Gorenjske legende
| Gorenjske legende Fran Milčinski |
| |||||||||||
Vil in škratov in takih bajnih bitij ni več v naših gorah, umaknila so se drznemu ukanju golih turistovskih ko*len in so se zatekla v varno zavetje oblastveno odobrenih spisov za slovensko mladino.
Ali je vendarle gorenjska zemlja še bajna zemlja. Med gorenjskim go* rovjem leži kraj in niso le cene bajne v kraju, nego je bajen tudi sam kraj, ker leži ondu sneg vsako leto le tri mesece. Tam se beli bajen grad, okoli tega gradu se snuje nov pravljičen svet: širijo se legende o našem vladarju.
Teh legend je milijon, dandanes to ni veliko, kmalu jih bo toliko kakor o kraljeviču Marku — skromen literat bi ob njih lahko živel. Kajti smelo trdim, da so legende narodno blago in je narodno biago precej dragocena reč.
Bral sem o kraljeviču Marku, tudi kraljevič Marko je narodno blago, in mu je verno služil vilinski šareč, ne* ustrašen mu je bil drug v bojih, pri pijači, še v smrti. Nai kralj pa ima avto, Nobena I legenda ni brez avta in so si legende tudi drugače podobne druga drugi — na tem se spozna pristno narodno blago.
Gredo pa legende po tem*le kopitu: Najprej pridrvi verni avto, notri sedi kralj. Verni avto se ustavi in kralj da prijazno besedo komurkoli, ali tem*nemu dimnikarju na mostu ali stari ženici na njivi ali poskočnemu šolarčku pred hišo. Ogovorjeno lice je iznena*deno ter odgovarja in kar odgovarja, nima ne glave ne repa. Potem pride poanta: kralj seže v listnico — ta list*niča je bajno velika, tolikšne listnice imajo kralji le v bajkah, v vsakdanjem življenju ne vem, da bi služile še komu drugemu nego jadnim potnikom iz ma«nufakturne branže, ti prenašajo v njih vzorce — in iz skritih shramb bajne listnice se prikaže na beli dan ogromen bankovec, radostno ganjen se zahva l ju* je dimnikar, šolarček, ženica.
Ta bankovec je poanta legendi, brez avta in brez tega bankovca ni no*bena legenda, skoro nobena.
Naš dobri narod jako ljubi take legende in poante in mu živahna domiš* ljija ne miruje, nego snuje nove in zapletenejie zgodba. Avtu in poanti se druži še tretji motiv, ki je takisto pristno naroden in jako priljublien, ta motiv je gostilna s kranjsko klobaso in bokalom vina. In je naš kmet v legendi bahač, vso malico hoče plačati sam, harduš! za vse: za kralja, za kra*ljevega spremljevalca, za šoferja — še za avto vpraša, koliko mu znaša račun v hlevu — in pravi kmet, da bo zato plačal vse, harduš! Ker se je tako dobro vozil pri kralju v avtu. Ali poanta je poanta in nazadnje vendarle zmaga po*anta in je kralj oni, ki seže v bajno listnico in poravna račun in da bo poanta zvrhana, dobi potem Še kmet svoj bankovec, tako je velik kakor rjuha, in si kmet z bankovcem postavi frčado na hišo, harduš!, svinjak in kozolec pa dobita novi strehi. —
Take so te legende. Mislim, da so lepe in so tudi poučne — ako baš ne razodevajo, kakšen nam je kralj, pa tembolj razodevajo, kakšen je naš človek.
Legendam ni treba, da so resnične, saj so legende. Ali naš človek trdno verjame vanje in eden — toda ni bil s gorenjske plati, nego z dolenjske ta je celo pot ubral v daljni Beograd, da bi sam doživel poanto! Ampak je to historija zase.
Zapisanih imam legend že osem*najst. Če bi se oglasil rodoljuben za*ložnik. kakih šest bi se jih še sam upal izmisliti, pa bi bila knjiga gotova. Mislim, da mi ne bi bilo pretežko, ko poznam poanto. Poanta je glavna stvar. Ena sama legenda je taka, da nima pra* ve poante, pa se ta legenda lahko izpusti iz knjige, da je ne bo kazila. in jo rajši povem tukajsle, saj je še dovolj pro* štora. —