Golobji vodnjak

Golobji vodnjak Sonja Koranter

Viri:	http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=233-5
Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Velik in zaprašen prostor v kleti je služil kot skladišče in arhiv za nešteto map in fasciklov, papirjev in odvečnega inventarja. Sprva je bilo vse lepo zloženo po policah, oštevilčeno in urejeno, bolj smo se zraščali z demokracijo, vedno več je bilo papirja. Potrebnega in nepotrebnega. Vsakokrat, ko sem hotela katerega izmed dokumentov v kleti, je tajnica zavila oči v strahu, češ, da jo bo ves ta papir zadušil in zasul. Ni bilo namreč enostavno najti, izkopati določen dokument. Arhivarja pa si v sodobnih časih res nismo mogli privoščiti. Malo zaradi slabih izkušenj, z zdaj že odpuščenim Otom, največ pa zaradi racionalizacije administracije. Oto je nič kolikokrat pospravil papirje tako, da jih je zvezal in odpeljal na odpad. Mimogrede pa se je ustavil v najbližji gostilni in denar zapil. Sicer pa, verjetno se za dobljeni izkupiček niti pošteno napiti ni mogel.

“Papir je vreden še največ takrat, ko za njim potegneš vodo v stranišču,” je rekel, ko smo ga zasliševali, kje je denar in kje so papirji.

“Tako ne more biti, ne sme biti,” je odločil šef, ko je Ota odpustil. “Arhivsko gradivo je dragoceno, nepogrešljivo, torej je to velik prekršek.”

“Ni vedel, ni mogel vedeti,” sva ga skušala s Frančkom prepričati, da bi zaščitila Ota.

“Navodila so jasna,” je bil neomajen in odločen šef.

“Še dobro, da smo v demokraciji, ko človeka, ki ne odgovarja potrebam in merilom za delovno mesto, odpustiš. Odločitev je dokončna.”

“Ah,” sem rekla, “kaj pa takrat, ko so papirje, ki so jih hoteli uničiti, metali v vodnjake. Saj vendar to vemo. Kaj ni eden izmed zasutih vodnjakov tudi v naši kleti, pardon, arhivu.”

Franček pa me je pogledal s široko razprtimi oči, začudeno in pretresljivo obenem.

“Arhiv je vendar življenjskega pomena za kriminalistiko, ali ne? Tega, da so metali papirje v vodnjake, no, tega pa res ne verjamem.”

“Ni treba,” sem rekla. “Potrebuješ kar nekaj let službe, dogodkov in študija preteklosti, da boš spoznal, da to ni nič nenavadnega. Še dobro, da v zasutih vodnjakih nismo našli kosti.”

“Dovolj ... dovolj,” je rekel šef. “V dobi računalniške tehnologije bomo arhivsko gradivo spravili na diskete in v računalnik. Torej potrebujemo človeka, ki je sposoben to urediti. Oto gotovo to ni.”

“Objavili bomo razpis ... tako ... objavili bomo razpis. Trg delovne sile je zasičen z računalnikarji, programerji in gotovo bomo našli primernega človeka, ki bo nadomestil Ota,”je odločil šef. “Tajnica naj pripravi potrebno dokumentacijo, razpisno dokumentacijo. Bom podpisal,” je rekel, ko sva s Frančkom hotela nekaj pripomniti.

“Mislim, da se mu je malo zavrtelo,” sem rekla, ko je šef odšel, “vsakokrat je stavek ponovil. Si opazil,” sem se spet obrnila k Frančku, ki je že dvignil telefonsko slušalko in poslušal. Telefon brni tako tiho, da ga zadnje

čase sploh ne slišim. Morala bom na pregled, sem premiš ljevala, ko je Franček zavpil: “Ne verjamem. V vodnjaku gotovo ne. Prideva.”

“Kaj je spet,” sem naveličano rekla, “kakšen vodnjak?”

“Direktorji, pardon, menedžerji so imeli zabavo. Nekdo je padel v vodnjak na vrtu neke gostilne. Gasilci in reševalci so že na poti, policija pa zahteva kriminalistično preiskavo. Greva,” je rekel Franček in z mize vzel beležko in svinčnik.

“Kako nerodno,” sem posmehljivo rekla, “menedžer v vodnjaku. Kako nerodno.”

Spet je pozvonil telefon. Tokrat sem bila jaz hitrejša. Moški na drugi strani žice pa je veselo pričel razlagati, da so menedžerja že potegnili iz vodnjaka. Namreč, bila naj bi samo šala.”

Kakor koli že, s Frančkom sva se vseeno odpravila na kraj dogodka, da bi preverila resničnost izjave.

“Ne morem se otresti ideje, da so vodnjaki skoraj pozabljeni. Voda je postala tako nepomembna zadeva, ker priteče iz pipe. Saj veš, odpreš vodo, pa že piješ. Včasih pa so morali s čebri romati po vodo. To je bila dragocena tekočina. Že skoraj tako dragocena kot kri.”

“Ah, ja ...” je globoko zavzdihnil Franček, ko je sedel v avto. “Ne vem, zakaj se nisi raje vpisala na študij arheologije in zgodovine. To bi bilo dela zate. Podzemne jame in črepinje. Mrtvi ljudje in polomljene kosti. Aj ... aj ... jaj ... vodnjaki, praviš.”

“Poglej,” sem skušala prepričati Frančka, “vsaka vas, mesto ali trg je imelo vodnjak. Tam so se zbirale ženske, ki so hodile po vodo. Tam se je napajala živina in tam so se na večer zbirali fantje. Kakšna romantika. Samo pomisli.”

“Kaj pa vodnjaki v samostanih?” Frančkov obraz je preletel spačen izraz in točno sem vedela, kaj je hotel povedati.

“Nisva poklicana, da bi sodila,” sem rekla, “to je preveč nevaren teren. A ... a ... to pa ne.”

“Ne upaš si ... še vedno si ne upaš povedati, kar veš, kajne? Le kdaj boš pozabila na strah pred represijo, izgubo službe in besedo, ki bi ti razkrila resnico?”

“V novo graščino pojdeva,” sem spremenila temo pogovora. “Tam se menedžerji kopljejo v vodnjaku.”

“Razumem, gospa šefica,” je resno, z rahlim ciničnim tonom tudi Franček zaključil pogovor.

Že na dovozu pred graščino se je trlo avtomobilov. Med njimi je bil policijski in rešilni avtomobil. Slednji je imel prižgano rdečo utripajočo luč, in vedela sva, da le ni tako vse nedolžno in smešno. Kar skozi okno avtomobila sem pomolila kriminalistično izkaznico, ko je policist samo resno pokimal. Odpeljala sva se na dvorišče.

Po snežno belem pesku. Počasi in previdno. Za nama je pripeljal tudi Sinan.

2.

Dostavna in aranžerska služba ENAJSTI PRST, je imela ta teden veliko dela. Ugotovili so, da bi potrebovali vsaj še dve dostavni vozili, eno za hrano in drugo za rože in okrasje. Današnji čas zahteva več in še več, prazniki ali ne prazniki. Dela je več kot dovolj. Tokrat bo potrebno pripraviti najeto hišo za velik banket. Urediti dostavne poti, pripraviti bakle in luksuzne avtomobile, predvsem pa izbrano hrano in pijačo.

Hiša je stala v središču našega mesta. Obdana z visoko živo ograjo, preko katere ni bilo varno pokukati, saj te je nesramno neprijazen pes odvrnil od takega početja.

Zelena ograja pa je tako ali tako skrivala bodečo žico in vsak gib nepovabljenega radovedneža je bil viden na monitorju v kleti. Z eno besedo, močno zaščitena trdnjava, že kar utrdba. To je bil kraj, kjer so se zbirali resnično najbolj pomembni ljudje, in tudi tisti, ki so uspeli priti na seznam povabljenih. Nazadnje je treba še povedati, da je bila služba ENAJSTI PRST izbrana izključno in samo zaradi že kar prislovične diskretnosti in zanesljivosti.

Ignacij si je zadovoljno mel roke. Tokratno naročilo je presegalo vse dosedanje, v količini, kot tudi pri kakovosti.

“Bomo zmogli,” je rekla Rosa, sloneč na Ignacijevi rami, tako, da ni videla njegovega sladkega nasmeha.

“Hrano bo potrebno uvoziti, prav tako dekleta. Slovenija je premajhna, da bi se vsi ne poznali med seboj.”

“Rosa,” se je zresnil Ignacij, “to boš uredila ti, kajne? Dekleta pa ne smejo biti problem. Belega blaga je na trgu dovolj.”

“Dvorec ima več vodnjakov,” je zamišljeno nadaljeval Ignacij, “mojster-kamnosek bo moral določene stvari še polepšati. Nekoliko bo potrebno spremeniti tudi sprevod bakhantk skozi drevored. Ali bo prvo baklo nosilo dekle?”

“Scenarij predvideva Neptuna, torej naj bi bil to mladenič.” Rosa si je šla s prsti skozi lase, ko ji je Ignacij položil prst na usta, šepetajoč: “Nekdo se nama približuje. “ Tako se niti sprostiti ni mogla, zadrževala je sapo, ko je zagledala moškega, ki je prihajal po sveže posutem pesku. Kashmir White je že od daleč izgledal občudovanja vreden moški.

“Pozdravljeni,” je rekel v lepi slovenščini. Njegov naglas pa je vseeno izdajal tujca. “So priprave v teku?” Zamahnil je z rokami, da bi si zastrl oči pred soncem in na njegovih manšetah so se zasvetili diamantni gumbi. Tudi ta lesk je jemal vid.

“Ves dan že tavam po tem prostoru,” je nadaljeval, “obzidje je sicer dovolj visoko, vendar so kamere preveč vidne in mislim, da bo tu potrebno še kaj postoriti.”

“Seveda,” se je sladko nasmehnil Ignacij, “seveda ... seveda. To so šele priprave za priprave. Graščina je dolga leta veljala samo za eno izmed navadnih hiš v mestu. To se pozna na neurejeni zunanjosti, kot tudi notranjosti. Vse bomo pravočasno uredili,” je rekel Ignacij.

Kashmir White pa si je dal opraviti z uro na verižici in Rosi se je zazdelo, kot bi ga sploh ne poslušal. Ignacija namreč.

“Imam še druge opravke,” je rekel in ju zapustil. Od daleč pa je zaklical: “Kar tako naprej! Oh,” je zadovoljno zavzdihnil, “kako ljubim to deželo. Tako majhna, tako velika. Tako lepa, tako naivna. Nedolžna v svoji iskrenosti, pripravljena na vse. Raj na zemlji. Zame!”

Rosa je strmela za njim. Pozabila je na Ignacija, na banket in tudi na svoje delo. Le kaj neki se mota temu ... temu ... lepotcu po glavi? Takšne ljudi je poznala do zadnjega vlakna. Bili so del njenega življenja in tudi del časa, ki je minil. Ob takem človeku si varen, dokler te ščiti, ko se naveliča svoje vloge, pa tudi najbolj strupena kobra ne piči tako hudo.

“Tu bomo morali biti zelo previdni,” je rekla Ignaciju, ki jo je dalj časa opazoval in motril.

“Kako sta se spoznala?” je hotela vedeti.

“Saj veš,” je odvrnil Ignacij, “domača stran na internetu dela čudeže.”

“Sta se nato osebno spoznala, ali sta komunicirala samo po elektronski pošti?” Rosa je zahtevala takojšen odgovor. “Kar nekaj denarja imam vloženega v podjetje, moram vedeti.”

“Pogoj, da smo dobili to gromozansko naročilo je bil tudi ta, da vsa dostavna vozila in limuzine prebarvamo z belo barvo, z zlatimi napisi. Denar za prenovo je osebno prinesel k meni in zahteval takojšnjo izvedbo.”

“Belo barvo, aha, kot bela smrt. Kot beli prah, a?”

Ignaciju je pozvonil mobik. Sogovornik na drugi strani žice skoraj ne bi potreboval telefonske zveze, saj je njegovo glasno govorjenje slišala tudi Rosa. Tako Ignaciju ni bilo potrebno razložiti tega, da pride kamnosek naslednji dan navsezgodaj.

Rosa pa si je želela samo to, da nikdar več ne bi čutila sipe. Tokrat je bila dovolj daleč, njena sled je utonila v vodnjaku. Nikdar ne bo pozabila groze ob pogledu na spačena trupla, ki jih je morala vleči iz motne vode, vodnjaka. Dolgo so namreč ležala v globinah, pa vendar ne tako dolgo. Nikdar ne bo pozabila govorca, ki je sladko sadil rožice in prepričeval ljudi, da je vodnjak čist. Naj bolj čist. Tako so vsi pili vodo iz njega, pili so jo zastonj. Nihče ni vedel, da je vodnjak zastrupljen. Ko je to odkrila, je morala spremeniti svojo zunanjost.

Samo iz časopisov je izvedela, da je področje okrog vodnjaka zakupil za 99 let tujec in na njem zgradil kemično tovarno. Obenem je ponudil večje število delovnih mest in tako tudi zelenim zaprl usta. Kuga pa se bo širila naprej. Po Sloveniji, kot sipa. Svojih deset lovk bo raztezala po neokrnjeni naravi in s svojo črnilno žlezo mrtvičila in plašila nasprotnika.

“No,” je prekinil njeno razmišljanje Ignacij, “kam si se zagledala? Pohiteti morava. Razmišljam o novih zaposlitvah, za določen čas, seveda. Vsega ne bova zmogla sama.”

Rosa se je zavedla, da je spet ena izmed sipinih lovk segla prav sem, v mesto, bogu za hrbet, a vendar vsem na očeh. Nova igra se je pričela. Igra, kdo bo koga.

3.

V tem trenutku, času, ki ga je na vsak način hotela zaustaviti, je Ifga globoko pogledala človeka, ki se ji je približeval. Temnega in tako elegantnega, da ji je srce kar poskočilo. Njegovo obnašanje in videz pa je vzbujalo pozornost tudi pri ostalih gostih kavarne Ptič v kletki. Ni se mogla otresti mravljinčenja in gomazenja po udih in trebuhu. Bila je začarana.

Kashmir White je vedel, kaj povzroča. Samozavestno je iskal prosti sedež, kotiček, kjer bi lahko spil čaj. Njegov magnetizem je bil tako močan, da so še moški začudeno strmeli v to popolno bitje. Apolon enaindvajsetega stoletja pa je želel piti samo čaj.

Ifga bi ne bila Ifga, če ne bi v trenutku ali samo tisočinki sekunde spravila svoje misli v red. Ni si smela privoščiti posmeha, ni si smela dovoliti tega, da bi moški mislil, da jo je očaral. Tega pa ne. Na drugi strani ceste je stala velika trgovina, kjer je na izložbi visel še večji napis “razprodaja”. To je postalo narejeno in prisiljeno zanimanje Ifginega trenutka. Le tako se je znebila rdečice in začaranosti.

“Je tu še prostor?” je z globokim glasom rekel Kashmir White. Sladko se je nasmehnil in Ifgino prizadevanje, da bi se mu elegantno ognila, je bilo izničeno.

“Prosto,” je rekla.

“Hvala,” je bil še bolj vljuden Kashmir White in sedel na prazen stol. Z roko je zamahnil v zrak, natakarica je bila v trenutku pri njem.

“Želite, prosim?” je rekla in rahlo zardela tudi ona.

“Čaj iz zelenih listov in sake,” je mirno naročil, medtem pa opazoval obe ženski, ki sta se zagledali v diamantne manšetne gumbe.

“Madam,” je sladko rekel, “vam smem naročiti čaj, kavo, pijačo?” Na koncu jezika je imel tisti običajni sladki občutek, da je občudovan. Narcisoidno je verjel v to, da je moški najlepši takrat, ko se ne pripravi posebej za žensko. Tokrat je svojo obleko namerno oblekel drugič. Ifga je resno rekla: “Čaj, prosim. Iz zelenih listov in sake.” Natakarica se je samo nasmehnila in odhitela po naročeno.

“Ne poznam vas, ne vem, če je to najbolje, kar sem storila,” je hitela žuboreti Ifga. “S tujci se ne pogovarjam, še manj z njimi pijem čaj. Iz zelenih listov. In sake,” je v isti sapi nadaljevala.

“Madam,” je resno rekel Kashmir White, “tudi jaz ne. Vendar je v družbi neprimerno bolj prijetno in zabavno.

Ljudje smo samo ljudje, predvsem pa smo družabna bitja.” Sladko se je nasmehnil in spet omrežil Ifgo.

“Tu sem izključno in samo poslovno,” je rekel in tako prebral Ifgine misli.

“Sake ... dvakrat, čaj iz zelenih listov ... dvakrat,” je rekla natakarica in hotela oditi, ko ji je Kashmir White rekel: “Pripravljamo banket. V stari graščini sredi mesta in potrebujemo natakarico. Govorite špansko?”

“Kakšno naključje,” je rekla natakarica, “več let sem med počitnicami delala v Španiji. Seveda govorim špansko.”

“Tu je naslov, se vidimo in slišimo,” je rekel Kashmir White in se spet posvetil Ifgi.

“V stari graščini,” je vprašala Ifga, “tam so vendar prepovedali vsako družabno dejavnost. Predvidevali so, vsaj takšen je bil načrt, da bo tam galerija in velika knjižnica. Ne morem verjeti,” je začudeno strmela v moškega, ki je srebal čaj.

“Naša korporacija je kupila poslovne prostore v vašem mestu,” je elegantno zavihtel roko Kashmir White

in pokazal Ifgi trgovino na nasprotni strani ceste. Taisto, kjer je na izložbenem oknu mrgolelo napisov o razprodaji.

“Mogoče vam je znana še kakšna lokacija prostorov, ki ima v svojem sklopu tudi vodnjak. Naše vodilo je namreč jasno: voda očiščuje teren in odnaša negativno energijo.”

Ifga je imela občutek, kot bi se z moškim že poznala vse življenje. Zato je napela možgane, se na vsak način skušala spomniti, kje naj bi še stal kakšen vodnjak. Na svoje lastno začudenje pa je rekla: “Skušala bom poizvedeti, kje se še v našem mestu nahajajo vodnjaki.”

“Zelo dobro,” je rekel Kashmir White.

“In kje, oziroma, kam naj vam to sporočim,” je hotela vedeti.

“Vas bom že našel,” se je nasmehnil, “delo kliče, zato vas zapuščam. Hvala za prijetno družbo pri čaju.” Pomignil je še natakarici, ki je še v istem hipu pritekla, ji plačal in odšel. Vihar, ki je pustošil v kavarni, se je pomiril. Vsi so si oddahnili.

Jaz sem od daleč opazila moškega, ki je izstopil iz kavarne. Nisem ga poznala, bil je tujec. Markanten tujec.

Na ulici se je trlo ljudi. Bil je čas razprodaj in poceni nakupov, ki je premamil tudi mene. Potešiti željo, da si človek, seveda pod pretvezo dobrega nakupa, kupi najbolj nepotrebno stvar na svetu, je bilo moje današnje vodilo. Rahlo sem bolehala za čim večjo zbirko čevljev, zato sem Frančku zvito rekla, da odhajam na zrak. Na izložbi trgovine s čevlji pred našo stavbo je bil nalepljen velik rdeč napis: “Razprodaja. Zaradi stečaja, razprodaja.”

Več dni sem si ob mimohodu trgovine ogledovala dragocene čevlje. Za nakup se nisem odločila, predvsem zaradi cene, ki je presegla skoraj tretjino moje plače. Tako so čevlji ostali do danes v trgovini.

“Vsaka želja se izpolni enkrat,” sem rekla prodajalki, ko mi je zavila čevlje. “Človek mora biti resnično previden, kaj si želi,” sem še dodala, ko me je prodajalka prav pomilovalno pogledala, češ, kaj pa ta ženska bluzi? Moje delo bo tokrat nekaj posebnega. V civilni obleki, elegantni civilni obleki bom morala prisostvovati banketu mednarodnega združenja za ohranitev voda. V graščini, stari razpadli graščini sredi mesta. Tudi šef bo tam, privatno. Dobil je namreč osebno vabilo. Samo on. “Karneval in banket,” sem glasno rekla, “le kako bomo vse to varovali?” Prodajalka me je tokrat z naslednjim “prosim” zbudila iz premišljevanja, rekoč: “Kaj že veste katera bo kraljica sprevoda? Naše društvo za zaščito karnevalskih mask in oblačil je zaradi vseh zapletov nekoliko v dvomih. Mi ...” ni uspela povedati stavka do konca, ko sem dodala: “Karneval je vsekakor prijeten dogodek, ni pa dogodek s katerim bi se morala ponašati naše mesto. Mi na kriminalistiki imamo samo veliko dela, policija pa še več.”

Prodajalka je še vedno strmela vame, ko je rekla: “Prav zaradi karnevala je naše mesto poznano širom po okolici, pa mogoče še kje dalj. Ljudje pridejo od povsod in na račun karnevala služijo domači gostinci in hotelirji. To pa vendar veste, ali ne? Le kako lahko mislite, da to ni hvale vredno delo?” Bila je razburjena in čisto nič ji ni bilo mar, sem jaz pripravljena poslušati njeno razmiš ljanje, ali ne.

“Prepričana sem, da je v življenju potrebna tudi takšna zabava. Mogoče se je vse preveč skomercializiralo, pa se je izgubila prvotna ideja in namen. Samo to sem hotela reči. Stare navade so vedno bolj aktualne, vendar časa zavrteti nazaj ni mogoče. Nikakor.”

“No,” je bila pomirjena prodajalka, “torej veste, kdo bo kraljica sprevoda?”

“Ne ... ne ...” sem odgovorila in zapustila trgovino in začudeno prodajalko. Nisem opazila mlade ženske, ki je žalostno strmela za menoj, ko sem odhajala s čevlji pod pazduho. V glavi pa se mi je motala še podoba polo turnirja in zmešnjava je bila popolna. Občutek sem imela, da me bo delo zadušilo.

S kotičkom ušesa sem vendarle ujela pogovor prodajalke z mlado žensko, ki je žalostno ugotovila, da sem ji pred nosom speljala čevlje.

4.

Veselo sem stopala po stopnicah v nadstropje, kjer sem imela pisarno. Vedela sem, da je Franček na terenu, torej si bom v miru ogledala in spet pomerila čevlje. Ko sem odprla vrata, pa je na mojem stolu sedela starka in jokala.

“Želite?” sem bila več kot začudena. Tajnica mi nič ni rekla, niti vratar, ki se je samo kislo nasmehnil.

“Dva mlada mulca sta mi iz rok iztrgala torbico. V njej sem imela pokojnino. Mojo borno, sramotno nizko pokojnino. Zdaj še tega nimam.”

“Kdaj se je to zgodilo?”

“Veste,” je ihtela še naprej, “delala sem skoraj 35 let, pošteno delala, potem pa so se odločili, da me upokojijo. Po starih zakonih, z novimi pravili. Vse sem izgubila. Zastonj sem delala. Toliko lepih dni je šlo v nič. Nič!”

“Gospa,” sem jo skušala ustaviti, ker me njena pridobitev pokojnine ni čisto nič zanimala. “Gospa, kdaj se je to zgodilo?”

“Takrat, ko sem gledala žensko, katero je nek moški pretepal,” je rekla, kot bi pretepanje žensk ne bilo nič posebnega.

“Kje so pretepali žensko?” sem hotela vedeti.

“In potem je ženska padla po tleh. Tako hudo je bila pretepena, da se je na pločniku poznala sled njene krvi.”

“Kako, prosim,” sem bila že skoraj osuplo začudena. “Česa ne poveste.”

“Moški je potem žensko še brcal, ji stopil na glavo in takrat je ženska obmolknila. Mislim, da je padla v nezavest. Odvlekel jo je v neko stavbo, potem pa ne vem več, kaj je bilo potem. Skupina ljudi mi je zastrla pogled. Nekdo pa je histerično klical in rotil, naj vendar kdo pokliče policijo.”

“In ... no ... kaj je bilo potem?”

“Nihče ni tega storil. Vsi smo se razšli. Takrat sem opazila, da je moja torbica odprta, denar pa je izginil. Tako je bilo,” je rekla starka in še isti hip spet pričela jokati.

“Trenutek,” sem rekla in ponudila starki papirnato brisačo, “samo trenutek, prosim. Rekli ste, da vam je nekdo torbico iztrgal z rok. Je bilo tako, ali ne? Ali bi prepoznali napadalca, pretepača,” sem hotela vedeti.

“Ne vem,” je nadaljevala s hlipanjem, “se bom potrudila. Bom dobila povrnjen denar? Mi bo to kdo plačal?” je hotela vedeti. “Vse skupaj se je zgodilo v trenutku. Ne vem več, kaj je bilo prej. Odprta torbica brez denarja ali rop torbice. Resničnost je ta, da nimam torbice in tudi denarja ne.”

“Kaj pa ženska? Kdo je bila ženska? Ste jo poznali?“

“Ne, nisem,” je rekla starka. “Mladina je danes tako hitra, človek izgubi orientacijo in smisel za čas. Ne ... ne ... teh mladih ljudi jaz ne poznam.”

Poklicala sem Olgo naj ji prinese osvežilne pijače in kavo, ko je starka spet pričela: “Joj meni, kako bom živela, kje bom dobila denar za položnice?” Neutolažljivo je hlipala na stolu in si brisala oči in nos.

“Kdo se tu cmeri,” je z gromkim glasom vstopil šef.

“Kaj je zdaj to? Menda nismo socialna ustanova. Prijeli so mladeniča, ki je imel v svoji bisagi večjo količino ženskih torbic. Pojdite z menoj,” je osorno rekel starki in nič se ni sramoval svojega slabega in ciničnega vedenja. Nisem vedela, kaj naj storim. Zato sem samo z roko zamahnila k ženski, pomenljivo sem ji namignila, da naj sledi šefu.

“Brr ... brr ...” je rekla Olga, ki je vse to opazovala. “Si videla, kako je nasajen. Vse zaradi pola. Nisem namreč našla prave opreme. Moral bo ponjo čez mejo.”

“Kakšnega pola? Avtomobila polo? Kakšne opreme?”

“Ali nič ne veš?”

“Ne, česa ne vem?”

“Na travniku pred graščino, torej med graščino in poljem, kjer je polje pšenice, bodo zgradili stadion za igranje pola. Saj veš, to je kraljevska igra s konji.”

“Tam je vendar starodavni vodnjak, pa zajetje vode za mesto, če že ne za vso pokrajino. Tam pač ne smejo graditi.” Popraskala sem se po čelu, ker se ta hip nisem mogla spomniti vseh podrobnosti, o tako imenovani igri s konji. Kraljevski igri polo.

“Nič ne vem,” je nenadoma rekla Olga. Spomnila se je šefovega obraza in besed, ko ji je razlagal pomembno vest. Včlanil se je v klub igralcev pola. To sicer ni bilo dovoljeno vsem in vsakomur, to je bilo elitno združenje ljudi, ki so znali molčati in služiti denar. Vseeno pa ji ni bilo vseeno, ker je vedela, da takšna včlanitev zanj prav gotovo ni primerna. Neodvisni šef kriminalistike bi moral biti predvsem – neodvisni šef kriminalistike.

“Tu se nekaj kuha,” sem rekla. “Se morda šefu maje stolček in mu je nenadoma postalo vseeno.”

“Nič ne vem,” je spet rekla Olga in se šele zdaj zavedla, da še stoji pred menoj. V moji pisarni. “Delo me čaka,” je rekla in odvihrala.

“Sem Idadora,” je napihnjeno rekla ženska v frfotajoči obleki. Z Olgo sta se komaj srečali med vrati. “Vašega šefa iščem,” je še rekla.

“Tu ga ni,” sem potegnila stavek. “Vam jaz lahko kaj pomagam?”

“Ne,” je osladno odgovorila. Njena frfotajoča obleka pa ji je sledila, ko je zapustila mojo pisarno.

“Tako se mi zdi,” je dobre volje vstopil Franček, “kot bi bil prisoten na snemanju filma. Same babe. Našel sem zapis o mestnem vodnjaku. Res je tam zajetje vode za vso pokrajino.”

5.

Idadora je ljubila denar. Denar in spet denar. Zanj je bila pripravljena storiti vse. Nič ji ni bilo sveto, ničesar ji ni bilo škoda. Valjati se v denarju in ga zapravljati, to je bilo njeno veselje. Idadora tudi ni imela prijateljic, niti prijateljev. Vsakomur, ki se ji je hotel približati, je že na daleč odsvetovala ta korak. Sicer ne naravnost, to ne, ampak previdno, kot bi stopala po črepinjah. Bila je ženska, zaljubljena sama vase in v denar. Čas njenega dobrega zaslužka je namreč minil. Manekenske steze so okupirale nove ženske, pravzaprav otroci. Smrklje, ki ji ne sežejo niti do gležnjev, a vendar neverjetno popularne in cenjene. Belo blago se je ponujalo dnevno. Na cesti v šolo, na vlakih in avtobusih, pri kino dvoranah in še in še. Svoje popke so nosile naprodaj, kot bi hotele odvezati svoja mlada življenja. Gospa moda je obnorela svet. Golota še toliko bolj.

Ota je srečala nekega popoldneva, ko je premišljevala, da se ji vreča prazni. Sprehajala se je po mestnih ulicah kot pav, odeta v svilen šal in frfotajočo obleko.

Oto pa ji je prekrižal pot tisti trenutek, ko je iz kavarne pogledala na ulico. Ko bi le vedela, kaj se je zgodilo. Oto je bil namreč na las podoben moškemu, ki ji je obljubil mastno plačilo za informacijo o koridorju tovornjakov na vzhod. Miko je moral molčati, če je hotel obdržati službo. Njen položaj v službi pa je bil preveč na majavih nogah, da bi se bilo vredno zadrževati. Plačilo za majhen košček papirja, z začrtano potjo je bil tako velik, da sploh ni pomišljala. Ni bilo dvoma. Zdaj pa je zagledala svojega dolžnika, izgubljeno in nevarno dušo na cesti. Je bil to res on?

Oto je bil namreč na las podoben moškemu, s katerim sta skupaj tekmovala pri polu. Zravnala se je na stolu, misleč, da bo lažje opazovala moškega na cesti, ko ji je pogled zastrl velik tovornjak. Prevažal je konje. Na boku je bila izpisana velika reklama za nedeljsko tekmo v polu, ki naj bi bila prva na novem igrišču pred staronovo poslovno stavbo.

Mesto se je spreminjalo v velik kotel, kjer je vrelo tujcev in neznancev. Predvsem pa je dobivalo novo podobo in kaj malo je bilo še slovenskega. Mogoče tu in tam kakšen staroselec, ki se je upiral novemu času.

Idadora je hitro plačala in odhitela ven, na cesto, da bi še ujela Ota. Ni ga bilo več. Namesto njega pa je na pločniku stal Miko in se ji sladko smejal, rekoč: “Kam pa kam, mlada dama? Se nam mudi?”

“Miko ... Miko ... kaj nisi spremljal tovornjaka v Bosno?”

“Ni bilo potrebno. Ukradli so ga. S tovorom vred,” je zamahnil z roko in se še vedno smehljal. “Bojim se, da bodo ukradli še mene. Pravzaprav sploh ne vem, kdo še ni koga ukradel.”

“O, smo zašli v metafizične vode?” je bila sarkastična Idadora. “Kje je oprema, moja nova oprema za polo? Si jo shranil?”

“Prišla bi v službo, pa bi videla,” je bil skrivnosten Miko. “Iskal te je šef kriminalistične službe. Že včeraj. Mislim, da sta skupaj v moštvu, ali ne?”

“Da,” je rekla Idadora. Spet je opazila Ota. Tokrat na drugi strani ceste, kjer si je ogledoval vodnjak, ki so ga prenavljali.

“Koliko dela imajo s temi starimi vodnjaki,” je še rekla, ko je že zapustila Mika. Preslišala je tudi njegovo opozorilo, da jo iščejo policisti.

Miko se je sladko nasmehnil. Močno se je bal, da so imeli kriminalisti namen obiskati prav njega. Malo je bilo nelagodno, predvsem zaradi Sinana. Slednji je namreč poznal njegovo preteklost in prav lahko bi podvomil o njegovem delu. Oddahnil si je, ko je Sinan zahteval samo Idadoro. Svet se je skrčil na minimum in zelo težko je začeti na novo. Skoraj ga ni kotička na zemlji, kamor bi se lahko skril. Računalnik te najde, pa naj se zgodi kar koli se že hoče. To je vedel Miko, še bolj pa Sinan, ko ga je samo z rahlim nasmeškom potrepljal po rami, ko je odšel. Miko pa se je v hipu zavedel, da je njegovega podjetništva konec. S Sinanovim prihodom je postal kot utripajoča zvezda na nočnem nebu. Izgubljen, a viden vsem. V glavi je še vedno imel zvok pištole, šelest bankovcev in strupeno zavijanje policijske sirene. Težko je dokazal, da ni morilec. Alibi mu je jamčila Idadora, ki je slučajno prišla mimo. Rekla mu je, da je lep in prestrašen. Zato. Zato je to storila. Verjel ji je. Bila je rešilna bilka in še do danes niso našli morilca. Tako pravijo. Tako piše v časopisih. Tako je tudi postal Idadorin zvesti sluga. Njena senca in njena pomoč.

Idadora pa je bila polna dobre volje, veselila se je turnirja. Z mojim šefom sta namreč tekmovala v moštvu izbrancev. Pristopna izjava jo je stala veliko in preveč denarja. Vendar ... bila je v moštvu samih zmagovalcev. Še dobro, je pomislila, da se je nekdanja igra kraljev spustila na zemeljska tla. Kakor koli že, kralj športa ni več samo šport za kralje. Strast in navdušenje nad igro je dosegla takrat, ko je kupila prvega tekmovalnega konja. Tako je navadno jahanje prineslo izziv in navdušenje, ko je ugotovila, da ji je konj pisan na kožo. Za igro je potrebovala visoko atletsko izkušnjo, predvsem pa sožitje med konjem in telesom. Velika hitrost in močni udarci ob tem, da je bila stabilna drža na konjevem hrbtu pogoj za uspeh.

Idadora je hotela biti pri vsem prva. Igrala je moško igro – polo –, hotela je biti letošnja kraljica karnevala in na vsak način je hotela biti na zmagovalnih stopničkah. Prva ženska v našem kraju, ki obvladuje konja in moške. Ob vsem tem pa je njena telesna privlačnost morala omrežiti komisijo, ki bo izbirala mladenko leta v našem mestu.

Toliko dela in treninga jo še čaka, Miko pa gre in pozabi na najbolj pomembno zadevo – denar. Spet ga bo morala spomniti na kakšno podrobnost iz njegovega življenja. Potem bo denarja dovolj.

6.

Vodnjak predstavlja sintezo treh kozmičnih zakonitosti: neba, zemlje in podzemlja. Zraven sodijo trije elementi: zemlja, voda in zrak. Vodnjak je simbol izobilja in življenja. Stari pregovori pravijo, da je še resnica na dnu vodnjaka skrita,” je pojasnjevala ekologinja, ki jo je gostil šef. Hotel je namreč vedeti, kako je z vodnjaki na našem področju. Nenadoma se je namreč izkazalo, da je to spet novo bojno polje na zeleni mizi pogovarjanj in dogovarjanj med občinskimi veljaki in poklicnimi politiki. Voda je postala dragoceno mešetarsko blago.

“Zelo dobro se spominjam sestankov, ki smo jih imeli za vsako figo. Enkrat za samoprispevek, pa spet za kurje procesije in dan žena, pa spet za razporeditev denarja, ki ga nismo nikoli in nikdar videli. V glavnem, bili smo ovce gospoda Sistema, poslušna čreda ljudi. Danes pa je povsem obratno. Nihče te nič ne vpraša, nihče se ne zanima, kako ali kaj misliš ti, pomembno je le ustvarjanje dobička in zdravje menedžerjev in poslancev. Mislim, da bi se gospoda srednjega veka v današnjem času odlično počutila,” je rekel Franček, ko je do tega trenutka molčal.

“Kako, prosim,” je rekel šef in srepo pogledal naokoli. “O čem govoriš?”

“O vodi,” je odvrnil Franček. Meni pa se je zazdelo, da mi bo kar sapo vzelo.

Ekologinja je mencala in stiskala svoje prosojnice, kot bi se bala, da jih bo kdo raztrgal. Saj je vendar samo prišla pojasnjevat, kako naj ljudje ohranimo naravo in vodne vire. Samo to. O želvah je molčala. Šef pa je imel povsem druge namene. Prav nič ga ni zanimalo bluzenje teh, kakor jim je rekel, mešalcev vetra, zanj je bilo grozilno pismo o zastrupitvi vodnih virov resno delo. Nenadoma je naše področje postalo zlata jama. Na eni strani je bilo mesto zelena oaza, z neštetimi vodnjaki in parki, po drugi strani pa so cestarji prav skozi vse to zelenje in vodo speljali novo cesto. Glavno prometno žilo za tovornjake z nafto. Tudi slutili nismo, koliko denarja se obrača.

“Kje ste zaposleni?” je v tem razmišljanju nenadoma rekel šef in pogledal ekologinjo.

“A ... pri društvu za varovanje vodnjakov in obnovo zelenih površin,” je rekla.

“Hvala za pojasnila,” je kot curek hladne vode delovala šefova zahvala. “V tajničini pisarni vas čaka nalog za plačilo usluge. Hvala in nasvidenje.”

“Tako,” si je oddahnil šef, ko je ženska odšla, “le kaj naj bi povedala novega. Vse to že vemo. Sta našla Sinana? Kje je tovornjak z nafto?”

“Sinan je tovornjaku sledil samo do državne meje. Izkazalo se je, da je pozabil osebne dokumente doma. Moral se je vrniti.”

“Aha, to pomeni, da smo izgubili sled za njim. Ali to pomeni, da smo izgubili sled za njim?” je gromko ponovil.

“Kdo je bil voznik? Pokličita Sinana. Takoj.”

“Sinan ni nič kriv,” sem spet hotela pomiriti razjarjenega šefa.

“Seveda ne, ker sem jaz pozabil osebne dokumente doma, kajne?” Besno je vrgel papirje po mizi, ko je spet zakričal: “Moral bi biti miren, povsem miren in postopek je bil tisočkrat preverjen in preizkušen, pa se izkaže, da običajna človeška prenapetost sproži pozabljivost. Ja, kaj ste vsi nori. Sinan je degradiran. Pika. Naj kar pobere šila in kopita ter gre.”

“Kdaj se prične turnir v polu?” je rekel Franček, ki je v ozadju opazoval ves ta vihar.

Tokrat je bil šef trden kot skala. Rekel je: “Preberi tole pismo.”

“Vsi vodni viri, vodnjaki in zajetja bodo zastrupljeni, če ne odobrite gradnje ceste.”

“No,” je bil ledeno hladen Franček, “postopek poznamo. Potrebovali bomo več strokovnjakov, predvsem tistih, ki se spoznajo na vodnjake in vodo. Morda tudi ...“Ni uspel povedati do konca, ko ga je šef prekinil, rekoč: “Ta je pa dobra. Kaj misliš, da ne vem, kaj potrebujemo?“

“Seveda,” je nadaljeval s svojo mirnostjo, “gotovo veste, ampak, vsaka nova misel prinese novo idejo. Vse to nam bo pomagalo pri odkrivanju storilca, ali ne?”

“Sinan je v graščini,” sem rekla. Morala sem spomniti šefa na to, da smo veliko denarja vložili v tovornjak, ki so nam ga ukradli oziroma se je za njim izgubila vsaka sled. Prevažanje navadne pitne vode v cisterni za nafto bi gotovo sprožilo posmeh in morebitne nesporazume med državami. Hoteli smo namreč samo to, vedeti in videti, kje vozijo in do kam.

“Graščina ... graščina ...” je srepo pogledal šef. “Ali imajo dovoljenje za banket?”

“Seveda,” sem rekla, “podpisali ste ga vi. Zanj ste tudi dobili osebno vabilo.”

“Karneval ... banket ... polo ... vodnjaki ... roparji torbic in še kaj bi se našlo. No ... no ... kaj zijata? Kaj ni vse to preveč.”

“Seveda,” sva se spogledala s Frančkom. “Pokliči Sinana,” sem mu šepnila.

“Dober dan, lepo pozdravljeni,” je rekel Sinan, ko je vstopil z mobikom v roki. “Vodnjak na grajskem dvorišču obnavljajo. Kamnosek je zgrožen, še bolj gledalci. Poln je namreč orožja in nekih papirjev.” Vse to je povedal v eni sapi, gledajoč šefa, ki je strmel vanj in ni našel besed, da bi protestiral nad to govoranco. Namesto tega je zavpil: “Le kako si lahko osebne dokumente pozabil doma?”

“Enostavno,” je bil hiter z odgovorom, “tako, kot človek kaj pozabi. Tako.”

“Seveda, enostavno, kakor človek kaj pozabi. Le kaj bi si mislil, če bi jaz pozabil nate. Predvsem pri tvoji plači. Danes se človek res ne more več na nikogar zanesti. Ni čudno, da je tako. Zmešnjava, kaos ...“

“V trgovini oziroma stavbi, ki jo je kupilo tuje podjetje na dražbi so našli mrtvo žensko,” je rekel Sinan in nadaljeval: “Zaenkrat še ne vemo, kdo je.”

“Zakaj pa tega nisi takoj povedal,” je zakričal šef, da smo vsi ostrmeli.

“Le kako,” se ni dal zmesti Sinan, “ko pa vendar samo vpijete. Ženska je bila odpeljana na kriminalistiko, v podzemlje. Naročil sem že fotografiranje in javno objavo o njeni smrti. Pri sebi namreč ni imela nobenih dokumentov.“

“Zelo dobro,” se je končno umiril naš šef. “Kdo praviš, da jo je našel?”

“Kashmir White, gospod Kashmir White.” Sinan je razširil roke, da bi nakazal njegovo pomembnost.

“Lastnik polovice mesta je že. Od kje je prišel, kam je namenjen, tega ne vem. Sicer pa sem napisal zapisnik in ga povabil na razgovor.”

V tem hrupu pa smo preslišali trkanje na vrata. Vstopila je Olga z dvema človekoma in rekla: “Zakaj nihče ne dvigne slušalke, zakaj se nihče ne oglasi na trkanje na vrata?”

“Kaj pa je?” sem dvignila glavo, ko je Ignacij že rekel: “Midva sva družba oziroma podjetje Enajsti prst. Prišla sva po dovolilnico za banket.”

“In?” je namrščeno vprašal šef, “Zakaj pa sem? Mar smo mi tajnica?” Srepo je pogledal Olgo, ki se je tako vznemirila, da je glasno zavpila: “Sem jaz šef kriminalistike?“

“Počakajte zunaj,” je čisto mirno rekel Franček in pomežiknil Olgi. Vsi trije so odšli. Takrat pa je Franček mirno, čisto mirno in polglasno rekel: “Ali ste vsi ponoreli? Postali smo kakor trop besnih volkov, ne pa resnih kriminalistov. Se sploh zavedate položaja v katerem smo? Navadna godlja. Grda ... navadna ... godlja!”

Šef tokrat ni pogledal ne levo in ne desno. Besno je odprl vrata in jih zaloputnil, da bi skoraj padla s tečajev.

“Spet pišče več ve kot koklja,” ga je bilo še slišati med vrati.

7.

Pustni karneval je bil v našem mestu že tradicionalen. Sodelovali smo skoraj vsi prebivalci, eni v maskah in kostumih, drugi pri pripravah in tretji samo pri karnevalskih norčijah. Voda je bila tista, ki je vsako leto sproti navdihovala izdelovalce kostumov in režiserja predstave. Sprevod se je običajno pričel pri Golobjem vodnjaku in končal pri, zdaj stadionu za polo, ne dolgo tega pa pri vodnjaku Ognjene ptice. Naš karneval je vedno privabil množico ljudi. Nismo sicer bili preveč radodarni s stojnicami in klobasami, bili pa smo že stoletja izvirni v pripravi in kostumih. Na čelu sprevoda smo imeli velikega goloba, ki je imel okrog vratu obešeno vedro z vodo. To naj bi prinašalo simbolično sporočilo miru in življenju. Čistosti in poštenju. Zadnja postaja pri Ognjeni ptici je bila krona sprevoda. Tu smo si dali duška in se okopali v ognjeni svetlobi, ki se je dvigovala iz tal. Poleg vodnjaka je bila namreč tu že od nekdaj velika razpoka, iz katere je občasno švigala ognjena svetloba. Vendar vedno, tako tudi danes, pa takrat, ko je bila pustna nedelja.

Karnevala se spomnim še od otroštva dalje, časov, ko se nisem smela udeleževati sprevoda. Pri Golobjem vodnjaku smo otroci dobili stare lonce in male metle, s katerimi smo pometali tla, kjer je hodila karnevalska kraljica. Bili smo bolj podobni smetem kot pravim ljudem. Mali in gibčni pa smo sprožali smeh in predvsem veselje staršem.

Tu sta se srečali Idadora in Ifga. Obe sta prišli samo zato, da bi si ogledali priprave na sprevod, obe sta si želeli postati kraljici karnevala. Idadora se Ifge ni spomnila. Preveč časa je preživela na tujem. Svetovljansko ji je zameglilo spomin. Hote ali nehote je pozabila svoje otroštvo, še najbolj pa svoja neprijetna doživetja ob tem. Ifga je zlobno opazovala znano tujko, deklico, ki je postala ženska in se skrila za tančico skrivnosti. Vendar je ni pretentala. Izogibanje poznanstvu je le še bolj potrdilo njeno domnevo, da je to tista deklica, s katero sta se skupaj igrali in preizkušali srobot. Kako se kadi in kako deluje na želodec. To tiho vojno je prekinil moški, ki se je s hitrimi koraki približeval. Obe sta čutili magično privlačnost.

“Madam ...” je rekel Kashmir White, se obrnil k drugi, rekoč: “Madam ... obe lepo pozdravljeni.” Obliznil si je ustnice in se sladko nasmehnil. “Sami znanci. Kdo bi si mislil, da se srečamo tu.”

“Mesto ni prav veliko. Lep dan pa dobesedno kliče po sprehodu in ogledovanju vodnjakov,” je rekla Ifga in se tudi sladko nasmehnila.

“Da ... da ...” je bolj s stisnjenimi zobmi kot ne, rekla Idadora. “Mogoče sta čas in vreme še najbolj primerna za polo. Ste opazili, da bomo imeli stadion za igranje pola.”

“Sem,” se je odzval Kashmir White. “Sem.”

Ženski sta otrpnili, kot bi bili nekje drugje. Njuna jezika pa sta izgubila običajno hitrost in nenadoma je nastal neki neznani vakuum. Tišina in spet tišina. Kashmir White je vedel, kaj to pomeni. Ne prva in ne druga se nista hoteli izdati, da ga poznata, da sta ga srečali v že bolj prijetnih okoliščinah.

“Vabim vaju na banket. V prenovljeno graščino. Prisrčno vabljeni,” je še rekel, ko je dodal: “Delo me kliče. Obveznosti in delo. Vabili bosta dobili na domači naslov,“ je spet dodal in zapustil presenečeni ženski.

“Zajulgate,” je prhnila Idadora, “kaj si misli, kaj si vendar misli ta človek. Da je edini moški v našem mestu?“

“Edini, primeren zame,” je rekla Ifga, se obrnila na petah in se posvetila opazovanju priprav na karneval. Idadorina jeza je bila tako dobro skrita, da niti Ifga, ki se je namerno obregnila vanjo, ni opazila drgeta v duši in besa v srcu.

“Maščevanje bo sladko,” si je rekla Ifga in veselo žgolela med množico ljudi. Nabirala si je točke, ugled in s svojo postavo na vsak način hotela dokazati, da je edina v mestu primerna za kraljico karnevalskega sprevoda. Prevečkrat se je že morala umakniti, tokrat se ne bo. Idadora naj si svoje svetovljanstvo vtakne za klobuk. Šemast, velik klobuk. Slednjega je namreč vedno nosila. Naj je bila zima ali pomlad.

“Lepa obleka,” je elegantno zaokrožil po zraku Kashmir White in se nevarno približal Idadori. “Pristaja vam prav toliko, kot jokerski klobuk. Priprave za turnir so v polnem teku. Samo še nekaj podrobnosti manjka. Mislim ...” Ni dokončal stavka, ker ga je za rokav pocukala Ifga in mu šepnila na uho: “Poznam vse vodnjake, vas zanima?”

“Seveda,” je rekel in elegantno pozdravil Idadoro, ki pa tokrat ni mogla skriti razočaranja. Diamanti na manšetnih gumbih so se namreč tako zapeljivo lesketali, da bi bila zanje pripravljena pozabiti tudi na svojo filozofijo: “Ne nasedaj blišču, botruje bedi.”

“Vsi vodnjaki v mestu so med seboj povezani,” je rekla Ifga.

“Pojdite z menoj, v graščino. Tam se pomeniva o vsem,” je rekel Kashmir White in Ifgi je srce kar poskočilo. Torej jo bo Idadora gotovo opazila, kako vstopa v limuzino. Z lepotcem vred.

“So že izbrali kraljico karnevala?” je hotel vedeti. Obenem je pričel iz bifeja v limuzini natakati pijačo.

“Sake, ali ne?” je rekel in ji s popolnoma mirno roko podal skodelico.

“Hm ... mja ... da, prosim,” je rekla. “Le kako, za boga, naj se uprem vsemu temu razkošju,” ji je švignilo skozi možgane.

Pripeljala sta se po svežem nasutem pesku. Ignacij ju je že čakal. Prav tako mojster-kamnosek.

“V vodnjakih je gojišče za želve,” je rekel in si brisal potno čelo. “Ste to vedeli?”

Brez posebnega zanimanja se je zazrl v začudenega moškega, Ifga pa tudi ni mogla zapreti ust.

“Da ... da ...” je rekel spet mojster-kamnosek, “speljani so posebni tuneli, v različnih nivojih, predvsem pa nad in pod vodnjaki. Nekdo služi mastne denarce s tem.”

“Ste vedeli?” se je Kashmir White zazrl v Ifgo. Ni še uspela zapreti ust.

“Nihče ni vedel,” je rekel Ignacij. “Povedala je ekologinja.“

“Konj je na varnem,” je rekel Ignacij, “v hlevu. Si ga boste ogledali. Pravkar so ga pripeljali.”

Kashmir White se je v trenutku zbral in mirno in razsodno rekel: “Gremo na čaj. Tam se vse in o vsem pogovorimo. Potem se bom odločil, kako naprej. Ste sami? Kje pa je gospa Rosa?”

“V mesto sem jo poslal po nekaj malenkosti,” je odvrnil Ignacij in osladno odprl vrata v graščino. “Denar ni umazan, če si ga zaslužiš,” je šepnil kamnoseku, ki ga je začudeno opazoval. Še pred nekaj minutami sta se namreč grdo sprla in Ignacij se je izkazal za ledeno hladnega in grobega človeka.

“Vsi so jegulje ... sipe ... hobotnice ... ,” je zamahnil z roko kamnosek in nadaljeval z delom na dvorišču.

8.

Moštvo sestavljajo štirje opremljeni igralci, lahko moški in ženske. Igrišče mora biti dolgo 274 metrov in 137 metrov široko. Pokrito mora biti z rušo, pravzaprav trato, in zelo dobro vzdrževano. Le tako je možna varna in hitra igra. Približno 7 metrov od vsakega konca igrišča pa je postavljen gol. Konj je ...“

“Aretirali so domnevnega morilca ženske, ki so jo našli v kartonasti škatli v trgovini,” je rekla Olga, ki je vstopila v šefovo pisarno. Že pred vrati je slišala glasno govorjenje, zato je bila prepričana, da ima šef obisk. On pa je bral iz knjige oziroma priročnika navodila za polo.

“Naj to uredita Mica in Franček,” je rekel in zamahnil proti njej, češ, pojdi že!

“Ampak ...” je hotela reči Olga, “ampak, brez vas ne bo šlo.”

Šef pa je spet zamahnil z roko in jo skoraj potisnil iz pisarne, rekoč: “Kaj ne vidiš, ženska, da imam delo.” Pokazal je na kup knjig na pisalni mizi.

“Čudna so pota šefov in direktorjev, vodij in še koga,” je rekla Olga, ko nama je prinesla kratko sporočilo o najdeni mrtvi ženski. “Ne vem, kaj se je zgodilo, vendar šef je ukazal, da to zadevo uredita vidva. Sicer pa,” je še rekla Olga, “če ne bi nehal kaditi in piti kave, potem bi bil še znosen. Tako pa ... končno, kaj pa me briga?”

“A, kar tako,” je rekel Franček, “zdaj že vam naroča, kaj morava storiti. Ali nima časa, da bi se pogovorili in skupaj odločili za postopek?”

“Ne,” je rekla Olga. Nekaj, globoko v njej ji je reklo, da nima smisla razpravljati o šefovih odločitvah. Nikakor ne. Vsaka beseda jo lahko stane službo.

“Storila sem samo to, kar mi je bilo naročeno,” je rekla in mi položila papir na mizo. “Dosti drugega dela imam. Svojega dela imam zadosti,” je še rekla in odšla. Čeprav je kazalo, da se bomo vsi trije pošteno razburili, je Franček mirno rekel: “Nima smisla. Pokaži mi papir. Delo naju čaka.”

Pričel je brati: “V kartonasti škatli, v trgovini, ki jo je v sklopu objekta kupil za zdaj še neznani kupec, je gospod Kashmir White našel žensko truplo. Imela je polomljene kosti in zmaličen obraz. Njeno identiteto bomo ugotavljali naknadno, s pomočjo DNK. Truplo smo odpeljali v mrtvašnico. Kartonasto škatlo in odtise pa v laboratorij kriminalistike. Objekt je zapečaten, domnevne priče ali samo slučajni obiskovalci tega dela mesta pa bodo poklicani na zaslišanje ... . Ali so to kakšni podatki? Kdo je napisal poročilo?”

“Franček,” sem hotela biti prijazna, “seveda so to podatki, kaj pa drugega. Ko bova izvedela kaj več, potem bova nadaljevala. Nekje pa je vseeno potrebno pričeti. Poglej, čisto na dnu poročila je še pripis: ženska ima pod popkom tetovirano hobotnico, ne sipo.”

“Le kako vedo, da je to sipa. Kakšna je razlika med hobotnico in sipo? Tako prva kot druga sta samo dve sluzasti živali.”

“Hobotnica je na morskem dnu živeča žival z osmimi lovkami, sipa pa je prav tako na morskem dnu živeča žival z desetimi lovkami. Slednja ima še črnilno žlezo. To je njena obramba pred napadalci. Torej je sipa povsem nekaj drugega, ali ne?”

“Zelo pomemben podatek,” je ugotovil Franček, kot bi vse to že vedel. “Ali bova torej iskala osem ali deset osumljencev? Potencialnih morilcev?”

“Tu se skriva nekaj več,” sem rekla bolj sama sebi kot Frančku. “Grem do šefa. Potrebujeva namreč nalog za preiskavo zgradbe in nalog za zaslišanje prič.”

“Hm ... da ...” je rekel Franček, in še naprej listal po knjigi o morju in morskih globinah.

Olga ni niti dvignila oči, ko sem ji pričela pojasnjevati razlog ponovnega obiska pri šefu. Narahlo je samo dvignila obrvi in zašepetala: “Kakor želite, vendar samo na lastno odgovornost.”

“Polo ponija sem izbral zelo previdno. Upošteval sem njegovo žilavost, odpornost, vzdržljivost, predvsem pa vztrajnost. Vse to je združeno v njegovi učni dobi oziroma treningu. Konec koncev ni enostavno voditi žival po ozkem pasu, ko se vendarle jezdec nagiba v vse mogoče kote in ravnine. Malo me skrbi udarec ob peti. Bojim se, da ne bi poškodoval konja. Potem ... adijo nagrada,” je rekel šef Idadori, ki ga je zavzeto poslušala. Nihče od njiju namreč ni opazil, da sem vstopila.

“Mislim, da je udarec s strani, ob peti tvoj boljši udarec. Lahko bi rekla ...” si je popravila lase Idadora in takrat sta me opazila.

“Kaj delaš tu?” je skoraj zakričal šef. “Mar ne vidiš, da delam. Imam polne roke dela.”

“Vidim ... vidim,” sem rekla in tako zlobno pogledala Idadoro, da se je ženska odločila za odhod.

“Priročnik bom vzela s seboj,” je še rekla in presenečenemu šefu iztrgala iz rok zajetno knjigo o igri polo.

“Popoldan bom spet prišla,” je rekla in zaloputnila vrata. Vendar jih je vseeno še odprla, ko je rekla: “Res!”

Oddahnila sem si, skoraj sem si že oddahnila, ko je šef pričel kričati: “S kakšno pravico vdiraš v mojo pisarno? Človek res ne more imeti nekaj minut zase? Delam že vrsto let, neprekinjeno po 36 ur na dan ... samo kriminal ... samo umori in korupcija ... pa spet sistematizacija ... pa sestanki ... pa politični pritiski ... pa ...” Bil je dobesedno penast.

“Ampak ...” sem hotela protestirati, ko je spet zajel sapo in pričel kričati: “Nič, ampak! Dovolj imam vsega. Letos si bom privoščil daljši dopust. Prvič v dolgoletni karieri, razumeš! Prinesi mi kavo,” je še ukazal in sploh nisem imela časa protestirati. “Za seboj zapri vrata,“ je še rekel, ko sem jih pustila priprta. “Ko vstopiš spet s skodelico kave v roki, potrkaj!”

“Sem opozorila,” je sladko rekla Olga in nadaljevala s tipkanjem.

Kavo sem prinesla samo do Olge. Ona bo že vedela, kako naj pomiri šefa. Kuhala sem namreč sveto jezo, če že ne bes, ker je bilo šefovo vedenje, milo rečeno, zelo neprimerno. Očitno so bili konji in polo njegova prva skrb. Po novem.

Že sem hotela zapustiti Olgo, ko je vstopil Oto, rekoč: “Ženo sem ubil. Spravil in skril sem jo v kartonasto škatlo, v zapuščeni trgovini. Baba mi ni dala miru. Neprestano je blebetala: poišči si službo ... poišči si službo.“

Olga je obstala s skodelico kave v roki, jaz pa sem sedla na njen stol. Takrat je odprl vrata še šef, in zakričal: “Kaj te nisem odpustil? Kaj delaš tu? Kje je kava?”

Presenečeni Olgi je dobesedno strgal skodelico s tekočino iz rok in spet za seboj zaloputnil vrata.

“Noro ... norija ... noro. Pojdi z menoj,” sem rekla Otu, “se bomo pogovorili.”

“Pogrešam sodelavko Roso,” je ves vznemirjen rekel Ignacij. Srečali smo se med vrati, ko sem hotela Ota odpeljati na zaslišanje.

“Bom jaz nadaljeval,” je rekel Franček. “Saj vem, spet babe. Pojdite z menoj,” je namignil Ignaciju, ki je nemočno vil roke in se umikal Otu.

“Tega človeka sem že nekje videl,” je rekel Frančku, ki je tudi stopil stran od Ota.

“Seveda ... gotovo ste ga videli. Je namreč Rosin mož.”

“Ne, to pa ne. Rosin mož je povsem drugačen. Mislim, da je še celo mlajši od nje. Večkrat je bil pri njej v graščini in zelo prijetno ju je bilo opazovati.”

“Kako to mislite,” je začudeno vprašal Franček. “Saj veste, kako. Nekateri ljudje so poročeni celo večnost, pa imaš občutek, kot bi bili vse skozi na medenem mesecu. Tako prijetno ju je bilo opazovati že zato, ker sta se veliko smejala in veliko pogovarjala. Ponavadi je takrat, ko je njen mož odšel, Rosa delala s podvojeno močjo. Tako je s tem,” je loveč sapo zaključil svoj monolog Ignacij.

“Ne ... ne ... ne bo držalo,” je rekel Franček. “Oto je Rosin mož in pika.”

“Micaaaaa ...” sem ga slišala klicati, ko sem na hodniku mirila Ota. Pritekla sem, kot bi mi gorelo pod nogami. “Kaj je?” sem osorno vprašala, “Kaj ne vidiš, da imam delo.”

“Ali poznaš Rosinega moža?” me je vprašal.

“Seveda ... kaj pa ... seveda ga poznam ... zakaj sprašuješ?”

“In kdo je Rosin mož?” Franček je čakal, kaj bom odgovorila.

“Oto, vendar ... Oto je njen mož.” sem rekla.

“Hvala ... hvala lepa,” se je nasmehnil Franček Ignaciju, ki še vedno ni mogel zapreti ust.

“In kdo je potem tisti mlajši moški? Kdo?” je hotel vedeti Ignacij.

“To bomo ugotovili. Gotovo bomo ugotovili,” je rekel Franček.

“Pokliči gospoda z diamantnimi manšetnimi gumbi. Takoj naj pride na kriminalistiko,” je rekel Franček in Olga je že pričela vrteti številko na telefonu. “Poznaš številko, jo veš na pamet,” se je čudil Franček in Olga je rahlo zardela.

“Saj sem vedel. Vihar v mestu ... pri babah ... še vedno traja,” je skomignil z rameni in dobesedno potisnil Ignacija v najino pisarno, rekoč: “Tu počakajte!”

Odpeketal je po stopnicah navzdol, v arhiv in na vsak način je hotel poiskati mapo, kjer so bili shranjeni zaupni zapisi o Otu in Ignaciju.

V arhivu pa je bilo vode do pasu. In tekla je še kar naprej ... naprej ... po hodniku in še dalj na cesto, kjer je stala gruča začudenih ljudi in opazovala curek, ki ne jenja. Na čelu skupinice pa sta stala Kashmir White in šef in si ogledovala slike konj.

Tokrat se je Franček uščipnil v roko, hotel se je prepričati, da ne sanja.

“No ... kaj je?” je osorno zaklical šef, ko ga je opazil.

“Čakamo gasilce ... vodovodarje in reševalce ... no ... kaj zijaš,” je nadaljeval s svojo osornostjo. “Še nisi nikdar videl poplave?”

Poslušala sem Frančkovo razlago dogodka in tudi jaz sem bila močno začudena.

“No, vidiš,” sem skušala reči mirno, “niso samo babe tiste, ki povzročajo nevšečnosti, ali ne?” Hotela sem se nasmehniti, ko me je Franček tako grdo pogledal, da se verjetno danes ne bom smejala več.

9.

Leseno kladivce ali bat, pravzaprav palica je izdelana iz trsta oziroma bambusovih palic, s smolo zlepljena v mnogokratnik, tako omogoča prožnost. Dolžina je odvisna od višine konja. Žogico moraš zadeti od strani bata, ne s koncem. Žogica pa je izdelana iz bambusa, vrbja ali usnja, kar je primerno predvsem v zaprtem prostoru – areni, kjer igrajo polo. Igralec mora nositi zaščitno čelado s ščitnikom, v zadnjem času pa še zaščito za obraz. Kolena pa ima zaščitena z usnjenim ščitnikom.

Prav tako je zaščiten tudi konj z zaščitnimi obvezami na vseh štirih nogah, rep pa je trdo zvezan da zmanjša motnje za dosego številnih zadetkov,” je končno zajel sapo Kashmir White in zapeljivo pogledal Idadoro.

“Zujulgate,” je odvrnila, ko je opazovala nastajajoče igrišče za polo. “Veliko denarja je v igri, ali ne?”

Zavoljo vseh teh novih dogodkov in doživljajev je bila rahlo zmedena. Spet se je spomnila karnevalskih norčij in zato, da bi se ognila kakršnemu koli besedičenju, izustila svojo besedo: zujalgate! Magična beseda, skovanka jo je običajno rešila pred neprimernimi izjavami. Na vsak način je hotela postati in ostati dama. Skovanko je izdelala za treniranje ustnic po operaciji. Občutek je imela, da si tako krepi vsako ustno mišico posebej. Nihče namreč ni vedel, koliko je morala pretrpeti, da je lahko prenesla vse bolečine, povezane z operacijo. Zanjo je namreč veljalo, da je prava dama le tista, ki zna pravilno našobiti ustnice. Počutila se je tako zapeljivo, poželjivo in iskano. Prepričana je bila, da ji bodo nesramno našobljene ustnice same odpirale vrata. Ljudje so ji bili nevoščljivi, to je vedela in nekdo izmed tistih, ki so vedeli za njeno operacijo, ji je zabrusil: “Zgoraj so ti povečali, so ti spodaj zmanjšali?”

“Naše mesto bo postalo znano daleč naokoli,” je rekla Idadora in si popravila klobuk. “Toliko novega od dne, ko sem prvič odšla v svet. Kdo bi si mislil.”

“Ste veliko potovali?” Kashmir White je vse to že vedel, hotel je samo pridobiti čas, da si v miru ogleda prizorišče. “Ste že kupili karnevalsko obleko?“

“Ne,” si je spet popravljala klobuk Idadora.

“Vabim vas v graščino. Tam je oblek kar jih hočete, kakršno koli hočete. Baročno, klasično, antično ali klovnovsko. Sicer ste dama,” jo je spet premeril od glave do pete, “gotovo boste izbrali nekaj lepega. Dve ali tri sem prinesel celo iz Benetk.”

“Zelo ste prijazni, hvala,” je rekla Idadora, “pridem in si ogledam obleke. Popoldan, ali je prav?” Usločila je hrbet, pomežiknila in pričela z nogo delati krog v pesku. Kashmir White ni nič več rekel, mislil pa si je svoje.

“Po končanem karnevalu imamo tango bal. Plesno prireditev, ko kraljica karnevala prebere sporočilo ljudem in si nadene krono za eno leto. To je zelo stara ceremonija, tudi parada, kjer proslavljamo mladostno lepoto in vedno je osnova dogajanja – posvetitev vodi. Saj veste, voda je voda. Voda je življenje.”

Idadora si je spet popravila klobuk, ko je Kashmir White samo pokimal. Zazdelo se ji je, da zre nekam daleč na igrišče, kjer se je zbrala večja gruča ljudi.

“Ekologinja in šef kriminalistike,” je rekla Idadora in sledila Kashmir Whitu.

“Cap ... cap ... cap ... vedno za petami,” je namesto pozdrava vzkliknil moj šef in odslovil Idadoro.

“Zemlja se pogreza, šota se pogreza, ograja ni bela, groza, grozaaa,” je prhnil šef in nemočno dvignil roke.

“Saj sem vam povedala,” je rekla ekologinja. Mala ženska, z malimi svetlimi očmi, ki so odsevale nečimrnost in pomembnost. Prepričana je namreč bila, da rešuje mesto, če že ne kar ves planet. “Tu je zbirališče podtalnice, ne daleč stran pa vodnjak. Ni čudno, da je zemlja mehka. Dovoljenje za graditev stadiona ste tako ali tako dobili od človeka, ki kraja sploh ne pozna, ali ne?”

“Zujulgate,” si je šepnila Idadora, ki je sledila pogovoru. Nihče namreč še ni opazil, da še vedno stoji na svojem mestu.

“Golobji vodnjak je v nevarnosti.”

“Stare vraže govorijo o času, ko bo izginil Golobji vodnjak in bo zemlja strupena, pitna voda pa neužitna,” je rekla ekologinja. “To je zelo nevarno. Gotovo je tudi v starih vražah nekaj resnice.”

“Kaj bomo storili?” je rekel šef.

“Kako bomo zadevo sanirali?” je dodal Kashmir White, “toliko in preveč denarja je vloženega v ta projekt, ali naj se vse skupaj zvrne v brezno zemlje?”

“Oporni zidovi, sanacija tal, ko bo nemogoča propustnost blata in kemikalij, zavarovanje okolice in rušenje objekta po končanem turnirju v polu. To je edina rešitev.”

Gruča ljudi je tako dobesedno samevala sredi polja, na ozemlju, kjer naj bi se pričel razcvet mesta in okolice. Kashmir White se je počutil zelo nelagodno. Kljub temu, ni dovolil, ni si smel dovoliti nobene napake več. Še manj, ni smel verjeti nobeni obljubi več, pa naj je bila še tako zapeljiva in še tako izvedljiva. Svoje podjetje bo moral umakniti, pogoltniti bo moral tudi izgubo, finančno in moralno.

“Ne razumem vas, vas Slovencev,” je rekel. “Ne razumem vaše birokratsko-ignorantske politike. Saj ste vendar razpisali natečaj za projekte, ste ali niste?” Strupeno je pogledal ekologinjo, ki je nemočno dvignila roke in se zazrla v šefa kriminalistike. Slednji pa je zrl tja daleč nekam, v prazno.

“Obiskal vas bo moj odvetnik,” je še rekel in ponudil začudeni Idadori roki, da sta odšla skupaj.

“Ste resno mislili,” je rekla začudena Idadora in se svetlo nasmehnila ostalima dvema.

“Resno, kakopak, seveda resno.”

“Kaj pa karneval, kaj pa turnir v polu?”

“To bomo še izpeljali, to bomo še izpeljali,” je trdo ponovil in nič več se ni dal motiti.

Idadora pa je hodila ob njem, po mehki šoti, da so se pete vdirale v travo in čisto vseeno ji je bilo, kaj se dogodi v mestu. Kraju, kjer je bila sicer doma, pa vendar tujka.

“Opravke imam, v mesto grem,” je rekla in zapustila Kashmir Whita. Tudi to je bilo zelo dobro. Zanj, seveda. Idadora pa je odšla k sodelavcu Miku. Potrebovala je denar.

10.

Kashmir White se je udobno namestil v naslonjač, poleg starodavnega kamina. V mislih je prešteval ploščice, glasno pa brundal pesem in s široko razprtimi očmi zrl v kamnoseka.

“Torej,” je rekel, “kaj ste odkrili v vodnjaku?”

“Predor,” je odvrnil kamnosek in kihnil. “Oprostite,” je dodal, “poln sem prahu in smradu iz podzemlja. Nimam pojma, od kje se je vzel ta nesrečni rov. Je popolnoma suh, tako, kot bi tekel po površini zemlje. Tla so zbita iz grobega kamenja, na stenah pa so neznani znaki in obešalniki za bakle. Vse skupaj mora biti zelo staro, če že ne prastaro.”

“Kam vodi pot?” Kashmir White je še vedno brundal neznano melodijo.

“To me prav nič ne zanima,” je rekel kamnosek. “Zame in za moje delavce se je pot končala takrat, ko smo odkrili ta predor. Na zgodovino in arheologijo se tako ali tako nič ne spoznam. Me tudi ne zanima. Jaz sem srečen, da smo se vsi vrnili iz predora.”

“Srečen, srečen ... seveda ... seveda ...” je prekinil z brundanjem Kashmir White. “To je tako, kot pravi Nostradamus: konj zaradi neznanja slovnice ni nesrečen, tako tudi človek zaradi neumnosti ne. Neumnost se namreč ujema z njegovo naravo.”

“Tu nisem zato, da bi se izobraževal,” je prhnil kamnosek, “tudi neumen nisem. Delam pošteno in neprestano. Če vam kaj ni prav, potem grem!”

“Vseeno bomo morali raziskati, kam pelje predor, ali ne?”

Kashmir White je uvidel, da nima smisla jeziti kamnoseka. Njegova restavracija starih vodnjakov je bila več kot odlična in samo zaradi njemu lastne skromnosti je bil premalo znan.

“Naše področje je več ali manj močvirnata zemlja. Daleč naokoli se je raztezalo Panonsko morje, usedline in kamenine to dokazujejo. Kamnoseki smo si enotni, da bi morali kopati pod plastjo ilovice, potem bi našli najlepši in najtrši kamen. To bi bilo vredno slovesa starodavnih alkimistov, ki so iskali v navadni rudnini zlato.

Jaz ...” ni uspel dokončati stavka, ker ga je Kashmir White prekinil z besedami: “Opravičujem se vam za neprimerne besede. Ali je kakšna možnost, da bi prišli do kamna pod ilovico?”

“No,” je spet rekel kamnosek, “če nadaljujem prej začeti stavek. Jaz sem to že predlagal. Na našem združenju smo o tem govorili. Seveda je vprašanje denar. Tako, kot vedno, denar!”

“Koliko?” Tokrat se je Kashmir White posvetil samo odgovoru.

“Ne vem, ne vemo. Bom poizvedel. Že stari alkimisti so odkrili številne kisline, baze, kovine, okside in pline. Pomagali so si z organskimi spojinami, predvsem pa so odkrili, da je za slednje potrebna sila. No, vidite, pa smo tam. Sila, moč, energija. Te tri reči bi gotovo pomagale raziskati predor.”

“Ne verjamem, da ste samo kamnosek,” je rekel Kashmir White.

“Ni treba,” je odvrnil kamnosek. “Vseeno je, kaj verjamete in česa ne. Delo me čaka. Lep pozdrav,” je osorno rekel in odšel ter zapustil začudenega Kashmir Whita, da je sam premišljeval o njegovem poklicu.

Kashmir White pa ni bil človek, ki bi se pustil vznemirjati zaradi neotesanih ljudi. Niti najmanj. Njegov cilj je bil jasen, bolj jasen kot najčistejše nebo po nevihti. Z mize je vzel droben srebrn zvonček in narahlo pozvonil. “Želite,” je rekla natakarica, ki je skoraj isti hip vstopila.

“Španska oprema se vam še najbolj poda,” je šarmiral Kashmir White in dekle je rahlo zardelo, rekoč: “Klicali ste me.”

“Da ... da ... čaj iz zelenih listov in sake, prosim,” je bil že spet stari Kashmir White. Dekle je tako hitro, kot je prišlo, tudi odšlo. Vesela je bila namreč službe v graščini, bilo je veliko denarja in še več prijetnih opravkov. Njena zadolžitev ni bila težka. Stregla je gostom, stregla delavcem na graščini, preostali čas pa je imela nalogo sedeti pred ekranom in opazovati okolico. Do danes se ni zgodilo nič posebnega in močno je upala, da se tudi jutri ne bo. Ekologinja je pač tekala od enega vodnega vira do drugega, kar pa je bilo po njenem mnenju vse v pristojnosti službe. Natakarica pa je ob vsakem njenem obisku dobila nekaj denarja. To je bilo še najboljše pri vsem. Tega gospodarju graščine seveda ni povedala. Ne manjka ji več dosti, pa si bo lahko kupila obleko za karneval.

“Tako rada bi bila na čelu sprevoda. Tako rada bi bila kraljica sprevoda. Tako rada bi ležala v gospodarjevi postelji, tako rada bi bila bogata,” je premišljevala in ni me opazila, ko sem vstopila.

“Dober dan,” sem rekla in dekle je vse skupaj spustilo na tla, vpijoč: “Kdo ste vi? Kdo ste vi?” Skoraj isti hip jo je posilil jok in ni vedela, kaj naj stori s črepinjami.

“Sedem let sreče,” sem rekla in ji pomagala pobirati črepinje. “H gospodu Kashmirju Whitu moram. Je doma?“

“Da,” je bila osorna. Še isti trenutek pa se je spomnila, da je to njena služba in zato se je že prijazno, a narejeno nasmehnila. “Prva vrata desno, izvolite,” je še rekla in odšla.

“No, končno,” je rekel Kashmir White, prepričan, da je prišel do čaja.

“Dober dan,” sem rekla in takrat je le dvignil glavo in se obrnil. “Oprostite,” je bil že narejeno vljuden, stari Kashmir White. Njegovi možgani so v tisočinki sekunde zaznali neprijetnosti. Mora biti previden.

“Želite, kaj lahko storim za vas.” S prsti je bobnal po mizi in čakal, kaj bom rekla, storila.

“Za Roso gre,” nisem ovinkarila ter mu kar takoj pokazala svojo kriminalistično izkaznico.

“Ja, kaj je z njo? Z gospo Roso. Kaj se je zgodilo? Ignacij jo je poslal v mesto. Po nekaj reči, tako je rekel.”

“Gospa Rosa je mrtva.”

“Ah ... ne ... kako mrtva?” Začudeno je dvignil roke in spet so se zasvetili diamantni gumbi.

“Z menoj pojdete,” sem rekla. “Nekaj reči bo potrebno razčistiti.”

“Tako pač ne bo šlo,” je rekel popolnoma mirno, a odločno. “Poklical bom odvetnika.”

“Kakor želite,” sem rekla in nemarno sedla na stol, okrašen z zlato-belim okrasjem. Ne vem zakaj, ampak ta moški ni bil samo lep, bil je strupeno nevaren. To sem že vedela. Dolgoletne izkušnje so mi izostrile čute. Nisem več nasedla. A ... a ... ne več.

“Ali bova nanj počakala tu ali greva na kriminalistiko?“

“Počakala bova tu,” je rekel Kashmir White in na svojem mobiku zavrtel odvetnikovo številko. “Tu bo čez nekaj minut. Stanuje v tej stavbi. Saj veste, posli zahtevajo celega človeka. Želite mogoče čaj, sok,” je nadaljeval tako, kot bi se nič posebnega ne zgodilo.

“Hostesa bo vsak hip tu,” je še rekel in pozvonil z zvončkom.

“Srečala sem jo na hodniku, če je to isto dekle,” sem bila prijazna.

“Samo eno hosteso imam. Gotovo ste srečali pravo.”

“Torej imava nekaj minut časa, da se pogovoriva o gospe Rosi, ali ne?”

Kashmir White pa je strmel skozi okno in opazoval drevesa, ki so se upogibala v rahlem vetru. Mislila sem že, da ne sledi toku dogajanja, da je nekje drugje in da svoje misli zavestno odvrača od teme pogovora, ko je rekel: “Vaše mesto je polno pasti. Človek hoče pomagati, vdihniti življenje in spremeniti to nelagodnost in nezanimivost, pa se izkaže, da niste nagnjeni k spremembam. Še manj k napredku.”

“Ne ... ne, tega gotovo ne mislite resno. Meščani so le previdni, kot bi bili ujeti v večdesetletno mirovanje in poslušnost, če že ne ubogljivost. Slovenci smo zaljubljeni v svojo deželo. Ljubezen pa je, kot sami dobro veste, tudi predanost in suženjstvo. Boste prišli na karneval?” sem hotela malo spremeniti temo.

“Ah, karneval,” je zamahnil z roko in spet so se posvetili diamanti na rokavu srajce. “Ne vem. Ravno v času karnevala je tudi polo turnir. Ne vem, kam naj bi šel. Ali prvo ali drugo? “

“Karneval je v našem mestu skoraj tako pomemben kot voda v Sahari. To je dogodek, ko še politična in kulturna srenja pozabita na medsebojne zamere in se predata veselju in rajanju. Ste že slišali za naše znamenite vodnjake?”

“Zelo rad bi vas zaposlil,” je rekel Kashmir White in se šarmantno nasmehnil. “Prav takšno žensko potrebujem, kot ste vi.”

Nekdo je potrkal na vrata in nisem imela časa odgovoriti oziroma vprašati, zakaj ravno mene.

Vstopil je odvetnik s hosteso in Ignacijem. V sobi je zavladala strupena tišina, ko sem mirno prevzela nadzor nad dogajanjem, rekoč: “Boste povedali vi,” sem pokazala na gospoda Kashmir Whita, “ali naj razložim jaz?”

“Izvolite ... kar ... prosim,” je rekel in se posmehljivo obrnil k meni, “Vse lepo po predpisih.”

“Kdo je ubil gospo Roso in zakaj?” sem trdo rekla in pogledala vsakega udeleženca posebej. “Sicer pa to že veste. Vi gotovo,” sem pokazala na Ignacija. “Najpametneje bo, da se odpravimo v mojo pisarno in zadevo uradno in po predpisih uredimo, ali ne?”

“Seveda ... seveda ...” je zaprl svojo torbo tudi odvetnik, ki je vse do sedaj molčal. “to sem mislil že tako ali tako predlagati. Mojega klienta boste morali pustiti kar tu. Jaz pojdem z vami, to pa je dovolj.”

“Saj res,” sem se posmehnila, “prišla sem h gospodu Kashmir Whitu, da bi nekaj stvari pojasnil, odšla pa naj bi z njegovim odvetnikom. Ta je bosa! Vsi pojdemo in pika.”

“Tako je,” je rekel Franček, ki je pravočasno vstopil. Brez vljudnih fraz in trkanja. “Marica čaka. Zunaj, na dovozu.”

“Ali moram tudi jaz?” je rekla hostesa, ki je prišla za Frančkom.

“Ne!” je odločil Franček. “Če vas bomo potrebovali, vas bomo poklicali.” Dekle si je vidno oddahnilo.

“Vidiš,” mi je šepnil Franček, ko sva zadnja odhajala iz sobe, “vidiš, kako je vse enostavno. Oto je sprva že priznal umor, zdaj pa molči in nikakor noče podpisati izjave. Pobesnel je kot razjarjen bik, ko sem mu pripeljal odvetnika, da bi skupaj uredili vse birokratske zahteve. Sinan čaka, pohitiva,” je rekel, ko me je oslepilo sonce, ki se je odbijalo od prelepega vodnjaka na dovozu.

“Kako lep vodnjak,” sem rekla, “kako lepo restavriran. Neverjetno. To je stalo veliko denarja,” sem se obrnila h Kashmir Whitu, ko je slednji osorno odvrnil: “Ne pogovarjam se o tem. To ni nič v zvezi z nastalimi dogodki. Hitro opravimo, čaka me še veliko dela.”

Ob teh besedah sem se pošteno zdrznila in Franček je to opazil, zato je rekel: “Pomiri se. Njega bo zaslišal šef osebno.”

Pošteno smo razrili na novo posuti pesek na dovozu in kar čutila sem, kakšna sveta jeza se kuha v duši poslovneža Kashmir Whita.

11.

“Pri Golobjem vodnjaku je bil direndaj. Zmešnjava in direndaj. Stepli sta se dve ženski, gospe Ifga in Idadora,“ je rekla Olga, ki naju je pričakala že na stopnicah.

“Šef je odšel tja, osebno je hotel zadevo urediti.”

Takrat pa ni več vzdržala. Planila je v jok, da se je tresla po vsem telesu in nikakor nisva mogla zaustaviti tega hlipanja.

“No ... kaj je to? Zakaj jočete?” je miril Olgo Franček. “Pretep je danes tako vsakdanja zadeva, dogodek, da še omembe ni vredno.”

“Ampak ... ampak ... šef je,” je hlipala Olga, “šef je v bolnici. Ena izmed žensk ga je tako mahnila po glavi, da je izgubil zavest. “

“Ponovite, prosim,” je rekel Kashmir White, ki je poleg ostalih vse to opazoval. Občutek je imel, da se neprestano giblje v krogih ljudi, ki ga sploh ne zanimajo.

Še več, ljudi, ki so kakor španski jezdec njegovim načrtom.

“Stepli sta se zaradi karnevalske obleke in seveda zaradi glasovanja o karnevalski kraljici.”

“A res,” je potegnil Franček, “kaj danes babe nimajo drugega dela, kot tekmovati, katera bo prva in lepša? Noro. Res, noro!”

“Obe je Sinan pripeljal na kriminalistiko, a je za Ifgo nekdo položil varščino in je že odšla,” je rekla Olga in nas zapustila. Slišala sem samo njeno brundanje, da je karneval vsako leto slabši in bolj zapleten.

“No, kaj pa zdaj?” sem sedla na enega izmed stolov, ki so stali v vrsti na hodniku pred mojo in Frančkovo pisarno.

“Predlagam,” je prisebno rekel odvetnik Kashmir Whita, “predlagam, da greva midva domov, vidva pa v bolnico. Ko bo vse urejeno, takrat se ponovno srečamo. Dela imate preveč in vse preveč je zamotano, da bi zdaj še midva svetila tu. Konec koncev sva prišla popolnoma prostovoljno, in kar je še najbolj očitno – moj klient je nedolžen, čist.”

“Položita garancijo,” sem se strinjala, kljub Frančku, ki me je dregnil pod rebra.

Kashmir White si je vidno oddahnil. Spet je zamahnil z roko, da so se njegovi gumbi zasvetili kot plamen. “Toliko dela je še potrebno opraviti do večera,” je dodal in z odvetnikom sta odšla.

“Vso dokumentacijo bova potrebovala,” sem rekla Olgi, ki je še vedno stala na hodniku. “Dokumentacijo o vseh vpletenih, tudi o Otu in Rosi. Pridi,” sem povlekla Frančka, ki pa je molčal in nemo opazoval, kaj se dogaja.

“Žejen sem, lačen sem, naveličan sem,” je rekel Franček in se zavalil v svoj stol. “Najprej bova nekaj spila, pojedla, potem bova nadaljevala. Moram si napolniti želodec, predvsem pa zbistriti glavo. Boš ti skuhala kavo?“

“Ja ... ja ...” sem globoko zavzdihnila. Občutek sem imela, da je tokrat Franček dokazal, da je rojen za šefa.

“Kako si dovolijo,” sem pričela, medtem, ko sem srkala kavo, “le kako si dovolijo osumljenko izpustiti proti varščini, še preden smo jo zaslišali?” sem se spomnila na Ifgo. “To bo nekdo plačal. Kaj pa Idadora? Saj nas lahko toži.”

“Mislim, da bodo stvari kmalu jasne,” je rekel Franček. “Ifga je vendar tu doma, ne bo pobegnila. Idadora pa je tudi tu rojena, tudi ona ne bo pobegnila. Naj se že končno opravijo te pustne norčije, karnevalski sprevod. Ženski sta tako hudi nasprotnici, da bosta samo na karnevalu dokazali svojo nedolžnost ali krivdo.”

“Kaj pa šef?”

“Aha, saj res,” je vzkliknil Franček, “šef pa je sploh na varnem. Upam samo, da bo do polo turnirja že pri sebi. Gotovo bo pri sebi,” je ponovil. “Saj si videla, da ima polno pisarno polo opreme, navodil in skic o igri. Z Idadoro sta skupaj v moštvu. Torej sta oba na varnem. Idadora je preveč željna slave, da bi to predstavo izpustila.”

“OK,” sem rekla. Več nisem mogla, ker je že nekdo potrkal na vrata in še isti hip vstopil, rekoč: “Sem višji inšpektor za okolje, Wasser je moje ime. Smem vstopiti.“

“Izvolite,” sem rekla, “sedite.” Ponudila sem mu stol, molčati pa nisem mogla več.

“Saj vi ste kamnosek, ali niste vi kamnosek? Kaj niste urejevali in restavrirali vodnjakov v našem mestu?”

“Kaj niste delali pri gospodu Kashmir Whitu?” je še dodal Franček. Oba sva bila zelo presenečena.

“Da, res je,” je mirno nadaljeval inšpektor. “Vse to je res. Res pa je tudi, da sem moral to storiti, če sem hotel odkriti, kaj se dogaja z vodo in vodnjaki.”

“Kako, kaj pa se dogaja,” sem hotela vedeti. “Kashmir White je kupil to področje, plačal restavracijo vodnjakov in vodovodnega omrežja, prinesel življenje v mesto, no? No, kaj je tu narobe?”

“Mogoče nič, pa vseeno vse! Ste vedeli, da je pod vodnjaki predor, ki pelje globoko pod zemljo?”

“Ne, kako pa naj bi to vedela? Mislim, da nihče ni kopal pod vodnjaki? Ali pač?”

“Počasi ... počasi ...,” je rekel Franček. “Kaj pravzaprav pripovedujete?”

“Gospod Kashmir White je natančno vedel, kaj kupuje. Ne razumem, da nikomur ni bilo sumljivo to veliko in razkošno restavriranje vodnjakov, graditev stadiona za polo, pa plačilo graščine in karnevalskih norčij. Že govorjenja je veliko, kaj šele denarja. Ali ne? Kako to, da nihče ni vprašal, od kje človeku denar? Mesto in ljudje so samo jemali, vključno z vajinim šefom.”

“Počasi ... počasi,” je spet ponovil Franček. “Ali hočete reči, da bi se kriminalisti morali zanimati za finančne transakcije podjetij in posameznikov, pa celo šefa kriminalistike?”

“Jasno, seveda, kajpak, gotovo,” je našteval Wasser. “Sicer pa ste iskali, no kaj ste iskali? Karnevalske obleke in lepe čevlje, a?”

“Ne vem,” sem vzkliknila, “res ne vem, zakaj ste tako osorni, zakaj ste nama prišli solit pamet in se obnašate, kot bi naju hoteli zapreti? Konec koncev vam je gotovo znano, kako se moramo obnašati kriminalisti, ali ne? Najmanjša podrobnost je pomembna, še tako tanek las ali izgubljen gumb. Vse to veva. Trudiva se po optimalni poti razvozlati vso to zmešnjavo, ki nima ne repa ne glave. Sicer pa imamo mrtvo žensko, osumljenca, ki trdi zdaj da to ni in šefa v bolnici. Lepo vas prosim za malo miru in obzirnosti.” Hotela sem še nekaj reči, ko je Wasser vzkliknil: “Pod mrežo vodnjakov je rudnik diamantov!“

“Seveda, rudnik diamantov,” se je posmehnil Franček in se hotel še zakrohotati, ko je Wasser segel v žep suknjiča in vrgel na mizo peščico kamenčkov. Zasvetilo in zalesketalo se je, kot bi udarila strela.

“Takšnih in še lepših,” je rekel Wasser in dodal, “tu je razlog nakupa propadlih tovarn, graščine in vseh ostalih, v navednicah, pomoči.”

“In kako je to vedel Kashmir White, ko pa tega nismo vedeli niti domačini v mestu,” je rekel Franček in še vedno strmel v svetleče se kamenje.

“Vesta tudi Ifga in Idadora,” je rekel Wasser. “Idadora je pripeljala Kashmir Whita v mesto, kakor tudi Mika. Vendar Miko ni vedel in še danes ne ve za rudnik. Sicer pa bo to povedal Sinan. Upam,” je rekel in pogledal na uro. “Upam, da bo vsak čas tu.”

“Torej smo navadni umor, vso to zmešnjavo okoli karnevala in polo turnirja dobili za trojanskega konja?”

Franček ni mogel verjeti samemu sebi, da je raziskoval nekaj, česar sploh ni. Besno je vrgel papirje ob tla in dodal: “Kje je torej Sinan? Kdo bo aretiral vse udeležence?“

Jaz pa sem molčala in strmela v svetleče se kamenčke, prepričana, da se mi sanja. “Sinan je sledil tovornjaku, do meje in se vrnil, je že vedel, zakaj? Torej mu je gotovo Miko ukradel osebne dokumente. Tudi on je vedel, zakaj? Idadora pa je omrežila šefa, mu kupila polo opremo in ga nehote priklenila nase,” sem premišljevala in še vedno strmela v kamenje na svoji pisalni mizi. Vstopil je Sinan, takoj za njim pa ekologinja. Roke je imela vklenjene v lisice in bila je bleda kot zid. Med obema pa je bila napeta drobna, skoraj nevidna žica in vsak nepotreben gib je ekologinjo stresel.

“Tu,” je pokazal stol Sinan, “tu sedite.” Žensko je potisnil na stol in si odvil drobno aparaturo ter jo pripel na kovinski del stola. “Nikamor ne boste več ušli,” je še rekel in si natočil kavo iz vrča.

Mi trije smo vse skupaj samo opazovali.

“Si našel tovornjak?” je rekel Wasser. “So želve še vedno tam?”

“To bo povedala ekologinja,” je rekel in jo rahlo tresnil po rami. “No,” je mrko ukazal.

“Seveda so tam,” je besno odvrnila, “kamenje tudi, da ne boste več spraševali in me nadlegovali,” je še bolj besno dodala.

“Tako je s tem,” je mirno rekel Sinan. “Ta ženska je bila povezava med Idadoro in Kashmir Whitom, je tudi morilka in tatica. Sicer pa sploh ni ekologinja. Propadla igralka še bolj propadle televizijske hiše. Najel jo je Kashmir White.”

“In kaj je s tovornjakom, povej že,” je rekel Wasser.

“Zgledno sodelovanje med sosednjimi državami je obrodilo sadove. Tovornjak so na našo zahtevo vrnili v Slovenijo, potem pa se je klobčič odvil zelo hitro. Sicer pa sploh ni prevažal nafte niti vode, temveč želve, ki so pod oklepom imele skrite diamante iz rudnika pod vodnjaki našega mesta.” Sinan je zajel sapo, ko je nadaljeval: “Šele ko sem opazil tetovažo, vsi udeleženci tega kriminalnega dejanja imajo tetovirano sipo pod popkom, se mi je posvetilo.”

“Si torej vse pregledal?” je končno spregovoril Franček.

“Ni bilo potrebno. To je zame opravila gospa Moda, saj veste, goli popki in na pol gole zadnjice. Odpelji žensko v pripor,” je še rekel Sinan. “Čaka nas še karneval, ali ne?”

“Seveda,” sva skoraj v en glas odgovorila z Wasserjem.

12.

Čarovnice, dame, kraljice, pajki in žabe, pa klovni in veliko trušča in smeha, to je bil naš karneval. Tokrat kraljica ni stopala na čelu sprevoda, niti se ni kadilo iz razpoke pri Golobjem vodnjaku. Karneval je bil povsem nekaj drugega. Kraljico so napovedali za vrhunec večera.

Po mestu pa je vršalo. Polepljene stene obledelih hiš in gromozanski pano ob igrišču za polo so napovedovali veliko presenečenje. Kraljica bo najlepša ženska ali dekle v mestu, izbrana s strani strokovne komisije in ljudstva. Glasovanje bo potekalo javno in nihče ne bo mogel reči, da ne bo pravično. Prijave pa so sprejemali do večera. Obrazi komisije, ki bo izbirala najlepšo, pa so strmeli z velikih transparentov, ki so jih nosili paži – bodoči služabniki kraljice karnevala.

Ifga se ni mogla odločiti, kaj naj bi predstavljala na karnevalu. Njena preobleka je bila že tako vsakdanja, da se sploh ni znala niti mogla odločiti. Potovanja in selitve so ji že tako ali tako jemale moči, predvsem pa življenje in drobne radosti. Znala pa je, še kako dobro je znala stisniti zobe in se predati. Nič ni tako vabljivo kot zajeten bančni račun in vedenje, da jo na starost čaka mirno življenje in ugleden položaj. Njen nasmeh je bil tako prijazen, njeno srce pa ledena kocka. V glavi ni bilo prostora za čustva, milost. Vladala je le slepa preračunljivost in zaverovanost same vase. Nepovabljen gost njene duše bi bil pošteno razočaran. Nasedli pa so ji vsi. Tudi jaz.

Oblekla bo obleko, ki ji jo podaril Kashmir White in Idadora si lahko pregrizne vrat. Sedela je za debelo žametno zaveso, tik pred vodnjakom in čakala, kdaj bo prišla na vrsto. Čez svetlečo obleko je imela ogrnjen velik šal in krona na glavi se ji je rahlo zažrla v lase in kožo. Vendar je bila prepričana, da je vse to vredno truda.

Končno bo lahko stala na zmagovalnih stopničkah, končno bo ona tista, za katero se bodo vsi obračali in hvalili njeno lepoto. Idadora si lahko pregrizne vrat, je spet šepnila in se od samega veselja stresla. Še dobro, je pomislila, da sem uspela prepričati Kashmir Whita, da je tudi zame plačal kavcijo.

Tako kot vedno pa ji je pogled na Idadoro vzel sapo. Natančno si jo je ogledala, še bolj natančno kot ponavadi, da bi morda le odkrila kakšno pomanjkljivost na njeni postavi in opravi. Le kako naj bi se kosala z žensko, ki ji je denar omogočil postavo Barbike in zvitost obleko njenih sanj. Ujela se je v zanko ljudi, ki so natančno vedeli, kaj si želijo in kdo naj bi jim pri tem pomagal.

Trušč in glasba ter smeh na ulici so jo zvabili iz njenega skrivališča. Morala si je ogledati sprevod, vsaj od daleč. Golobji vodnjak ji tako ali tako ne uide. Tam bo stala na zmagovalnih stopničkah.

“A, tukaj ste,” je rekel Franček. Jaz sem mu sledila in opazila sem, da je Ifga prebledela. Rekla pa sem vseeno: “Lepo obleko imate. Po končanem karnevalu se dobimo spet na kriminalistiki, ali ne?”

“Saj to je že skoraj tako kot bi se pogovarjali o družabnem srečanju in ne o strahovladi kriminalistike,” je mračno odvrnila Ifga. “Seveda ... seveda ... zagotovo. Tudi jaz bi rada vedela, kdo je morilec.”

“Najbolje bo, da se pridruživa karnevalski množici,” je rekel Franček. Z očmi je iskal Idadoro, Kashmir Whita in njegova služabnika – odvetnika. Oba sta namreč plesala okrog Idadore, oblečena v paža in kralja. Diamantni gumbi na kraljevski srajci pa so se svetili kot sonce. Prelivajoče barve so jemale vid vsakokrat, ko je Kashmir White dvignil roke. Okrog njega se je namreč trlo deklet, ki so hotele biti v njegovi bližini. Lepotec pa se je tega še kako dobro zavedal.

“Veliko denarja je bilo porabljenega za karneval, ali ne?” je rekel odvetnik. “Ste mogoče preveč porabili? Ste se zapletli v dogodke, ki jih niste predvideli?”

“Ne vem,” je rekel Kashmir White. “Očitno je nekdo pretrgal verigo. Ste Miku dovolj plačali? Ženski sta zelo hudi nasprotnici in nisem vedel, da bosta izgubili živce. Predlagam, da izberemo nekoga tretjega za kraljico karnevala. Najbolje bi bilo, če bi bil moški,” se je istočasno tresnil po glavi, ko je nadaljeval: “Točno, moški naj bo. Tako bo volk sit in koza cela. Ženski pa naj obračunata med seboj kje drugje in za denar koga drugega.”

“Pametno,” je rekel odvetnik in si popravil krono.

“Torej sem to lahko tudi jaz, ali ne?”

“Seveda,” se je nasmehnil Kashmir White, ko je še šepnil: “Pospraviti bo potrebno po hiši. Jutri odpotujem, to boste opravili sami.”

“Se razume,” je rekel odvetnik, zadovoljen nad potekom dogodkov.

Medtem je karnevalska množica horonsko pričela vpiti in zahtevati svojo kraljico. S Frančkom sva stala na nekoliko višjem podestu, da bi lahko opazovala dogajanje, ko naju je za rokav pocukal šef, z ovito glavo in roko v mavcu.

“To je cirkus, ali ne?” Njegov glas je zvenel kot počen lonec, oči pa so se megleno odzivale na dogodke. “Šel bom domov, utrujen sem in boli me glava,” je še rekel. “Opravita delo kot se spodobi.”

“Se razume,” je odvrnil Franček in človek se mu je pošteno zasmilil.

“Nič dobro ne kaže,” sem rekla, ko sem opazovala njegovo hojo in sključeno postavo. “Res je že star, naveličan in utrujen. Mislim, da bomo kmalu potrebovali novega šefa.”

Ifga in Idadora sta svoji kroni držali v rokah, čakali sta izid glasovanja. Njuni pogledi so švigali po ljudeh in obe sta se ustavili pri Kashmir Whitu. Slednji pa je mirno strmel nekam daleč in ni hotel povzročati še hujše napetosti.

“Letos sem jaz na vrsti,” je siknila Idadora.

“Letos sem jaz na vrsti,” je strupeno ponovila Ifga. Med ljudmi pa je završalo. Iz Golobjega vodnjaka je švignila rdeča svetloba in tokrat prvič je bilo slišati bobnenje in pljuskanje vode. Vse je postajalo nemirno, rahlo so se tresla tla in Golobji vodnjak se je pričel krušiti ... krušiti in lomiti. Sikanje zraka in rdeča svetloba pa sta jemala vid in sapo udeležencem karnevala.

Kashmir White je vedel, kaj sledi, Ignacij ne. Opravil je samo nalogo, ko je limuzino pripeljal do kraja dogodka in Kashmir White je sedel vanjo in se odpeljal. Odvetnik pa je s svojo krono stal na podestu za zmagovalce, prepričan, da bo karnevalska nagrada njegova.

“Oooohhh ... wau ... jah ... o ...” je bilo slišati ljudi, ki so strmeli v Wasserja, ko je ves moker in svetleč od diamantnega prahu izstopil iz Golobjega vodnjaka.

“Kraljica karnevala je ...” je tulilo iz zvočnika. “Kraljica karnevala je ... letos je kralj karnevala ... gospod odvetnik v opravi kralja ... on ...“

Takrat je na zmagovalni oder stopil Franček. Ne vem, kako se je pririnil tako daleč. Začudena množica je obmolknila, ko je pričel kričati v zvočnik: “Kralj in kraljica karnevala je ... je ... prvi novorojenček današnjega dne.”

Med ljudmi je zavladala tišina, ko je le nekdo zavpil: “Prvi novorojenček ... hura ... tako je. On bo dobil nagrado. On!”

Množica se mu je pridružila v kričanju in dobili smo zmagovalca, ki bo kot znak okoli vratu nosil zlatega goloba miru z vrčkom Golobjega vodnjaka. Saj konec koncev smo zato imeli karneval, da bi častili novo življenje in resnico ter pravico. Umazanost in tekmovalnost ljudi, udeležencev tekmovanja, je bila tako poteptana v prah.

Vse je utihnilo. Glasba, ljudje, trušč in vpitje. Še otroci so obmolknili. Ifga in Idadora pa sta, na splošno začudenje, mirno odšli. Tako, kot bi nikdar nič ne bilo, nikdar se ne bi nič zgodilo in se tudi ne bo.

13.

Ifgo smo našli v eni izmed plesnih dvoran. Med pustno zapuščino, praznimi kozarci in konfeti. Oblečena je bila v Katarino Veliko in njena pomečkana obleka je nemarno visela z njenega telesa. Dolgi rokavi in na pol premrzle roke pa so še bolj čudno viseli stran od nje. Potipala sem ji žilo na zapestju. Obrnila sem ji obraz in videla njene mrtve oči. Široko razprte in medle. Modrina se je namreč skrila smrti v podzemlje senc in tišine.

“Mrtva je,” sem rekla in besno brcnila v enega izmed prevrnjenih stolov.

“Mrtva?” je rekel Franček. “Kako mrtva? Ta ženska je bila tako polna življenja ... ne ... ta ženska ni mrtva.”

“Mrtva je in pika,” sem resno rekla. Za menoj pa je stalo dekle, tisto dekle, ki sem jo videla v graščini pri strežbi, in reklo: “Revica, storila je samomor.”

“Z Ifgo sva bila zmenjena, da se dobiva po končanem karnevalu. V kavarni Ptič v kletki ... pri vodnjaku. Nisem opazil nobenih znakov, ki bi namigovali na samomor. Ali vsaj na to, da je nekaj narobe.”

Sinan, ki je stal za nama je samo skomignil z rameni, prav tako Wasser.

“Najbolje bo, da se odpravimo na kriminalistiko,” je ukazal Franček. Sinana je zadolžil, da opravi preiskavo in pospravi plesno dvorano. Jaz sem mu sledila, kot poslušna ovca, prepričana, da je to vse v redu in prav.

“Manjkata nam še gospa Idadora in gospod Kashmir White,” je rekel Wasser, ko smo sedli kar v “marico”, parkirano na pločniku.

“Kako ste našli rudnik diamantov? Ni mi jasno,” sem rekla Wasserju.

“No, kako?” je dodal Franček.

“Bilo je samo naključje,” je odvrnil Wasser. “Na črnem trgu se je namreč pojavila neznana količina diamantov, brušenih in nebrušenih. Strokovnjaki na našem oddelku so bili začudeni. Diamanti se namreč tako svetijo, kot bi udarila strela, poleg tega pa so še nenavadnih oblik. Naključje pa je hotelo, da smo našli želvo ob cesti, kjer je bil začrtan tudi koridor za prevoz nafte.”

“In potem ... kako ste prišli do nas?”

“Urad za pranje denarja je poslal sporočilo, da nekdo gradi stadion za polo, kupuje bankrotirane tovarne in popravlja stare vodnjake. Nič ne bi bilo nenavadnega, če ne bi ti vodnjaki bili zaščiteni kot kulturna dediščina. Poskočili so, kot bi jih pičila osa, še kulturniki. Toliko vprašanj je bilo izrečenih, da smo morali nekaj ukreniti.“

“In ... no, kaj je bilo potem?” sem rekla.

“Želva je imela na oklepu vžgano sipo. To pa je povedalo vse. Točno sem vedel, kje naj iščem. Kje naj začnem. Idadora je namreč posnela film s kočljivo vsebino in pod njenim popkom sem videl vtetovirano sipo.”

“Torej imamo vse na kupu. Vse, ali ne?” Franček se je popraskal po glavi. “To bomo uredili na kriminalistiki,” je še dodal.

“Ti ...” je s prstom pokazal name. “Ti pojdi po Idadoro in Kashmir Whita, vi ...” je spet s prstom pokazala na Wasserja, “vi pa po Mika. Sinan pa z menoj.”

“Smem jaz domov?” je reklo dekle, na katero smo kar pozabili.

“Ne,” je strupeno odvrnil Franček, “najprej boste podpisali izjavo, da ne boste nikamor odpotovali, potem vas bomo še zaslišali ... potem bomo pa še videli. Hostese ponavadi vedo več, kot njihovi gospodarji.”

Dekle je pričelo ihteti in ob hlipanju je rekla: “Saj nisem ničesar storila. Bila sem samo hostesa.”

“Seveda ... seveda ...“je rekel Franček. “Se razume ... gotovo, nič ne veste. Torej se nimate tudi ničesar bati. Gremo!”

V moji glavi se je odvrtel film. V hipu sem se zavedla, da smo dobili novega šefa kriminalistike. Franček je pokazala vse, kar zna. Jasno in odločno. Jaz pa sem bila prepričana, da ga uvajam in učim, da mu pomagam in mu namenoma sledim kot poslušna kura. Teorija je eno, praksa pa povsem nekaj drugega. Sama sem si kriva. Vratar na kriminalistiki je ob pogledu na vse nas odložil telefon, stopil iz svoje kletke in me prijel za rokav: “Ali je naša voda užitna? Pravijo, da je podtalnica popolnoma izginila v podzemlje. Ostali bomo brez vode,” je zgroženo nadaljeval.

“Ne vem,” sem rekla. “To bo pokazala preiskava. Vse bomo javno objavili. Po radiu, televiziji in časopisih.”

14.

S šefom sva si ogledala polo stadion.

“Nevarno se pogreza, ali ne?” je zamahnil z roko.

“Nevarno, da,” sem odvrnila. “To področje tudi ni primerno za kaj takega. Samo močvirje in vodna zajetja ter hudourniki spodkopljejo teren, odnašajo zemljo. Voda našega panonskega področja je že sama po sebi suho zlato, ali ne?”

“Olga ima podpisano izjavo, oziroma odločbo o vršilcu dolžnosti kriminalistike. To je ...”

“Vem,” sem rekla. “To je Franček.”

“Da,” je mrko pribil. “Sem vedel, da boš razumela.”

“Čakajo me ... želim vam čim prejšnjega okrevanja ... potem bomo skupaj nadaljevali, ali ne?” Le kako naj bi mu povedala resnico. Tokrat ne. Preveč lepega in prijetnega smo doživeli skupaj, da bi si zdaj privoščila še to. Sicer pa življenje ne pozna milosti. Danes ti ... jutri jaz ... krog se vrti ... prah si in v prah se povrneš. “Dovolj, “ sem si rekla in zapustila šefa, da je zgroženo še naprej opazoval propadlo igrišče za polo.

“V delu je rešitev,” sem zaklicala od daleč in vesela sem bila, da me šef ne sliši več. Ničesar pa ni hotel slišati, vedeti o dogodkih pri Golobjem vodnjaku, še manj o propadlem projektu polo turnirja. Njegove oči so bile na pol priprte, ko sem mu hotela razložiti podrobnosti.

Takoj sem vedela, toliko sem ga že poznala, da je to prikrit odpor do pojasnjevanj in razlag. Trenutno je bil pretresen, bolan in ni hotel pokazati, kako mu je pravzaprav žal. Sodbo in razlago o vsem si je gotovo že ustvaril sam.

Nisem imela več dosti časa. Morala sem v mesto, moje lepo mesto, ki pa so ga propadle trgovine in tovarne spremenile v pokopališče zarjavelih konstrukcij in cvetočih fasad.

Kashmir White je z veseljem stopil v prostor, poln praznega prostora. Trgovina ni bila več trgovina. Bele stene so bolščale v vanj, kot bi hotele kričati, a nimajo moči. V kotu, tik ob velikem izložbenem oknu pa je stala stara, že na pol strgana kartonasta škatla. Nejevoljen, predvsem pa začuden, da je to ostalo tu, je stopil do škatle in brcnil vanjo. Misleč, da bo odletela v zrak, se je pošteno zmotil. Kartonasta škatla je trdo stala na mestu. Rahlo se je upognil na papir in iz škatle je pokukala okrvavljena roka.

“Zelo dobro,” je rekel in zamahnil z roko, da so se diamanti zasvetili kot ogenj. “Tudi ti nisi poznala meje, mere in si morala ... kajne,” je rahlo dvignil okrvavljeno Idadorino glavo, “si hotela več, kot ti je bilo usojeno.“

“Potem sta že dva,” sem mirno rekla in vklenila začudenega Kashmir Whita.

“Končno svoboden ... svoboden,” je še zaklical

Miko in si od blizu ogledal Idadoro. “Preveč te je motila Rosa, preveč, da bi ji dovolila živeti,” je še dodal in srepo pogledal Kashmir Whita..

“Dovolj ... pojdimo,” sem mirno rekla. Natančno sem vedela, kaj moramo storiti. Raziskava se je šele pričela.