep.
«Dve sto dinarjev vam dam na račun plače, da vam ga ne bo primanjkovalo. Morda si boste hoteli kaj novega kupiti ...»
Vzela je ponujena bankovca.
«Nekaj bi vas pa prosil. To je pogoj, da se bova dobro razumela. S sosednjimi strankami se ne razumem. To so še stari prepiri iz časov, ko je še moja žena živela. Nočem, da bi se zanje, da vam ne bo denarja primanjkovalo. Morda si boste hoteli kaj novega kupiti ...»
«Če jih ne marate, se ne bom,» je rekla.
«Danes vam še ni treba delati,» je dejal. Tu imate še toliko, da pojdete v gostilno na večerjo. Jutri začnete sami zase kuhati. Zame ne bo treba. Zdaj si pa uredite sobo. In še nekaj — obiskov ne maram.»
«Kdo naj pride k meni?» je rekla. «Saj nikogar ne poznam. Tujka sem. Šele včeraj sem prišla v Zagreb.»
«Potem je še bolje,» je odvrnil in šel.
Vsa vesela se je Anica vrgla na posteljo. Kar verjeti ni mogla, da je šlo vse tako po sreči. Še so dobri ljudje na svetu. Kar zgrozila se je, ko je pomislila, kaj bi bilo morda z njo, če ne bi bila srečala stare kuharice in Kolenčevke. Da, dokler so tako dobri ljudje na svetu ...
Odprla je omaro. Iz košare je pobrala svojo beračijo. Na dnu je bila Janezova slika. Vtaknila jo je pod blazino.
Prijelo jo je, da bi pisala materi, kakšno srečo je imela. Toda premagala se je.
«Saj je še čas,» si je rekla. «Kadar bo treba, ji pišem, da je ne bo skrbelo.»
Zvečer je stopila v najbližjo mlekarno ter povečerjala skodelico mleka in kos kruha. Potem je šla spat.
Drugo jutro se je lotila dela.
Dve sobi je imel gospodar zase. V spalnici sta stali še zmeraj dve postelji, čeprav je bil gospodar že pet let vdovec. Tako ji je povedala Kolenčevka.
Stanovanje je bilo tako razkošno, da kaj takega še ni videla. Kar strmela je, ko je gledala krasna z zlatom obložena zrcala in dragocene brušene vaze. Nanje je morala najbolj paziti. Tako ji je naročil gospodar. «Vsaka je vredna pet tisočakov,» ji je rekel.
Ogledovala jih je. Pet tisoč, ta pisana malenkost! Koliko mora biti vredno šele vse drugo!
Gospodar je bil za ravnatelja v neki banki. Vsak dan se je vozil z avtom v urad. Čez dan ga ni bilo. Šele pozno zvečer je navadno prihajal.
Bil je molčečen. Nikdar ni dosti govoril. Časih se zanjo še zmenil ni, kakor da je sploh ne bi bilo pri hiši.
V mesto je zahajala le malo. Komaj vsak drugi dan je skočila na trg, ki ni bil daleč, in k trgovcu, da se je založila s tistimi malenkostmi, ki jih je potrebovala zase.
Anica je bila zadovoljna. Čeprav sta jo mučila mir in samota. Zdelo se ji je, da je v mirnem zavetju, kamor ne seže življenje, ki je tam zunaj, na drugi strani zidov.
Dela je bilo tako malo, da ga je z lahkoto opravila v dveh, treh urah. Potem je delala zase. Za denar, ki ga ji je dal gospodar, je kupila blaga in si delala perilo. Tudi pri denarju, ki ga je dal za njeno oskrbo, je precej prihranila. Le eno željo je imela: da bi vselej ostalo tako.
Tako je mineval dan za dnem.
Zvečer je zgodaj legla v posteljo. In vselej, preden je zaspala, je vzela v roko Janezovo sliko. Tisti trenutki so ji bili najsvetejši ...
Prišel je dan, ko se je zgodilo nekaj, kar je obrnilo njeno življenje v drugo smer.
Gospodar, ki je prej prihajal precej pozno domov, navadno že takrat, ko je spala, se je jel vračati bolj zgodaj. In tudi bolj prijazen je postajal kakor prej. Ves se je izpremenil.
Neki večer — četrti teden je že tekel, kar je bila v svoji prvi službi — je prišel v kuhinjo, ko si je baš pripravljala skromno večerjo.
«Ali ste mi pripravili vse v kopalnici?» je vprašal, toda tako čudno, da je takoj opazila, da je njegovo vprašanje le izgovor in hoče govoriti nekaj drugega.
«Mislim, da nisem ničesar pozabila,» je odvrnila.
«Dobro. Medtem ko se okopljem, mi skuhajte čaj. Nekaj prehladil sem se. Spat pojdem. Prinesite mi ga v sobo.»
Potem je šel.
Anica je pristavila vodo. Čaj je bil kmalu kuhan. Nalila ga je in odnesla proti gospodarjevi spalnici.
Potrkala je. «Ali lahko vstopim?» je vprašala.
«Kar naprej,» je začula iz sobe.
Odprla je vrata. Gospodar je sedel za mizo v udobnem naslanjaču in nekaj čital. Postavila je podstavek s skodelico predenj in hotela oditi.
«Sedimo malo!» ji je tedaj velel.
Začudeno ga je pogledala. Kaj takega se še ni primerilo. Vendar je ubogala. Malo se je pomišljala, nato pa je sedla v naslanjač njemu nasproti.
«Kako ste s službo zadovoljni?» jo je vprašal.
«Zelo sem zadovoljna, gospod,» je odvrnila. «Boljšega si ne bi bila mogla želeti.»
Gospodar je bil napravljen v svileno domačo obleko, ki se mu je dobro podajala. Na obrazu so izginile tiste neprijazne, skoraj odvratne poteze, ki ji prvi dan niso bile všeč. Kadil je smotko. Videti je bilo, da pri kajenju uživa. Potem jo je položil na pepelnik.
«Z denarjem, ki vam ga dajem za gospodinjstvo, izhajate?»
Pokimala je.
«Z lahkoto.»
«Potem se ne morete pritoževati.»
«Ne, gospod.»
To izpraševanje ji je postajalo nerodno. Ni vedela, kam gospodar z njim meri. Čutila pa je, da ji hoče nekaj reči, da pa se obotavlja in noče priti s pravo besedo na dan. Kaj le misli? Neka slutnja ji je rekla, da nič dobrega.
«Lahko bi še bolje zaslužili,» je nato rekel.
Ni ga razumela.
«Ne bom hodil po ovinkih,» je nadaljeval. «Lepi ste, Anica.»
Prebledela je. Kaj hoče? Kaj misli?
«Dà, lepi ste,» je potem dejal. «Prelepi, da bi skrbeli za sobe in kuhali. To delo je pretežavno in preveč vsakdanje za vaše lepe ročice.»
«Kaj hočete s tem?» ga je vprašala in glas ji je zadrhtel.
«Dolgo je že, kar mi je žena umrla,» je hitro rekel in vendar je bila slednja beseda poudarjena. «Ženiti se ne mislim več — vendar ne morem ostati brez ženske. Ali bi hoteli ...»
«Kaj?» se ji je utrgalo z ustnic. Vedela je, kaj pride.
«Ali bi hoteli,» je mirno nadaljeval, «ali bi hoteli ...» potem je v zadregi premolknil ... «postati ... njena naslednica?»
Kri ji je zastala v žilah in prebledela je. Zdelo se ji je, kakor bi jo bila kača pičila. Planila je pokoncu in hotela zbežati.
Toda on je bil hitrejši. Prijel jo je za roke.
«Počakajte,» ji je mirno rekel. «Pomislite, kaj govorim. Poldrugi tisoč na mesec vam ponujam. Anica, bodite pametni!»
«Ne,» je drhte odvrnila. «Ne, poštena sem! Prodati se ne maram! Pustite me! Pustite me!»
Iztrgati se mu je hotela, toda kakor klešče so jo vklenile njegove roke.
«Pametna bodi, deklica!» ji je šepetal. «Nikar se ne brani! Kakor gospa boš, pomisli. Ničesar ti ne bo manjkalo. Samo moja moraš biti!»
Videla je njegov rdeči obraz in poglede, ki so se pohotno zabudili vanjo. Potem so se njegove roke še tesneje sklenile. Njegov obraz se ji je čedalje bolj bližal, že je čutila njegovo pretrgano sopenje na licu, usta so se bližala. Tik njenih so bile, da bi jo poljubile.
Tedaj jo je obšla moč kakor še nikdar. Pehnila ga je v obraz, da so se njegove roke razklenile in jo izpustile. Zakrilile so, kakor bi se po zraku lovile. Potem je omahnil in se zaletel v mizo.
«Sram vas bodi!» je kriknila, ko se je opotekel. «Jutri pojdem. Sram vas bodi!»
Obrnila se je in šla.
Ko je bila že v veži, je čula, kako je za njo zaklical:
«Kesala se boš!»
Zaprla se je v svojo sobico in vrata zaklenila. Vrgla se je na posteljo in se razjokala.
Vsa je drhtela. Ta dan je prvič izkusila, kaj je mesto.
«Kaj bo jutri? Kaj bo poslej? Te misli so ji blodile po glavi. In tisti trenutek se ji je zdelo, da še nikdar ni bila tako zelo sama, kakor zdaj. Niti takrat, ko je bežala od doma ...
Vso noč ni mogla zaspati.
Ko se je jelo v mestu zbujati življenje in so drdrali prvi vozovi še v mraku po tlakovanih ulicah, je bdela.
Ko je zjutraj sedela v kuhinji in si kuhala zajtrk, je nenadoma prišel gospodar.
Ni ga pozdravila.
V roki je držal neko pismo.
«Ali ste se premislili?» je suho vprašal.
«Ne,» je odvrnila.
«Potem lahko opoldne odidete. Danes ostanem doma. Prej pa odnesite tole pismo v mojo banko, da me ne bodo čakali.»
Položil je pismo na mizo in šel.
Ko ga ni bilo več v kuhinji, se je zdrznila. Vzela je pismo. Kaj je v njem? Zakaj jo pošilja v mesto? Nekakšen nemir se je je polotil.
Vendar je šla.
Vse žive so zagrebške ulice v jutru. Toda ta dan Anica ni čutila življenja, ki je vrelo okoli nje. Njene misli so bile vse drugje.
«Kesala se boš!» ji je rekel včeraj.
Kaj je mislil? Kam so merile te besede?
Črne slutnje so jo prevzele. Obšla jo je želja, da bi bila daleč, daleč odtod. Da bi bila doma, kjer je mir ... kjer ni življenja.
Četrto poglavje.
urediOddala je pismo in se vrnila proti domu.
Gospodar ji je odprl vrata.
«Ali ste pismo oddali?» je strogo vprašal.
«Oddala sem ga.»
«Kaj so vam sporočili?»
«Nič. Da je že dobro, so rekli.»
Krenila je mimo njega proti kuhinji.
«Počakajte še rnalo!»
Obstala je.
«Kaj želite še?»
«Ali ste se premislili? Poslednjič vas vprašam.»
«Ne!» je naglo odvrnila in se obrnila.
«Potem pripišite posledice samim sebi!» je jezno dejal.
Odprla je vrata svoje sobice in na pragu obstala. Vse je bilo razmetano. Košara je ležala sredi sobe, omara je bila odprta.
«Kaj je to?» je vprašala gospodarja, ki je prišel za njo.
«Z menoj pojdite!» je odvrnil in odprl vrata v sprejemnico.
«Nikamor ne pojdem. Povejte mi ...»
Umolknila je. Na pragu sprejemnice je stal nekdo, ki ga ni poznala.
Njen gospodar ni nikdar dobival obiskov. Sluga iz banke je bil edini moški, ki je prestopil prag njegovega stanovanja, kar je pri njem služila.
Obstala je.
«Gospodična, stopite v sobo. Nekaj bi rad z vami govoril,» je odvrnil neznanec.
«Kaj hočete?» je prestrašeno vprašala. Strah, groza, ki jima ni poznala vzroka, sta jo nenadno prevzela.
«Pojdite sem. Takoj boste vedeli.»
Ubogala je. Korak se ji je ustavljal, noga se ji ni hotela premikati.
V sobi je bilo vse kakor druge dni. Le na mizi je zagledala zlato ovratnico, ki je še nikdar ni videla.
«Ali poznate to ovratnico?» jo je tedaj vprašal neznanec.
«Ne,» je prestrašeno odkimala. Še nikdar je nisem videla.
«Kaj hoče tujec? Kam merijo njegove besede?» se je izpraševala. Ni si vedela odgovora. Le nekaj ji je reklo, da jo čaka nekaj strašnega.
«Čudno, da je ne poznate,» je dejal tujec in jo pomeril od nog do glave. Potem je stopil k njej.
«Od policije sem,» je dejal.
Od policije? Kaj hoče policija? Kaj ima z njo opraviti? Saj ni nič zagrešila.
«Gospod, ki pri njem služite, nas je obvestil, da mu je izginila zlata ovratnica z dragim kamenjem, vredna deset tisočakov. Prosil je, naj nekoga pošljejo, da zadevo preišče. Poslali so mene.»
«Kaj mi to pripovedujete?» je glasno vprašala.
«Ker je z vami v zvezi,» je detektiv suho odvrnil. Izvršil sem preiskavo. Nekaj mi je reklo, kje bi utegnila ovratnica biti. Saj veste, da ste razen gospoda vi edini v stanovanju ... Ali še zdaj ne veste, kje je bila?»
Anica je zadrgetala. Zdaj je vse vedela. Detektivove besede in spomin na njene razmetane stvari v sobi, na odprto omaro in košaro — vse to je bilo dovolj, da je v strahu vprašala:
«Kje ste dobili ovratnico?»
«Saj sami najbolje veste,» se je posmehnil detektiv. «V vaši košari je bila skrita, med perilom.»
«Ne, ne!» je kriknila. «Tam ni bila. Nisem tatica! Nisem je vzela.»
«V vaši košari je bila skrita, med perilom. Danes opoldne ste mislili zapustiti službo, kaj?»
«Ne, nisem kradla ... nisem ...,» je šepetala in njen obraz je bil prsteno bled.
Zdaj je vedela, kakšno peklensko maščevanje si je izmislil njen gospodar.
Molčala je. Gledala je detektiva. Njegov obraz je bil hladen, mrzel. Nekaj kakor prikrito veselje se je lesketalo v njegovih očeh.
«Pospravite svoje reči,» ji je velel. «Potem se pripravite. Z menoj pojdete. Saj veste, kam.»
»Kam? ...»
«Tja, kjer imajo opravka z ženskami vaše vrste. Na policijo. Potem ... v zapor ...»
Kakor brez volje je krenila v svojo sobo. Skoraj brez zavesti je zbrala svoje malenkosti in jih zložila v košaro. Pod blazino je skrivala Janezovo sliko, zdaj je ležala na tleh. Nekdo jo je bil pohodil.
Pobrala jo je in obrisala prah z nje.
«Janez,» je šepnila. «Poglej, kaj delajo z menoj! Za tatico me imajo Janez, zakaj si me zapustil ... Kdo me bo zdaj branil?»
Zgrudila se je na posteljo in zajokala ...
Potem so se spet odprla vrata. Detektiv je stal na pragu.
«Ali ste vse opravili?»
Ob njegovih besedah je vzdrhtela. Prestrašen pogled ji je ušel mimo njega, v prednjo sobo. Tam bo morala iti po stopnicah, po cesti ... v zapor ... Obsodili jo bodo, da je kradla ... Pred oči ji je stopila slika, kako stoji pred sodniki ...
«Janez, Janez,» je kriknila. «Pomagaj mi! Reši me!»
Skrila je sliko v nedrije. Potem se je vdala v usodo. Vstala je s postelje in šla brez besede za detektivom.
Peto poglavje.
urediKako dolga je bila pot skozi mesto! Anica je mislila, da ne pride nikdar do konca. Moči so jo zapuščale, ko je stopala pred detektivom. Omahovala je. Toliko, da se ni zgrudila.
Blodne misli so se ji podile po glavi. Spomnila se je, kako srečna je bila včeraj in kako se je potem nenadoma vse izpremenilo. Zdaj je izgubljena. Gospodar se je maščeval.
Kako je vse pametno premislil! Kako jo je ujel v mreže, ki se iz njih ne bo mogla izviti!
Kdo ji bo verjel, da je nedolžna? Kdo jo bo branil, njo, siromašno služkinjo? Kdo se bo zavzel zanjo, ko je nihče ne pozna? On pa je ugleden gospod, vse se mu klanja. Še sanjalo se jim ne bo, da bi mogel on zasnovati tako umazano maščevanje. Smejali se ji bodo, če bo povedala, kaj se je zgodilo snoči.
Veliko policijsko poslopje je zagledala pred sabo. Spredaj je hodil gori in doli stražnik s puško na rami. Posmehljivo jo je pogledal, ko je šla mimo njega v vežo.
Potem je morala iti po dolgem hodniku. Detektiv, ki ga je zdaj spremljal nekdo drugi, je odprl visoka vrata na koncu.
«Sem pojdite!»
Stopila je v veliko svetlo sobo. Skoraj prazna je bila. V kotu je stala velika miza in za njo je sedel starejši gospod z naočniki. Ostro jo je pogledal in ji rekel, naj sede.
«Kaj je s to žensko?» je suho vprašal detektiva.
«Kradla je. V službi je bila pri ravnatelju banke Nadiču. Danes je mislila službo zapustiti. Zjutraj je gospod Nadič pogrešil zlato ovratnico, ki je bila last njegove pokojne žene. Poslali so pome, da izvršim preiskavo. Ovratnico sem dobil v košari ženske, ki stoji pred vami.»
Stari gospod je nemo prikimal. Potem se je obrnil k Anici.
«Ali ste čuli? Kako se pišete?»
«Anica Smrekarjeva,» je tiho rekla.
«Odkod ste? Koliko ste stari? Kako dolgo ste v Zagrebu?»
Vse mu je povedala.
«Zakaj ste prišli v Zagreb?»
«Za delom,» je dejala.
Besede so se ji trgale. Zrla je na starega gospoda s pogledi, ki so prosili usmiljenja, toda njegov obraz je bil mrtev, neprodiren, kakor bi bil s krinko pokrit.
«Ali doma ni bilo dela?»
«Bilo je ...»
«Zakaj niste tam ostali?»
«Nisem mogla. Morala sem iti.»
«Morali ste iti?»
«Dà, zbežala sem,» je med solzami zakričala. «Zbežala sem.»
Obup je bil na njenem licu. O, da bi bilo že tega izpraševanja konec, da bi bila spet sama, sama ... Toda, vedela je, izpraševanje se je šele začelo. Zdaj bo morala temu tujcu odkriti vse, kar ji je ves ta čas grizlo srce. Vse mu bo morala povedati.
Toda gospod je molčal, kakor bi bil nekaj premišljal. Potem je vstal in stopil k oknu.
Zunaj je bilo solnce. Skozi okno je sililo. Gospod je gledal za njim. Roke, ki jih je sklenil na hrbtu, so se nervozno igrale s šopom ključev.
Potem se je obrnil k njej.
«Ali ste čuli, kaj vas dolže?»
Med solzami je prikimala. Potem jo je nekaj prevzelo. Nekaj strašnega. Skočila je k oknu in se zastrmela v uradnika.
«Nisem kradla!» je vzkliknila. «Vse je laž!»
«Zakaj tajite?» je hladno rekel uradnik. «To bo vaš položaj še poslabšalo. Saj je vendar vse tako enostavno, tako jasno. Priznajte! Najbolje je.»
«Nisem kradla!» je ponovila in povesila glavo.
«Nikari ne govorite neumnosti!»
«Nisem ... nisem ... nisem ...!»
Tedaj se je uradnik obrnil in poklical detektiva, ki jo je bil privedel.
«Odvedite jo v zapor!»
Detektiv je pristopil in jo prijel za roko.
«Pojdite!»
In spet se je začela dolga pot po hodnikih.
Anica ni vedela, kaj se z njo godi. Kakor v sanjah je hodila.
Mimo so šli ljudje in začudeno gledali za njo. Ni jih opazila.
Potem je detektiv obstal in nekaj govoril s stražnikom, ki je stal pred nekimi vrati.
Zarožljal je ključ in tema je zazijala pred njo.
«Vstopite!»
Prestopila je prag in se znašla v temi. Vrata za njo so se zaprla in ključ se je obrnil.
V megli je zagledala pred sabo nekaj obrazov, ki so strmeli v njo. Škodoželjnost je brala na njih, hudobnost. Potem so izginili, kakor so bili prišli.
Anica je omedlela.
Ko se je spet zavedla, je ležala na trdi postelji in okoli sebe je videla kopico žensk, ki so strmele vanjo. Stari in mladi obrazi; lepi in grdi, vsi izpiti, bledi, kakor ne bi bili že bog ve kako dolgo videli solnca.
«Jo je že minilo!» se je oglasila neka ženska.
«Kaj je napravila?» se je zarežala druga. «Najbrž je bilo kaj s fanti ... Ali pa se je kaj njenih prstov prijelo ...»
Te besede so Anici povedale dovolj. V ječi je; med taticami, med pocestnicami ...
Vse jo je bolelo. Telo in srce. Duša. Ozrla se je okoli sebe, kje bi zagledala obraz, ki bi bil usmiljen, toda vsi so se smejali. Porog in norčevanje je brala na njih.
Sedla je na rob postelje. Nemo je strmela predse. Ženske okoli so jo izpraševale, toda molčala je. Ni jih razumela. Čula je besede, toda vse so bile brez zveze, da ni mogla dojeti njihovega smisla.
«Pustimo jo,» je tedaj rekla neka starka. «Se bo že pomirila. Zvečer bo vesela in dobre volje kakor me. Ni še vajena naše druščine. Gospodična je iz boljše družbe ...»
Jetnice so bruhnile v smeh. Anica se je stresla.
Ves dan je preždela v kotu pod oknom. Opoldne so prinesli kosilo. Druge so se zanje kar steple. Ona se jedi še dotaknila ni.
Popoldne so privedli v zapor neko pijanko, ki so jo pobrali na ulici. Ujetnice so se zgrnile okoli nje, norčevale so se iz nje in ji zlivale vodo za vrat, da bi jo predramile. Pijanka se zanje še zmenila ni. Neprestano je nekaj prepevala.
Njen hreščeči glas ji je trgal misli. Vsa se je tresla. Bledlo se ji je.
Potem je prišel večer in noč. Ujetnice so legle. Toliko jih je bilo, da je bilo postelj premalo in jih je moralo nekaj leči po tleh. Anica je ostala v svojem kotu.
Zadremala je. Prečuta noč in vsi ti strašni dogodki tega dne so jo premagali. Nekajkrat se je ponoči predramila, ko so se odpirala vrata in so spustili v zapor nove jetnice. In čeprav je spala, je bila vendar zjutraj še bolj izmučena kakor pretekli dan.
Šesto poglavje.
urediDeseti dan je bila v zaporu. Vsak dan je bil hujši. Prve dni je še upala, da bo vendar vse odkrito, zdaj je čutila, da jo je vse zapustilo in da so vsi prepričani, da je kradla. Kolikokrat je obžalovala, da je šla zdoma.
Dà, nikogar ne bo, ki bi ji pomagal. Nikogar ne bo, da bi se zanjo zmenil, pred sodnike pride, ki jo obsodijo. Po nedolžnem, toda kdo bo to verjel. Verjeli bodo njenemu gospodarju in detektivu. Ovratnico so našli v njeni košari. Kdo bo verjel, da jo je gospodar podtaknil? Kdo bo verjel, da je to le njegovo maščevanje, ker se mu je upirala.
Dvakrat je bila že zaslišana. Tudi tam ji niso verjeli.
Zdaj je sedela že osem dni v samotni celici. Kako strašno prazna je bila ta celica. Štiri gole stene, postelja in nekakšna klop. Visoko pod steno zamreženo okno. Če stopi na posteljo, vidi skozenj. Hišne strehe in košček neba, tako majčken, da jo obide neko drhtenje, ko pomisli, kako širno je nebo v resnici. Kako dolgo bo še ždela tu?
Zjutraj na vse zgodaj jo zbudi zvonec. Potem dobe nekakšno juho za zajtrk. Prve dni je ni marala, potem jo je lakota prisilila, da jo je morala pojesti.
Dopoldne sije solnce v njeno celico. Solnce, pravo solnce. Še nikdar se ji ni zdelo tako lepo kakor tiste bore pol ure, ko lije svoje žarke v njeno ječo. Potem počasi odide. Čedalje manj žarkov je. Le še debele stene oknic obseva in meče senco križev v oknu na tla.
Opoldne kosilo, ki ji ne tekne. In vselej je še lačna, ko skledo odloži. Potem jih pokliče zvonec, paznica odpre težka vrata. Zbero se na hodniku in gredo za pol ure na dvorišče. Sprehod ob zidu. Druga za drugo gredo, da se z nogami zaletavajo druga v drugo, če stopijo iz koraka. Pusto dvorišče, s kamenjem tlakovano. Nikjer cveta, grma. Nekaj trave sili izza kamenja. Bleda, skoraj brez barve je, kakor vse jetnice.
Okoli in okoli zidovje in s križi zaprta okna. Kadar hodijo po dvorišču, vidijo včasih za njimi moške roke, ki se upirajo ob križe, kakor bi hotele zbrati vso moč in jih raztrgati, da bi se naužile solnca, življenja. Toda preslabotne so te roke. Obrazi, ki se stiskajo k mreži, postajajo še bolj otožni.
In potem zagledajo ženske. Ženske! Mesece žde že nekateri v ječi, drugi leta, tretji tedne, dni. In vsi vedo šele zdaj, kaj je življenje, kaj je solnce, prostost. Človek ve, kaj je življenje, prostost, šele, ko ju je izgubil. Ženske! S sklonjenimi glavami hodijo druga za drugo. Kaj je njihov greh? Kakšen je? Kaznjenci ga ne vidijo. Kakor ne vidijo svojega. Samo kamen čutijo, ki jih tišči, tlači k tlom. Tudi ženske mora, zato sklanjajo glave k tlom, zato je njihov korak težak. In samo ženske vidijo v njih, nič drugega. V njihovo celico jih ni, nikdar jih ne bo. Šele tedaj, ko bodo spet videli nebo v vsej njegovi prostranosti, šele tedaj ...
Potem spet zvonec. Zvonec odrešenja in novega trpljenja. Odrešenja, zakaj samo košček svobode, natanko odmerjen košček, boli. Suženj, ki ve, da se do smrti ne bo rešil, trpi manj kakor tisti, ki uživa košček, senco svobode. Kajti v tej senci čuti, kaj je res svoboda. Oni, ki ve, da mu ne bo nikdar dana, v sužnosti otopi. In ta otopelost je rešitev.
In znak novega trpljenja je ta zvonec. Spet bodo zaškripala vrata za hrbtom, spet bo zarožljal ključ in bolne oči se bodo zazrle v mrežo na vratih in se zastrmele v daljave, kjer ni mrež, kjer ni križev.
Kolikrat je vsako popoldne premerila s koraki celico od stene do stene, iz kota v kot. In nikdar ni hotelo biti konca tega izprehajanja; noge so samo hitele po celici, čeprav je hotela volja drugam. Kakor ptice, ki hočejo ven, ven, pod nebo, pa se zaletavajo v kletki od stene do stene.
Strašno brezdelje jo je skoraj ubilo. Ničesar ni imela, kar bi jo le za trenutek pognalo v pozabljenje. Ničesar.
Ko je prišla prvi dan, je v kotu predel pajek svojo mrežo. Gledala ga je, opazovala, kako je skrbno predel in predel. Lezel je po steni, po stropu, proti oknu. Zanj je bilo odprto. Pa je šel ven in se ni več vrnil. Pajčevina je ostala.
Ves dan, vsak dan ji je bilo tesneje pri srcu. Nekje blizu je ura glasno odbijala čas. Poslušala je udarce vsak dan, vsak večer, pozno v noč. In vsako noč delj ni mogla zaspati. Premetavala se je po trdi postelji, dokler ni vsa izmučena zasmrčala.
Včeraj so ji poslali v ječo zagovornika, ki so ji ga izbrali, ker sama ni imela denarja. Mlad gospod je bil še in na prvi pogled je začutila, da ni slab človek. Povedala mu je svojo zgodbo. Ničesar ni zamolčala. V njegovem pogledu je videla, da ji verjame.
«Vem, da niste kradli,» ji je rekel. «Poznam ljudi. Če bi bil sodnik, ki odgovarja samo svoji vesti, bi vam odprl vrata ječe. Toda pozabiti ne smete, da govore vse okoliščine proti vam. Najbrž vas obsodijo. Videl sem vse zapisnike. Tudi gospodar je govoril v vašo škodo — po tem, kar ste mi pravkar povedali, se ne čudim. Sodnik mora gledati samo dejstva ...»
V zadregi je umolknil.
«Naj me obsodijo,» je vdano rekla. «Po krivici me bodo. Morda se kdaj izkaže resnica.»
«Resnica se vselej izkaže,» je resno odvrnil odvetnik. «Zmeraj se izkaže, zdaj prej, zdaj pozneje. Obsodili vas bodo,» je ponovil. «Ne obupajte zato. Ne boste prvi. Toda upanja ne izgubite. Morda ...»
Ni ji hotel zbuditi varljivih nad.
«Kar je bilo v moji moči, sem že napravil,» je rekel. «Uspehov zdaj še ne morem pokazati, upam pa, da vse ni bilo zaman. Zvedel sem za naslov ženske, ki je prej služila pri vašem gospodarju. Morda bom od nje kaj več o njem izvedel. Mož mora biti umazan ...»
Anica je povesila glavo. Ni vedela, kaj naj reče. Le tega se je zavedala, da zdaj ni več tako osamljena in sama sebi prepuščena.
«Mislim, da bo razprava že v nekaj dneh,» ji je rekel odvetnik, preden je šel. «Bodite mirni in ne grizite se. Pravica se bo izkazala prej ali slej.»
Njegove besede so jo pomirile. Tisto noč je kmalu zaspala.
Sedmo poglavje.
urediŠe pet dni je samevala v ječi. Zadnji večer ji je sporočil odvetnik, da je drugi dan razprava. Sam ni utegnil priti, ker je prav tisti dan našel žensko, ki je prej služila pri njenem gospodarju, in se je moral z njo pogovoriti.
Nemir, ki je zadnje dni izginil, se je je spet lotil. Ni ga mogla odgnati. Drugi dan je razprava ... Obsodili jo bodo ... Pečat sramote ji pritisnejo na čelo ... Čeprav je nedolžna ...
Kaj bo rekel Janez, če to zve? Listi bodo gotovo pisali o njej, njeno ime se bo razvedelo povsod. Nikoli več se ne bo mogla vrniti domov, kjer bi s prstom za njo kazali. Nikoli več ne bo smela priti domačim pred oči ... Kamor se bo obrnila, povsod bo samo tatica, ki še usmiljenja ni vredna. Bali se je bodo ...
Vso noč ni zatisnila očesa.
Drugo jutro so prišli ob osmih po njo. Paznica jo je odvedla v neko veliko sobo, kjer ni bilo nikogar, in ji rekla, da bo ob devetih začetek razprave. Sedla je v kot in čakala, čakala ...
Ob pol devetih je prišel njen zagovornik. Obraz mu je žarel.
«Ne bodo vas obsodili,» je rekel. «Posrečilo se mi je. Ženska, ki sem jo našel, bo toliko povedala, da bo vaš gospodar sedel in ne vi.»
«Kaj bo povedala?»
«Sami boste slišali. Zaupajte vame! Mirni bodite! Ko bo poldne bilo, vas ne bo več v tej hiši.»
Rekel je, da mora še enkrat prebrati obtožnico in se pripraviti za zagovor. Šel je in jo pustil spet samo. Zdaj ji samota ni bila več tako strašna. V poudarku njegovih besed je čutila, da ni govoril le zato, da bi jo potolažil.
Ob devetih je prišel star paznik po njo in jo po hodnikih odvedel v dvorano.
Ko je stopila na prag, ji je najprej obstal pogled na gledalcih, ki jih je bilo vse polno. Radovedni obrazi, stari, mladi. Zdeli so se ji kakor zveri, ki čakajo plena, ko se naslajajo nad žrtvami.
Potem je zagledala dolgo mizo. Resni možje so sedeli za njo, oblečeni v dolge talarje. Na sredi star mož z lepo brado in z naočniki, obrobljenimi z zlatom. Na mizi križ in vse polno papirjev in knjig.
Pri posebni mizi je stal njen zagovornik. Ko ga je zagledala, se je nasmehnila in ves strah jo je minil.
Sedla je na klop pred gledalci. Vprašali so jo po imenu in vseh tistih malenkostih, ki so pri takih priložnostih potrebne. Potem je najmlajši gospod za mizo jel brati obtožnico.
Ni je poslušala. Vedela je, česa je dolže. Vedela je tudi, da se sama ne bo mogla oprati.
Potem so poklicali priči. Gospodarja in detektiva, ki je povedal, kako je našel ovratnico v njeni košari.
Gospodar se je delal, kakor bi bil užaljen, da ga zaslišujejo. Rekel je samo, da je sprva mislil, da je dobil pošteno dekle v hišo. Potem se mu je nekoč zazdelo, da mu manjka nekaj denarja. Ker se ni spomnil, ali ga ni morda kje izdal, je molčal. Nekega dne pa mu je služkinja odpovedala. Slučaj je hotel, da je pogledal med zlatnino in videl, da manjka dragocena ovratnica. Če bi bil dekle pustil kar tako iz hiše, kdo ve, ali bi bil dobil ovratnico nazaj ...
S tem je bilo zasliševanja konec. Sodnik se je že obrnil k obtoženki, da bi jo bil začel izpraševati; tedaj pa se je oglasil odvetnik:
«Predlagam, da zaslišite še pričo Amalijo Novakovo, ki bo bistveno obrnila smer obtožbe.»
Sodniki so odšli v sosednjo sobo na posvetovanje. Kmalu so se vrnili in predsednik je povedal, da je predlog sprejet.
Gospodarja ni bilo v dvorani. Zunaj na hodniku se je z nekom pogovarjal. Smejal se je in nekaj vneto pripovedoval. Če bi bil čul, kaj so pravkar sklenili sodniki, se najbrž ne bi bil.
Paznik je privedel v dvorano mlado dekle, ki bi ji človek prisodil pet in dvajset let. Plašno se je ozirala okoli.
«Amalija Novak?»
Prikimala je in se zdrznila. Mirno je odgovarjala na prva vprašanja. Povedala je, kdaj in kje se je rodila. Potem je umolknila.
«Ali niste bili vi za služkinjo pri bančnem ravnatelju Nadiću?»
Naglo se je ozrla v sodnika, ki jo je izpraševal. Malo je zardela in tiho pritrdila.
«Kako dolgo ste bili pri njem?»
«Dva meseca.»
«Zakaj ste službo pustili?»
Dolgo ni odgovorila. Kakor bi iskala pomoči, se je obrnila k mlademu odvetniku, ki je Anico zagovarjal. Ta je vedel, kaj hoče.
«Predlagam, da se javnost izključi,» je rekel. «Odgovor bo precej delikaten.»
Spet kratko posvetovanje. Predsednik je prikimal in naročil paznikom, naj dvorano izpraznijo.
Men poslušalci je završalo. Spogledovali so se. Potem so šli, čeprav neradi.
Ko so bili le še sodniki v dvorani, je Amalija začela pripovedovati.
«Dolgo sem bila brez službe. Nikjer je nisem mogla dobiti. Potem je nanesel slučaj, da sem se seznanila z neko gospo, ki mi je preskrbela službo pri ravnatelju Nadiću.»
Umolknila je, kakor bi se bala še naprej govoriti. Šele, ko jo je predsednik opozoril, naj nadaljuje, je spet izpregovorila.
«Spočetka sem bila zadovoljna. Dela nisem dosti imela. Potem sem jela opažati, da gospodar sili za menoj. Jela sem se mu umikati. Ni se dal odvrniti. Vsak dan neznosnejši je postajal. Kar mi je nekega dne zastavil sramotno ponudbo ...»
Poslednje besede je povedala tako tiho, da so jih sodniki komaj čuli.
«Kaj ste mu odgovorili?» je vprašal predsednik.
«Kar bi bila odgovorila vsaka druga na mojem mestu. Zavrnila sem ga. Toda še zmeraj je silil vame. Potem je prišlo tisto ...»
Nervozno se je igrala z robcem v roki.
«Nadaljujte!» je dejal predsednik.
«Neki večer je prišel v kuhinjo. Prijel me je okoli pasu in me hotel poljubiti. Iztrgala sem se mu in zbežala proti svoji sobi. Bila je zaklenjena. ‚Odklenite!‘ sem mu rekla. Zasmejal se je na ves glas. ‚Poslušaj, dekletce!‘ se je zarežal. ‚Ne boš mi ušlo!‘ Potem je povedal, da je zaklenil vrata. Rekel je tudi, zakaj.»
«Zakaj jih je zaklenil?»
«Zaklenil jih je ... Med mojo obleko je skril precej denarja. Ne vem, koliko tisočakov. Sam mi je povedal, ko sem stala pred vrati, ki se niso hotela odpreti. V veži je telefon. Stopil je k njemu in dvignil slušalo.»
Spet je umolknila, kakor bi si hotela nabrati novih moči. Čedalje tišji je bil njen glas. Skoraj šepet.
Anici je srce utripalo kakor kladivo na nakovalu. Slutila je, kaj bo zdaj čula. Sočutno je gledala dekle, ki je stalo pred sodniki, kakor bi bila pozabila, da je prav za prav ona obtožena ...
«‚Zdaj pokličem policijo‘, tako je rekel», je priča nadaljevala. «Tedaj se mi je začelo svitati. Zaslutila sem, kaj misli. Vem, da sem takrat prebledela kakor zid. ‚Kaj hočete s policijo?‘ sem v strahu vprašala, kakor bi upala, da vendar ni tak.
‚Kaj še nisi uganila?‘ je posmehljivo odvrnil. ‚Rekel bom, naj koga sem pošljejo. V tvoji sobi bo dobil denar, ki je zmanjkal iz moje omare. Ali nisi videla, da je vlomljena?‘
Brez misli sem planila v sobo, proti omari. Ključavnica je bila strta, v omari vse razmetano.
‚No, kaj praviš?‘ se je zarežal. ‚Ali naj pokličem?‘
Glas ji je drhtel od razburjenja.
‚Ne, ne‘, sem zakričala. ‚Ne kličite! Saj nisem kradla!‘
‚Vem, da nisi‘, je odvrnil. ‚Toda kdo ti bo verjel? Če rečem še to, da ni mogel biti nihče drugi ...‘
Igral se je s slušalom in me posmehljivo gledal. Potem je slušalo izpustil in stopil k meni.
‚Kaj praviš na to?‘
O, da bi ga bila takrat pahnila v lice, da bi mu bila pljunila v obraz. Režal se je vame, da me je mraz tresel. V nemi nemoči si nisem vedela pomagati. Vsa zmedena sem bila.
‚Zakaj, zakaj ste to napravili?‘ sem zajecljala.
‚Kaj bi se lovila!‘ je tedaj suho rekel. ‚Imeti sem te hotel, še dobro plačilo sem ti ponujal. Nisi me hotela. Zdaj me boš morala, drugače pokličem policijo.‘
Nekaj se je v meni utrgalo. Nisem vedela, kaj. Če bi bila takrat mogla zbežati! Toda čutila sem, da sem v njegovi oblasti.»
Sodniki so se spogledali. Ali ni obtoženka trdila nekaj podobnega? Aničin zagovornik se je zmagoslavno ozrl po njih.
«Kaj je bilo potem?» je vprašal predsednik.
«Nikar ne silite vame!» je priča poprosila. «Saj morate sami vedeti. Njegova sem morala biti. Nič ni pomagalo. Potem je odklenil vrata. Ali hočem ostati pri njem, me je še vprašal. Nisem mu odgovorila. Vsa zmedena sem bila. V naglici sem zbrala svoje cunje. Vmes je bil šop bankovcev. Vrgla sem mu ga v obraz in šla, šla ...»
Omahovala je. Padla bi bila, da je ni paznik prestregel.
«Vode mi dajte,» je poprosila.
Prinesli so ji kozarec vode. Omočila si je ustnice, potem je izpila vse na dušek.
«Ali zdaj lahko odidem?» je proseče vprašala.
«Še malo,» je odvrnil predsednik. «Nekaj bi še rad vprašal.»
«Vprašajte!» je rekla.
Predsednik se je zamislil.
«Kako ste sploh prišli baš danes sem?»
«Gospod me je poiskal. Povedal mi je, za kaj gre. Prosil me je, naj mu povem vse, kar o svojem nekdanjem gospodarju vem. Sprva sem molčala. Sram me je bilo. Potem sem mu vse povedala. Obljubiti sem mu morala, da bom pričala.»
«Čestitam vam, gospod doktor,» se je obrnil predsednik k mlademu odvetniku. Potem je nadaljeval:
«Rekli ste, da vam je neka ženska priskrbela službo. Ali ste jo že prej poznali?»
«Ne,» je priča odvrnila. «Hodila sem v posredovalnico. Nikogar ni bilo, ki bi me bil vzel v službo. Nekega dne je prišla tista gospa in iskala kuharico. Ponudila sem se ji, toda dejala je, da potrebuje starejšo moč. Pač pa je rekla, da pozna nekega gospoda, ki išče postrežnico. Odvedla me je k ravnatelju, kjer se mi je vse to zgodilo.»
«Ali ste si zapomnili njeno ime?»
«Ne, pozabila sem ga,» je dekle odvrnilo. «Čudno je zvenelo, da si ga še zapomniti nisem mogla. Ni bila domačinka.»
«ln kam vas je odvedla?»
«Najprej na svoj dom,» je rekla priča, ki se ji je tako čudno zdelo, zakaj jo sodnik po tem izprašuje.
Povedala je ime ulice in tedaj je Anica presenečeno kriknila. Poznala je tisto ulico, tako dobro jo je poznala ...
«Kaj je?» je vprašal predsednik.
«Tudi jaz sem bila tam,» je povedala Anica. «Ženska se je pisala za Kolenčevo ...»
«Dà, to je bilo njeno ime,» je naglo rekla priča in Anico pogledala.
«Tudi vi ste bili tam, obtoženka?» je ponovil predsednik Aničine besede. «Kako ste prišli tja?»
Anica mu je vse povedala.
«Stvar je jasna,» je dejal zagovornik, ko je utihnila. «Obe dekleti sta prišli v kremplje zvodnice. Obtoženko je prijateljica Kolenčeve zvabila v Zagreb in jo poslala k njej. Pričo Novakovo pa je zvodnica odkrila v posredovalnici za služkinje. Ali ni to dovolj jasno. Predlagam sodišču, naj pričo zapriseže in potem izvaja posledice.»
Sodniki so se spogledali in prikimali. Pričo so zaprisegli.
Odločno in jasno je za predsednikom ponavljala besede sodnika. Ko je paznik utrnil sveče, se je predsednik obrnil k njemu.
«Pokličite v dvorano tožitelja, ravnatelja Nadića!»
Kmalu se je z njim vrnil.
Ko je Aničin gospodar zagledal Novakovo, ki je stala pred ograjo, ki je ločila sodnike od prostora za poslušalce, je prebledel. Dekle je strmela vanj in z obraza ji je sijal prezir.
«Aretirajte gospoda in ga odvedite v zapor,» je suho ukazal predsednik.
«Zakaj,» je Nadić zajecljal.
«Zaradi zločina zvodništva,» je mirno odvrnil predsednik.
Ravnateljev obraz je bil prsteno bled. Ozrl se je okoli sebe, toda povsod je srečal le mrzle, sovražne poglede. To mu je vzelo še poslednjo trohico moči in samozavesti. Povesil je glavo in šel za paznikoma, ki sta ga morala odvesti.
«Spustite občinstvo v dvorano,» je rekel predsednik, ko Nadića ni bilo več.
Vrata so se odprla in kopica radovednežev se je vsula v dvorano. Vsi so nestrpno čakali. Niso vedeli, kaj naj vse skupaj pomeni. Videli so, da sta paznika odvedla Nadića in to je dalo slutiti, da se je zgodilo nekaj čudnega, izrednega.
Sodnikov ni bilo več v dvorani, šli so v posvetovalnico.
Čez dolgo so se vrnili in predsednik je povedal, da je obtožba umaknjena, ker se je sodišče prepričalo, da je bila lažniva. Obtoženka bo takoj izpuščena.
Ko je Anica začula njegove besede, so se ji zaiskrile oči. Vsa hvaležna se je obrnila k zagovorniku, ki je stal za njo, in mu dala roko.
«Hvala ... hvala ...» je zajecljala.
Potem so jo zapustile moči. Klecnila je in omahnila.
Osmo poglavje.
urediŠele čez dolgo se je Anica zbudila iz nezavesti. Ležala je na zaprašeni otomani med ogromnimi omarami aktov. Paznik ji je močil čelo.
Zunaj je bilo čuti razburjene glasove. Poslušalci se niso dali odgnati. Še zmeraj jih je bil poln hodnik.
Ob Aničini glavi je stal njen zagovornik. Ko je videl, da je odprla oči, se je sklonil k njej in jo vprašal:
«Ali vam je zdaj bolje?»
Anica se sprva niti zavedla ni, kje je. Zdelo se ji je, da se je zbudila iz grdih sanj. Šele počasi se je jela vsega spominjati. Še zmeraj je bila v trdi jetniški obleki ...
«Dobro je,» je odgovorila s slabotnim glasom.
Potem je vstala. Vse jo je bolelo. Tako slaba je bila, da se je morala opreti na paznika.
«Pojdite zdaj z njim, da dobite svojo obleko,» ji je rekel zagovornik. «Ali imate kaj denarja?»
Žalostno je odkimala. Dal ji je nekaj bankovcev.
«Okrepčajte se. Popoldne se oglasite v moji pisarni. Rad bi z vami še nekaj govoril.»
Stisnil ji je roko. Sklonila je glavo, da bi mu jo poljubila, toda umaknil jo je.
Dal ji je svoj naslov.
«Ne pozabite priti. Ob treh vas bom čakal.»
Potem je šel.
Ko se je Anica preoblekla, je začutila, kako se je zbudilo v njej spet pravo življenje. Prej je bilo vse le nekakšna omotica, veselje, da se je iznebila môre, ki jo je tako dolgo mučila.
Srce ji je divje udarjalo, ko so se za njo zaprla vrata sodišča. Solnce jo je skoraj oslepilo. Kakor bi bila vrtoglava, se je opotekla po stopnicah. Potem se je zavedla in krenila po ulici proti sredi mesta.
Sama ni vedela, kdaj jo je zaneslo proti ulici, kjer je nekoč služila. Stopila je v gostilno, kjer je jedla prvi dan, ko je prišla v službo, in naročila kosilo. Teknilo ji je, da še nikoli tako.
Vse polno ljudi je bilo okoli nje. Gledala jih je. Spet jo je objel isti občutek kakor prvi dan, ko je prišla v Zagreb. Občutek osamljenosti med življenjem, ki hiti mimo.
Spet ji je bilo prav tako.
Zavedla se je, da je zdaj na cesti, brez dela, brez vsega.
Kaj bo dala v usta, ko ji poide tista malenkost, ki jo ima pri sebi? Obleka, perilo in nekaj denarja je še na stanovanju, odkoder jo je takrat detektiv odvedel na policijo. Kako bo prišla do njega? Sama ni marala več iti tja. Preveč bi jo bolelo, če bi morala še enkrat iti po tistih stopnicah, stopiti v sobico, kjer je nekoč mislila, da bo našla srečo, pa je doživela svojo največjo žalost ...
Po kosilu je hodila kakor izgubljena po mestu.
Ob treh je že stala v odvetnikovi čakalnici. Mlada gospodična jo je odvedla v pisarno.
Kaj ste se zdaj že popravili?» jo je smeje se vprašal odvetnik in ji dal roko. «Upam, da boste kmalu pozabili vse, kar ste morali pretrpeti.»
Pokazal ji je stol, da je sedla.
«Vidite, do včeraj nisem upal, da bi vas mogel rešiti,» ji je dejal. «Žensko, ki je vse razkrila, sem iskal povsod. V poslednjem trenutku sem jo ujel, da se ni odpeljala domov.»
Anica ga skoraj ni slišala. Zajecljala je nekaj v zahvalo, toda jasna beseda ji ni prišla z ustnic.
«Nikari se ne zahvaljujte,» jo je prijazno zavrnil. «Le svojo dolžnost sem storil. Sreča me je spremljala, drugače bi bilo vse zaman. Še nekaj vam bom povedal, kar vas bo zanimalo,» je nato obrnil pogovor, «tudi tisto žensko, ki vas je spravila k Nadiću, so iskali. Ni je bilo več.»
«Kam je šla?»
«Izselila se je.»
«lzselila?» se je Anica začudila. «Kar tako je pustila hišo?»
«Saj ni bila njena. Le stanovala je tam. Pred štirinajstimi dnevi je izginila. Najbrž njeno ime ni bilo pravo. Policija jo je iskala, toda izginila je, kakor bi se bila v tla vdrla. Vidite, taki so ljudje ... Če ne bi bili imeli sreče, bi se morali danes pokoriti za grehe drugih.»
«Kaj je z mojim gospodarjem?» je tiho vprašala.
«Zaprli so ga. Prav zaradi njega sem vas poklical. Saj ga boste tožili?»
«Tožila? Kaj mu morem?»
«Več, kakor si mislite,» ji je rekel. «Odškodnino vam bo moral plačati. Ne bo majhna.»
«Saj se na to ne razumem ...»
«Prepustite vse meni. Pooblastilo mi boste morali dati, da vas bom zastopal. Nič se vam ni treba za to brigati. Vse bom sam uredil. Ali velja?»
«Če mislite, da je tako prav ...»
«Dà,» ji je skočil v besedo, «naj plača. Vam bo prav prišlo ... Kaj pa mislite zdaj?»
Nemo ga je pogledala in skomignila z ramo.
«Brez dela sem. Nikogar razen vas ne poznam ... Če bi našla kako delo.»
«Mogoče bi vam jaz lahko pomagal? ...»
«Če bi mogli ...» je rekla v zadregi.
«Ali bi marali delo v tovarni?» jo je vprašal.
«Še ljubše bi mi bilo, če bi bila bolj med ljudmi. Potem se mi ne bi moglo primeriti spet kaj takega kakor zdaj.»
«Svojega znanca, ki je ravnatelj v veliki predilnici, bom vprašal, ali ne bi imel morda delo za vas. Počakajte malo!»
Vstal je in stopil v sosednjo sobo.
Anica je bila vsa srečna. Nikdar ni verjela, da so tako dobri ljudje na svetu. Ni jih poznala. Le v materi je videla žensko, ki bi bila vse zanjo storila. Drugi so jo vsi prevarali.
Tudi Janez ...
Ob misli nanj ji je vzdrhtelo srce.
Pozabila je, da se zdaj v sosednji sobi odloča njena usoda. Misel na Janeza jo je vso prevzela. Zdaj je spet začutila, koliko ji je do njega. Vse, tudi njegovo izdajstvo, ko jo je sramotno zapustil, ji ni moglo iz srca iztrgati ljubezni do njega.
Bog ve, ali bo zvedel, kaj se je z njo zgodilo? Ali bodo drugi zvedeli? Kaj bodo doma rekli, če pride v liste? Morda so brali, da so jo zaprli.
Strašna bolečina ji je stisnila srce. Zazdelo se ji je, da je kakor uvel list, ki je padel z drevesa in se suče v vetru med nebom in zemljo. Kam ga bo veter zanesel?
Zaprta vrata pred njo so molčala. Šele čez dolgo so se odprla. Z žarečim obrazom je stopil odvetnik čez prag.
«Govoril sem s prijateljem,» ji je rekel. «Povedal sem mu vse, kako je bilo z vami. Rekel mi je, da bi imel delo za vas. Jutri se zglasite v tovarni! Precej daleč iz mesta je. Tam si boste morali najeti stanovanje, da vam ne bo treba predaleč hoditi. Ali ste zdaj zadovoljni?»
Veselo je prikimala. Najrajši bi mu bila padla okoli vratu.
«Še nekaj,» je nato dejal. «Skoraj bi vam bil pozabil povedati. Vaše stvari so na policiji. Poslal sem slugo ponje. Če se ne motim, prav zdaj prihaja.»
Pogledal je v sprejemnico.
«Dà, tam je. Drugega menda zdaj ne bo treba. Dà,» je še pristavil, «za prvo silo vam bom dal nekaj denarja.»
Vzel je iz predala tisočak.
Anica se je branila. Preveč dobrega ji je že storil, da bi mogla sprejeti še to.
«Pa naj bo samo posojilo,» se je nasmehnil. «Predjem na odškodnino, ki vam jo bo moral Nadić plačati.»
Stisnil ji je bankovec v roko.
«Precej takih bo,» ji je rekel. «Zdaj pa se morava posloviti. Zunaj čaka še nekaj ljudi. Poiščite si stanovanje in mi pošljite naslov, da se bom vedel na vas obrniti, kadar bo treba. Ali velja?»
Prikimala je. Kaj vse mu je hotela reči! Pa ni mogla. Po licih so ji polzele solze hvaležnosti.
Tiho je odšla. Odvetnik je še videl skozi odprta vrata, kako je pobrala svojo košaro. Potem je stopila v sobo nova stranka.
Deveto poglavje.
urediPet mesecev je odtlej poteklo. Že šesti je bil pri koncu. Dosti se je med tem zgodilo na Goljavi.
Kako je ljudi presenetila vest, da je tudi Janez šel v svet brez slovesa! Vsakdo si je to po svoje razlagal, vsi pa so rekli, da je šel zaradi Anice.
Domov ni pisal. Le stara Smrekarica je tri mesece po njegovem odhodu dobila pismo iz Ljubljane. Sporočil ji je, da je Anico povsod iskal, da pa je ni mogel dobiti.
Koliko črnega obupa je bilo v tem pismu. Kakor bi ga bil pisal s srčno krvjo. Smrekarica je jokala, ko ga je prebrala.
V dolgih nočeh brez spanja se je že sprijaznila z mislijo, da je Anico izgubila. Med delom, ki se je vanje vživela, ji je prešla žalost za njo. Toda vselej se je potem vrnila, še močnejša, še hujša. To pismo, ki ji je bilo kakor glasnik smrti, jo je vnovič zbudilo.
Najhuje je Janezov beg udaril starega Kosmača.
Prvi dan ni mogel verjeti, da je resnica. Zdelo se mu je, kakor da bi sanjal. Prepričan je bil, da se Janez vrne, morda še danes, morda jutri ... Toda Janeza ni bilo. Le njegova vest o odhodu je ostala in ta vest je bila kakor tisti goreči napis v svetem pismu: Mene, tekel, fares ...
... Tehtal sem te in prelahek si bil ... Uničil bom tvoje kraljestvo ...
Goljava, njegovo kraljestvo. Kaj bo zdaj z njo, če se Janez ne vrne? Kaj bodo polja, kaj njegovi gozdovi, ki so oklenili že vso vas?
Zaprl se je v svojo sobo in ždel v njej cele dni. Nihče se ni upal k njemu. Meta je šla prvi dan za njim, toda jezno jo je odgnal.
«Tak vsaj h kosilu pridite!» mu je rekla, toda zaloputnil je vrata za njo. Pustila mu je kosilo na mizi v izbi. Ni se ga dotaknil. Šele drugi dan je nekaj malega pokusil.
Goljava je izgubila gospodarja. Za nič več se ni brigal. Presedeval je popoldneve pri čebelah. Ko je jelo postajati hladneje, je bil spet cele dni v hiši.
Meta je morala gospodinjiti, kakor je vedela in znala. Sprva ji je še nekako šlo, potem pa je izgubila glavo. Prestara je bila že, da bi mogla za vse skrbeti. Počitka je bila potrebna, ne dela.
Tisto leto je sadje slabo rodilo. Druga leta je prineslo vselej lepe tisočake, letos skoraj nič. Plačati je bilo treba davke in ni bilo denarja pri hiši. Pomladi je bil Kosmač kupil velik gozd in vtaknil vanj ves denar, kar ga je imel. Žito je prodal in kupil pašnik za cerkvijo. Zdaj je bila denarnica prazna.
Povedala je to gospodarju.
«Napravite, kakor veste in znate,» jo je zavrnil Kosmač. «Saj je vseeno.»
Kakor ga ne bi bilo nič brigalo. Kakor se ne bi njega tikalo.
In pri tem je Meta že opazila, da zahaja čedalje pogosteje v klet. Kadar je prišel iz nje, je smrdel po vinu. Ob takih prilikah je bil še sitnejši, še bolj sam zase.
Tudi vina je bilo kmalu konec. Tedaj je jel hoditi od doma. Vedela je, kam. V gostilno. Pozno ponoči se je pijan vračal domov.
Čas, ko je bilo treba davke plačati, je že davno potekel. Nekega dne je stopil izvrševalec v hišo.
Izvrševalec na Goljavi! Taka sramota! Meta bi se bila najrajša vdrla v tla. Precenil je posestvo. Če ne bo čez tri tedne plačano, zapoje boben.
Meta je obupovala: Kaj naj zdaj stori? Ni si vedela pomagati.
Naposled je le s težavo pregovorila Kosmača, da je dal izsekati gozd blizu hiše.
Zapele so sekire za Goljavo. Prvič, da so morale. Še nikdar ni bila Goljava v stiski.
Trgovec iz trga je kupil les. Ni ga slabo plačal. Meta je bila vesela. Za davke bo in še nekaj ostane. Oddahnila se je.
Toda zgodilo se je drugače. Kosmač je dobil denar v roke. Šel je z njim na vas.
Tisto nedeljo je bil sejem. Vse polno ljudi se je nabralo iz okolice. Kupčija je bila živa, da že dolgo ne tako.
September je šel v kraj in ker je nekaj dni prej deževalo, ljudje niso dosti okoli hodili. Posedli so po gostilnah.
Kosmač je že zgodaj vstal in šel k prvi maši. Potem je pogledal po sejmišču. Živine je bilo nič koliko in lepe vmes. Take, kakor je njegova, pa le ni nikjer, si je mislil. Skoraj milo se mu je storilo, čeprav ni bil mehkega srca, ko je pomislil, kako dolgo se že ni pobrigal zanjo. Bog ve, ali Meta in Jernej dovolj skrbita za vse.
Nekaj kakor iztreznjenje po dolgih dneh mu je prišlo. Sam se ni zavedel, kdaj in kako.
«Za dom se bom moral spet brigati ...» si je rekel. «Jutri plačam davke. Nekaj denarja bo ostalo, nekaj dreves pa še posekam, da ga ne bo čez zimo premalo. Les je zdaj v ceni in bog ve, kako bo pozimi.»
Stopal je med ljudmi, ki so se vanj butali. Vse je kričalo. Mešetarji so se kar med seboj kosali, kdo bo na živali, ki mu je zaupana, odkril več dobrih lastnosti. Nasprotni pa so jih pobijali.
«Takega konja nikjer ne dobite tako poceni!» je vpil Lovračev Miha, ki je bil že malo okrogel. «Samo zobe mu poglej.»
Kosmač je stopil bliže. Spoznal je Lukeževega Andreja, ki je pripeljal svojega konja na sejem in ga zdaj z Mihovo pomočjo prodajal.
«Ta konj mora biti že najmanj dvajset let star,» je pomislil Kosmač. «Seveda prav tisto leto ga je kupil, kakor jaz svojega fuksa, ki je predlanskim poginil.»
Spomnil se je, da je že lani videl tega konja. Bil je onemogel in komaj je vlekel. Danes je bil živ in isker, da ni bilo varno okoli njega hoditi. In debel, da skoraj ni bilo videti rebra.
Kosmač se je sam pri sebi zasmejal. Vedel je, kaj sta napravila. Konj se je do onemoglosti napil vode. Potem sta ga pretepla in mu zadnjico namazala s poprom.
«V devetem letu je!» se je pridušal mešetar Miha. «Dva tisočaka, še jaz bi jih dal zanj, pa nimam zdaj toliko denarja. Saj je skoraj zastonj!»
Kupec, ki ga Kosmač ni poznal, čeprav je bil v vseh sosednjih vaseh kar doma, si je res hotel konja ogledati. Toda brcal je okoli sebe, da se ga je rajši na daleč ognil.
«Kako naj pa mrho ukrotim!» se je jezil. «Saj mi še hlev podere.»
«Danes je tak,» je spet segel v besedo Miha. «Dosti muh je in preveč ljudi, pa se malo plaši. Toda to je še bolje. Jutri bo pa miren.»
«Da, jutri bo miren,» si je mislil Kosmač. «Pobesil bo ušesa in stal v hlevu kakor živa nesreča.»
Ni poslušal še naprej. Šel je dalje. Okoli vaškega vodnjaka so kramarji postavili svoje šotore. Vsega so imeli dovolj, kar so ženske hotele. Saj so skoraj samo ženske kupovale. Čevlji in blago, sladkarije in lectova srca, pa še drugi spomini — vsakdo je dobil, kar je hotel.
Kosmač je kupil lepo svileno ruto.
«Za Meto moram nekaj prinesti,» je rekel. «Rute bo še najbolj vesela. Za Janeza pa čevlje. Saj je kar grdo, da mora biti še v nedeljo v škornjih.»
Potem se je namenil proti domu. Ni bil več daleč, ko je srečal Špana, ki je prihajal s klanca.
«Kam pa si se namenil?»
«I, malo grem pogledat. Pravijo, da je dosti ljudi.»
«Ljudi je dovolj in kupčije tudi. Letos gre ljudem čudno rad denar izpod palca. Kaj greš že domov. Saj je še zgodaj ...»
Govorila sta, kakor bi bila oba pozabila, da sta še pred nekaj tedni mislila, da se bosta mlada vzela. Angela je prosila očeta, naj o svatbi ne reče niti besede. Kosmaču pa je bilo tudi ljubše, da nista o njej govorila. Če se je spomnil Janeza, ga je zabolelo ...
«Zgodaj je še, pa sem mislil doma malo pogledati, ali je vse, kakor mora biti. Zadnje tedne sem bil nekaj bolan,» se je izgovarjal, «pa se nisem mogel dosti brigati za gospodarstvo.»
«Saj ne bo nikogar doma. Rajši pojdiva k Lipcu na pol litra. Na semanji dan si ga človek skoraj mora privoščiti.»
Pri Lipcu je kar mrgolelo ljudi. Ko sta stopila v izbo, sta videla glavo pri glavi in vmes steklenice. Fantje so peli. Še nekaj deklet je bilo med njimi. Tisti, ki so že prodali, so si privezovali dušo in izplačevali mešetarje. Oni pa, ki so kaj kupili, so pili na veselje, da so tako poceni dobili.
Sedla sta v kot za mizo, kjer je bilo še na klopi nekaj prostora. Zraven so trije tujci kvartali in preklinjali drug drugega, kar se je dalo.
Popila sta prvega pol litra in naročila drugega. Ko je hotel Kosmač oba plačati, se je Špan uprl, češ, da ga je on povabil. Pomiril se je šele, ko je naročil kar ves liter, da bosta bot.
Silila sta se s pijačo in vmes gledala tujce, ki so igrali. Kosmača je zamikalo, da bi tudi on poskusil. Špan ga je odvračal.
«Pa bi vendar rad,» je Kosmač ugovarjal. Vino mu je šlo že v glavo.
«Kar igraj, če hočeš,» je naposled dejal Špan. «Jaz pojdem še na sejmišče, da malo pogledam, kako je s kupčijo. Kakšno kravo bi kupil, če niso predrage.»
«Nikari še ne hodi,» ga je zadrževal Kosmač.
«Saj se vrnem,» je odvrnil Špan in se preril med ljudmi do vrat.
Tujci so opazili, da Kosmača mika igra. Takoj mu je rekel najbližji, ali hoče pomagati. Ko je Kosmač prisedel, so udarili.
Sprva je Kosmač dobival. To ga je ojunačilo, da je še zase naročil pol litra, in ga skoraj vsega na dušek izpil.
Potem se je kvarta obrnila. Kosmač je v nekaj igrah, ki je mislil o njih, da so njegove, izgubil. Tedaj je izgubil glavo. Večal je stave, igral na vsako kvarto in stotak za stotakom je romal v žepe tujcev.
Smola, ki ga je spremljala, ga je jezila. Nekoč je dostikrat igral, toda vselej je dobival. Zakaj ne bi ludi danes? Jel je igrati še bolj divje.
Preden se je zavedel, je imel na mizi poslednji tisočak.
«Za vse!» je odločno rekel. Tujci so se spogledali.
«Velja, Šimen, mešaj!»
Dolgin, ki ga je povabil k igranju, je vzel kvarte in jel mešati. Kosmač, ki se prej za deljenje ni menil in je le vselej hlastno planil po svojih kvartah, je tokrat nehote pogledal dolginu pod roko. In nenadoma je skozi zameglene oči opazil, da ima v rokavu nekaj kvart.
«Goljuf!» je zakričal in planil pokoncu. Dolgin je odskočil, Kosmača pa je pograbilo četvero rok.
«Goljufal je! Kvarte ima v rokavu,» je kričal Kosmač. «Primite jih, hudiče sleparske.»
Pest ga je udarila v lice, da se mu je zavrtelo. Le to je še videl, da so ljudje planili od sosednjih miz. Iz nosa mu je priteklo nekaj toplega, rdečega. Kri. Nato je omahnil na stol.
Ko so ga potem z močenjem obudili, je zvedel, da so tujci med tepežem pobegnili. Tudi tisočaka, ki ga je na mizo položil, ni bilo več. Z njimi je najbrž šel.
Orožniki, ki jih je trušč privabil, niso mogli pomagati, ko ni bilo nikogar več, da bi ga prijeli.
Kosmaču je ostalo le še nekaj drobiža, komaj toliko, da bi z njim plačal zapitek. Zasrepel se je pred se in naročil še vina.
Ko se je pod noč vračal domov, se je opotekal. Meta ga je že od daleč zagledala. Hitela mu je naproti in ga naglo odvedla v hišo.
«Ali so vam vse vzeli, oče,» ga je vprašala vsa v skrbeh za davek.
«Kaj te briga, baba?» je zagodrnjal in zaloputnil vrata za sabo.
Deseto poglavje.
urediDeževalo je tisti večer, ko je Janez odhajal od doma. Pusta megla se je vlačila po dolini in oblaki so segali skoraj do tal. Zavil se je v površnik, klobuk je potisnil globoko na čelo, v roki pa je nesel svoj leseni kovčeg. Takrat ga je dal napraviti, ko je bil pri vojakih. Gotovo si ni mislil, da ga bo potreboval pri begu od doma.
Nekaj kakor olajšanje je čutil v srcu, vendar mu je bilo hudo ob misli, da morda za vselej zapušča Goljavo. Ne zaradi očeta, ne zaradi zemlje. Sam ni vedel zakaj. Morda zaradi kraja, kjer je preživel toliko let, srečnih in žalostnih? Ali pa zato, ker je bila doma v tem kraju ona, ki jo je šel iskat, brez upa, da bi jo našel?
Še nikdar se mu ni vlekla pot na postajo tako dolgo kakor danes. Temno je bilo še, ko je prisopel tja, ves poten, čeprav je bilo hladno. Komaj je kupil vozovnico, že je pridrvel vlak na postajo in rezko brlizgnil, kakor bi nekoga žalostno klical. Janez je skočil v najbližji oddelek in sedel v kot.
Sam je bil. Zaslon pod stropom je jemal še tisto malo svetlobe, kar jo je svetilka dajala. Naslonil se je. Komaj da je še čutil, kdaj se je začel vlak premikati.
Čudne misli so mu blodile po glavi. Ni se jih mogel iznebiti, čeprav jih je podil. Časih jih je za trenutek pozabil, toda vrnile so se vnovič, še hujše, še strašnejše. Spati je hotel, od utrujenosti so mu lezle oči skupaj, toda usnuti ni mogel. Nemirno se je obračal v kotu, zdaj strmel skozi okno, zdaj proti vratom.
Počasi se je pomikala postaja za postajo. Povsod so vstopali ljudje, v vse oddelke, le v njegovega ni prišel nihče. In vendar si je tako želel družbe. Ne da bi se z njimi pogovarjal, ne, samo da bi čutil njih bližino, da bi morda poslušal njihove pogovore, da bi morda za trenutek pozabil svoje težave.
Mimo okna so hitele iskre kakor ognjeni trakovi. Križale so se, dvigale in padale, ugašale in se svetile ter naposled izginjale v travi ob progi. Čedalje bledejše so postajale.
Zunaj je jel vstajati dan.
Dan, nov dan. Kaj mu prinese? Novo upanje? Novo razočaranje? Ni hotel premišljati. Vedel je, da se zaman bori z usodo. Usoda se igra z njim. Z njim, ki je hotel biti njen gospodar. Gnete ga kakor kup ilovice. Ne more se upreti njenim prstom. Kakor list je, ki ga veter suče v zraku, da ga potem zavrže, bog ve kje.
Vzhod je žarel. Dež je že davno ponehal, tudi megle so jele izginjati, kar je vlak privozil na ravnino. Zunaj so se že kazali črni obrisi drevja. Dolge pošastne veje, skoraj brez listja, kakor črne okamenele roke, ki se zaman iztegujejo pod nebo. Kakor on. Zaman prosi, zaman se bori.
Kam ga bo privedla pot?
Tam daleč je Ljubljana. V daljavi že vidi obrise hribov okoli nje. Še postajo ali dve in zagledal bo temni grad. Morda se bo že lesketal v žarkih vzhajajočega solnca? Kakor takrat, ko ga je prvič videl.
Dosti let je že od tedaj. Janez se mora posmehniti, ko se spomni, kako neumen je bil še takrat. Z očetom sta šla v Ljubljano. Stari Kosmač je hotel kupiti jarem volov. Ponoči sta se peljala v mesto, kakor Janez nocoj. Drugo jutro sta se pripeljala tja in Janez je pisano gledal okoli sebe. Še nikoli ni videl takšnega življenja, toliko ljudi, toliko hiš. Še v sanjah si ni mislil, da je kaj takega mogoče.
Zdaj se vozi spet v Ljubljano. Danes je njegova pot žalostna.
Saj se ne vozi sam! Koliko drugih ljudi je še. Na vsaki postaji vstopajo novi. Vsak ima svojo pot. Vsakdo ve, kam mora iti, da opravi tisto, kar ga je prignalo v Ljubljano. Samo Janez ne ve. Na slepo se pelje. Upanje ga žene tja, vera v srečo, ki se mu mora vendar enkrat nasmehniti.
Še dve postaji. Še ena. Na predzadnji je vstopilo nekaj kmetic. Velike koše so si oprtale in v drugem kotu se pogovarjajo o kupčiji in o letini. Take pogovore je Janez časih rad poslušal. Še sam jih je začenjal. Danes je drugače. Danes jih ne more slišati, upirajo se mu. In eua izmed kmetic ima tako čudno piskajoč glas. Kar strpeti ne more več.
Vstal je in stopil na hodnik. Odprl je okno.
Mrzel veter mu je puhnil v lice. V vagonu je bilo soparno. Veter ga je osvežil.
«Ljubljana!»
Kakor iz mravljišča so se vsuli ljudje iz vagonov. Pobral je s police svoj kovčeg in krenil k izhodu.
Prišel je na ulico. Ljudje, sami ljudje. Vsem se je še brala zaspanost z obraza. Janez je kar čudno gledal. Tudi sebe bi bil, če bi se bil videl. Tako bled je bil, da bi se bil samega sebe prestrašil.
Sedma ura. Val ljudi ga je zanesel proti sredi mesta. Šel je z njim, ne da bi vedel kod in kam. Nobenega znanca ni bilo. Tako tujega se je čutil.
Lačen je bil. Šele zdaj se je tega zavedel. Od včeraj opoldne še ni imel tople žlice v ustih. Zdaj se mu je oglasil želodec. Pomislil je, kam bi krenil. V gostilno? Prezgodaj je še. Pogledal je po napisih na trgovinah in zavil v prvo mlekarno, kjer je naročil skodelico kave.
Sedel je za edino mizo in vzel v roke časnik, ki je slučajno ležal na njej.
Morda najde v njem kako vest o Anici ...
Nič.
Ko je pozajtrkoval, je še dolgo ostal v mlekarni. Premišljal je, kam naj se najprej obrne. Seveda, stanovanje si mora poiskati, da se mu ne bo treba potikati po gostilniških prenočiščih.
Starka, ki je stregla, je takoj opazila, kako je zamišljen. Kar brez ovinkov ga je vprašala, kaj mu je in odkod prihaja.
Začudeno je pogledal, kakor bi ji hotel očitati, zakaj se zanj briga. Toda pogled v njen pošteni obraz ga je razorožil. V kratkih besedah ji je povedal, kaj išče.
«Če je prišla v Ljubljano, je šla najbrž kam služit. Najlaglje jo boste dobili dopoldne na trgu, ko pride kaj kupit. Ali pa poglejte v nedeljo po cerkvah. Če je tu, ni zlomek, da je ne bi odkrili. Pa na policiji tudi lahko vprašate, saj je prijavljena. Če je le gospodinja ni pozabila priglasiti.»
«Kje bi pa stanovanje dobil?» je nato vprašal.
«I, to pa tudi ne bo tako težavno. Poglejte v liste! Samo draga so stanovanja, ki jih tam ponujajo. Štiri ali pet stotakov na mesec najbrž ne boste zmogli. Bolje je, če preberete listke po hišnih vratih in v izložbenih oknih. Kaj posebnega ne boste dobili, pa bo vsaj poceni. Saj ponoči človek spi ...»
Zdaj je dovolj vedel. Plačal je in šel. Na cesti je vprašal prvega stražnika, ki ga je srečal, kje je policija. Varuh postave ga je čudno pogledal:
«Kaj se je pa vendar zgodilo? Ali so vam kaj ukradli?»
«Ne, samo neki naslov bi rad zvedel.»
Ker se je stražnik prav tedaj vračal sam na policijo, je šel Janez kar z njim. Ljudje, ki so ju srečavali, so ga radovedno gledali, toda Janez si je mislil:
«Kar zijajte! Saj me nihče ne pozna!»
Stražnik mu je pokazal sobo, kjer imajo seznamek vseh mestnih prebivalcev. Janez je povedal Aničino ime. Uradnik je poiskal veliko škatlo in jel po njej brskati.
«Anica Smrekarjeva?» je čez nekaj časa dejal. «Smrekarjev je v Ljubljani več, osebe s tem imenom pa ni ...»
Janez ni odgovoril. Pobesil je glavo in šel.
Upanje za upanjem je izginjalo. Čedalje bolj je čutil, da je sam, sam ...
Popoldne je iskal stanovanje. Srečo je imel, in kaj kmalu je odkril prijazno podstrešno sobico, ki je bila še precej poceni. Zvečer je zgodaj legel. Zakaj napori prejšnjih dni so terjali počitek. In spal je do poznega dopoldneva.
S seboj je imel nekaj tisočakov. Prej še vedel ni, kako hitro človek v mestu denar zapravi. Če bo skromno živel, bo čez zimo dovolj, to je izračunal. Toda kaj bo pomladi? In če najde Anico, kar je še zmerom upal, kako bosta s tem denarjem oba izhajala? Računal je in računal, premišljal na vse načine. Potem se je odločil, da bo najbolje, če poišče službo. Čeprav ne bo dosti zaslužil. Da bo le toliko, da mu za pomlad vsaj nekaj ostane. Čez teden bo delal, vsako soboto zvečer pa se bo odpeljal v kak večji kraj blizu Ljubljane in povprašal tam, ali je niso morda videli. Morda nanese slučaj, da jo najde. Pa ne samo okoli Ljubljane. Tudi v Celje pojde in v Maribor. Dokler ne preišče tudi najmanjšega koščka domače zemlje, bo iskal. Šele potem bo miroval in ...
Kaj?
Sam ni vedel, kaj bo, če izgubi še poslednje upanje, da jo kdaj vidi. Bal se je tistega trenutka, ko bo moral samemu sebi priznati, da je vse to iskanje zaman ...
Nekaj dni je hodil okoli po mestu. Vsako jutro je bil že ob šestih, sedmih na trgu in čakal do poldneva. Ob nedeljah je letal od cerkve do cerkve, toda Anice ni bilo.
Ko je nekega večera stopal zamišljeno po zelo slabo razsvetljeni Šentpetrski cesti, se je nenadno zdrznil. Nekaj korakov pred seboj je zagledal dekle, ki je hitelo svojo pot.
Vsa kri mu je udarila v lice. Ta postava, ta hoja! In oblečena je bila prav tako ... Pospešil je korake.
Ali ni Anica? O da bi bila ona, da bi bila ... Pol življenja bi bil dal, če bi se obrnila, mu pogledala v obraz in se nasmehnila. Če bi ga poklicala ...
Zdaj je bil že skoraj vštric z njo. Še nekaj korakov in v obraz jo bo videl. Strah mu je stisnil srce, neznana groza, divje upanje, ki se ni upalo, priti na dan, da ne bi prezgodaj prišlo strašno razočaranje ...
Hotel jo je poklicati. «Anica!» je hotel vzklikniti, toda grlo mu je bilo suho in ni mogel spraviti glasu čez ustnice.
Prehitel jo je. Srce mu je burno udarilo. Še nekaj korakov je šel dalje. Potem se je ustavil pred hišo, kjer je gorela luč. Zdaj pride pod njo, zdaj ji bo videl v obraz.
In res jo je videl. Tuj, neznan obraz, niti malo podoben Aničinemu. Hitela je mimo. Le udarce po kamnitem tlaku je še čul, in še ti so zamrli v temi. Naslonil se je na zid in dve debeli solzi sta mu zdrsnili po licu.
Tudi službo je kmalu dobil. V neki trgovini z železnino so iskali skladiščnika. Na slepo srečo se je ponudil in takoj so ga vzeli, čeprav se je potegovalo za službo še deset drugih. In odtlej je hodil na delo vsak dan od sedmih do poldneva in od dveh do sedmih zvečer.
V delu je hotel poiskati pozabe, toda ni je našel.
TRETJI DEL.
urediPrvo poglavje.
urediPomlad je šla v deželo! Lepa, mlada pomlad. Kar mimogrede je sneg izginil in se raztajal led. Pokazali so se rjavi travniki. Toda že v nekaj dneh so v solncu ozeleneli. Hiše so že davno izgubile bele strehe, izgubile so se megle in prvo zelenje je klilo v gozdu.
Solnce! Povsod. Na poljih in travnikih. V gozdovih in ljudeh. Povsod.
Vso zimo je Janez trpel. Kakor bi bil sneg, ki je tlačil zemljo, stiskal k tlom tudi njega. Hodil je v službo, delal na vso moč, toda brez veselja, brez misli.
Drugje so bile njegove misli. Tam, kjer je neprestano iskal svojo Anico. Po vseh krajih, ki jih je bil že obredel, povsod tam, kjer še ni bil.
Vsako soboto ali nedeljo se je kam odpeljal. Iskal je, izpraševal je, toda nikjer ni dobil odgovora, ki si ga je tako želel. In čedalje manj je ostalo krajev, kjer še ni bil, kamor bi še kazalo iti. In vsako nedeljo zvečer, ko se je vračal domov, pobit, izmučen, je bil njegov obup še večji.
In delal je, delal ...
Potem je uvidel, da v delu ne bo našel tolažbe. Zasovražil ga je. Zmeraj isto, zmeraj enako: Prenašanje in prevažanje zabojev. In vsakdo gospodari z njim, vsakogar mora ubogati ...
Res da delo ni bilo slabo plačano. Ves denar, ki ga je zdoma prinesel, mu je ostal in še nekaj je od plače prihranil.
Ni mogel več strpeti v Ljubljani. Preveč se je je že privadil. Prevsakdanja mu je postala. Življenje mu je bilo vse premirno.
In zdaj je prišla pomlad, lepa pomlad. Komaj da jo je opazil. Prej je mislil, da ga bo izpremenila, da mu bo pomagala pozabiti vse, kar je bilo, toda kmalu se je zavedel, da se je zmotil. Kaj je imel od nje? Ves dan je moral letati po skladišču in ko je bil zvečer prost, je bila že zmerom noč. Kaj mu bo taka pomlad?
Tudi Anico je nehal iskati. Nekaj mu je reklo, da je v teh mestih, kjer še ni bil, ne bo dobil. Poslušal je ta glas. Tako prepričevalen je bil. In isti glas mu je rekel, da še ni vse izgubljeno, naj ne razmetuje svojih moči.
Naj trezno misli, mu je ukazoval ta glas. In tedaj je šele opazil, kako je slab. Komaj, da je bil še senca tistega Janeza, ki je bil sin goljavskega kralja. Ko se je pogledal v zrcalo, mu je zastrmel nasproti izmučen, na smrt utrujen obraz.
«Premalo sem nase pazil,» si je takrat očital. Nikoli ni mislil na noči, ki jih je prebil brez spanja. O, koliko jih je bilo in če se jih je spomnil, ga je obšla groza. Zdelo se mu je, da se je pravkar zbudil iz vročice, ki ga je morila mesece in mesece.
In res je začel bolj nase paziti. Vsaj spal je več. In v nedeljah je nadomestil to, kar je bilo v delavnikih premalo. Tako mu je ostalo le malo časa, da bi šel kam ven.
Vendar se mu stare moči niso hotele vrniti. Zraka, prostosti mu je manjkalo.
Videl je, da ga mesto duši. Tako duši, da ne bo mogel več dolgo vzdržati. Njega, ki je bil vajen polja in gozdov, so jeli spet vabiti polje in gozdovi, polni skrivnostnih vonjav, ki dajejo zdravje, moč.
Odločil se je, da odide čimprej iz mesta. Tudi če bi moral iti kam za hlapca.
Še tisti mesec je odpovedal službo. Gospodar se je čudil, zakaj ne ostane, saj je dobro plačan in vsi so z njim zadovoljni. Janez ni dolgo iskal izgovorov. Rekel je, da se mora vrniti domov.
Drugo poglavje.
urediPrvi je prišel. Poslednji dan, ko je bil Janez v službi. Prvič je spet začutil, da je prost, brez vezi, ki so ga vse te mesece oklepale.
Popoldne je pohajkoval po mestu. Na ulicah je bilo toliko ljudi in vsi, ki so bili brez pravega posla, so hiteli ven, ven iz zidov.
Tudi on se je namenil. Pod Rožnik je mislil iti. Samo enkrat pozimi je bil tam. Toda takrat je bilo vse mrtvo, kakor bi spalo. Zdaj mora biti že drugače, zdaj bo lepo, vse živo, veselo.
Samo nekaj dni je še mislil ostati v Ljubljani. Kam bo potem krenil, še ni vedel. S to mislijo se tudi ni preveč ukvarjal. Dela si poišče. Saj ga je za delovne roke povsod dovolj.
Sam ni vedel, kdaj ga je zaneslo proti Rožniku. Z lahkimi koraki je hitel proti gozdu.
Tedaj pa je nenadoma obstal in vesel nasmešek mu je šinil na lice. Na drugi strani ceste ga je nekdo klical in mu mahal s klobukom.
«Janez, Janez!»
«Andrejec! Kaj te je prineslo v Ljubljano?»
Andrejec je bil, Kovačev Andrejec. Njegov najboljši tovariš iz mladih let. Skoraj neločljiva sta bila, ko sta še skupaj hodila v šolo. In tudi pozneje. Andrejec je bil edini, ki se je Janez z njim družil. Tudi takrat, ko je Janez iskal Anico in padel v prepad, je bil Andrejec med prvimi, ki so mu prišli na pomoč.
Zdaj pa ga dobi tu, v Ljubljani!
Prijateljsko mu je stisnil roko. Od veselja ni vedel, kaj naj mu reče, tako ga je to nenadno in nepričakovano srečanje prevzelo.
«Ali si v Ljubljani, Janez?» ga je vprašal Andrejec, ki se mu je šele tedaj razvezal jezik.
«Dà, v Ljubljani! In ti? Ali si tudi ti prišel sem?»
«Samo za en dan ali dva. Daleč pojdem!»
«Kam?»
«V Slavonijo. Velike gozdove bodo tam izsekali, pa potrebujejo drvarjev. V časniku sem bral, priglasil sem se in pisali so mi, naj pridem v Ljubljano. Jutri dopoldne se zberemo. Dosti nas bo.»
«Potem imaš danes čas?» je veselo vprašal Janez.
«Kolikor ga hočeš!»
«Dobro, tudi jaz ga imam. Pomeniva se kaj. Ali imaš že prenočišče?»
«Še ne. Kar na klopi v parku sem mislil spati ali pa v čakalnici na postaji.»
«Ne bo treba. Pri meni boš prenočil. Dovolj bo prostora za dva. Se bova že stisnila. Zdaj pa pojdi z menoj. Saj nimaš nobenega opravka več?»
«Ne. Jutri zjutraj se moram zglasiti.»
«V hrib pojdiva! Lepo je danes. Med potjo si v gostilni priveževa dušo. Povedati mi boš moral, kaj je doma novega. Nič ne vem, kako je ... na Goljavi.»
Kako težko je izrekel to besedo. Srce ga je ob njej zabolelo.
Goljava! Kako je daleč, daleč in ... in vendar blizu.
Ali ni bil to klic zemlje, ki ga je izdala?
Vso pot Janez ni izpregovoril. Šla sta skozi gozdove, mimo lepih belih hiš. Šele ob rožniški cerkvi je Janez rekel:
«Ti najbrž nisi občutil tega, kar je mene prijelo ...»
Andrejec ga je začudeno pogledal.
»Zresnil si se, Janez,» mu je rekel. «Nekam čuden si postal.»
«Življenje sem spoznal,» je Janez odvrnil. «Dosti sem v njem izgubil. Šele sedaj čutim, koliko. Poglej, letos še nisem videl zelenja od blizu. Smeješ se?»
Andrejec se je res smehljal.
«Nikar se ne smej!» je Janez resno rekel. «Boli me.»
Potem je odkimal.
«Pustiva to. Ne razumeš me, ne moreš me razumeti. Saj še samega sebe dostikrat ne spoznam.»
Na vrtu pri Čadu sta sedla za mizo. Janez je naročil vina in dober prigrizek. Potem mu je Andrejec začel pripovedovati, kaj je na Goljavi novega.
Tretje poglavje.
urediSama žalost je bila na Goljavi.
Le nerad je povedal Andrejec vse, kar so po vasi videli in govorili.
Stari Kosmač je samo še pil. Ves dan je posedal po gostilnah. Zvečer se je skoraj do nezavesti pijan vračal domov. Nekoč pozimi bi bil skoraj zmrznil. Vsega trdega so dobili v jarku. Komaj so ga še zbudili k življenju. Če bi bili prišli pol ure pozneje, starega Kosmača ne bi bilo več. Zdravnik je tako rekel. In gospodarstvo je šlo rakovo pot.
Neža je gospodarila, kolikor je mogla in znala, toda revica je bila že prestara, da bi mogla pošteno držati vajeti v rokah. Stari Kosmač je za popivanje potreboval denarja. Kje ga naj dobi?
Njegov dolg pri gostilničarju je rasel že v tisoče. Kdaj ga bo plačal?
Tako je prihajalo, kar je moralo priti. Rubežen za rubežnijo se je vrstila. Živina je romala iz hleva, rep za repom, potem je jel odpadati z Goljave kos zemlje za kosom, gozdovi so se krčili, praznili ... Stari Kosmač se za to ni zmenil. Ko mu je nekoč Neža potožila in ga prosila, naj se spametuje, je samo odmahnil z roko:
«Naj vse vrag vzame! Za koga naj delam?»
«Sina imate ...»
«Zavrgel je Goljavo,» je starec odvrnil in povesil glavo.
In vendar po teh besedah dva dni ni šel v gostilno. Potem ga je spet premagalo. Zvečer so ga morali iz gostilne skoraj prinesti.
Janez je povesil glavo, ko je čul te besede. Nekaj kakor kesanje se ga je lotilo, toda vdušil ga je. Ko je spet Andrejca pogledal, ni bilo v njegovih očeh niti sledu obžalovanja.
«Oče je sam kriv,» samo to je rekel. «Zakaj me je silil? ...»
Ko sta se vračala proti mestu, se je nenadno obrnil k Andrejcu in mu povedal, da je imel službo, ki jo je pravkar pustil.
«Zakaj si to napravil?» se je Andrejec začudil. «Saj vendar veš, da je težko dobiti delo!»
«Vseeno,» je odvrnil Janez. «Nisem mogel več strpeti. Kam daleč me mika. Ti pojdeš v Slavonijo. Bog ve, ali bi vzeli tudi mene?»
«Pojdi k njim in jih vprašaj. Delo se ti ne bo upiralo, saj si ga vajen. Poizkusi! Bom imel vsaj družbo.»
«Ali si ti edini iz našega kraja?»
«Edini.»
«Še bolje. Veš kaj, pa bom res poizkusil. Jutri pojdem s teboj. Če mi bo sreča mila, se morda že popoldne skupaj odpeljeva.»
«Velja!» mu je Andrejec ves vesel udaril v roko.
In res so tudi Janeza vzeli. Težak kamen se mu je zvalil s srca, ko je slišal, da ga niso zavrgli. Zdaj bo do jeseni preskrbljen in dobil bo delo, ki mu bo prijalo. Kje se mu je včeraj sanjalo, da se mu bo tako hitro posrečilo dobiti delo in še tako dobro delo!
Plačal je stanovanje do polovice meseca in naglo zbral svoje reči. Spet je oprtal svoj leseni kovčeg, ki je vse te mesece, kar je v Ljubljani delal, mirno počival pod posteljo. Večerilo se je že, ko sta se z Andrejcem odpeljala.
«Kako pa je tam doli?» je vprašal svoje nove tovariše, ki so že preteklo leto drvarili v Slavoniji.
«Dobro je, zaslužek ni slab in zapraviti ne moreš dosti. Delo je sicer precej naporno, toda človek se počasi vsemu privadi.»
«Za delo mi ni mar», je odmahnil Janez. «Vajen sem ga. Pa stanovanje in hrana?»
«Sami si bomo kuhali. Stanovali pa bomo v lesenih kolibah. Na senu bomo spali ...»
Vlak je hitel proti jugu. Znočilo se je že. Nekateri drvarji, ki so sedeli v kotih, so že naslonili glave in zadremali. Drugi so se tiho med seboj pogovarjali. Janezu ni bilo do spanja, Andrejcu pa je kmalu omahnila glava.
Ob enajstih so bili v Zagrebu. Tam so morali prestopiti v vlak, ki jih je odpeljal v slavonske ravnine.
Četrto poglavje.
urediSlavonija, nepregledna ravnina. Širni travniki in njive, ki segajo, kamor vidi oko. Vmes gozdovi, ki jih obrobljajo in se izgubljajo v daljavi na obzorju.
To je bil prvi vtis, ki je ostal Janezu o Slavoniji.
Ponoči je tudi njega premotil spanec. Ko se je zjutraj zbudil, je bila že vsa ravnina v solncu. Večina tovarišev je še spala. Tudi Andrejec, ki se mu je glava zibala, kakor bi mu hotela vsak trenutek odleteti. Vprašal je svojega soseda, ali se bodo še dolgo vozili.
«Še dobro uro, pa pridemo v Vinkovce. Tam nas čaka uradnik družbe, ki bomo pri njej sekali. Dve uri se bomo še vozili z vozom, pa bomo v gozdovih.»
Ura vožnje se je raztegnila v dve in na uradnika so morali tudi čakati. Šele opoldne so bili v mestu.
Drvarji, ki so se pripeljali že teden dni prej, so bili pravkar pri kosilu. Veselo so jih sprejeli, saj so se nekateri poznali že iz prejšnjih let. Še kosilo so jim pripravili, ker so vedeli, da pridejo.
Novi drvarji so popoldne počivali, da so si ogledali kraj, kamor jih je zaneslo, in pripravili orodje, ki so ga dobili.
Janez se je v novem kraju takoj udomačil. Zadovoljen je bil. Tujina ga je že od nekdaj mikala. In razen tega je imel še toliko tovarišev, samih mladih ljudi. In Andrejca! Do njega mu je bilo največ. Vedel je, da mu bo v dolgih urah, ko ne bo vedel kaj početi, najboljša tolažba.
Stanovanja niso dobili v kolibah, kakor so pravili stari tovariši, ampak v neki zapuščeni hiši. Tja so nanosili slame in si pripravili ležišča. Spodaj je bila velika kuhinja. Enega izmed tovarišev so izbrali za kuharja. Za pomoč se mu je ponudilo neko dekle iz sosednje vasi.
Persa ji je bilo ime. Mlada je bila in lepa. Rožnih lic, veselega obraza. Kadar se je nasmejala, so se ji zasvetili zobje, beli kakor biseri. Že prvi večer je bilo več drvarjev vanjo zaljubljenih.
Ona pa se zanje ni brigala. Spretno se jih je otresala, in če je bil kateri preveč domač, mu je kar s klofuto pokazala, da ji ni do take domačnosti. To je drvarje izpametovalo, nekatere pa še bolj razdražilo.
Janez se zanjo ni menil. Zdaj, ko je bil daleč od doma, je tudi začutil, da je zrasla razdalja med njim in Anico. Kar otožen je postal. V veseli družbi se skoraj ni mogel znajti. In če ga je za trenutek premotila, je bilo potem prebujenje v staro žalost še hujše.
In spet je prišlo novo jutro. Prvo jutro dela. Komaj se je jelo svetiti na vzhodu, so drvarji že vstali. Še napol v spanju so motoglavo hodili okoli hiše k potoku, ki je tekel mimo med dvema vrstama vrb. Šele hladna voda jih je zbistrila in jim dala novih moči. Do gozda so imeli četrt ure. Šli so tja v gruči. Tisti, ki so se z zajtrkom zamudili, so sopihali za njimi.
Dolge vrste posekanih debel so ležale ob stezi. Mrtvi, stoletni junaki, ki so kljubovali viharjem in človeški roki, so zdaj počivali ob tej cesti, da jih odpeljejo konji daleč daleč in potem železnica še dalje, morda v tuje kraje, ki o njih še sanjali niso.
Kupi vej so drvarjem zapirali pot, da so morali hoditi okoli njih v velikem loku.
Potem so zapele sekire. Mišice so se napele, zastokali so hrasti. Iveri so letele na vse strani, tla so bila polna trsk, da je bilo od daleč videti, kakor bi jih pokrival sneg. Tu in tam se je z glasnim truščem zgrudil star hrast in pokopal pod seboj mladino.
In spet so zapele sekire, veje so padale z debla, in zmeraj nove, nove.
Kjer je bil prej gozd, je jela nastajati jasa, kjer je bil prej ves dan mrak, je po dolgih desetletjih prvič zasijalo solnce.
Smrt je gospodarila v gozdu. Neusmiljena smrt, ki je pokopavala stare orjake.
In tako je mineval dan dnem, teden za tednom. Preden se je Janez zavedel, je minila pomlad in je prišlo poletje. Gozd se je čedalje bolj krčil, dan za dnem so romali dolgi vlaki, otovorjeni s hrasti, na vse strani.
Peto poglavje.
urediJanez, ki je mislil, da bo v tem enakomernem, a vendar prijetnem življenju popolnoma otopel za vso okolico, se je moral nekega dne sprijazniti z mislijo, da ne bo tako.
S tovariši se je dobro razumel. Drug na drugega so bili navezani in — hočeš nočeš — so morali biti med seboj prijatelji. Le lepa Persa je sejala med nje prepir.
Ker ni bilo gostilne blizu, drvarji tudi niso imeli priložnosti, da bi denar zapravljali. Saj je bila edina zveza s svetom pošta, ki je prihajala vsak dan opoldne. Pismonoša, star možak, ki je komaj še hodil, je prihajal ob isti uri. Vselej je prinesel precejšen kup pisem za drvarje.
Janez ni dobil nobenega pisma. Kdo naj bi mu pisal? Nikomur ni sporočil, kam je šel, in tudi Andrejca je prosil, naj v svojih pismih za domače ne omeni, da sta skupaj v Slavoniji. Da bi si preganjal dolg čas, si je naročil nekaj časnikov.
Posebno slovesno je bilo takrat, kadar je kateri izmed tovarišev dobil zavoj od doma. Navadno je bilo v njem meso in časih še kaka potica.
Nekega dne je dobil eden izmed drvarjev, za Smolca se je pisal, od doma veliko čutaro žganja. To je bil dogodek za drvarje. Čutara je romala od ust do ust, še Janez je napravil požirek, ker se ni hotel tovarišu zameriti. Pa je vendar v njej še precej ostalo. In nesrečni Smolec je vse popil, skoraj na dušek, da se je do nezavesti upijanil.
Smolec je bil eden tistih, ki so bili najbolj zaljubljeni v Perso. V pijanosti je jel počenjati neumnosti. Ko je prišla med drvarje, je stopil k njej in jo meni nič tebi nič prijel okoli pasu in hotel stisniti k sebi. Jezno ga je sunila od sebe, da se je opotekel. To ga je silno razkačilo. Pobral se je in spet skočil k njej. Na vsak način jo je hotel poljubiti.
Persa je poklicala na pomoč. Priskočil je Janez, ki je bil najbližji, in odtrgal Smolca od nje. Preden pa se je zavedel, je Smolec potegnil izza pasa nož in ga z njim sunil v ramo.
Zaskelelo ga je in nenadoma je začutil, kako se je nekaj toplega razlilo po njegovi rami. Z zdravo desnico se je zgrabil za ramo in kriknil:
«Oklal me je!»
Ko je Smolec zagledal kri in videl bledega Janeza, se je zdajci streznil. Roke so mu začele drhteti in nož mu je padel na tla. Najbližji drvar ga je pobral in zagnal v grmovje.
Janeza se je lotevala nezavest. Eden izmed drvarjev ga je prestregel in ga odvedel v hišo.
Persa se je šele zdaj zavedla, kaj se je zgodilo. Prvi mah je ostala kakor prikovana, potem pa je zbežala za Janezom.
Tovariši so mu prav tedaj slekli suknjič in eden je raztrgal srajco, ki je bila že vsa krvava. Rana, hvala bogu, ni bila globoka, vendar je močno krvavela.
Povojev niso imeli pri loki. Persa, ki je bila zelo spretnih rok, je raztrgala dve brisači in ga skrbno obvezala.
Rana ga je bolela. Čutil je, kako izgublja kri. Čeprav je bila obveza debela, je vendar kaj kmalu kri udarila skoznjo. Naposled se je le ustavila.
Drvarji so med tem odšli na delo. Tudi Smolec. Mrzel pot mu je pokrival čelo, kajti bal se je orožnikov, še bolj pa maščevanja tovarišev, če bi se Janezu kaj pripetilo. Vedel je, da ga imajo vsi radi in da nesreča, ki bi se mu pripetila, ne bi ostala neplačana. Vse popoldne se je oziral okoli sebe, da bi videl, ali morda ne prihajajo orožniki ponj. Toda orožnikov ni bilo.
Janez je čutil, da je slab. Izguba krvi mu je vzela precej moči in vedel je, da vsaj teden dni ne bo za delo. Vse popoldne je bila Persa pri njem. Stregla mu je kakor mati otroku ali pa še bolj. Vsako željo mu je izpolnila. Teh sicer ni bilo dosti. Janez je bil skromen.
Šele zdaj je videl, kako je lepa. Čudil se je, da tega ni prej opazil. In še nekaj drugega je zaznal. Videl je, kako njene oči neprestano uhajajo k njemu. V teh pogledih ni bil samo strah za bolnika. To je takoj opazil. Čeprav ni imel dosti opravka z ženskami, jih je dobro poznal. Videl je, da gleda Persa dosti bolj prijazno kakor druge. Zdaj jo je pa še rešil pijanega Smolca ...
Žalostno se je nasmehnil, ko se je zavedel svojega položaja. Od doma je zbežal zaradi dveh žensk: zaradi Anice, ki so mu jo hoteli vzeti, in zaradi Španove, ki so mu jo hoteli vsiliti. Zdaj pride sem, da bi delal — in spet nova ženska.
In kako boječe, prijazno je z njim govorila. Sam ni vedel, kolikokrat se mu je zahvalila za rešitev. Samo smehljal se je.
«Saj ni bilo nič posebnega,» je rekel. «To bi storil vsakdo na mojem mestu. Da me je pa sunil z nožem, sem sam kriv. Zakaj nisem pazil?»
«Ne bi bil vsakdo tako storil,» samo to je rekla. «Poznam jih. Vsi so enaki. Že lani mi niso dali miru.»
«Kaj pa letos? Nikoli nisem gledal na vas.»
«Tudi letos. Saj se jih kar otresti ne morem. In prav ta, ki me je danes napadel, je bil zmeraj najbolj predrzen. Drugi niso taki.»
Janez se je zamislil in umolknil. Spomnil se je besed, ki mu jih je Andrejec nedavno povedal.
Proti večeru se je Andrejec prvi vrnil. Skrbelo ga je za Janeza in ni mogel mirno delati.
Dobil ga je na ležišču in Perso ob njegovi strani. Ko je odprl vrata in obstal na pragu, ga je nekaj streslo. Ni vedel, kaj je bilo. Morda strah, morda kaj več.
«Kako je Janez? Ali se kaj bolje počutiš?»
«Dà, dosti bolje je. Sicer pa ni bilo nič hudega,» ga je jel tolažiti. «Nekoliko krvi je odteklo, to je bilo vse. Drugi teden pojdem spet na delo. Nekaj dni počitka se mi bo pošteno prileglo. Posebno, ko imam še tako skrbno postrežnico.»
Nasmehnil se je in niti opazil ni, da je Andrejec po njegovih besedah zardel.
«Nič ti ne bi bilo treba skrbeti. Če sem se takrat popravil, ko so me vsega razbitega prinesli iz prepada, se bom tudi zdaj.»
Andrejec je sedel k njemu na rob postelje. Na drugi strani je čepela Persa in se sklanjala nad Janezom. Obkladke mu je dajala na čelo. Andrejec sam ni vedel, kdaj mu je ušel pogled k njej. Kar požiral jo je z očmi. Janez je to videl, toda ni ga hotel zmotiti, čeprav ga je mislil še nekaj vprašati.
Medtem so se vrnili tudi drugi drvarji. Radovedno so šli najprej v spalnico, da bi vprašali Janeza, kako mu je.
Poslednji je bil Smolec. S povešeno glavo je stopil čez prag, kar ni se upal priti k tovarišem, ki so obstopili Janezovo posteljo. Tedaj so ga opazili. Niti lepega pogleda mu ni nihče privoščil, da je bil pošteno v zadregi. Tudi Janez ga je opazil. Videl je njegov skesani obraz.
«Le pojdi sem, Smolec,» mu je prijazno rekel. «Je že dobro. Nič hudega ni. Drugič bodi bolj oprezen in ne napij se kakor krava. Povsod je treba mere. Pri pijači še najbolj. In še nekaj — Perso pusti pri miru. Če boš še drugič počenjal neumnosti, se pa drugače spogledava,» je resno dodal.
Osramočen in vendar vesel, da ni bilo nič hujšega, je stopil Smolec bliže.
Tovariši so še zmeraj molčali. Nihče ga ni maral.
In minil je drugi, tretji dan. Janezova rana se je pod spretno Persino roko hitro celila. Prvo noč je Janez zaradi bolečin le malo spal, zdaj se mu je pa tudi spanje vrnilo. Peti dan je že hodil okoli, toda na delo še ni mogel iti. V nedeljo sta šla z Andrejcem na vas, kjer so imeli zdravnika. Ta mu je pregledal rano in povedal, da bo kmalu dobra. In res, drugo sredo je šel Janez že v gozd.
Za ta dogodek razen drvarjev ni nihče zvedel. Pred nadzornikom so ga skrbno prikrivali iz dveh vzrokov. Če bi vedel, da Janez leži, za tiste dni ne bi dobil plače in še Smolec bi imel sitnosti. Te bi mu bili sicer privoščili, saj jih je zaslužil, toda Janez jih je prosil, naj molče.
Šesto poglavje.
urediNekega večera, ko je bil Janez sam z Andrejcem, sta se pogovarjala o domu. Čudno, ti pogovori so postajali čedalje bolj pogosti. Oba je vleklo nazaj. Oba sta čutila, da jima nekaj manjka. Posebno Janez. Sam ni vedel, kaj je vzrok. Ni vedel, kaj ga kliče. Ne oče. Njega je skoraj sovražil; saj je dobro vedel, da je on edini kriv vse njegove nesreče. Tudi dom ga ni klical. Lepa je bila Goljava, toda odtujil se ji je, ko je šel od nje. Zdelo se mu je, kakor bi ga bila izgnala. To izgnanstvo mu je podzavestno vcepilo sovraštvo do nje. In vendar se je je včasih, ob urah samote, rad spomnil. Lepa je bila Goljava ...
«Andrejec,» je rekel, «mislil sem, da bom tu zadovoljen. Prve čase sem bil, zdaj pa me je tudi to minilo. Kako dolgo bomo še delali v gozdih?»
«Še mesec ali dva. Potem pridejo jesenski dnevi, dež in povodnji. Takrat v Slavoniji ni lepo. Tudi delati ni mogoče.»
«Ne vem, ali bom mogel ostati tu tako dolgo,» je Janez tiho rekel. «Bog ve, odkod imam to kri. Neprestano me žene drugam, v druge kraje, in kar nesrečen sem, če moram kje dolgo ostati. Kakor cigani ...»
«Jaz bi ostal zmeraj tu,» je tiho povedal Andrejec. Potem se je ugriznil v ustnice. Opazil je, kako se je Janez nasmehnil.
«Vem, da bi ostal,» je rekel. «Zaradi Perse.»
«Da, zaradi nje,» je prostodušno priznal Andrejec. Rad jo imam. Ona pa se zame ne zmeni. To me boli. Vidiš, kako rad bi bil v tvoji koži. Za teboj gleda, ti ji pa še prijaznega pogleda ne vrneš.»
«Za menoj gleda?» se je Janez prisiljeno začudil. «Niti opazil nisem tega.»
Samo zato se je delal takega, da ne bi tovariša razžalil.
«Srečen bi bil, če bi me rada imela,» je rekel Andrejec.
«Govoril bom z njo,» je Janez odvrnil. «Morda tvoje ljubezni še opazila ni.»
«Ne, rajši molči,» je hitro vzkliknil Andrejec in ga prijel za ramo, prav tam, kjer ga je zadel nož, da je Janez v bolečinah zastokal. «Bog ve, kaj bi si potem mislila ...»
«Bom že naredil, da bo vse prav,» je dejal Janez in se zagonetno nasmehnil.
Hotel je Persi še tisti večer povedati, kako je z Andrejcem, toda vse se je drugače obrnilo. Čas ga je prehitel.
Zvečer je nanesel slučaj, da sta se s Perso dobila na samem pri potoku. Zajemala je vodo in skoraj bi bila padla v potok, da je ni prestregel. Tedaj je začutil, kako se je naslonila nanj, kako se je njena roka oklenila njegovega vratu in ga ni hotela izpustiti.
«Hvala, Janez,» mu je rekla. «Srečo imaš z menoj. Dvakrat si me že rešil.»
Janez se je posmejal.
«Ta rešitev je še manj vredna od prve. Saj bi bila sama iz potoka prilezla,» je dejal. «Kvečjemu obleko bi si bila zmočila.»
Hotel je vse obrniti na smešno.
Toda Persa ga ni hotela razumeti.
«Nikar se ne podcenjuj,» mu je rekla. Hotela je reči še več, toda ni našla pravih besed.
«Ali te ni nič strah samote?» jo je vprašal, ko sta se obrnila proti hiši.
«Kaj me bo strah, ko imam pa tako dobrega zaščitnika!» se je nasmehnila in ga zvedavo pogledala, kakor bi hotela videti, kako bo na ta poklon odgovoril.
Toda Janez se je delal, kakor ga ne bi bil slišal ...
«Ko bodo šli že vsi spat, me počakaj tu,» mu je dejala. «Nekaj ti moram povedati. Zdaj nimam časa.»
In odhitela je v kuhinjo.
Janezu je bilo nerodno. Ni vedel, kaj Persa misli. Ali pa je vedel? ...
Premišljal je, kako naj uredi, da bo vse prav. Ali naj se dogovori z Andrejcem, da pojde on namesto njega? Takoj pa je to misel zavrgel. Tako se bo dekletu samo zameril in Andrejec še bolj. Najti mora boljšo rešitev.
Samo kako in kje? Ta misel ga je morila ves večer. Sklenil je že, da ne pojde na sestanek, toda spet se je premislil. Pojde in tam se bo že kako uredilo.
In res je šel. Lep, jasen večer je bil in na tisoče zvezd je sijalo, da je bilo vse nebo od obzorja do obzorja kakor nezmerno velika črna preproga, posuta z demanti. Po ozki stezi skozi grmovje je krenil k potoku. In kmalu je zagledal v senci obrise ženske postave v beli obleki.
Persa je že čakala.
Po prstih je prišel do nje, da ga je opazila šele poslednji trenutek.
Kar prestrašila se je, ko ga je zagledala.
«Zdaj sem tu,» je mirno rekel.
V zadregi je pogledala v tla. Stopil je k njej in ji dejal:
«Kaj si mi hotela lepega povedati?»
Molčala je. Potem ga je očitaje pogledala.
«Janez, govoriti sem hotela s teboj. Ali nisi uganil ... zakaj? ...»
Zdaj je bil Janez razorožen. Njen očitajoči glas ga je prevzel. Žal mu je bilo prejšnjih besed.
Čutil je, da ima opravka z mladim, nepokvarjenim dekletom.
Pri njem doma dekleta niso taka. Skrivajo se, časih celo pretvarjajo. Tu, sredi samotnih gozdov, pa je srečal dekle, skoraj otroka, ki se mu je sama upala povedati, da ga ima rada. Ali vsaj pokazala je to.
«Vem, Persa, kaj mi hočeš povedati,» je tiho rekel. «Žal mi je, da sem se delal, kakor ne bi vedel. Toda morda je tako bolje ...»
«Zakaj?» ga je plaho vprašala.
«Ne poznaš me še, Persa,» je dejal. «Ko bi vedela, kako je z menoj, bi drugače govorila. Ali misliš, da sem res prišel za delom v Slavonijo?»
«Čemu pa?» ga je začudeno vprašala.
«Dela bi imel doma dovolj ... Ko bi ga hotel. Pa mi ni bilo do njega. Pozabe sem prišel iskat sem.»
«Pozabe, ne razumem te,» je priznala.
«Da, pozabe.»
In sam ni vedel, kdaj ji je začel pripovedovati svojo povest. Vse ji je odkril: kako rad je imel Anico, kako mu je oče hotel vsiliti drugo, da bi še povečal svoje posestvo, in kako se mu je on uprl. Tudi o usodnem nesporazumljenju ji je pravil. Povedal ji je, kako je Anico povsod iskal; pa je ni mogel dobiti ...
«Zato sem pribežal v Slavonijo,» je končal. «Mislil sem, da bom tu našel pozabljenje. Nisem ga mogel. Preveč globoko v srcu je bila moja ljubezen in spomin na njo. Zato trpim.
Morda ne bo več dolgo. Morda še mesec dni, morda niti teden ne. Če ne bo drugače, kar pobegnem nekega dne in pojdem kam daleč, še dalje od doma. Ali pa se vrnem domov,» je tiho pristavil.
Persa ga je molče poslušala. Sočutno ga je pogledala, ko je končal in rekla:
«Dosti si pretrpel, Janez.»
Niti besede več. In vendar je bilo v tem kratkem stavku toliko tolažbe, kakor je Janez še ni čul. Iz srca so prihajale te besede ... Iz čistega, nepokvarjenega srca.
«Nikogar nimam, ki bi mu lahko svoje težave potožil,» je Janez dodal. «Le enega prijatelja imam. Saj ga poznaš, Andrejca. Toda on me ne razume. Ne more me razumeti. Saj ima tudi sam svoje težave.»
«Tolažbe si potreben?» je vprašala. «Ali nimaš sestre, nikogar?»
«Nikogar nimam. Ne brata ne sestre. Morda bi bil sestre potreben,» je rekel. «Sestre brate najbolj razumejo, ker čutijo sestrinsko ljubezen do njih ...»
«Naj ti bom jaz sestra,» je tiho rekla in mu stisnila roko. «Nikari ne bodi žalosten. Bo že spet bolje. Morda jo najdeš, morda jo pozabiš ...»
«Pozabiti je ne bom mogel,» je odkrito priznal. «Preveč mi je zrasla v srcu. Če bi jo hotel iz njega iztrgati, bi iztrgal pol srca.»
«Dober si, Janez,» je dejala. «Nisem mislila, da so moški taki.»
Hotel ji je povedati še kaj o Andrejcu, o njegovih težavah, toda uvidel je, da tega zdaj ne sme storiti. Preveč svet je bil ta trenutek, da bi smel govoriti o stvari, ki bi morda njo bolela. Sklenil jo je odložiti za drugič.
Ko sta se vračala proti domu, se je Janezu zazdelo, da vidi nekje med grmovjem senco. Kdo bi le mogel biti?
Vrnil se je v spalnico in tam opazil, da je Andrejčevo ležišče prazno. Andrejec je bil tisti, ki je šel za Perso in za njim.
«Prav,» si je mislil sam pri sebi. «Če je bil blizu, je moral slišati, kaj sem z njo govoril.»
Pomirjen je legel. Ko je Andrejec tiho stopil v spalnico, je že dremal. V polsnu je še čul, kako se je Andrejec premetaval po postelji, potem pa ga je prevzel spanec.
Drugi dan je bil Andrejec slabe volje. Janez je takoj vedel, kaj je z njim. Ni slišal njegovega pogovora s Perso.
Po kosilu je stopil k njemu.
«Andrejec, pojdi z menoj. Nekaj bi ti rad povedal.»
«Saj vse vem,» je odvrnil Andrejec skoraj jezno. «Videl sem vaju snoči.»
«Nič nisi videl,» ga je zavrnil Janez. «Pravim ti, pojdi z menoj. Povem ti, kako je bilo!»
In res mu je povedal. Andrejec ga je molče poslušal. Ko je končal, je rekel:
«Krivo sem te sodil, Janez. Saj veš, zaljubljeni ljudje smo vsi enaki. Če vidimo koga drugega, da le pogleda dekle, ki ga ljubimo, smo v ognju. Odpusti mi! Vem da si mi dober prijatelj in da me ne boš izdal.»
«Kaj bi ti odpuščal?» se je Janez branil. «Povedal sem ti vse to le zato sam od sebe, da si ne bi kaj mislil. Videl sem te snoči, ko si hodil za nama.»
«Videl si me?» je Andrejec osramočeno vprašal in pobesil glavo. «Ni bilo prav, da sem vaju zalezoval, toda nisem mogel drugače ...»
«Vem in tudi ne zamerim ti. Če bom mogel, bom iz srca rad še kaj več zate storil. Persa je dobra. Mlada in prav nič pokvarjena, čeprav je med drvarji, ki niso baš zgledni ljudje ...»
«Vedel sem to že prvi dan, ko sem jo videl,» je povedal Andrejec. «Drugače ne bi bil za njo gledal. Zato mi je bilo tudi hudo, ko sem opazil, da se zame še ne zmeni ne.»
Zvečer sta se Janez in Persa spet dobila.
Janez je čez dan sklenil, da čimprej odide odtod. Le toliko bo še počakal, da morda pregovori Perso. Hotel je napraviti Andrejcu to uslugo, saj je bil njegov edini prijatelj.
Povedal ji je vse. Persa se je žalostno nasmehnila, ko ga je čula.
«Veš, da ga niti opazila nisem. Poznam ga, toda o njegovih čuvstvih se mi še sanjalo ni.»
«Zelo rad te ima,» ji je povedal. «Dober fant je. Takega bi potrebovala. Časih poglej za njim in dobro besedo mu privošči. Hvaležen ti bo. Morebiti pride kdaj čas ...»
«Kakšen čas?» ga je prestrašeno vprašala.
Ni ga razumela. Ali pa ga je in mu ni hotela priznati?
«Kmalu odidem,» ji je rekel. «Domov se najbrž vrnem. Vso noč sem premišljal in zdi se mi, da bo tako najbolje.»
«Domov pojdeš in mene pustiš tu samo?» mu je očitaje rekla.
«Saj ne pojdem že danes,» jo je potolažil.
«Hudo mi bo, ko te ne bo več,» mu je priznala. «Saj veš, da si me vzel za sestro. Kdo te bo tolažil, ko mene ne bo?»
Zdrznil se je. Vedel je, kaj pomenijo te besede: «Ne bom te mogla pozabiti. Ljubim te, iz srca te imam rada,» pomenijo te besede. «Hudo mi bo, ne vem, kaj bo z menoj,» pomenijo ...
«Saj bom mislil nate,» je rekel, čeprav je vedel, da so te besede samo prazna tolažba, oblak dima, ki ga prvi veter razpodi.
Žal mu je bilo dekleta. Da, ko ne bi bila njegova ljubezen do Anice tako globoka, bi prišlo morda drugače ...
In vendar utegne biti tako bolje. Pomislil je na Andrejca. Siromak jo ima rad ...
Sedmo poglavje.
urediMegleno jutro nad Zagrebom. Osma ura se bliža, vse polno ljudi je že na ulicah. Otroci hite v šolo, odrasli v službe. Na stotine avtomobilov povsod, da se komaj drug drugemu umikajo, presunljivo piskanje, svarilo pešcem, naj bodo previdni. Po tovarnah tulijo sirene, pisana množica kmetov se je zgrnila iz okolice v mesto.
Iz visoke hiše v neki ozki ulici je prav tedaj stopilo dekle. Poznamo jo že. Anica je. Ozrla se je okoli sebe, razpela dežnik, zakaj iz megle je pršilo, potem je zavila v glavno ulico, skozi vrvečo množico proti predmestjem. Tam nekje je tovarna, kjer dela.
Velika mračna zgradba, okoli in okoli obdana s strmim zidom. Pri vhodu stoje pazniki, mimo njih hite delavke, da ne bi zamudile. Osem bo ura, delo se prične. Takrat morajo že stati za stroji.
In ura za uro mineva. Stroji se vrte. Dolge proge blaga, svile se vlečejo iz njih. Sama lepa, lepa svila.
O, kolikokrat je že mislila Anica:
«Takle kos svile. Ovila bi ga okoli sebe, pa bi bila kakor tiste imenitne gospe, ki jih srečavam dan za dnem.»
Dà, zadnjič je prišla v tovarno neka gospa. Debelušasta, s pobarvanim obrazom. Morda žena kakega upravnega svetnika ali kaj podobnega.
Nadzornik je tako oprezno in ponižno hodil okoli nje, ko ji je razkazoval stroje in blago. Neprestano se ji je klanjal. Tudi ona je takrat gledala kose svile. Enega si je ovila okoli telesa, pa se ji je tako slabo podal, da je Anico kar smeh lomil. Komaj ga je skrila. Hudo bi bilo, če bi jo bil takrat videl nadzornik.
Dà, njej bi se tak kos svile vse drugače podal. Anica je vedela, da ima lepo postavo. Koliko je že bilo fantov, ki so se ozirali za njo, ko je šla po mestu ...
V službi so jo radi imeli. Pridna je bila. Ko je zadnjič ravnatelj ogledoval tovarno, jo je še posebej pohvalil. Seveda, saj mu jo je tisti prijazni odvetnik priporočil. Rekel je celo, da bo ona postala nadzornica, ko odide sedanji nadzornik v pokoj. To bo pa kmalu. Saj še ni dolgo, ko je pravil, da mu manjka samo nekaj mesecev do končanih službenih let.
Svila, sama svila. Kakor tanke nitke se predejo njene misli. Vse zmedene so, druga z drugo se križajo, druga z drugo se prepletavajo. Kod vse blodijo. Doma, pri materi, pri ... Dà, tudi k Janezu so prišle, ki jo je tako sramotno pustil. Bog ve, kako se počuti zdaj, ko je gospodar na Goljavi in spi druga pri njem v postelji? Dà, denar je imela. Zato jo je vzel. Zato je pustil njo, Anico. Kako se je v njem zmotila. Ni mislila, da bo takšen, ko je tako prisegal ljubezen.
Svila, sama svila. Z njo se razpletajo misli. Neprestano hite k njemu. Njegovo sliko ima doma pod blazino. Vsak večer jo gleda, izprašuje jo, toda slika molči, ne dá ji odgovora ...
Svila, sama svila ...
In tako blodijo misli od osmih dopoldne do opoldne, od dveh do šestih. In potem odide domov, vsak dan, vsak dan. In tako teko tedni in meseci. Leto dni je že, kar je šla od doma ...
Zdaj je v svojem stanovanju. Danes je leto dni in dva meseca, kar je ni več v domači vasi. Sama ne ve, kako se je spomnila tega dogodka. Ob obletnici je ni tako prijelo. Takrat je komaj pomislila, da ima doma še mater, ki nič ne ve o hčeri.
Danes jo je pograbilo kesanje. Mati trpi. Stara je že, sirota, in morda je mislila, da bo srečno ob njeni strani preživela svoja poslednja leta. Potem je prišel hčerin beg. Leto dni in dva meseca je že od tedaj. Mati ne ve, kod hodi njena Anica. Samo to ve, da se ji dobro godi. Samo to ji je pisala, nič drugega. Ni hotela, da bi Janez izvedel, da je še živa. Naj misli, da je ni več, da mu ne bo več grenila srca ... In vendar: materi mora pisati. Ne sme biti tako neusmiljena, da bi jo pustila v negotovosti. Saj bi šla domov, pa zdaj še ne sme. Čeprav je že poteklo toliko mesecev, je rana v njenem srcu še zmeraj sveža, vsak dan se na novo odpira, vsak dan jo vnovič zaboli ...
Dà, pisati mora materi. Potolažiti jo mora, poklicati jo mora k sebi. Domov se ne bo vrnila. Preblizu je še vse. In Janez je tam. Ne sme ga videti. In on ne nje.
In napisala je pismo:
Draga mati!
Od daleč Vam pišem, mati. V velikem mestu sem, delam, pozabljam dni, ki jih ni več. Srečna sem.
Zdaj, ko je že vse daleč za menoj, Vam lahko sporočim, kako se je takrat zgodilo. Zbežala sem od doma, ker me je on izdal. Nisem mogla prenesti strašnega udarca. Zato sem šla. Zato sem Vas morala užaliti. Odpustite mi, mati, drugače ni bilo mogoče. Najbolje je bilo, da sem bila za vse mrtva.
V Zagrebu sem. Dobro službo imam. Morda se še kdaj vrnem domov, ali pa pridite kaj Vi k meni. Vesela Vas bom. Sporočite mi, kako je doma in kdaj bi me mogli obiskati.
Le nekaj Vas prosim. Nikomur ne povejte, da sem se oglasila. Prilagam naslov neke svoje prijateljice. Njej pišite. Potem bo pismo gotovo prišlo v moje roke.
Sporočite mi, kdaj Vam naj pošljem denar, da pridete k meni. Zdaj dovolj zaslužim. Če se preselite v Zagreb, bova imeli še zmeraj obe dosti. In v kratkem se mi obeta še boljša plača.
Ne skrbite zame in kmalu mi pišite!
Pozdravlja Vas Vaša
Anica.
Še enkrat je skrbno prebrala pismo, potem ga je zapečatila in napisala materi naslov. Zadaj je podpisala eno izmed svojih prijateljic, da ne bi kdo zvedel, da je ona pisala. In drugo jutro je pismo oddala.
Potem je čakala odgovora. Vsak dan ga je čakala. Toda dolgo ga ni bilo. Vsak dan je izpraševala prijateljico, ali je dospela zanjo pošta, toda prijateljica je vsak dan odkimavala:
«Nič ni bilo, Anica.»
Zakaj ji mati ne odgovori? Ali je užaljena, ker ji tako dolgo ni pisala?
Prišla je spet nedelja, ko ni imela službe. Ostala je v svoji sobici in nekaj brala. Zunaj je bilo pusto vreme.
Kuhala si je skromno kosilo. Mudilo se ji je, enajsta ura je že minila, toda komaj da je z delom začela. Kdaj bo kosilo kuhano?
Tedaj je nekdo potrkal na vrata.
«Naprej!» je zaklicala.
Vstopila je prijateljica. Resno je gledala, kar v zadrego je prišla, ko se je Anica vprašujoče ozrla vanjo.
«Kaj je?»
«Pismo sem prinesla,» je rekla prijateljica.
Anica je veselo skočila k njej.
«Pismo?» je vzkliknila. «Daj ga sem!»
Srce ji je burno udarjalo. Mati ji je pisala. Sporoča ji, kdaj pride k njej, kdaj jo bo spet videla. Toda nenadoma ji je zastal dih. Kaj je to? Prijateljica je resna, vsa v skrbeh, prav nič veselega obraza ne kaže. Saj bi se morala z njo veseliti ...
«Kaj je?» je pridušeno ponovila.
Tedaj je prijateljica segla v torbico in počasi privlekla iz nje pismo. Njeno. Aničino pismo je bilo, ki ga je takrat pisala. Pod prijateljičinim prstom je opazila rdeč listek. Kaj pomeni to? Ali ga mati ni hotela sprejeti? S sunkovito kretnjo ji ga je iztrgala iz rok.
Potem je kriknila. Na listku je bilo napisano: «Umrla!»
Zameglilo se ji je pred očmi, izgubila je zavest.
Osmo poglavje.
urediŠele čez dolgo se je prebudila. Ležala je na postelji, kar oblečena, in prijateljica ji je močila čelo. V prvem trenutku se niti zavedala ni, kaj se z njo godi. Šele potem se ji je vrnil nejasen spomin.
Mati je umrla. Mati! Edino, kar ji je še ostalo na svetu. Bog ve, kdaj ji je že umrla, kako dolgo že počiva pod zemljo. In Anica ni o tem ničesar vedela. Šele zdaj je zvedela.
Krčevito je zajokala.
Prijateljica se je sklanjala nad njo, božala ji je lepe temne lase in jo tolažila:
«Pomiri se, Anica ... Nikar ne jokaj. Saj bo bolje ...»
Toda Anica je ni poslušala.
Na ognjišču je prekipevala voda.
Šele čez dolgo je Anica vstala. Kakor bi bila vrtoglava, se je ozirala okoli sebe, njeni pogledi so obstali zdaj na ognjišču, zdaj na prijateljici, zdaj na oknu, odkoder je silil v sobo zaspani dan. In vendar, čeprav so obstajali zdaj tu zdaj tam, niso ničesar videli ...
Prijateljica ji je položila roko na ramo.
«Hud udarec te je zadel, Anica. Toda nikar ne obupaj ...»
Vedela je, da so te besede samo prazna pena, da jih morda Anica niti ne razume, toda morala jih je povedati. Drugih ni znala.
«Pojdiva ven,» je potem Anica tiho dejala. «Tu ne morem ostati.»
In šli sta. Prijateljica jo je prijela pod roko in jo vodila skozi množico. Kakor brez misli je stopala Anica po ulicah. Kakor otrok, ki ne ve poti, ki hodi slepo za materjo ...
Oh, da bi bila to njena mati! Toda matere ni več — vnovič se je tega zavedla. Mati počiva v grobu, ne ve, kje je njena hči, kaj dela ... Nihče ne ve za njo, nihče ...
Dolgo sta hodili po ulicah. Potem jo je prijateljica odvedla na svoj dom.
«Kaj boš zdaj, sirota?» jo je vprašala.
«To, kar sem bila doslej. Delala bom ... delala ... delala ...»
Glas ji je drhtel, ko je ponavljala te besede kakor v prazno. Roke so se ji igrale ob stolu, glava se ji je pobesila na prsi. Nekaj kakor dve globoki gubi se ji je pokazalo na čelu in trpka črta okoli ust.
Še jokati ni mogla. Ni našla solz, da bi v njih vtopila svojo žalost.
Ko se Je zvečer vrnila domov, se je vrgla na posteljo, šele tedaj so se ji spet vrnile solze. Dolgo je jokala, da je bila vsa blazina mokra. In desnica ji je segla pod zglavje in prinesla izpod njega Janezovo sliko.
Dolgo jo je molče opazovala. Potem jo je pokrila z dlanjo.
«Vsega si kriv ti ... vsega si kriv ti. In vendar te ne morem pozabiti ...» je trpko tarnala.
In zjutraj se je vrnila na delo, resna, mirna. Napravila se je v črno obleko, v tisto, ki jo je imela drugače za praznike. Ni mislila, da jo bo kdaj nosila v žalosti za materjo. Nikoli ni tega mislila ...
In spet se je valila svila iz stroja.
Svila, sama svila.
Premišljala je, kaj naj zdaj napravi. Ali naj ostane tu, ali naj se vrne domov, da vidi vsaj materin grob, ko matere same ni več? Ali naj se vrne med vse spomine preteklih dni, lepih in žalostnih, veselih in strašnih? Srce jo je klicalo tja in se balo. In naposled je zmagala bojazen. Odločila se je, da ne pojde.
Že prej je živela sama zase. Z nikomer v hiši se ni družila. Imela je posebno sobico. Nikomur ni bila v napotje in nihče njej. Če je koga srečala na stopnicah, ga je prijazno pozdravila. Samo z otroki je bila prijazna. Časih je izpregovorila z njimi besedico ali dve.
Ko se je drugi dan vračala domov, so jo spet obsuli v drugem nadstropju.
«Gospodična, gospodična ...»
Večkrat jim je že prinesla bonbonov. Zato so jo radi imeli.
Danes jih je tako tuje pogledala, da so se kar prestrašili.
«Kaj je gospodični?» so v mislih ugibali. Toda vprašati se ni nihče upal.
Tudi v tovarni je bilo tako. Odtujila se je vsem. Nihče ni vedel, zakaj. Samo prijateljica, ki ji je prinesla žalostno vest, samo ona je vedela, pa ji je obljubila, da nikomur ne pove. Prav nikomur.
Nekaj dni nato so jo poklicali v pisarno in ji povedali, da pojde nadzornik drugi teden v pokoj. Rekli so ji, da so odločili njo za njegovo mesto.
Hladno se je zahvalila.
Čudili so se njenemu vedenju, ker niso vedeli, kaj pomeni, toda slutili so, da se ji je moralo pripetiti nekaj strašnega.
Črno oblečena je hodila potlej na delo in z dela in ljudi se je ogibala.
V tovarni pa je iz strojev tekla svila.
Svila, sama svila.
Deveto poglavje.
urediPrav tiste dni se je Janez odpravljal na pot domov.
Kar smo ga zadnjič srečali, se je v Slavoniji dosti izpremenilo.
S Perso sta bila dobra prijatelja. Nič več.
Janez je poskrbel, da sta se Andrejec in Persa večkrat videla. Počasi se je podrla stena, ki je prej stala med njima. Persa je čutila, da si Janeza ne bi mogla pridobiti. Tudi silila ni vanj. Če je le mogla, mu je prikrila svoja čuvstva.
Tembolj pa se je približevala Andrejcu. Ubogi drvar, ki je bil do smrti vanjo zaljubljen, je bil ves srečen, ko je opazil, da se ga ne ogiblje več. Hvaležen je bil Janezu, ki je bil tako dober, da ju je družil.
In nekega dne, ko se je Janez šele kesneje vrnil z dela, je opazil, da ni ne Andrejca ne Perse, ki sta ga drugače vsak večer počakala, da so potem skupaj kramljali.
«Kam sta le šla?» si je mislil in hotel pogledati za njima.
Tema je že bila. Stopil je okoli hiše, še dalje k potoku in tam med grmovjem, kjer se je prvič na samem sestal s Perso, ju je videl. Stala sta tesno objeta.
«Zdaj je moja naloga opravljena,» si je rekel. «Zdaj lahko odtod odidem.»
Prijetna zavest, da je drugemu pomagal, mu je osrečila srce.
«Sam si nisem mogel ustvariti sreče ...» si je rekel. «Vsaj drugim sem jo.»
Ko sta se čez dolgo vrnila v hišo, ju je čakal že na pragu. Videl je Andrejca, ki mu je obraz od sreče kar žarel, videl je Perso, ki so ji rdela lica.
«Janez!» je vzkliknil Andrejec. «Janez! ...»
Nič pametnega se ni mogel spomniti. Tako mu je prekipevalo srce.
Janez se je prijateljsko nasmehnil. Hudomušno je pogledal Perso, da je v zadregi pobesila oči.
«Nič ni treba praviti. Vse vem,» je veselo dejal. «Da bi bilo srečno!»
Povedal jima je, da se misli v nekaj dneh vrniti domov.
V dolgih nočeh premišljanja in zdvajanja je videl, da ga takšno življenje ubija. Povsod, kamor pride, je tujec. Tudi tu je bil, čeprav je imel prijatelje. Povsod bo, kamor pride. Zato se je odločil, da se vrne domov.
V osamljenosti je trpel. Spomin na Anico je bil še prav tako živ kakor prvi dan, ko je izginila. Le njegov obup je bil še večji. Vedel je, da je tu ne najde. Naj gre kamorkoli — doma bo najprej zvedel za njo.
In res je šel. Tujec, kakor je bil prišel.
Samo od Andrejca se je res od srca poslovil. In od Perse.
Po slavonskih ravninah je hitel vlak, ki ga je vozil nazaj domov.
ČETRTI DEL.
urediPrvo poglavje.
urediMesec dni je bila zaprta koča pod hribom, kjer je stanovala nekoč Aničina mati.
Nekega dne je prišel v vas popotnik. Zavit je bil v plašč z visokim ovratnikom in klobuk si je potlačil globoko na čelo. Nihče ga ni spoznal. Stopal je po vaški cesti, gledal po hišah in časih mu je ušel pogled v hrib, kjer so se nekoč košatili gozdovi. Ušel mu je tja proti koncu doline, kjer je nekoč ponosno gledala izza temnega ozadja bela Goljava.
Resno je gledal popotnik. Miren, skoraj mrzel je bil njegov pogled. Potem je zavil pod hrib.
Začudeno je pogledal, ko je videl zapahnjene oknice, zaprta vrata. Kaj pomeni to? Ali ni nikogar doma?
Potrkal je na vrata. Votlo je zabobnelo. Odgovora ni bilo. Nekaj časa je še čakal. Morda le kdo pride in mu odpre. Toda nikogar ni hotelo biti. Žalosten se je obrnil proti vasi. Med drevjem, ki je davno izgubilo listje.
Zavil je h Kavcu. Na dvorišču je zalajal pes, skozi okno je pogledala gospodarjeva glava.
«Koga pa iščete?» se je začul ukazovalen glas.
Popotnik ni odgovoril. Stopil je k vratom in jih odprl.
V veži je bilo temno. Komaj da je našel vrata v izbo. Na pragu je obstal.
«Dober večer, boter!»
«Kdo pa je?» je vnovič vprašal Kavec in pogledal iznad naočnikov.
«Kaj me ne poznate?»
«Ježeš, Kosmačev Janez!» je vzkliknil gospodar in skočil s stola, kakor bi ga bila kača ugriznila. «Kaj si še živ? Odkod prihajaš?»
«Še sem živ,» je potrdil Janez, «pa še kako. Od daleč prihajam.»
Sedel je za mizo. «Kaj te je prineslo sem?» ga je radovedno vprašal Kavec.
«K Smrekarici sem hotel iti, pa ni nikogar doma. Ali se je mar preselila?»
«Preselila se je. Manjše stanovanje je dobila. Tam za cerkvijo.»
«Kje?» se je začudil Janez, ki ga še zmeraj ni razumel.
«Umrla je,» je hitro odvrnil Kavec. «Mesec dni bo že tega. Žalost jo je vzela,» je dodal. «Saj veš, da ji je hči izginila, kar jo je tako potrlo. Nekega jutra so jo dobili mrtvo.»
Janez je sklonil glavo in ni izpregovoril besede. Srce ga je zabolelo, kakor bi mu bila umrla lastna mati ...
«Mrtva ... mrtva ...» je potem neprestano ponavljal. «Anica ..., potem pa še njena mati ...»
Kavec ga je molče opazoval. Gospodinja je prav tedaj stopila čez prag in pogledala v izbo. Tudi ona ga ni takoj spoznala. Šele, ko je dvignil glavo in pogledal proti vratom, je presenečeno vzkliknila.
Tedaj je Janez vstal.
Kakor bi bil nenadoma izbrisal vso žalost, ki ga je prej prevzela, se mu je spet zresnil obraz in rekel je:
«Saj je tista hiša pod hribom še vaša?»
«Čigava pa!» je bahavo odvrnil Kavec.
«Ali bi mi jo dali v najem?»
«Seveda bi jo dal. Bolje bo, kakor če bi ostala prazna,» je veselo dodal Kavec. «Lani jo je imel še tvoj oče. Ali ne pojdeš domov?»
«Ne,» je odvrnil Janez. «V tisto hišo bi šel. Koliko hočete na leto?»
«Toliko, kolikor je oče dejal. Saj ni veliko. Dva tisočaka. Njiva je zraven in kos travnika. Saj ni dosti.»
«Dobro je, velja!» je kratko rekel Janez. «Nocoj bi že rad tam spal.»
«Prav, prav,» je potrdil Kavec in si pri tem mislil: «s to hišo imam srečo. Zmeraj jo dobro oddam. Lani staremu, letos sinu.»
Drugo poglavje.
urediStari Kavec je dal Janezu ključ. S težkimi koraki se je mladi Kosmač vrnil pod hrib.
Odklenil je potemnela vrata. Ključ je zaškripal. Videlo se je, da jih že dolgo ni nihče odprl. V kuhinji je bilo zatohlo in v izbi je še ležal težak vonj po svečah. Poslednji spomin na pogreb.
Kar dušilo ga je. Na široko je odprl okna, da je padlo nekaj svetlobe v izbo. Mračilo se je že in komaj je razločil obrise pohištva. Na mizi je še stala petrolejka. Prižgal jo je in privil stenj. Ko se je sklanjal nad njo, se je zazibala na steni njegova senca, da ga je skoraj groza obšla.
Šele, ko je luč jasno zasvetila, je postalo v izbi prijazneje.
Ničesar ni imel s seboj. Kovčeg je bil pustil na postaji in naročil, naj mu ga drugi dan pošljejo.
Vse v izbi je bilo še prav tako, kakor tisti dan, ko je Smrekarica umrla. Zato ni hotel prvi dan spati v njej. Šel je na podstrešje, in si pripravil ležišče na senu.
Po vasi se je hitro razvedelo, da se je mladi Kosmač vrnil. Preden je minila ura, je vedela že vsa vas.
Tudi stari Kosmač je zvedel. Sedel je v krčmi in pil. Pil, kakor vse te dolge mesece, kar je bil sam. Ko mu je krčmar povedal, da je sin na vasi, je široko odprl usta in ga začudeno pogledal.
«Kaj? Vrnil se je?» je zajecljal. «Janez se je vrnil? Daj, povej! Ali je res?»
«Res, če ti pravim. Pri Kavcu Je bil. Videli so ga, ko je šel od njega.»
Starcu so se zašibila kolena. Ne da bi se bil zmenil za goste, ki so silili vanj, je pobral klobuk in šel.
Domov je krenil. Na Goljavo, ki je bila nekoč tako lepa, tako mogočna, zdaj pa zapuščena, uborna.
Pijanost ga je med potjo minila.
Čisto trezen je bil, ko je odprl leso in stopil na dvorišče.
«Hej, Meta!»
Starka je prihitela na prag. Kar začudila se je, ko je čula spet prijazen glas. Tako prijazno gospodar že dolgo ni govoril.
«Hej, Meta! Janez se je vrnil. Janez je na vasi!»
«Kaj, Janez! Ali je res prišel? Kje je?»
«Na vasi je. Vrnil se je. Goljava ga je priklicala!»
Najrajši bi ji bil padel okoli vratu. Vedel je, če se Janez vrne, bo Goljava rešena, drugače bo morala propasti, kakor staro drevo, ki nima novih sokov, ker se mu suše korenine.
Še stari Miha je prilezel iz hleva, ko je čul veseli gospodarjev glas.
«Meta, ali imaš kaj v shrambi? Pripravi za Janeza! Vrnil se je,» je neprestano ponavljal stari Kosmač. «Vrnil se je, sprejeti ga mora Goljava, kakor se spodobi!»
Meto je zaskrbelo. Shramba je prazna. Nekoč so visele v njej težke krače. Zdaj je bilo komaj nekaj hlebcev črnega kruha. «Pa bom že kako naredila,» si je mislila. »Seveda, gospodar ima prav. Sprejeti ga bo treba, kakor se spodobi ...»
»Bo že šlo,» je rekla.
Kakor bi bilo prišlo novo življenje že ob sami vesti, da se mladi gospodar vrača! ... Meta je skočila k sosedi. Že dolga leta sta si bili dobri, zato ji je tiho potožila, da nima ničesar v shrambi. In res, starka se je je usmilila in z zadovoljnim obrazom je Meta prinesla domov dobrot, da jih je komaj vlekla. Ni bilo toliko, toda Meta je bila že slabotna. Osmi križ jo je že tlačil k tlom ...
Pripravila je večerjo, kakršne že dolgo ni bilo na Goljavi.
Stari Kosmač je stal na pragu, čeprav je bilo hladno, in gledal proti vasi. Bela cesta se je ostro odražala iz mraka. Semtertja je zagledal senco na njej.
«Janez prihaja!» si je rekel in nekaj pri srcu ga je stisnilo.
Toda ko je prišla senca bliže, je videl, da ni Janez.
In še pozno v noč je stal na pragu. Gledal je, gledal ...
Janeza ni bilo.
Ko je ura na vaškem zvoniku odbila enajsto, je zaklenil vrata in z ubitimi koraki krenil v sobo. Meta je stala ob ognjišču in s pobešeno glavo strmela v tla. Tudi njo je bolelo, da mladega ni bilo domov.
Miha pa je šel skrivaj na vas gledat, kje je Janez. Pozno po polnoči se je vrnil na Goljavo in Meti tiho povedal, da je videl luč v Kavčevi hiši, kjer je nekoč stanovala Janezova ljubica.
Tretje poglavje.
urediTudi drugo jutro Janeza ni bilo domov. Stari Kosmač je mrko gledal predse, ko je zvedel, kam je šel sin.
«Domov ga ni bilo,» je trpko rekel. Nič drugega. Sedel je v izbi za mizo, s pestmi podpiral glavo in dolgo, dolgo strmel predse.
Olajšanja, ki je prišlo včeraj na Goljavo, ni bilo več. Spet se je vrnila svinčeno težka môra, ki jo je tlačila že dolge mesece.
In temu se je pridružila še nova skrb. Dopoldne se je zglasil v hiši davčni izterjevalec. Gospodar ga je neprijazno sprejel.
«Spet niste plačali davkov,» je suho rekel, «čeprav je že davno potekel rok. Rubil bom!»
«Rubili boste?» je odvrnil stari Kosmač, kakor da ga ta vest ne bi nič brigala. «Kar začnite ...»
In vrnil se je v svojo sobo.
Težke misli so ga morile. Zdaj šele je videl, kako daleč je Goljavo zavozil. V miznici je ležal cel kup pisem. Največ jih še odprl ni. Jemal jih je v roko, drugo za drugim, in jih gledal. Sami računi, same terjatve, sami opomini. V desettisoče gredo. Kako jih bo plačal? Kje naj dobi denar? Saj mu še v gostilni neradi dajo na upanje! Prej se je tolažil z žetvijo, toda žita je bilo bore malo. Komaj da je z izkupičkom Meta potolažila najsitnejše upnike. Tudi sadje je slabo obrodilo in še tega ni mogel spraviti v denar. Hlev je skoraj prazen. Dve kravi sta še v njem, toliko, kolikor potrebuje za dom. Leto dni bo že, kar je krulil v svinjaku poslednji prašič. Kašča je prazna, gozd je prazen. Samo stoletne bukve še stoje v hribu. Ko padejo še le, pade Goljava ...
Ni je rešitve. Pač, bila bi ...
Goljava se podira. Prestol se maje goljavskemu kralju in on si ne more pomagati. Z njega bo moral zlesti, da ga ne pokoplje pod svojo težo.
Ni je rešitve. Pač, bila bi ...
Ko bi se vrnil sin! Ko bi hotel priti in vzeti Goljavo v svojo močno roko, jo rešiti pogube! ...
Vsa vas ve, da se je sin vrnil. Vsa vas ve, da ga domov še ni bilo. Smejali se bodo staremu Kosmaču, njegovi nesreči se bodo posmehovali.
Zakaj ga ni domov? Zakaj je pustil Goljavo? Zakaj je noče rešiti?
Tedaj se ga je polotila nezmerna želja, sam jo rešiti. Šel je v hlev. Miha je ždel v svojem kotu.
«Tak primi za delo! Poglej, kakšno je! Gnoja že nisi izkidal pol leta!»
«Potegni voz iz hleva!»
Miha je nejevoljno vstal.
«Saj bom ...»
In šel je, uprl se je v voz, toda komaj da ga je premaknil. Tla so bila nagnita, globoke jame so bile v njih. Vanje so se uprla kolesa, in zdaj se niso zganila.
«Ne morem sam. Pretežko je!»
Stari Kosmač je pristopil, uprl se je še sam, potegnil je, toda tudi on ni mogel. Roke so mu drhtele. Trde so bile. Niso se mogle lotiti dela.
In stari Kosmač je pustil voz. Ni ga mogel speljati ...
Z Miho vred ga ni mogel speljati. Nekoč ga je sam. In še obložen je bil ...
Tam pod hribom prebiva sin. Ko bi on hotel priti in potegniti voz iz blata ... Voz — Goljavo!
Toda starec se še pomišlja. Noče skloniti glave. Noče se vdati. Še zmeraj je v njem stari ponos. Še zmeraj hoče biti kralj!
Močan hoče biti, kakor je bil nekoč, kakor je bil takrat, ko je še vlekel voz!
Tam v hribu rasejo stoletne bukve. Rešile bodo Goljavo.
«Miha, popoldne pojdeva v gozd sekat!»
«Kaj, sekat? Kaj mislite? Drevesa, da jih trije ne bi objeli, pa bi jih midva sekala? Kje? Kako?»
Popoldne je mislil iti sekat. In res je šel zdoma, res je šel v hrib, toda zavil je na pot, ki je vodila proti hiši, kjer je prebival Janez.
Četrto poglavje.
urediSam Bog vedi, kako da je tisti dan sijalo solnce. Štirinajst dni je že minilo, kar ga je Janez poslednjič videl. Zdelo se mu je, da je nenadno posvetilo vanj nekaj novega življenja.
Ni vedel, kakšno je to življenje. Še slutiti ni mogel. Z zaprtimi očmi je hotel iti vanj, naj bo že kakršnokoli. Poslednje leto trpljenja ga je skoraj ubilo. Vedel je, da nima ničesar več pričakovati. Vedel je, da so minili časi, ko je bil srečen, vesel, da se ne vrnejo več. In vendar, to solnce je prebudilo v njem nekaj novega.
Tudi v starcu, ki se je bližal hiši. Toda pri njem je bilo drugače. Prejšnji dnevi megle in dežja so mu bili kakor pot v pozabo. To solnce ga je spomnilo, da je še življenje na svetu. Lepo, srečno življenje. In ob tej misli mu je bilo še težje. Še bolj se je zavedal, kako daleč je od tega življenja. Kako blizu je čas, ko ga ne bo več potreboval, ko ne bo ničesar več potreboval. In zdelo se mu je, kakor bi bila to pot v grob.
Težki so bili koraki, ki so ga vodili na hrib.
Slabotne so bile njegove oči, komaj da je še razločil obrise hiše, čeprav ni bil več tako daleč. Zdelo se mu je, da nekdo sloni ob vratih. Bog ve, morda je on, morda ga je že opazil ... Morda se bo zdaj zganil in prišel bliže. K njemu, k očetu. Ne h goljavskemu kralju. Nanj je starec že pozabil. Predolgo je že bilo, kar so mu poslednjič tako rekli.
Toda senca, ki jo je videl skozi zameglene oči, se ni zganila. Ni se hotela zganiti. In še težji je postal njegov korak.
Zdaj je bila hiša že blizu, tako blizu, da ga je sin moral spoznati. Toda ni bilo prijaznega glasu, ni bilo klica presenečenja ...
Moči so ga zapuščale. Težko je sopel. Križeva je bila ta pot. Težak križ je nosil in najgrenkejša je bila zavest, da si ga je sam naložil. Dà, sam si ga je naložil. Kralj, ki mora nositi križ!
V srce ga je zbodlo. Zbodlo ga je še bolj, ko se mu je pred očmi zjasnilo in je zagledal sina, ki je stal pri vratih in nemo strmel vanj, brez pozdrava, brez lepe besede.
«Janez!»
«Kdo me kliče?»
Kako tuj je bil ta glas in vendar je bil Janezov. Poznal ga je, čeprav se je tako izpremenil. Ni bilo v njem več ljubezni, miru, fantovstva. Kakor bi stal pred sodnikom, se mu je zdelo.
«Jaz sem. Tvoj oče.»
«Moj oče? ... Moj oče? ... Saj ga nimam.»
Starcu se je zameglilo pred očmi.
«Kaj me nočeš poznati? Svojega očeta nočeš poznati? Svojo kri? Kliče te, ti pa se umikaš?»
«Kdo me kliče?»
«Zemlja te kliče, sin! Poslušaj jo! Po tebi hlepi. Imeti te hoče, ti pa se ji izmikaš.»
«Prekleta je zemlja,» je odvrnil mrtvi glas sina-sodnika. «Preklel sem jo tisto noč, ko sem šel z nje. Ne maram je ...»
«Moja kri si, pa si tak?»
»Dà, vaša kri sem, oče!» je odvrnil glas. Zdaj je bil še strašnejši, zdaj je očital ...
«O, vaša kri sem, oče. Rad sem imel zemljo, tako rad, da bi vse vanjo zakopal ... Samo srca ne, oče ...»
«Nikar ne govori tako. Vrni se! Goljava te kliče!»
«Ne! Vse sem ji hotel dati, samo srca ne. Vi pa ste zahtevali tudi srce. Srce je moje, samo moje. V zemljo ga nisem hotel zakopati.»
Starec je zlezel v dve gube, kakor bi ga nenadno nekaj zgrabilo za rame, težko breme, ki ga hoče stisniti v zemljo, zakopati vanjo.
«Vrni se, vrni se,» je moledoval. «Zemlja potrebuje roke, ki bi delala, ki bi ji kazala pot ... Moči potrebuje ...»
«Saj sta bili dve moči,» je tedaj zagrmel glas. Dve sili, ki bi bili dvignili Goljavo, da bi zakraljevala nad vso vasjo. Niste marali teh moči. Poteptali ste ju v tla. Ubiti ste ju ...»
«Sin, ne govori tako ...»
«Zdaj sem sin, zdaj, ko me potrebujete. Prej sem bil suženj.
Okruten si bil, starec. Kralj si bil, zdaj si berač. Berač, in Goljava je beračija. Zakon prirode je tak, da kralj ukazuje. Ukazoval si. Zdaj si berač. Zdaj prosiš. Ali veš, kakšna je usoda berača? Vsakdo ga lahko sune skozi vrata in ne sme se pritožiti. Berač je.»
Strašen je bil ta glas. Starcu ni prišla beseda na ustnice. Toda glas ni hotel umolkniti. Čedalje silnejši je postajal. Čedalje močnejši. Bil je kakor vihar, ki vse podira, ki z enim udarcem razbije vse, vse, vse.
«Takrat si mi hotel s svojo kraljevsko močjo vsiliti žensko, ki je nisem maral. Srce si mi hotel ukrasti. Gospodovati si hotel nad menoj. Še dušo bi mi bil prodal, če bi ti kdo zanjo ponudil paro. Ali še veš, starec? Takrat si hodil okoli Kavca. Saj se še spominjaš, kako si vzel hišo v najem in njo pognal. Vidiš, takrat sem bil otrok. O, če bi danes hodil okoli Kavca, bi se znal braniti. Takrat se nisem znal. Tako neroden sem bil, da sem pogubil njo in sebe. Danes bi tebe, starec! Veš, kaj bi napravil? Zažgal bi to Goljavo, ki jo sovražim, brezmejno sovražim. In tebe sovražim. Ne bi mi bilo hudo, ko bi gledal zažgane podrtije doma. Saj to ni moj dom. Ne, ne! Ne bi me bolelo, ko bi zagorel kres v gozdovih, ki so krivi, da ni več nje. Ne bi me bolelo, če bi se v plamenih zvijali tisočaki, ki si me hotel zanje prodati zemlji. Ne, ne bi me bolelo, starec ...»
«Sin, sin, ne govori tako. Božja kazen pride!»
«Dovolj sem bil kaznovan. Hujše kazni ne more biti. Smrt? Ne bojim se je. Morda bi mi bila le rešitev. Morda bi bilo prav, da bi še mene vzela, če je vzela vse drugo. Tebe še smrt ne mara, starec,» se je zagrohotal.
«Tak ne prideš?» je starec obupano vprašal.
«Ne, ne pridem,» je Janez odvrnil. Potem se je obrnil in krenil v hišo.
Stari Kosmač je obstal kakor prikovan. Gledal je v vrata, ki so se zaprla za njim, za mladim goljavskim kraljem.
Gledal je, gledal. Čakal je. Ali je to resnica? Ali je mogoče?
Takega sina ima! Tak zarod je pognal na Goljavi!
Ne, ne, saj ne more biti res. Vrata se bodo odprla, mladi se spet pokaže na pragu, k njemu stopi in mu poreče:
«Oče, saj nisem tako mislil. Ne vem, kaj me je prijelo, da sem govoril take besede. Vrnem se na Goljavo ... Vrnem se ...!»
Toda vrata so ostala zaprta.
S pobešeno glavo se je starec obrnil in se oprl na palico. Z drsajočimi koraki je šel po hribu navzdol.
Vrata v hiši pod hribom so ostala zaprta.
Peto poglavje.
urediGoljava je spala. Utrujena je bila. Vsa v ranah. Povsod je krvavela: v gozdovih, na poljih, v hiši.
Kdor jo je videl pred dobrim letom in zdaj, ne bi mogel verjeti, da je kaj takega mogoče.
Vse je bilo prazno, mrtvo, kakor bi bilo zapuščeno.
Kakor sence so se plazili domači po hiši. Kakor bi se drug drugega bali, kakor bi se bali slednjega živega bitja, ki pride blizu.
Res so se ga bali. Saj so vedeli, da nihče, ki pride na Goljavo, ne prinese niti beliča. Kdo je še prihajal nanjo? Upniki, ki so terjali svoj denar, biriči, ki so hoteli plačil.
Stari Kosmač ni vedel, kaj je zarubil izterjevalec, ki je prejšnji dan prišel. Niti tega ni vedel, kdaj je šel in kod vse je hodil. Meta mu je povedala zgolj to, da bo najbrž čez štirinajst dni dražba. Vse pojde na boben. Vsi upniki so se združili in naenkrat zahtevajo plačilo.
Šel bi jih prosit, toda vedel je, da bi bilo vse zaman. Poznal jih je. Prav taki so bili kakor on nekoč, ko je še vladal nad Goljavo, ko je še stiskal pod palcem težke tisočake.
Vse je izgubljeno. Vse pojde v tuje roke, zemlja in dom. Vse, vse.
Morda bi le lahko kaj rešil?
Tam zadaj za hribom stoje še zmeraj debele bukve. Trije ljudje jih ne bi objeli, je rekel Miha. Morda bi te bukve rešile Goljavo?
Janez ni hotel priti. Dà, če bi bil on prišel, bi padle bukve mimogrede. In les bi plačal dolgove. Starec in Miha pa sta preslabotna, da bi jih posekala. Če bi jih sekal kdo drugi, bi zahteval plačilo, ki ga Kosmač ne zmore. Kaj naj napravi? Ali naj pusti, da bodo vse skupaj za malenkost prodali? Ne, ne, ne sme pustiti. Sramota bi bila. Dokler je še iskra življenja v njem, mora delati. Dokler je le še malo upanja, da Goljavo reši, mora vse poizkusiti. Šele potem, ko bo videl, da je vse izgubljeno, bo pobesil roke.
Vedel je, če pade Goljava, pade tudi on. Tako mu je usojeno. Brez Goljave tudi njega na bo. Da bi na stara leta beračil? Ne, ne, že zaradi sina neče, da ne bo rekel, da je imel on prav. Iz hiše ga je sunil, sin, kakor mečejo berače, in sam mu je te besede vrgel v obraz. Ne, Kosmač ne bo beračil.
Tam gori na hribu stoje mogočne bukve. Rešitev Goljave. Sekire in žaga čakajo.
Vse poizkusi. Sam pojde sekat. Čeprav je slaboten, da ga komaj noge drže pokoncu.
Ne bo odnehal, ne sme odnehati. Ne sme. Čeprav pade vsak dan samo ena bukev ali dve, bo to rešitev. Goljava bo rešena.
Miha mu bo pomagal. Star je že Miha. Beteženi kakor on, toda Kosmač ve, da ga v teh hudih dneh ne bo zapustil. Dober je. Od mladosti je na Goljavi. Delal je, zmeraj delal, samo zadnje čase, ko je vse na Goljavi spalo, je spal tudi on. Počitka je bil potreben. Mišice so se mu morale odpočiti ...
Pomagal mu bo Miha.
Poklical ga je:
«Miha, sekat pojdeva!»
«Sekat?» se je Miha začudil. «Saj sem vam rekel, da ne bova zmogla. Prestara sva že. Moči nama manjka. Prej padeva midva kakor bukve.»
«Miha, ne govori tako, ne ponižuj sebe in mene. Saj nisva stara, saj nisva še brez moči. Še bova zmogla. Goljava nama bo pomagala in vera v njo.»
«Ne, ne bova zmogla,» potoži Miha. «Preveč moči sva že dala Goljavi, da bi nama moglo kaj ostati. Izpila nama jih je.»
«Pa bi vendar poizkusila. Morda ... morda ...»
«Če hočete, poizkusiva. Pa ne bo šlo. Sekire so zarjavele ... tudi roke ...»
Šel je v shrambo za orodje. O, dosti sekir je bilo tam. Dosti so jih potrebovali zadnje čase, ko so se praznili gozdovi, ko so nenasitni ljudje pili Goljavi kri iz živega telesa.
Niso zarjavele sekire. Ko so se odprla vrata in jih je oblil soj luči, so se zasvetile. Krvavo so se zasvetile. Kri so pile ...
Miha jih je prinesel v izbo. Jutri zjutraj bodo spet pele. Le tiho bodo pele. Roka, ki bo pesmi ukazovala, bo slaba ...
Koliko je bukev? Morda jih je sto, morda sto petdeset, morda še več. Stari Kosmač ni vedel. Gozda v hribu se je ogibal. Kakor bi se bal trenutka, ko bo treba stopiti vanj. Kakor bi se bal, da ga ne bi prijela skušnjava prej, preden pride najhujše. O, hvala bogu, da ga ni že prej posekal ...
Jutro je že vstajalo. Kakor nekoč je Meta na vse zgodaj kuhala zajtrk in nosila svoje križe okoli ognjišča, kjer je le slabotno plapolal ogenj. Čudno, vse je bilo tako slabotno na Goljavi. Gospodar, Miha in Meta, še živina v hlevu, čeprav ji ni manjkalo hrane. In ubogi Lisec, edini konj, ki je še ostal od štirih parov, je otožno pobešal ušesa in se je komaj zmenil za hlapca, kadar mu je prinesel krme.
Zdaj bo imel tudi Lisec dovolj dela. Vozil bo težke hlode v dolino dan za dnem, dokler ne bo gozd prazen. Dokler ne bo Goljava rešena.
In Miha in starec sta šla. Šla sta v hrib. Dolga je bila pot. Huda je bila.
Ko je Kosmač zagledal stare bukve od blizu, mu je spet zaigralo srce, ki je, prej le še slabotno utripalo. Lepe so, res so take, kakor je Miha pravil.
In potem so ga obšli mravljinci. Kako jih bo sekal? Kako jih bo podiral drugo za drugo? Kako bo klestil veje s svojo slabotno roko?
Zavihtel je sekiro. V sklepih mu je počilo, kakor bi se nekaj utrgalo. Kaj je to? Ali se zbujajo stare moči, ki so dozdaj spale, ali umirajo še one, ki jih je doslej čutil?
Kakor bi udaril po kovini, je zabobnelo. Nič votlega. Kos skorje je odletel, sekiro mu je zaneslo in le malo je manjkalo, da mu ni priletela na nogo. In potem je udaril drugič, tretjič, desetič.
Le malo se je poznalo. Miha je pomagal z druge strani.
Hudo je bilo delo. Dve uri sta sekala, preden je bilo dovolj, da sta lahko zastavila žago. Dve uri za eno drevo. In še eno največjih ni bilo. Kdaj bo ležala bukev na tleh? Kdaj bodo okleščene veje? Kdaj jo odpelje Lisec v dolino?
Potem sta zažagala. Počasi je šlo. Roke so bile izmučene, čelo je pokrival mrzel pot. Oba sta se tresla, klecala.
In vendar je bukev naposled padla. Zahreščala je in se nagnila na stran. Zagrmela je na tla, še malo odskočila, potem je obležala, mrtva.
Dolgo sta počivala in jo gledala. Potem sta jela obsekavati veje. Razžagala sta jo na pet debelih hlodov. Ko je na vasi zvonilo poldne, še nista bila gotova.
Opoldne jima je Meta sama prinesla kosilo. Počasi sta jedla.
«Saj bo šlo,» se je tolažil stari Kosmač.
«Saj mora iti ...»
Miha pa je samo skomigal z rameni.
«Ne vem, ali pojde,» je nejeverno rekel. «Preden podereva vse, bo že davno prepozno ...»
In spet sta se vrnila na delo, delala sta še, ko je zvonilo angelsko češčenje, delala sta še, ko je bila že noč.
In komaj dve bukvi sta bili podrti, razžagani in brez vej.
Šesto poglavje.
urediDrugi dan je bilo slabo vreme. Tako čudno se je izprevrglo, kakor bi se hotelo vrniti poletje. Topel val vetra je prišel z juga in prinesel s seboj težke, črne oblake. Kaj bo to? Ali bo dež, ali se morda izprevrže in pride že sneg.
Vendar sta šla stari Kosmač in Miha spet na delo. Dopoldne sta posekala dve manjši drevesi. Popoldne sta mislila zapreči Lisca in spraviti ves les v dolino.
Toda oblakov je bilo čedalje več. Grmadili so se kakor orjaške gore, valili so se iz vseh strani in se zbirali nad dolino.
Meta je prestrašeno gledala v oblake. Videla je, kako so grozili, in videla je gospodarja in Miho, ki sta zapregala in se odpravljala na pot.
«Nikari ne hodita danes! Za božjo voljo vaju prosim. Poglejta, kakšno vreme se pripravlja!»
«Pojdeva,» je trmasto odvrnil starec. «Morava iti. Nič ne pomaga. Če se tudi toča vsuje, vse eno!»
Ni ga mogla pregovoriti, da ne bi šel. Konj je potegnil. Kakor bi se bilo v njem zbudilo nezmerno novih moči. Star je bil Lisec že dvajset let, toda zdirjal je po cesti kakor mlad žrebec. Gospodarju so se zasvetile oči, ko ga je videl.
«Saj ni tako slaboten,» si je rekel. «Prav lahko bo vse zvozil danes popoldne.»
Na nebu pa so se zbirali oblaki. Grozili so.
In peljala sta se v hrib. Lepa je bila cesta, še razvožena ni bila. Včerajšnje solnce jo je posušilo. Kakor bi vozila po mizi. In daleč ni od gozda. Šestkrat bo lahko peljal, lesa pa tudi ni za večkrat ...
«Hi-hot!» je zamahnil Kosmač z bičem po zraku, da je počilo, kakor bi nekdo ustrelil. «Lisec, saj speljemo. Pojde! Pojde!»
Naložila sta prve hlode. Vsa potna sta bila. In spet je tekel voz po cesti. To pot bolj počasi, zakaj obložen je bil do vrha.
Ko ju je Meta zagledala, se ji je zasmejal obraz. Saj nista tako slaba! Ko bi se hotele še njej vrniti moči! Toda Meta je stara. Prestara, da bi še mislila na nove moči. Samo na grob sme še misliti ...
In novič sta obrnila voz in se odpeljala v hrib.
Na nebu pa so se zbirali oblaki, grozili, pretili.
Nekje na jugu se je zasvetilo in zabobnelo je na nebu.
«Kaj, še bliskati se misli danes?» je dejal Kosmač. «Vidiš, še leto se bo pomladilo. Poletje se vrne. Pa se ne bi midva. Hi-hot!»
Miha pa je samo skomigal z rameni. Nič ni rekel, le čudno, boječe je gledal proti nebu. Strah se ga je polotil. Sam ni vedel, zakaj in odkod je prišel.
Ko sta zlagala, je padlo nekaj debelih kapelj. Razploščile so se na hlodih, razletele so se, da je brizgnilo na vse strani. Ko je padla prva Kosmaču na golo glavo, ga je kar zabolelo.
«Nevihta!» je vzkliknil Miha. «Hudo bo!»
«Kaj bo hudega!» ga je miril Kosmač. «Kaj se more zgoditi! Mokra bova, to bo vse. Saj ne bo prvič!»
Potem se je vsulo. V debelih curkih je lilo kakor iz škafa. Preden sta se zavedla, sta bila do kože premočena. Zatekla sta se pod najbližjo bukev. Še konja sta potegnila za sabo.
«Kmalu se izlije,» je dejal stari Kosmač. «Potem bo spet solnce sijalo. Do večera zvoziva vse.»
Bobnenje, ki je prihajalo prej od daleč, daleč, se je čedalje bolj bližalo. Tudi bliski, ki so razsvetljevali nebo, so postajali čedalje jasnejši. Vse bolj in bolj so slepili. Nekje blizu je moralo tedaj udariti. Zabobnelo je, kakor bi se zemlja pod njima podirala.
Miha se je čedalje bolj bal.
Tudi Kosmača je nekaj zaskrbelo.
Kmalu je bilo nebo en sam svetel plamen, ki se je trgal od vzhoda do zapada, od severa do juga. Dež je neprestano lil. Kadunje so bile vse polne vode, po cesti so se nabirale široke mlake in v njih se je svetilo žareče nebo.
Blisk za bliskom, grom za gromom. Nenadoma je spet blizu udarilo. Tedaj se je Lisec splašil. Iztrgal je Mihi uzdo iz rok in zbežal, kar so mu dale moči. Prazni voz je kar odskakoval za njim. Čez drn in strn je hitel.
Kam je hitel? Domov?
Videla sta ga, kako je izginjal v daljavi. Čedalje manjši je postajal. Ropot voza je v gromu že zdavnaj zamrl. Potem se je spet nenadoma posvetilo nekje blizu, spet je zabobnel grom, tako strašno, da sta oglušela. Potem je Miha kriknil:
«Jej! Kaj je?»
Kosmač se je stresel.
«Kaj je?»
Toda Miha ga ni več čul. Kar so mu dale slabotne noge, je bežal v smeri, kamor je bil izginil konj. Kosmač jo je ubral za njim, toda Miha je bil že predaleč, da bi ga mogel dohiteti.
Kar teklo je od njega. Slabotne oči mu je zalijal dež, da je taval kakor slep. Izpodtaknil se je na korenini ob cesti, padel in se komaj pobral. Potem je zašel v lužo, globoko jo je bredel.
Naposled je prišel tja, kjer je jela padati pot v dolino. Tam je stal Miha. Ob praznem vozu je stal. Gledal je, strmel, molčal.
«Joj!» je potem kriknil.
«Kaj je?» je vprašal starec, ki še zdaj ni ničesar videl.
«Lisec!»
«Lisec! Kje je?» je kriknil in nenadna strašna bojazen mu je stisnila srce.
«Strela ga je zadela! Naravnost v glavo! Mrtev je!« je zavpil Miha v grozi.
«Strela!» Široko je odprl oči in si jih pomel. Potem se je opotekel. Klecnila so mu kolena in zdrknil je na tla, k Liscu, ki je ležal sredi ceste, negiben, z zavito glavo, ki se je tiščala k ojem.
«Kazen je to!» je zajecljal in zobje so mu zašklepetali. «Božja kazen. On me je udaril! On sam!»
Čeprav je bil na smrt upehan, je bil njegov obraz prsteno bled.
«Miha, kaj bova zdaj?»
Ni se upal vstati. Drhtečo roko je iztegnil po Liscu, pobožal ga je.
Glava je bila vroča, ožgana, kakor bi se bila na ognju pekla.
«Miha, kaj bova zdaj?»
«Nič ne bova mogla,» je Miha obupano odvrnil. «Izgubljena je Goljava ...»
«Prekleta je Goljava,» je rekel Janez ...
Ali ni to prekletstvo?
Ne, ni. Samo slučaj. Gol slučaj.
Nov udarec — in vendar mu je vžgal še več poguma.
«K sosedu pojdem. Na kolenih ga poprosim, naj mi posodi par konj ...»
«Tudi voz je razbit ...»
«Tudi za voz ga poprosim. Ne bo mi odrekel. Dosti dobrega sem mu storil ...»
In vrnila sta se domov. Ko ju je Meta zagledala, je prebledela. Kje je voz, kje je Lisec? Strah jo je zgrabil.
«Kaj se je zgodilo?» je preplašeno vprašala. «Svarila sem vaju ...»
«Lisca je strela ubila,» je tiho rekel Miha in šel v hlev.
«Ježeš!» je kriknila Meta. «Ali je res?»
«Nikari še ti ne stokaj,» je osorno odvrnil stari Kosmač in stopil v hišo.
«Kaj še bo, kaj še bo! ...» je zastokala. «Nič dobrega se ne obeta.»
Sedmo poglavje.
urediKosmač je šel zvečer k sosedu. Prosil je za voz in za par konj. Oboje je dobil.
Spet sta se z Miho vrnila na delo. Spet so pele sekire.
V trgu je dobil kupca za les. Dobro ga je prodal. Toliko je dobil zanj, da bo vse večje dolgove plačal. Za drugo bodo upniki že počakali. Saj niso iz kamna.
Vse je šlo po sreči. Kakor si je želel. Kakor bi se bilo nenadoma vse obrnilo na bolje. Nikjer ovire ...
Spet so pele sekire. Dan za dnem sta vozila konja les v dolino. Pred hišo sta ga odlagala. Drugo jutro ga že več ni bilo. Sproti ga je trgovec odvažal na železnico.
Tudi plačal mu je večino naprej. Za ostanek je jamčil Kosmačevim upnikom.
Dražbe ni bilo.
Ko je prišel izterjevalec, mu je Kosmač izplačal dolžno vsoto. Debelo ga je pogledal izterjevalec. Ni mogel verjeti, da je to pri Kosmaču še mogoče. Tako dolgo že ni videl denarja v njegovi roki!
Nekaj mu je še ostalo. Najel je dva fanta iz vasi, ki sta mu za majhen denar pomagala pri delu. Tedaj so vsi skupaj po trikrat več napravili na dan kakor prej stari Kosmač in Miha sama.
Starcu se je spet vrnila nekdanja podjetnost.
Lesa je bilo več, kakor je mislil. Trgovec je dobil že skoraj vse, kar je kupil, toda še velik kos gozda je ostal nedotaknjen. Prodal je še ostanek, da dobi nekaj denarja za obnovo Goljave.
Spet je vstala Goljava v novi moči, v novi mladosti.
Te sanje so ga prevzemale. Spet bo kralj, spet bo gospodoval ... Nikogar ne bo nad njim.
Tudi za njim ne bo nikogar!
Ta misel ga je stresla. Nikogar ne bo. Janez je zavrgel Goljavo, v obraz ji je pljunil in ji pokazal hrbet.
Nikogar ne bo, ki bi za njim na Goljavi kraljeval. Tuje roke bodo segle po njej in jo razgrabile.
Za njim ne bo nikogar.
«Naj nikogar ne bo,» se je slepil. «Toda dokler bom jaz, mora Goljava ostati, kar je bila nekoč. Kraljestvo mora biti in še razširiti se morajo njene meje ...
Zdaj je spet gospodar, gospod. Delo vodi, ukazuje, vlada. Prej je sam delal.
Gozd se redči. Kmalu bodo drvarji predrli vrsto debel, ki zakriva hišo pod hribom, kjer prebiva Janez.
Mladi bo videl, da Goljava vstaja iz razvalin, čeprav jo je zavrgel, čeprav ji ni hotel pomagati. Videl bo, kaj zmore goljavski kralj, čeprav ga teže križi let. O, še je močan!
Kaj bo rekel mladi?
Ali bo prišel, ko ga dá poklicati? Ali se bo še zmeraj branil?
Ne, ne bo se branil. Premagal ga bo s svojo močjo. Tedaj obračuna z njim. Tedaj bo spet pohleven kakor jagnje. Goljavska kri je. Ve ceniti moč.
Res, da je bil z Janezom preoster. Morda ni bilo prav, da mu je hotel vsiliti Španovo. Pa vendar — zaradi Goljave bi se bilo moralo to zgoditi. Goljava je zmeraj žrla denar, da se je redila, širila.
Tudi zdaj ga bo še potrebovala! In še koliko!
Janez bo moral sam uvideti, česa bo treba! Ko mu drugič poreče, naj se oženi, bo sam pogledal za bogato. Saj je pameten fant.
Med računi se mu je omehčalo srce. In vendar je jelo postajati spet tako, kakor je bilo nekoč!
Naj padajo bukve. Goljavo so rešile. Iz brezna so jo privlekle. Stari Kosmač ji vrne blesk, ki ga je izgubila. Zaradi Janeza ga je izgubila ...
Zaradi Janeza? ...
Starec se zdrzne. Ve, da ni res tako, toda samemu sebi noče priznati svoje krivde. Kdo je pijančeval? Kdo je sipal na debelo denar? Kdo se ni ganil, ko je jela razpadati?
Kdo jo je rešil?
To vprašanje mu je olajšalo vest in ga pomirilo. On sam jo je rešil! Koliko je bilo kraljev, ki so spravili svoje kraljestvo na beraško palico in ga potem popravili! Še slavili so jih!
Osmo poglavje.
urediLe malo orjakov je še stalo na hribu. Ko so jele padati bukve druga za drugo, je v prvem trenutku starega Kosmača zazeblo v srce. Toda pogledal je še dalje. Tam stoje druge, prav take. Niso njegove, toda ne bo več dolgo, ko bodo. Kupi jih! In preden bodo vse padle, bo novi zarod pognal in se razbohotil.
Ali se mladi vrne? Ali bo hotel goljavski prestol?
«Ne vrne se,» si je starec dejal.
«Vrne se,» je pravil skrit glas v njem. «Ko bo videl tvojo moč, se skesa. Le prositi ga ne smeš ... Goljavska kri se pretaka v njem ... Na ukaz bo ubogal. Le nekoliko še počakaj! ...»
Drevesa padajo. Ječe, bobne po tleh. Sekire pojejo, klestijo veje. Žage škripljejo, meso režejo ...
In prišel je dan, ko je stalo le še nekaj bukev. Veter jim je skrivil veje, da se niso mogle razkošatiti kakor druge. Spodaj se je belila hiša, v kateri prebiva Janez ...
Janez se je uživel na novem domu. Čeprav je bil prej povsod v družbi, se je zmeraj čutil tujca, samotarja. Zato ga tudi ta samota ni morila. Narobe, draga mu je bila. Nikogar ni bilo, ki bi ga motil. S svojimi mislimi je živel sam.
Pripravil se je že na zimo. Kavec mu je prodal nekaj drv. Sam jih je zvozil domov. Hiša je bila potrebna popravila. Sam se je lotil dela in skoraj vso hišo je prekril tako dobro, da bi mu marsikateri krovec lahko zavidal.
Na vas je le redkokdaj šel. Časih se je oglasil pri Kavcu. Vsak teden enkrat je šel v trg in kupil vse, česar je pač potreboval.
Kavčeva dekla mu je časih prišla pomagat. Prala mu je in delala red v koči.
Očeta ni videl, kar je prišel k njemu. Prav nič ga ni pogrešal.
Le za staro Smrekarico mu je bilo hudo. Kako lepo bi bilo, če bi še ona živela. Tako pa ni imel nikogar, prav nikogar ...
Kolikokrat se je spomnil Anice. Časih zvečer, ko je sanjaril ob oknu, se mu je zdelo, da mora zdaj zdaj priti po cesti, k njemu. O, če bi se to še moglo zgoditi! Toda Anica je mrtva, mrtva in ni ga, ki bi jo mogel obuditi k življenju. Ni ga ... Bog ve, kje so jo pokopali, kje je njen grob ...
Njeno sobo si je pripravil za spalnico. Koliko lepih spominov mu je zbujala! Časih se mu je zdelo, kakor bi jo bila pravkar zapustila, kakor bi bila še pred trenutkom živela v njej ...
Koliko reči je bilo v sobici, ki so bile njene. Najlepše svetinje so mu postale. Ljubosumno jih je varoval, pazil nanje.
Še njen nagelj je dobil na oknu, ko se je vselil v hišo. Jesensko deževje mu je pomagalo, da se ni posušil. Ko je postalo hladneje, ga je dal na kuhinjsko okno in ga vsak dan zalival.
Počasi se je pomiril. Vdal se je v usodo. Laglje mu je bilo, ko je živel v kraju, kjer je nekoč dihala ona ...
Ona ...
Potem je nekega dne začul udarce sekire v očetovem gozdu nad hišo. Ta gozd mu je bil trn v peti. Očeta ga je spominjal. Vse drugo goljavsko imetje sta zakrivala drevje in hrib.
Vendar ni šel niti pogledat, kdo seka.
Šele čez nekaj dni je pri Kavcu zvedel zgodbo o konju, ki ga je strela ubila. Vsa vas je o njem govorila.
Lisec! Kako dobro se ga je spominjal! Šest let mu je bilo, ko ga je kobila povrgla. Najlepši konjiček je postal daleč naokoli. Kako je moral prositi očeta, da ga ni prodal.
Zdaj je mrtev! Strela ga je ubila!
Čedalje bliže so prihajali udarci. Čedalje več je zvedel o svojem očetu. Da se je vse na bolje obrnilo ... Naj se obrne! Kaj ga to briga? Kaj mu je Goljava? Prazna beseda ... čeprav ga je rodila ... čeprav mu je dala vso moč, ki jo je imel.
Naj spet vstane, Goljava! Za koga bo vstala? Zanj? Ne mara je, preveč mu je vzela, da bi mu mogla vse vrniti.
Anico mu je vzela. Življenje, vse mu je vzela.
Dà, in Goljavi je hotel vse žrtvovati. Kar mu je dala. Moč rok, silo razuma. Vse, samo srca ne.
Oče pa je hotel tudi srce ... Zaradi Goljave ...
Naj ima Goljavo! Naj jo ima!
Deveto poglavje.
urediŠe nekaj dreves je. Sekira poje. Kosmač stoji med debli. Kar pomladil se je. Še glas je postal mlajši, skoraj vesel.
«Dobro podsekajte, da bo prej padla!» ukazuje.
Fantje so veseli. Nista več dva, štirje so. Novih je najel, da bo delo prej opravljeno.
«Jutri mora biti vse na tleh. Do sobote moramo zvoziti,» ukazuje starec. «V nedeljo zalijemo. Če boste delali, kakor se spodobi, bo kar od mize teklo. Fantje, pritisnite!»
Nova moč pride v sekire, da jim pogled še slediti ne more. Miha računa, kam bo bukev padla.
«Bolj na levo zasekajte, da vsega drobiža ne polomi,» svetuje fantom.
Enakomerno padajo udarci. Bukev ječi.
«Dovolj bo! Zdaj pa žago v roko! Nikari se tako ne obirajte. Na nedeljo mislite! Od mize bo teklo!»
Zdaj Kosmač ne stiska več tako denarja kakor prve dni. Ve, da ne bo nič izgubil. Če jih izpodbudi, bodo bolj delali. Nič ne bo izgubil, čeprav priloži Štefan vina ali dva.
«Matic, veje zvleci na kup, da bomo vsaj lahko hodili! Poglej, kako leži vse navzkriž! Daj, obrni se!»
Fantje delajo, da jim pot curlja s čela, čeprav je hladno.
Zima prihaja v deželo. Zjutraj je padla prva slana! Vsi beli so bili travniki, kakor bi jih bil sneg pokril.
Skozi veje poslednjih dreves se sveti hiša, v kateri stanuje Janez. Bog ve, kaj zdaj misli? Bog ve, ali gleda skozi okno? O, gleda, gleda!
Naj gleda! Naj vidi, kaj zmore goljavski kralj! Morda še nekaj dni in ponižno se vrne na Goljavo ...
Saj se vrne.
Hladni veter, ki sili od severa, starcu dobro dene. Polna pljuča ga zajema. Moč je v njem!
Drevo hrešči. Padlo bo, padlo, kakor jih je padlo že sto, dve sto. Dà, čez dve sto jih bo. In vsak je dal pet stotakov. Za Goljavo so dali stotake ...
Rešili so jo ...
Drevo hrešči. Kmalu bo padlo. Mora pasti. Življenje mora dati za Goljavo. Nagnilo se bo in zaneslo ga bo tja, kjer ni mladine. Potem bodo spet zapele sekire, odletele bodo veje. Še žaga bo potegnila in vse bo pripravljeno za pot v mesto ...
Drevo hrešči. Ziblje se. V poslednjih krčih zdihuje. Težko se poslavlja od življenja, čeprav ve, da se mora ... Še nekaj udarcev.
Veje oplazijo krono sosednjega drevesa. Kakor bi se v smrti poslavljale od tovarišice ...
Potem se deblo zasuče.
«Oče, pazite!» zakriči Miha v strahu.
«Kaj?» vzklikne Kosmač in se naglo ozre nanj. Potem pogleda navzgor. Drevo pada, pada, v padcu se je še nekoliko obrnilo ...
Krik ...
Nanj je padla bukev. Pokopala ga je pod sabo.
Strašen občutek bolečine ga je prevzel. Deblo mu stiska drob, sapo mu jemlje.
Prestrašeno se ozira Kosmač naokoli. Komaj, da se zaveda, kaj se je zgodilo.
«Ježeš, pomagajte!» krikne Miha in priskoči. «Pomagajte!»
Fantje prihite, polože kol pod drevo, dolgo žrd, in hočejo dvigniti. Premalo moči je v njih. Drevo se ne gane.
Prineso žago. Kar jim dajo moči, žagajo, žagajo.
Kosmač stoka pod deblom. Kri mu je pritekla iz ustnega kota, v dolgem traku se cedi čez lica, mimo ušesa in poji zemljo.
Deblo je prežagano. Zdaj ga dvignejo in poberejo Kosmača. Komaj da se še zaveda. Eden potegne odejo s konja. Nanjo ga polože.
Kosmač izgublja zavest. Stekleno zro njegove oči. Ali pozna še koga? Zdaj se mu dvigajo prsa. Zraka iščejo, ki so ga prej premalo dobila. Ko ga izdihnejo, se spet vlije kri.
Miha se sklanja nad gospodarjem.
«Janez ... Janez ... Janez ...» šepečejo ustnici, da njih glas bolj sluti, kakor sliši.
«Janez! Pokličite ga,» krikne Miha. «Tamle stanuje! Pojdite ponj! Oče umira!»
Najbližji skoči. Čez travnik jo udere, kar mu dajo noge. Sune v vrata, da butijo ob zid.
«Janez! Oče umira!»
Janez je v izbi. Sliši glas. Skoči v vežo.
«Kaj je?»
«Očeta je bukev pokopala! Pridi! Kliče te!»
Janez vzdrhti in prebledi. Fant je že zunaj. Za njim hiti. V hrib. Med drevje. Med razmetana debla.
«Oče!»
Stari Kosmač gleda. Sliši glas. Ali je res? Ali je on? Mladi z Goljave? Ali je?
Dà, on je. Slabotne oči ga vidijo.
«Janez!» šepetajo okrvavljena usta.
«Oče ... oče ...»
«Janez ... Goljava ... kaj bo ... z njo? ...»
Janez molči. Senca mu pokrije čelo. Oči zamro ...
«Janez ... Goljava ... kaj bo ... z njo ...»
«Oče! Oče!»
«Daj, vzemi jo ... vzemi jo ...»
Janez se pomišlja. Preklel je Goljavo ... Vse mu je vzela ...
«Vzemi jo ...» moledujejo krvave ustnice ...»
Dve solzi se zaiskrita v Janezovih očeh.
«Oče ... saj jo vzamem ... saj jo vzamem ...»
«Bodi ... goljavski ... kralj ...»
«Bom ... bom ... bom ...» šepeče Janez brez misli. «Oče ... čujte ... saj jo vzamem ... Še srce ji bom dal ...»
Krvave ustne molče. Molče. Oči ne gledajo več ... Kri ne teče več v dolgem curku čez lice, mimo ušesa ...
«Oče!»
Stari Kosmač ne sliši več.
Miha sname klobuk.
«Oče naš, kateri si v nebesih ...»
Deseto poglavje.
urediZima je v Zagrebu. Mrzla zima. Sneg, mraz.
Anica hodi v službo. Vsako jutro. Vsako popoldne. Zvečer se vrača domov utrujena, izmučena.
Dosti je dela za pridne roke.
In doma sameva. Kakor ptica v kletki. Nikamor ne gre. Svojemu delu in svojim spominom živi.
Matere ni več ... Janeza ni ... Mati je v grobu. Janez gospodari na Goljavi in druga je njegova žena. Njo je zavrgel, izdal ...
In vendar je njegova slika še tolikokrat mokra od njenih solza ...
Doma je samoten grob. Nihče se zanj ne meni. Morda še križa ni na njem. Morda se je vendar Janez usmilil in ji ga dal napraviti ...
Kletka jo duši. Vsak dan na delo in z dela, potem samevanje doma in žalostne misli z njim.
In tovarišice ji zavidajo. Pravijo, da se ji dobro godi ... Dobro je plačana ...
Kaj denar? Denar, denar ... Zaradi njega jo je Janez pustil ... Zaradi njega je morala toliko trpeti.
Bog ve, kako se Janezu zdaj godi? Bog ve?
Naj bo srečen!
Morda še kdaj misli nanjo? Morda se je je kdaj spomnil?
Kako bi bila zdaj lahko srečna, če ne bi bilo denarja!
Sovraži ga. Čeprav je še za križ na grobu treba denarja.
Mračne so njene misli:
Tam daleč doma se skriva pod snegom samoten grob. Samo hribček prsti pove, kje počiva njena mati. O, da bi mogla videti ta hribček prsti!
Mati, mati! Zakaj si morala umreti?
In sama je kriva njene smrti. Od žalosti za njo je umrla. Z očitkom na ustnicah je umrla.
O, če bi jo mogla prositi odpuščanja!
Zunaj je zima. V srcu je zima.
O, če bi poromala na samotni grob! Če bi poprosila mater, naj ji za božjo voljo odpusti.
Če bi poromala tja na samotni grob!
Še teden dni in božič bo. Božič. Drugi, ki ga bo preživela v tujini.
Zakaj ta kraj je tujina, čeprav ji daje kruha. Doma je črn kruh, ta je bel — in vendar je bil domači boljši. Dosti boljši!
Če bi poromala tja na samotni grob ...
Hiša pod hribom je prazna. Gospodar se je preselil na Goljavo. Hudo mu je bilo tisti dan, ko je odhajal.
Pokopal je očeta. V najlepšem delu pokopališča so mu napravili grob. Povsod drugje je sneg, le njegove gomile ne pokriva. Svež je še grob ...
Gozda na hribu ni več. Mlada drevesa stojijo tam, kjer so bile prej košate bukve. Starke so jim polomile veje. Bog ve, koliko časa bo treba, da se rane zacelijo?
Tudi rane srca. Odprte so še, bolé, žgo.
Mladi Kosmač dela. Očetu je obljubil. Še srce bo dal Goljavi. Kaj bo zdaj z njim, ko nima nikogar, ki bi mu ga mogel dati? Anice ni več in na vsem svetu ni ženske, ki bi ji mogel podariti to, kar je podaril njej.
Dela. Od jutra do noči. Goljava se prebuja. Iz razvalin vstaja. Nova bo. Lepa. Mlada.
Srce ji mora dati. Očetu je obljubil pred smrtjo.
Naj mirno spi. Čeprav je bil starec okruten. Saj mu je življenje dal. Po svojih mislih je prav imel. Vso ljubezen je zakopal v Goljavo, pa je hotel še sina.
Časih se zbudi sredi noči. Spi v sobi, v kateri je spal oče. Prazna postelja stoji ob njegovi. Materina je bila. On spi v očetovi.
O, da ne bi bila prazna ta postelja. Kako bi bila lepa Goljava, če bi Anica spala v njej ...
Kliče jo:
«Anica, Anica! ...»
Če bi se zdaj zbudila v postelji in se privila k njemu ... Če bi ga poljubila in mu rekla: «Janez, kralj si na Goljavi. Pa še naslednika nimaš ...»
Janez kliče:
«Anica, Anica! ...»
Le odmev njegovih lastnih besed se vrača od sten. Soba je prazna. Le njegova samotna duša blodi v njej ...
Meta je spet oživela. Deset, dvajset, trideset let je izgubila. Kar čez noč je izginilo pol njenih gub, ki so prej razorale njeno čelo. Same gube so je bile prej.
Utrujena je hodila spat, med skrbmi je zaspala. Še v sanjah so jo mučile. Zdaj mirno spi. Mlade moči so ji vzele vse skrbi. Mlade roke so pograbile za delo.
Tisti par konj, ki je zvozil les v dolino, je kupil Janez od soseda. S svojim denarjem ga je plačal. Saj je bil to spet goljavski denar.
In ko sta prvi večer stala konja v hlevu, ju je šel gledat. Srce mu je zaigralo.
Dà, časih so stali štirje pari v vrsti, zadaj pa je šele eden. Toda kmalu pride čas, ko jih bo spet prav toliko.
Tisto noč ga je prijelo, da ni šel spat. Po Goljavi je hodil. Njene rane je gledal. Bolelo ga je, ko je videl, da še povsod krvavi. Pa se je potolažil. Vedel je, da bo kmalu vse bolje.
Sneg leži nad Goljavo. Sneg leži na preteklosti. Tlači jo, da se ne bo mogla nikdar več zbuditi, nikdar več vstati. Vse je pokopano ...
Tudi oče ...
Tudi Anica ...
Tudi njena mati ...
Kdaj je že umrla njegova!
On sam je še. Poslednji. Ostal bo poslednji ...
Ni je ženske, ki bi ji mogel dati tisto, kar je Anici podaril. Ni je.
Zato je Goljavi zapisal srce. S krvjo je pisal takrat.
Janez hodi okoli. Po globokem snegu stopa, da se mu vdira do kolen. Po gozdovih hodi, po njivah.
Pod snegom spi ozimina. Malo so jeseni posejali, je rekla Meta ...
Saj bo on drugo leto bolj sejal!
Po travnikih hodi. Spodaj spi trava. Letos je ne bo dosti treba. Hlev je skoraj prazen. Drugo leto bo zrasla nova. Ali je bo takrat dovolj za hlev? Poln bo, poln!
Po gozdovih hodi. Nekoč je bila tema v njih. Še podnevi. Goste so bile veje. Zdaj obliva srebrna mesečina sneženo odejo na tleh. Hribčki štrle iz njih. Posekana debla so stala tam. Zdaj so samo še nizki štori.
V hrib gre. Mimo njiv. Skozi grmovje. K studencu. Tam je takrat Anico prvič poljubil. Tam ji je povedal, da bo samo njegova.
Nemo se zastrmi v studenec. Tam ji je obvezal ranico. Gleda v drobne valove. Voda curlja po ozki strugi. Pada na led. Kakor bi padala na kovino.
Janez se zastrmi v potok. Gleda, gleda. Ne čuti, da je mraz, da mu noge skoraj ozebajo.
Potem se zdrzne. Počasi se obrne pod hrib.
Zapahnjena so vrata v koči, v kateri je prebivala Anica, v kateri je stanoval on. Potemnele oknice molče.
Osamljena je koča pod hribom.
Ničesar ni več tam, kar bi ga spominjalo nje: Vse je odnesel na Goljavo ... Nagelj je na kuhinjskem oknu. Vsak dan ga zaliva. Mete blizu ne pusti ...
Gre mimo hiše. Molči. še s srcem molči. Mrtvo je srce.
Zavije v breg. Spomni se, kako je zadnjikrat hitel tja gor. Tam je bil gozd. Stoletne bukve. Goljavi so vrnile življenje, goljavskemu kralju so ga vzele.
Na razsvetljeni jasi postoji. Tam je vzelo starega Kosmača.
Prekriža se. Pomoli. Potem se s počasnimi koraki obrne proti vasi.
Mimo pokopališča gre. Vidi temno gomilo. Vse druge so s snegom pokrite. Le premrla stebla jesenskih rož štrle iz snega. Očetova gomila je temna. Povsod drugje je sneg. Svež je še grob ...
Tam za zidom spi stara Smrekarica, njena mati ... Kje spi ona, Anica? ...
Žalostne so njegove misli. Vrača se na Goljavo. Kakor bi bila tudi Goljava samo grob, ki skriva v sebi smrt. Vse tiho. Nikjer glasu. Vsaj psa bo moral kupiti, da bodo ljudje čutili, da Goljava živi.
Odklene vrata. Na oknu je bil ključ. Stopi v vežo. Pri ognjišču na stolu sedi Meta.
«Kaj še niste šli spat, Meta?» se zasmeje.
Meta ne odgovori. Spi. Blažen nasmešek se ji igra na ustnicah. Srečna je Meta. Vse skrbi ji je vzel in naprtil sebi.
Po prstih odide iz veže. Spet stopi na hišni prag. Zavije v hlev. Vrata zaškripljejo. Dolgo jih že nihče ni namazal. Kdo je mislil na mazanje vrat v teh hudih dneh! Nihče ni utegnil.
Temno je v hlevu. Samo ozek pas mesečine sili vanj. Na Mihovo posteljo pada. Toda postelja je prazna. Mihe ni.
Le kam je šel.
Janez se ozre okoli. Tam v kotu pri konjih vidi senco. Tam je Miha. Bdi. Pri konjih stoji in jih boža.
«Miha, kaj ne spiš?»
«Nisem mogel zaspati, Janez. Res nisem mogel.»
Janez se smeje. Pozabil je, kod je vse hodil nocoj. Pozabil na prazne gozdove, na hišo pod hribom, na temni grob. Vse je pod snegom, vse.
Goljava vstaja! Na njej se zbuja novo življenje. Tudi v njem ...
Zdaj ve, zakaj ji je starec dal vse. Tudi življenje ...
In vrne se v svojo sobo. Leže in zaspi, prvič v miru, v pokoju.
Enajsto poglavje.
urediBožič se bliža. Meta je v skrbeh. Prazna je skoraj shramba. Kaj bo spekla? Kaj bo skuhala?
Še lani so ob istem času klali. Letos je en sam prašič v svinjaku, pa je tako suh ...
Saj bo Janez za vse poskrbel. Meta mu zaupa.
Pove mu svoje skrbi. Janez se smeje. Seže v žep in ji dá dva stotaka.
«Le poskrbite, da ne bomo stradali,» ji pravi. «Za božič ne smemo skopariti. Majhen praznik zmage naj bo!»
Kakšna zmaga? misli pri sebi. Saj je on premagan! Goljava ga je premagala.
Meti se iskre oči. Dà, tak gospodar. Ta je pravi. Prav tak je, kakršen je bil Kosmač, goljavski kralj, ko je bil še mlad. Samo sam je tako. Če bi prišla še gospodinja k hiši ... Ko je Meta v mladih letih prišla na Goljavo, so jo že imeli in dobra je bila.
«Gospodinje bi bilo treba,» pravi na glas. «Stara sem že. Kdo bo kuhal in skrbel za gospodinjstvo, ko mene ne bo. Kmalu ležem.»
«Le nikari se ne podcenjujte,» se smeje Janez. «Kar poglejte, kako močni ste še!»
«Na zunaj. Saj je še repa na zunaj lepa. Znotraj je vsa puhla. Taka sem. Gospodinje bo treba. Mlade krvi ...»
«Še ne,» pravi Janez in senca mu leže na čelo.
Ne bo gospodinje na Goljavo. Ne bo je, ne bo!
Anice ni več. Druge gospodinje ne sme biti. Poslednji kralj z Goljave bo. Poslednji!
«Le pustiva to, Meta,» ji pravi molče. «Ko pride pravi čas, bom že kako napravil,» se izgovarja.
Pa ve, da bo ostal, kakor je. Če Meta umre, bo vzel drugo gospodinjo in opravljeno bo. Vse bo teklo po starem tiru.
Nekje v tujini je grob. Aničin ...
Janez dela. Neutrudno kakor čebela za medom iztika po Goljavi, kje je treba kaj popraviti, kje je treba napraviti kaj novega.
Veje so še v gozdu. Zvoziti jih bo treba. Les je svež, slabo bo gorel. Pa bo moral. Drugega ni za zimo. Poleti ni nihče poskrbel zanj. Meta je morala še drva prodati, da je dobila denarja za pijačo. Oče je dosti potreboval ...
Naj mirno spi. Zdaj ne potrebuje ničesar več.
Janez dela, dela. Tudi Miha in Meta. Pojutrišnjem je sveti večer. Potice bo morala speči. Počasi ji gre izpod rok. Stara je že. Težko gnete kup testa v veliki skledi. Vsako minuto se mora oddihovati. Roke jo bole, križ jo boli, kakor bi nekaj zbadalo vanj.
«Poslednjič jih mesim,» si misli Meta. «Druge bo treba drugo leto. Da bi se mladi kmalu oženil.»
Miha je v hlevu. Zdaj je čist kakor soba. Skedenj je pometen, da se kar sveti. Na dvorišču ni več navlake. Vse, kar ga je kazilo, je spravil stran. Za praznike mora biti lepo. Popoldne pojde v gozd. Gospodar je tako naročil.
Dober gospodar je. Zna kraljevati! Zna!
Miha je vesel. Prej se je še bal. Ko je stari Kosmač umrl, je mislil, da bo z njim umrla tudi Goljava. Pa ni. Goljava stoji. Kmalu bo mogočna, kakor je bila nekoč.
Pojutrišnjem je sveti večer. Vsi ga čakajo, kakor bi čakali nekaj neizmerno lepega.
Dvanajsto poglavje.
urediVlak se pelje iz Zagreba. Težko sope ogromna lokomotiva. Dosti vagonov so ji pripeli. Vleči jih mora v hrib, skozi ozke soteske, kjer se Sava peni med skalovjem.
Jutri je sveti večer ...
Anica se pelje. Premotilo jo je. Nekaj jo je prijelo, da mora iti na materin grob. Mora jo prositi odpuščanja. Šopek poznih rož nosi s seboj. Kje so rasle? Kje so vzcvetele? Ne ve. Moralo je biti nekje daleč, kjer je solnce.
Solnce! Dolgo ga že ni videla. In tudi če je sijalo, ni moglo presvetiti njenega srca. Tam je bil mraz, mraz.
Enakomerno butajo kolesa ob tir. Z vsakim sunkom je bliže domu, materinemu grobu ...
Zvečer se pripelje. V trgu prenoči. Drugo dopoldne pojde v domačo vas. Samo na grob, če ga bo našla. Samo tja. Potem se vrne, nazaj v Zagreb se odpelje, in spet bo delala, delala ...
Misli ji hite k domu. Spomni se, kako je takrat bežala. Kako se je s srcem, polnim obupa in upanja, vozila v Zagreb. Spomni se vseh razočaranj, hude preizkušnje, ko je sedela v zaporu, vsega se spomni. Grenak nasmešek se ji razlije po licu.
Vlak hiti. Kakor njeno življenie. Vse bliže domu ...
Ljubljana. Kar mimo nje gre. Spomni se posedanja v posredovalnici za služkinje, stare služkinje, ki jo je spravila v Zagreb. Tavanja po ulicah, čakanja, iskanja.
Zdaj je že vse mimo. Hitelo je, kakor hiti zdaj vlak.
Kam hiti vlak? Domov ... Kam hiti njeno življenje?
Vzdrhti. Kam jo vodi pot? Kaj ji še morejo dati leta, ki pridejo? Kako bodo zabrisala spomin na vse, kar je že za njo? Ali bo mogla pozabiti strašna razočaranja v letih, ki bodo tekla enakomerno, kakor teče ta vlak?
Ne bo jih mogla ...
In jutri bo od daleč videla Goljavo. Tam gospodari Janez z drugo ...
Vlak se ustavi. Za danes je na cilju ...
V gostilni dobi mirno sobo. Jutri zjutraj se odpelje na vse zgodaj na grob ...
Tudi Janez ni pozabil na grobove. Božič je.
S prvim denarjem, ki mu je ostal, je naročil dva kamna. Enega za svojega očeta, enega za Aničino mater.
In prav tisti dan pred svetim večerom mu je prišel povedat kamnosek, da ju je že oklesal. Jutri ju postavi. Samo pomočnika nima nobenega. Janez bi moral koga najeti ali pa sam pomagati, da bo čez dan delo opravljeno.
«Sam pridem in vam pomorem,» pravi Janez.
Črno je oblečena Anica. Bled je njen obraz. Mesto pije kri ... Težko bi jo bil spoznal, kdor je pred dobrim letom videl njena rdeča lica.
Jutro je. Na vse zgodaj se je že zbudila. Ni mogla spati. Prehuda izkušnja za njo je bila ta pot.
Ob sedmih je že hlapec napregel, da jo odpelje. Ko je stopila na prag, je prebledela. Spoznala ga je. Sin nekega goljavskega soseda je bil.
Dobro, da je ni opazil, ko se je baš ukvarjal s konjem. Naglo je potegnila čez obraz črno kopreno.
In pognal je. Sani so bile take, kakršne imajo na kmetih. Voznik in Anica sta skupaj sedela.
«Kje bom pa ustavil, gospa?» je vprašal.
Kje naj ustavi? V zadrego je prišla. Da bi čakal pred pokopališčem?
«Kje? Pred gostilno pri cerkvi ... No, kako se že pravi ...»
Dobro je vedela, pa ni hotela reči.
«Ali se prvič peljete v našo vas, gospa?» jo je vprašal.
Spet ni vedela, kaj naj reče. Ko bi mogla kaj izvedeti od njega, ne da bi se izdala! Toda kako?
«Pred nekaj leti sem bila dalje časa tu,» je naposled rekla. Moj brat je bil učitelj. Precej poznam ljudi na vasi ...»
«Pa se vas prav nič ne spomnim,» je odkimaval voznik. «I, seveda. Saj me takrat ni bilo več doma. Četrto leto sem že v trgu.»
«Jaz sem bila pa pred tremi leti tu,» je olajšano rekla in se oddahnila. Potem se je novič obrnila k njemu:
«Ali je dosti novega?»
«Ne vem dosti,» je odvrnil. «Časih me ves mesec ni domov. Drugače pa prihajam samo ob nedeljah. Samo to vem, da je stari nadučitelj šel v pokoj in se preselil v Ljubljano.»
«V Ljubljano? Škoda! Tudi njega sem mislila obiskati.»
«Župnik pa pojde tudi kmalu.»
«Njega pa komaj poznam,» je hitro rekla. Kako nestrpna je bila. Zakaj ne začne pripovedovati tega, kar bi ona rada vedela?
«Kaj pa domači?» je nato vprašala.
«Vse teče po starem. Saj se nič novega ne zgodi. Edino, o čemer govore, je tisto, kar se je jeseni pripetilo?»
«Kaj pa?» mu je nestrpno skočila v besedo.
«Morda ste poznali starega Kosmača?»
«Kosmača. Da, če se ne motim ...»
Srce ji je burno udarilo.
«Drevo ga je podrlo, da je bil takoj mrtev.»
«Mrtev?» Vse večja je bila tesnoba okoli njenega srca. »Dà, če se ne motim, sem ga nekajkrat videla. Ali ni imel prav zalega sina?»
Slednja beseda ji je bila muka in vendar jo je spretno skrila. Tako preprosto je govorila, kakor bi bil to zanjo najbolj vsakdanji pogovor ...
«On je zdaj prevzel. Dobro se je obnesel, sem čul praviti. Stari je skoraj vse zapil, pa se je vrnil mladi in domačijo rešil ...»
«Kaj ni bil doma?»
«I, seveda, tega tudi ne morete vedeti. Čudna zgodba je bila, da ljudje še zdaj ne vedo, kako in kaj. Z neko mlado kajžarico je hodil, potem pa je bilo naenkrat vsega konec. Šel je snubit drugo. Ona je to izvedela in izginila. Še zdaj ne vedo, kje je. On pa jo je iskal in iskal. Ko je lazil za njo, se je skoraj na smrt pobil. Ni je dobil. Potem je še on šel zdoma.»
«Kam?» je radovedno vprašala. Zakaj ne pripoveduje hitreje? Zakaj jo muči?
«Po svetu. Starega je to tako prijelo, da je začel piti. Vse je skoraj zapravil. Potem se je mladi vrnil. Dva meseca bo tega? Pa ni šel domov,» je povedal voznik. «V tisto hišo je šel, kjer je njegovo dekle stanovalo. Šele, ko je očeta podrlo drevo, je prišel. Zdaj gospodari doma.»
Anici je srce divje razbijalo. Ničesar več ni voznik povedal o Španovi. Ali je mogoče, da je Janez ni maral, da je bilo vse samo nesporazumljenje. Ali je mogoče. O, če bi ji hotel on hitro povedati.
«Ali se je potem oženil?» je kar naravnost vprašala.
Kaj ji bo odgovoril.
«Ne, tista, ki jo je šel snubit, je že vzela drugega.»
«Janez! Janez!» ji je zaklicalo srce.
«Čakajte, ni treba ustavljati pred gostilno. Kar na Goljavo zapeljite!»
«Na Goljavo?» Voznik jo je debelo pogledal.
«Dà. Pa malo poženite.»
Fant je udaril z bičem in konja sta potegnila.
Sani so kar zaplavale po snegu.
Goljava! Vidi jo že med drevjem, s snegom obloženim.
Na levi pod hribom njen dom! Njen dom ... Tam je umrla mati ...
Goljava ... Tam živi njen Janez! ...
Zdaj je voznik ustavil. Skočila je s sani in odprla leso. Moči so jo zapuščale, ko je šla po dvorišču.
S strahom v srcu je odprla vrata.
Nikogar ni bilo v veži. Vse je bilo tiho.
Tedaj jo je obšla bojazen.
Kaj če je Janez nanjo pozabil.
«Ne, saj ni mogoče,» ji je reklo srce. «Če te je imel tako rad, kakor ti njega, te ni mogel pozabiti ...»
Odločno je pritisnila na kljuko v izbo.
Meta je sedela za mizo. Začudeno je pogledala v črno oblečeno gospo ...
«Koga iščete?»
«Ali je Janez doma?»
Meta je ostrmela. Ali je res? Ali je mogoče? Ta glas pozna ...
«Anica ...»
«Meta, kje je Janez ... povejte mi brž ... pokličite ga ...»
«O, kako je žaloval za teboj,» je pravila starka vsa iz sebe, «mislila sem, da bo ob pamet ... Pa si prišla ...»
Vstala je izza mize in jo jela objemati.
«Tak, kje je? Povejte, brž!» Skoraj odrinila jo je od sebe in pogledala proti vratom, ki so vodila v Janezovo sobo.
Ali se ne bodo ta vrata pravkar odprla? Ali ne bo stopil Janez v sobo? ...
«Ni ga doma,» jo je tedaj zmotila Meta v pričakovanju.
«Kam je šel?»
«Na pokopališču je ...»
Kar so ji dale moči, je Anica zoežala iz hiše. Na sani.
«K cerkvi peljite!»
Čeprav so konji kar drveli, ji je bilo še vse prepočasi. Zdelo se ji je, da se po polževo premikajo.
Naposled sta bila pred cerkvijo.
Stopila je na tla in krenila k vhodu na pokopališče. Dva človeka je videla tam. Enega je poznala.
Janez je bil, Janez!
Tiho je šla po božji njivi. Veter se je igral z njeno črno kopreno.
Obstala je ob grobu. Na tleh je ležal črn križ. Iz groba je rasel kamen ...
«Smrekarjeva ...» je brala na njem.
Nihče je ni spoznal. Kamnosek in Janez sta strmela v njo. Potem je z naglo kretnjo vrgla kopreno nazaj.
«Anica! Anica!» je kriknil Janez.
Skočil je k njej, jo zgrabil okoli pasu in poljubil vpričo kamnoseka. Kar pozabil je, da stoji na pokopališču ...
In potem sta se peljala na Goljavo ...
In konec?
urediJutro se je že delalo in vendar sta Janez in Anica še zmeraj bedela. Preveč je bilo sreče, da ji ne bi žrtvovala noči.
«Na sveti večer sem te dobil ...» je rekel Janez.
«Dà, na sveti večer ... In nikdar več me ne boš izgubil.»
In ko je prišel drugi sveti večer, sta bila že mož in žena. Goljava je dobila kraljico.
Meta je ni dočakala. Poleti, ko je bilo življenje najlepše, so jo dobili nekega dne na vrtu mrtvo. Smehljala se je, z nasmeškom je pričakala smrt.
In Goljava je zrasla. Spet je bila mogočna, nad vasjo je kraljevala. Širila, bohotila se je, zakaj na njej je bila ljubezen, dve ljubezni in vendar samo ena.
Oba sta ji dala srce, Janez in Anica.
Tam doli v Slavoniji pa je zrasla na nepregledni ravnini skromna hišica. Andrejec jo je postavil. V njej živi s Perso, ki je postala njegova žena. Srečna sta. Andrejec že ziblje mladega Slavončka, ki mu ga je Persa dala.
In veste, kako sta ga krstila? Za Janeza!