Goreče pismo
← Črtica (Vem) | Goreče pismo Pesmi v prozi Srečko Kosovel |
Velikonočnice (Očetu in materi) → |
|
<poem>
Udaril sem se, mesečnik, sanjaje hodeč preko belega
Krasa, ob ostro skalo in si razbil srce ob kriku iz koče mrtvorojenega deteta. Mati je blaznela in vpila, sosedje so hodili z čalostnimi lučmi okoli in govorili. Samo odzadaj, o, odzadaj so molčali jesenski hribi v svojem višnjevem molku. Med ropotanjem besed idiotov in ljudi sem spletal visoke sanje, beli trs, sebi v sramoto in bič, in sem zrl na grad, kjer me ti čakaš, a naju loči daljava sivega morja mrakovja, in veš, da nikoli ne pridem tja, nikoli. -
(Kadar pridem, me kakor strahovi prineso štirje beli
možje v rjuhi - glava mi bo krvavela.)
O kraške jame, razori samotnih, izbičanih, na cesto
pognanih tisočerih milijonov, do kdaj bom hodil po tem v kvadrate razdeljenem oceanu - mrtvaška straža svojih sanj, svojih večni hsanj? -
Kadar je daljna duša imela v belih rokah to goreče
pismo, so ji vzplameneli prsti kakor lilije, drobno ihteče lilije v nebo in noč ---.